Stran 2 – Arslonga

Namibija: ko puščava oživi v vsej lepoti

11. aprila, 2025

Čudežna moč dežja v eni najbolj suhih in pustih pokrajin na svetu

Namibija je dežela, kjer skoraj vedno sije sonce. Namibijci se radi pohvalijo, da imajo 300 sončnih dni na leto. Tudi v deževnem obdobju oziroma mokri sezoni, ki praviloma traja med novembrom in aprilom, je količina padavin skromna, sploh v primerjavi z ostalimi deli sveta. Dež je pravzaprav tako redek pojav, da se Namibijci vsake, še tako majhne plohe, veselijo kot mali otroci. Merijo milimetre dežja, ki padejo na njihovem vrtu, natančno dokumentirajo vsako kapljico in o tem na prvih straneh poročajo njihovi časopisi. V tej suhi državi pa so vsakih nekaj let oblaki z dežjem posebej radodarni in takrat se puščavna peščena dežela popolnoma spremeni in Namibijo zajame obilje. Obilje vode, obilje zelenja in obilje živali.

V tistih letih, ko je dežja veliko, je še posebej spektakularen en naravni pojav: ko na sicer presušeni vodni kotanji, kjer se zdi, kot da nikoli ni življenja, v vsem svojem sijaju zacveti posebna vrsta lilije Crinum paludosum ali močvirska lilija. Lokalno je znana kot lilija Sandhof – poimenovana po kmetiji v osrednji Namibiji, kjer raste, nedaleč od kraja Maltahöhe. Pravijo, da je to pojav, ki se zgodi »enkrat v življenju«, saj je tako redek in ga vidi tako malo ljudi. Pogoji, da te neverjetne rože zacvetijo, so namreč zelo specifični – dežja mora biti ravno prav, ne preveč in ne premalo. Če ga je premalo, se vodna kotanja ne napolni z dovolj vode in lilije ne morejo zrasti, če ga je preveč, pa se rože »utopijo«. To pomeni, da mora biti voda na polju visoka natanko med 15 in 30 centimetri, kar se zgodi le na vsakih nekaj let.

Leto 2025 je leto, ko je bila Namibija deležna še posebej obilnega dežja, na kmetiji Sandhof pa ga je padlo ravno prav, da so lilije konec marca, kar je nekoliko pozneje kot običajno, zacvetele. Pred tem so zadnjič cvetele leta 2023, še prej dve leti zapored leta 2021 in 2020, kar je prava redkost, pred tem pa je polje tri leta ostalo prazno. Pojav ni edinstven le zaradi lepote lilij in redkosti njihovega pojavljanja, ampak tudi zato, ker cvetijo le kratek čas in ker je kmetija razmeroma težko dostopna. Tisti, ki so jih kdaj videli v živo, polje lilij opisujejo kot »nadnaravno«, »spektakularno« in »čarobno«, kot kraj, kjer lahko obdan s čudovito naravo, ptičjim ščebetanjem in brnenjem krilc majhnih insektov preživiš ure in ure ter opazuješ ples lilij v vetru, pa sploh ne veš, kdaj je čas minil.

Čeprav niso endemična vrsta za Namibijo – rastejo namreč tudi v delih Južne Afrike in Bocvane –, pa so v Namibiji najbolj znane prav zaradi svoje redkosti in spektakularne puščavske narave, ki jih obdaja. Lilije se razprostirajo na območju nekaj manj kot 8 km², in ko enkrat začnejo rasti, jih je na sto tisoče in se zdi, kot da gredo v neskončnost. Vsako leto, običajno v začetku januarja, ko se nad Namibijo in puščavo Namib začnejo zbirati prvi nevihtni oblaki, ko zadiši po prvem dežju in se iz daljave zasliši prvo grmenje, se vsi začnejo spraševati – ali bo to leto, ko bodo zacvetele lilije iz Sandhofa? Tisti, ki imajo to srečo, da živijo na kmetiji ali v njeni bližini, vsakodnevno budno spremljajo dogajanje na od suše razpokanem polju in čakajo na prve znake življenja.

In nato ob pravih vremenskih pogojih začnejo iz gomoljev poganjati stebla. Sprva plašno kukajo izpod vodne kopeli, nato pa hitro nadaljujejo z rastjo, kot da bi se zavedala, da je njihov čas omejen in ga morajo izkoristiti, predno se bo njihov dom spet spremenil v suho pustinjo. Takrat se vest o lilijah razširi kot požar in začne se romanje od blizu in daleč vseh, ki bi radi ta naravni fenomen videli na lastne oči. Lastnik kmetije, na kateri leži polje z lilijami, ponosno pove, da prihajajo popotniki vse od Južne Afrike do Nemčije, Belgije in Velike Britanije. V slabem tednu začnejo lilije cveteti, kar traja le tri do pet dni. Takoj ko cvetovi dobijo dokončno obliko, že začnejo veneti. Lijakasti cvetovi na odebeljenih rdečkastih pecljih so veliki nekaj več kot 10 centimetrov in so različnih odtenkov roza barve ali beli s temnejšim rožnatim dnom. Čeprav je najlepši pogled nanje ob sončnem vzhodu, pa se cvetovi popolnoma odprejo šele okoli poldneva. Vsaka rastlina ima lahko različno število cvetov, ki se med seboj nekoliko razlikujejo tudi po obliki. Njihov vonj je nežno sladkast in komaj zaznaven. Stebla lilij so vitka in visoka, listi pa podolgovati in upognjeni, zaradi česar nekoliko spominjajo na mlado koruzo. Najraje rastejo v močvirnatih področjih v večjih skupinah. Ko cvetovi enkrat odvržejo semena in odcvetijo, njihove ovenele cvetove in liste popasejo živali s kmetije.

Sicer pa Afričani verjamejo, da imajo lilije tudi zdravilne učinke in so jih predvsem v preteklosti nabirali v medicinske namene. Tako so jih uporabljali kot rastline za čiščenje krvi, pa tudi kot sestavni del mešanice za zdravljenje skrofulóze.

Drobne kapljice življenja

Razen izjemnih let, kot je bilo letošnje (2025), ko je bila Namibija deležna toliko dežja, kot ga ni bilo že najmanj desetletje, je to izjemno suha in za življenje tako ljudi kot živali precej negostoljubna dežela. A takoj, ko zapade dež, se pokrajina spremeni skoraj do neprepoznavnosti. V nekaj tednih prah v zraku izgine, travišča ozelenijo, zacvetijo rože in grmovja, prej siva ali rjava drevesa skoraj brez listov pa se odenejo v različne odtenke zelene. To je tudi čas, ko imajo številne živali, od antilop do levov in slonov, mladiče in ko v Namibijo pripotujejo številne ptice selivke, zato je obisk Namibije v deževni sezoni čisto drugačno doživetje kot v ostalih delih leta, čeprav je dežela čudovita za obisk v katerem koli letnem času.

Štiri puščave v eni državi

Kot že omenjeno, je večji del Namibije puščava. Pravzaprav govorimo o štirih različnih puščavah, poleg najbolj znane Namib jo sestavljajo še puščave Kalahari ter Nama Karoo in Bujni Karoo. Morda si večina puščavo predstavlja kot velik prazen prostor peska, a je vse prej kot le to. Namibija slovi po svoji spektakularni pokrajini, eni najlepših na afriški celini. Puščava Namib je najbolj znana, saj je ena najstarejših puščav na svetu, ki je nastala pred približno 55 milijoni let. Njene presušene glinene vodne kotanje v okolici doline Sossusvlei s svojimi prepoznavnimi odmrlimi drevesi, obdane z visokimi rdečimi sipinami so sploh ena glavnih atrakcij Namibije. Puščava Namib obdaja večino atlantske obale Namibije, ponekod se njene sipine stikajo z Atlantskim oceanom ter ponujajo spektakularne poglede in razglede, drugod je pokrajina ravna do koder seže pogled, spet drugje pa puščavo tvorijo kamnita hribovja ali osamelci. Vse te različne topografije skupaj ustvarjajo naravno pokrajino takšne izjemne lepote, da je uvrščena na Unescov seznam naravne dediščine z utemeljitvijo, da gre za »izjemen primer posledic geomorfoloških, ekoloških in evolucijskih procesov, ki jih poganja veter, in medsebojnega delovanja geologije in biologije.«

»Malih 5«

Kljub težkim razmeram je življenje tudi v puščavi Namib našlo način za preživetje. Ključna – neposredno ali posredno – za življenje vseh organizmov je megla, ki se vali iznad oceana in predstavlja najpomembnejši vir vode v puščavi. Prav zahvaljujoč drobnim vodnim kapljicam iz megle je puščava Namib dom nepričakovano veliko različnim rastlinskim in živalskim vrstam, vključno z endemičnimi puščavskimi hrošči, puščavskimi levi in sloni, divjimi puščavskimi konji (ki so prav tako ena od znamenitosti dežele – njihov izvor ni popolnoma pojasnjen, domneva pa se, da so potomci konjev nemške konjenice iz časa 2. svetovne vojne, ki so pobegnili in se idealno prilagodili na težko življenje v puščavi), oriksi, gepardi in hijenami.

Ob omembi Afrike in safarija večina pomisli na »velikih 5« – tistih ikoničnih pet živali, ki si jih vsak popotnik na »črni celini« želi videti. Govorimo seveda o levu, leopardu, bivolu, slonu in nosorogu. Štiri od teh je mogoče videti tudi v najbolj znanem nacionalnem parku v Namibiji, v Etoši. Izjema so le bivoli, za katere je območje Etoše presuho, kar pa ne pomeni, da jih ni v Namibiji na sploh. Del države na skrajnem severovzhodu ob reki Okavango v pasu Caprivi ima dovolj dežja in vode, da je tam prostor tako za bivole kot tudi za povodne konje in nilske krokodile. Marsikdo pa ne ve, da obstaja tudi »majhnih 5« – in ti se skrivajo v puščavi Namib. Sipine so kljub na videz neprijetnim pogojem in pusti pokrajini polne skrivnega življenja in pet znanih malih puščavskih živali je vrsta pritlikavega gada, gekon, škorpijon, Namaqua kameleon, ki velja za najhitrejšo vrsto kameleona na svetu, in vrsta puščavskega kuščarja.

V negostoljubnem puščavskem okolju pa je doma tudi rastlina, ki nosi ime po slovenskem botaniku in zdravniku Frideriku Velbiču, ki jo je odkril – ta rastlina je velbičevka, ki ji pravijo tudi živi fosil. Gre pravzaprav za drevo, ki je v popolnosti prilagojeno na ekstremne razmere v puščavi, ena rastlina pa lahko živi tudi več kot 1000 let.

Potovanja v Namibijo

Namibija 15.05.2026 / 13 dni

že od 3999 €

Podrobnosti

Japonski onseni in njihove legende

28. marca, 2025

Japonski onseni (温泉) so naravni topli vrelci, ki jih lahko srečamo po celotni Japonski. Zaradi geološke aktivnosti države, ki leži na stičišču štirih tektonskih plošč, so vulkanski izbruhi in potresi pogosti, kar ustvarja idealne pogoje za nastanek toplih vrelcev. Njihova zdravilna in sproščujoča narava sta skozi zgodovino pritegnili mnoge domačine, kar je onsene globoko zakoreninilo v japonsko kulturo in tradicijo.

Različne vrste onsenov

Onseni se razlikujejo glede na svojo velikost in lokacijo. Nekateri so notranji, drugi zunanji, nekateri lahko sprejmejo večje število ljudi, spet drugi so namenjeni posameznikom ali majhnim skupinam ljudi. Poleg javnih kopališč so lahko vpeti tudi v ponudbe hotelov, zlasti rjokanov (旅館), tradicionalnih japonskih gostišč. Čeprav ima večina onsenov ločen ženski in moški del kopališča, ponekod še vedno lahko srečamo takšne, ki kopališča ne ločijo glede na spol. Gre za tako imenovane konyoku (混浴), ki ostajajo stalnica v bolj tradicionalnih in odmaknjenih krajih, pri čemer nekateri še vedno ohranjajo tradicionalno goloto, drugi pa dopuščajo uporabo brisač ali halij, da imajo obiskovalci lahko med kopanjem več zasebnosti.

Onseni se razlikujejo tudi po mineralih, ki jih vsebuje voda v bazenu. Ti določajo barvo in ponekod tudi vonj vode. Vizualno so zato zagotovo najbolj privlačni onseni, ki vsebujejo kombinacijo žvepla in drugih mineralov, zaradi katerih voda pridobi prelepo modro barvo, ter onseni z veliko železa, ki na zraku zaradi oksidacije vodo iz brezbarvne spremeni v rjavkasto. Vonj in barva vode pa nista edini posledici vsebnosti različnih mineralov, saj ti določajo tudi različne blagodejne učinke na telo, kot so lajšanje bolečin v mišicah in sklepih, znižanje krvnega tlaka, izboljšanje kože itd.

Kako postopati v japonskem onsenu?

1. Kako poiskati garderobo

Garderobe so skoraj vedno ločene po spolu in velikokrat označene z zavesami: modra za moško garderobo in rdeča za žensko garderobo. V nekaterih primerih pa zavese niso barvno označene, zato si je vredno zapomniti kandžije (pismenke), ki vam bodo pomagali, da ne boste po pomoti zavili v napačno garderobo:

男 – kanji za moškega

女 – kanji za žensko

2. Garderoba

Garderobe so navadno opremljene s policami in košarami ali omaricami, v katere lahko pospravite svoje osebne predmete ter vsa oblačila. Edini kos blaga, ki je dovoljen v kopalnem delu, je brisača oziroma natančneje majhna brisača. Veliko brisačo se namreč pusti v garderobi, saj se z njo obriše po končanem kopanju, manjša pa je namenjena umivanju v kopalnem delu kopališča. V onsenih, ki so del hotelov ali rjokanov brisače nudi hotel, medtem ko v javna kopališča lahko prinesemo svojo brisačo ali si jo izposodimo ob prihodu.

3. Kopanje

Ob prihodu v kopalni del pravila uporabe onsenov najprej zahtevajo, da telo temeljito umijemo in šele nato se lahko potopimo v bazen s toplo vodo vrelcev. Poleg bazena so v ta namen postavljene pručke, na katerih lahko sedimo med umivanjem, čebri za vodo ter tradicionalne vodne pipe, ki jo ponekod nadomeščajo kar tuš ročke. Voda vrelcev ima lahko zelo visoko temperaturo, običajno okoli 40 stopinj, zato je v bazen bolje stopiti počasi in med kopanjem delati premore, da se telo lahko ohladi. Po končanem namakanju se ni priporočljivo oprhati (razen v posebnih primerih), da minerali iz bazenov lahko opravijo svoje delo.

Nekaj glavnih pravil

V zahodni kulturi onsenov ne poznamo. Na nek način se principu onsenov najbolj približajo savne in toplice, pa vendar so pravila v teh treh prostorih občutno drugačna. Pomembna pravila onsenov, ki se jih morajo držati vsi obiskovalci, lahko strnemo v štiri točke, ki vam bodo pomagale, da boste v onsenih uživali kot pravi domačini:

1. V kopalni predel se vstopa gol, le v redkih onsenih so dovoljene kopalke. Majhna brisača lahko zato poleg umivanja uporabimo tudi za zagotavljanje malce večje zasebnosti.

2. Majhne brisače, ki se jo v kopalnem delu uporablja za umivanje telesa pred vstopom v bazen, v samem bazenu ne uporabljamo. Držimo jo stran od vode in jo postavimo na rob bazena, mnogi pa jo tudi zložijo in pustijo, da počiva na njihovi glavi.

3. Onseni so namenjeni sprostitvi, zato sta glasno govorjenje in plavanje nezaželena.

4. Podobno kot majhne brisače v vodi vrelca ne smemo prati ali namakati tudi las, zato si je potrebno daljše lase speti pred vstopom v bazen.

Politika glede tetoviranih gostov

Velika večina onsenov ne sprejema tetoviranih gostov, kar je predvsem posledica zgodovinskega konteksta. Tatuje so na Japonskem dolgo povezovali z jakuzami, ki so svojo pripadnost kriminalnim združbam pogosto izkazovali s tetovažami. Vstop v onsene je bil tetoviranim gostom zato prepovedan, saj so želeli preprečiti, da bi v onsen prišli pripadniki jakuze in s tem ustrahovali druge goste. Poleg kriminala so bile tetovaže skozi japonsko zgodovine vedno povezane tudi s posamezniki, ki živijo izven ustaljenih socialnih norm. Ta stigma v njihovi kulturi ostaja še danes, predvsem med starejšo generacijo in na bolj ruralnih področjih, čeprav zaradi rastočega mednarodnega turizma danes postopoma izginja. Manjši delež onsenov tako tetoviranim posameznikom vseeno dovoljuje vstop, vendar si morajo tetovaže zakriti s kožnimi obliži. Druga možnost uživanja onsenov s tetovažami pa je najem privatnega onsena.

Miti, legende ter zanimivosti o japonskih onsenih

Tako kot mnoge zakoreninjene tradicije imajo tudi onseni svoje mesto v japonski mitologiji. Njihove zdravilne vode naj bi bile darilo bogov in naravnih duhov, ki prebivajo v naravnih izvirih. V nekaterih regijah verjamejo tudi, da določene onsene varujejo nadnaravna bitja, ki vodo ohranjajo čisto in zagotavljajo vstop le tistim, ki jo spoštujejo. Veliko onsenov, ki danes veljajo za najbolj znane, pa svoje začetke povezuje z izjemnimi mitološkimi zgodbami. Legenda o Yunoyama onsenu tako pripoveduje, da je vrelce našel lovec, ki je opazoval ranjenega jelena, kako si je v zdravilni vodi zdravil rane. Podobno je svoj zdravilni sloves pridobil Dogo onsen, v katerem si je ranjeno nogo ozdravila čaplja. Svoje rane pa si je v zdravilnih vodah pozdravila tudi bela lisica v legendi o Yuda onsenu in še bi lahko naštevali.

Kljub temu da je večina onsenov namenjena kopanju obiskovalcev, pa vseeno obstaja nekaj izjem. Takšna primera sta na primer Beppu onsen ter onsen v Opičjem parku Jigokudani, dve zelo priljubljeni turistični lokaciji, kjer onsene lahko le opazujemo. Beppu je znan po svojih “Sedmih peklih”, katerih voda je prevroča, da bi se v njej lahko kopali. Obiskovalce k njihovem občudovanju tako pritegne predvsem bogata barvna paleta vode bazenov. Onsen v Opičjem parku Jigokudani pa obiskovalce pritegne zaradi kopajočih se japonskih makakov ali snežnih opic, ki se z namakanjem v toplih vrelcih pozimi zaščitijo pred nizkimi temperaturami.

Turizem

Japonska ima več kot 27.000 onsenov, ki so raztroseni po celotni državi. Največ, kar 5000, se jih nahaja v prefekturi Ōita na južnem delu Japonske. Občutno manjše, vendar še vedno veliko število onsenov nato najdemo v južni prefekturi Kagoshima, severni prefekturi Hokkaido ter prefekturi Shizuoka na vzhodnem delu države, v katerih lahko posamično občudujemo od 2200 do 2500 onsenov. V vsaki prefekturi so se zato razvila unikatna kopališča in gostišča, ki s svojo drugačnostjo vsako leto privabijo velikansko število domačih in tujih obiskovalcev. V prefekturi Ōita se na primer nahaja že omenjeni Beppu onsen, ki je znan po svojih “Sedmih peklih”, Kagoshima pa je znana po ikoničnih peščenih kopelih Ibusuki onsena. Noboribetsu onsen v prefekturi Hokkaido velja za enega izmed desetih najboljših onsenov v celotni državi, medtem ko ima Izu Peninsula, onsen v prefekturi Shizuoka, kopališča postavljena ob obali, kar obiskovalcem med kopanjem zagotavlja slikovite poglede na Tihi ocean. Pravljični pogledi na okolico so za mnoge eden izmed najbolj zaželjenih elementov sproščanja v kopališčih. Teh ne manjka tudi v mestu Hakone v prefekturi Kanagawa, ki se ponaša s čudovitimi pogledi na goro Fuji. Ker se nahaja v bližini Tokia, je mesto hitro postalo zelo priljubljeno ter s svojimi več kot 100 onseni pritegnilo veliko obiskovalcev in postalo ena najpomembnejših turističnih destinacij. Hakone boste obiskali tudi z Ars longo ter noč preživeli v hotelu z onsenom, kar je odlična priložnost, da z obiskom kopališča izkusite eno izmed japonskih najstarejših tradicij ter svoj zadnji dan na Japonskem preživite v sproščujoči vodi toplih vrelcev ter, z nekaj sreče, ob jasnem pogledu na goro Fuji.

SKORAJ ZAGOTOVLJENO Japonska 28.06.2026 / 12 dni

že od 4099 €

Podrobnosti

Egipčanski bogovi

21. marca, 2025

Skrivnosti in miti starodavne civilizacije

Staroegipčanska mitologija je kompleksen preplet številnih zgodb, ki so že tisočletja predmet raziskovanja številnih zgodovinarjev in arheologov ter vir navdiha za umetnike in ljubitelje starodavnih kultur. Združuje bogato simboliko, verske obrede in zgodovinske dogodke, ki se prepletajo v slikovite legende o stvarjenju sveta, neskončnih bojih med bogovi in njihovem vplivu na družbeno ureditev. Egipčani svojih bogov niso častili le v templjih, temveč so jih imeli tudi za zaščitnike in učitelje v vsakdanjem življenju – od vzgoje otrok do kmetovanja in vladanja. Njihove zgodbe so bile vklesane v mogočnih templjih in zapisane na papirusih ter se s tem ohranile skozi dolga obdobja vladavin in kulturnih sprememb. Tako tudi danes, ko spoznavamo zgodovino ene najstarejših civilizacij na svetu, vedno znova ugotovimo, da so egipčanski bogovi igrali ključno vlogo v vseh vidikih družbe – od političnega življenja in prava do umetnosti, arhitekture in načina razmišljanja o svetu, življenju in posmrtnem obstoju.

Amon – kralj bogov in stvaritelj vesolja

Amon je bil eden najvplivnejših bogov starega Egipta. Sprva so ga častili kot lokalno božanstvo mesta Teb, nato pa je postal vrhovni bog celotne države. Kot bog stvarjenja, skrivnosti in nevidne moči je bil povezan z zaščito in obnovo reda. Njegovo ime pomeni “skriti” ali “nevidni”, saj so verjeli, da je prisoten povsod, a ga ni mogoče videti.

Njegov kult je dosegel vrhunec v Novem kraljestvu med 16. in 11. st. pred našim štetjem, ko so ga častili kot zaščitnika faraonov. Amon je pogosto upodobljen z dvojno peresno krono, včasih tudi v obliki ovna, ki simbolizira moč in plodnost. Egipt je postal središče njegovega kulta, kjer so faraoni opravljali obsežne obrede v njegovo čast. V tem obdobju je Egipt dosegel višek svoje moči in največji obseg ozemlja.

Ra – bog sonca in simbol večnega življenja

Ra je bil osrednje božanstvo egipčanske mitologije in bog sonca, ki je simboliziral življenje, svetlobo in red. Vsak dan je prepotoval nebo na svojem sončnem čolnu, ponoči pa je prehajal skozi podzemni svet (Duat), kjer se je boril proti silam kaosa, da bi zjutraj ponovno vzšel. Njegova podoba s sokoljo glavo in sončnim diskom je ena najbolj prepoznavnih ikon egipčanske mitologije. Ra je imel tudi pomembno vlogo pri utrjevanju vladarske oblasti faraonov, saj so se le-ti predstavljali kot njegovi zemeljski nasledniki.

Njegov kult se je skozi stoletja spreminjal ter povezoval z drugimi božanstvi, kot sta Atum in Horus. Faraoni so svojo vladarsko moč pogosto pripisovali božanskemu izvoru, pri čemer so se sklicevali na neposredno povezavo z bogovi, zlasti z Ra-jem, Amonom, Horusom in Osirisom. Veljali so za njihove zemeljske predstavnike ali celo za njihove inkarnacije, kar jim je zagotavljalo absolutno oblast in podporo ljudstva. Med najbolj znanimi templji, posvečenimi Ra-ju, je Heliopolis, eno najpomembnejših verskih središč starega Egipta.

Amon-Ra: združitev dveh največjih bogov

Amon in Ra sta se v določenem obdobju Novega Kraljestva združila v enotnega Amon-Ra, ki je predstavljal popolno ravnovesje med duhovno močjo in fizično energijo sonca. S tem se je absolutna vladavina faraonov še okrepila, saj so svojo moč in oblast utemeljili na božjem poslanstvu. Danes egiptologi pogosto ločujejo Amona in Raja kot dve različni božanstvi, vendar je bil v starem Egiptu Amon-Ra čaščen kot eno bitje, ki je združevalo lastnosti obeh bogov. Po padcu Novega kraljestva se je Amonov vpliv zmanjšal, medtem ko je Ra ostal osrednje božanstvo egipčanskega panteona. Ostanki njegovega kulta so še danes vidni v templjih, zapisih in umetniških upodobitvah.

Oziris – vladar podzemlja in bog večnega življenja

Oziris je bil bog smrti, plodnosti in sodnik duš v podzemlju. Upodobljen je v značilni zeleni barvi, ovit v povoje kot mumija, s pastirsko palico in bičem, simboloma kraljevske oblasti. Njegova zgodba upodablja večno življenje skozi nenehno obnavljanje sveta. Set je najbolj znan po svojem rivalstvu s svojim bratom Ozirisom. Po legendi je Set iz ljubosumja ubil Ozirisa in njegovo telo razkosal ter raztrosil po Egiptu. Ozirisova žena Izida je nato zbrala njegove dele in ga s pomočjo magije oživila, da bi spočela njunega sina Hora. Hor je kasneje postal Setov nasprotnik in skozi številne bitke je končno premagal Seta, prevzel prestol Egipta in obnovil red.

Izida – boginja materinstva, božanske moči in zaščite

Izida je bila ena najvplivnejših boginj starega Egipta – utelešala je ljubezen, zaščito in modrost. Njena vloga v mitu o Ozirisu in Horu jo je utrdila kot varuhinjo faraonov, saj se je z njeno pomočjo Hor lahko postavil po robu Setu in ponovno vzpostavil red. Čaščenje Izide se je razširilo daleč prek meja Egipta – Rimljani so jo kasneje sprejeli kot univerzalno boginjo zaščite in materinstva.

Hor – sokolji bog kraljevske moči

Hor, sin Izide in Ozirisa, je bil bog neba in zaščitnik faraonov. Njegov boj s Setom za prestol Egipta veja za zmago reda nad kaosom. Pogosto je bil upodobljen kot moški s sokoljo glavo, na kateri je nosil dvojno krono, ki je predstavljala združitev Zgornjega in Spodnjega Egipta. Njegova vez s faraoni je bila tako močna, da so ga ti častili kot svojega božanskega prednika.

Horovo oko – simbol zaščite in modrosti

Horovo oko, znano kot Udjat, je eden najmočnejših zaščitnih simbolov Egipta, ki je aktualno še danes. Po legendi je Hor v boju s Setom izgubil oko, ki mu ga je nato obnovil bog modrosti Tot. To oko je postalo simbol celovitosti, zaščite in ravnovesja. Egipčani so verjeli, da prinaša srečo in varuje pred zlom, zato so ga pogosto upodabljali na amuletih, templjih in grobnicah.

Egipčanski bogovi niso bili zgolj mitološke figure nekje v ozadju, temveč hrbtenica starodavne družbe, ki se je skozi več tisočletij razvijala in ohranjala svojo kulturno in versko tradicijo. V vsaki pripovedi o njihovih junaških dejanjih, bojih in ponovnih rojstvih se zrcali občutek za etiko, pravičnost in naravni red, ki so ga Egipčani tako vneto varovali. Njihova moč in vpliv sta sooblikovala eno najvplivnejših civilizacij v zgodovini, za katero so značilni veličastni spomeniki, edinstvena sakralna umetnost in globok verski čut. Bogovi, kot so Amun, Ra, Oziris, Izida in Hor so še dolgo po propadu starega Egipta ostali živi v zgodovinskem spominu, hkrati pa so postali vir navdiha za umetnike, pisatelje in raziskovalce vse do danes. Tako v dobi sodobne znanosti in arheoloških odkritij njihova simbolika in mistika pritegneta vsakogar, ki si želi pobliže spoznati korenine človeške civilizacije, razvozlati skrivnosti preteklosti in razumeti, kako tesno so bili nekoč vera, oblast in kultura prepleteni v neskončni igri življenja.

Potovanja v Egipt

Kairo in Veliki egipčanski muzej 24.04.2026 / 5 dni

že od 1349 €

Podrobnosti

Klasični Egipt s križarjenjem po Nilu 26.04.2026 / 9 dni

že od 2149 €

Podrobnosti

Bi radi izvedeli več?

Novice

Egipčanski bogovi

Življenje v času faraonov

Potopisna predavanja

Brasília – mesto, ustvarjeno iz vizije

14. marca, 2025

Brasília, glavno mesto Brazilije, velja za eno izmed najbolj edinstvenih mest na svetu. Mesto so velikopotezno načrtovali in uresničili v sredini 20. stoletja. Zgrajeno v rekordnem času kratkih pet let odraža modernistični duh takratne družbe ter težnjo Brazilije, da bi jo svet dojemal kot nosilko napredka. Prestolnico so v času njenega nastanka razumeli kot moderno utopijo, ki je izražala optimizem Brazilcev in zaupanje v prihodnost, v kateri bodo lahko prebrodili ekonomske in socialne probleme, kar v mestu, ki deluje kot svojevrsten živi muzej, lahko občutijo tudi vsi današnji obiskovalci.

Od ideje do uresničitve

Čeprav je bilo mesto zgrajeno v sredini 20. stoletja, se je ideja o prestolnici, ki bi se nahajala v notranjosti države, pojavila že leta 1789. Predlagal jo je Joaquim José da Silva Xavier, takratni vodja osvobodilnega gibanja proti portugalski nadvladi Brazilije. Zamisel je ponovno postala aktualna leta 1822, ko se je Brazilija osvobodila portugalske nadoblasti, vendar so jo šele leta 1891 vključili v ustavo. Do prvih otipljivih znakov začetka uresničitve takrat že dobrih 150 let stare ideje pa je prišlo šele leta 1956, ko so pod predsednikom Juscelinom Kubitschkom de Oliveiro izbrali lokacijo za novo prestolnico.

Prestavitev prestolnice iz obale v notranjost države je bila premišljena poteza, s katero so želeli modernizirati predele, ki so v razvoju hudo zaostajali za obalnim delom. S selitvijo so tako želeli doseči selitev prebivalstva iz prenaseljene obale v redko poseljeno notranjost, kar bi skupaj z boljšim dostopom do surovin ta predel države tako ekonomsko kot tudi geografsko povezalo z ostalimi brazilskimi regijami. Po izboru lokacije so se tako le pričela gradbena dela. T. i. candangos, delavci, ki so mesto gradili, so prihajali iz celotne Brazilije in v nekaj kratkih letih je bila nova prestolnica že postavljena in povezana z ostalimi mesti na vse strani neba. Leta 1960 se je vanjo iz Ria de Janeira preselila vladna administracija in s tem je Brasília tudi uradno postala nova prestolnica.

Tri velika imena brazilskega modernizma

Oscar Niemeyer velja za enega izmed zgodnejših predstavnikov modernističnih arhitektov v Latinski Ameriki. Predsednik Kubitschek ga je prosil, da bi naredil načrt za novo prestolnico, vendar se je Niemeyer strinjal le z načrtovanjem vladnih stavb, za urbanistično zasnovo mesta pa je predlagal državni natečaj, na katerem bi izbrali najboljši načrt. Na natečaju je zmagal njegov mentor Lúcio Costa, ki je mesto zasnoval po modernističnih principih s fokusom na funkcionalnosti, estetiki in harmoniji med arhitekturo in naravo. Mesto je tako zasnoval na podlagi dveh linij:

ravna linija z javnimi in administrativnimi zgradbami, imenovana Eixo Monumental
ukrivljena linija z bivalnimi naselji, imenovana Eixo Rodoviário

Tloris je tako pridobil unikatno obliko, ki jo mnogi povezujejo s ptico, letalom, lokom s puščico ali kačjim pastirjem. Na enem koncu Eixo Monumental so skoncentrirane državne in občinske stavbe, na drugem pa so okoli Praça dos Três Poderes (Trga treh vej oblasti) razporejene stavbe izvršilne, sodne in zakonodajne oblasti.

Rezidenčno poslopje je razdeljeno v t. i. superquadras – bloke, pri čemer vsak blok vsebuje stanovanjske stavbe, šole, trgovine in odprte javne površine in torej deluje samozadostno. Pomemben del zasnove je predstavljalo tudi načrtovanje avtomobilskega prometa, saj je Costa želel koncept modernosti vpeljati na prav vsa mestna področja. Z delitvijo mesta na posamezne funkcije je arhitekt želel ustvariti občutek reda in ravnotežja, vendar na način, da je bila še vedno ohranjena enotna mestna identiteta.

Costova zasnova mesta je postavila izhodišče za Niemeyerjeve stavbe, ki se porajajo z dvema ključnima značilnostma njegove arhitekture: abstraktnimi formami in krivuljami. Nekatere vsebujejo tudi portugalske tradicionalne elemente – azulejos, ker pa govorimo o modernizmu, se vse arhitekture naslanjajo tudi na arhitekturna načela Le Corbusierja.

Najbolj opazne Niemeyerjeve arhitekture:

Nekoliko manj znano, vendar vseeno pomembno za Brasílio, pa je ime krajinskega arhitekta Roberta Burla Marxa, ki je poskrbel za oblikovanje javnih površin in velja za tistega, ki je v Brazilijo vpeljal modernistično krajinsko arhitekturo. Sodelovanje trojice Costa – Niemeyer – Burle Marx se je začelo že pred projektom izgradnje nove prestolnice, saj modernistične stavbe po Le Corbusierjevih arhitekturnih načelih na strehi predvidevajo tudi vrtove, ki jih je za nekatere Costove in Niemeyerjeve arhitekture zasnoval Burle Marx. Njegovi posegi v Brasílii žal niso tako obsežni kot npr. v Riu de Janeiru in São Paulu, vendar s svojo prisotnostjo predstavljajo ključen del življenjskega okolja mestnih prebivalcev, saj z brazilskimi rodnimi tropskimi rastlinami razbijajo togo Costovo mestno zasnovo in vanjo hkrati gladko integrirajo Niemeyerjevo arhitekturo.

Ideal, ki ni tako idealen

Kljub temu da je nova prestolnica za Brazilce predstavljala novo upanje, je bila ta že v času njenega nastanka deležna mnogih kritik. Veliko je bilo povedanega na račun višine finančnega vložka, ki so ga porabili na tem velikem projektu, ter na račun izbrane lokacije. Kritiki so menili, da bo mesto zaradi svoje odročnosti težko privabilo prebivalce in delavce, kar pa se je že na prelomu stoletja izkazalo za napačno predvidevanje nadaljnjega razvoja mesta. Prebivalstvo je namreč hitro in nenadzorovano raslo, kar je poglobilo socialne probleme in že na prelomu stoletja pripeljalo do razdeljevanja mesta na dva dela: na področjih znotraj originalne zasnove mesta so se naselili premožnejši prebivalci, vladni uslužbenci in elita, medtem ko so se družine z manj prihodka in predvsem candangos, ki so kljub svoji veliki vlogi pri gradnji mesta še naprej živeli v revščini, postopoma naseljevali na periferijo onkraj Costovega načrtovanega mesta.

Na Costovo in Niemeyerjevo Brasílio je širša javnost gledala kot na kovanec z dvema stranema. Po eni strani so jo slavili zaradi njene inovativnosti, hkrati pa so isto arhitekturo kritizirali, saj se je njen slog mnogim zdel preveč neoseben in sterilen. Sama ideja razdeljenosti mesta po funkcijah se jim je zdela nepraktična, zaradi velikih odprtih površin in prostranih ulic pa je mesto brez prevoznega sredstva postalo težko obvladljivo.

Posledice velikopotezne in hitre gradnje so se v naslednjih desetletjih pokazale tudi v bolj oprijemljivi obliki. Postopoma je začel na glavnih trgih pokati beton, strukturne težave pa so se pokazale tudi pri stanovanjih družin z nižjimi prihodki. Modernistično mesto, ki je za svoj primarni material vzelo obilico betona, se v brazilski klimi kljub mnogim zelenim površinam ni izkazalo za najbolj funkcionalno.

Popotovanje v utopične čase

Kljub vsem težavam, ki jih je čas brez zadržkov razkril v sloviti novi prestolnici, ta še vedno velja za izjemen projekt, ki je bil zaradi svojega unikatnega arhitekturnega in urbanističnega načrtovanja leta 1987 uvrščen na UNESCO-v seznam svetovne dediščine. S svojim nastankom in obstankom se Brasília v današnji družbi izpostavlja kot simbol, ki nas opominja na to, kaj vse je mogoče doseči z véliko vizijo in kolektivnim trudom. Kot mnogi načrti tudi Costova mestna zasnova ni bila v vseh podrobnostih uresničena tako, kot si jo je zamislil arhitekt, posamezne spremembe so se zaradi večanja prebivalstva in mestnega razvoja pričakovano izkazale za nujno zlo, vendar se je njena celota v večinski meri ohranila do danes. Z raziskovanjem mesta pod taktirko naših odličnih vodičev (in malo domišljije) se boste tako lahko brez ovir podali na nepozabno popotovanje v prejšnje stoletje, začutili pravi duh in idejo modernizma, ki ju pooseblja Brasília, ter s tem spoznali tudi simbolno vrednost samega mesta, ki je, vsaj v svojih začetkih, predstavljalo sinonim za svetlo prihodnost.

Južna Amerika 19.04.2026 / 16 dni

že od 4749 €

Podrobnosti

ZAGOTOVLJENO Velika Brazilija 04.11.2026 / 15 dni

že od 5090 €

Podrobnosti

Ugodnost za dan žena

05. marca, 2025

8 dni. 8 %. 8. marec.

Vsako potovanje prinaša nove zgodbe, nepozabna doživetja in sveže poglede na svet. Ob dnevu žena vabimo vse dame, popotnice in gospe, da se podate na edinstveno pustolovščino in izkoristite naš poseben praznični popust. Od neskončnih kalifornijskih plaž do živahnih ritmov Kolumbije, od svetovne metropole New Yorka do skritih kotičkov sončne Libije in daljne Južne Koreje.

Posebna ponudba velja le 5 dni – za prijave od 8. do 12. marca!

Ob prijavi na spletni strani pod opombe vpišite kodo MAREC8

Za vas pripravljamo nekaj posebnega. Podrobnosti objavimo kmalu.

8. marec - 8 dni - 8 % dobropisa

Od 1. do 8. marca pri Ars longi praznujemo dan žena. Ob tem imamo za vas pripravljeno posebno ugodnost. Vsi, ki se boste v tem obdobju prijavili na katerokoli razpisano potovanje, boste prejeli bon v vrednosti 8 % od osnovne cene izbranega potovanja. Bon boste lahko unovčili že pri naslednji prijavi na katerokoli potovanje v naši organizaciji in si tako podarili še eno novo doživetje.

Naj bo letošnji 8. marec začetek ne ene, temveč dveh zgodb. Prvo izberete zdaj, druga pa vas že čaka “za vogalom.”

Kako deluje:

Trajanje akcije: od 1. do 8. marca
Pogoj za pridobitev bona: prijava in plačilo akontacije v času trajanja akcije
Vrednost bona: 8 % od osnovne cene izbranega potovanja
Unovčenje bona: pri naslednji prijavi, potrjeni z vplačilom akontacije najpozneje do 30. junija 2026

Pogoji koriščenja:

Bon ni prenosljiv. Naslednjega potovanja se mora udeležiti vsaj ena oseba s prvotne prijave.
Bon velja za razpisana skupinska potovanja agencije Ars longa.
Bon se lahko unovči za eno ali več potovanj, dokler se ne porabi celotna vrednost.
Bon ni izplačljiv in ga ni mogoče zamenjati za druge storitve.

V primeru, da je izbrano potovanje odpovedano s strani organizatorja, mora biti bon porabljen v roku 12 mesecev od prijave na drugo potovanje.

Okusi New Yorka na vsakem koraku

28. februarja, 2025

Kalejdoskop ikonične ulične hrane

New York je prav poseben svet, ki se odraža v vsakem kotičku mesta, kjer se mešajo različne kulture, jeziki in zgodbe. Sprehod po njegovih ulicah je kot potovanje okoli sveta. V tem živahnem mestu z 8,8 milijona prebivalcev lahko slišite več kot 800 različnih jezikov, zaradi česar velja za jezikovno najbolj raznoliko mesto na svetu. Medtem ko Združene države pogosto opisujemo kot “talilni lonec”, New York predstavlja sam osnovni začetek tega procesa – mesto, kjer so se različne kulture šele začele srečevati in prepletati, še preden so se lahko začele stapljati v eno.

Prišleki z vsega sveta so že od 17. stoletja dalje prinašali s seboj svoja verovanja, običaje, umetnost in hrano. A prava eksplozija različnih okusov in kulinaričnih tradicij se je začela konec 19. in v začetku 20. stoletja, ko se je v New York zgrnilo več milijonov priseljencev. Med njimi so bili predvsem Evropejci, ki so s seboj prinesli jedi, ki so skozi desetletja postale nepogrešljiv del newyorške ulične hrane in kulinarike. New York je tako postal kulinarični talilni lonec, kjer se srečujejo vplivi različnih kultur in nastajajo okusi, ki še danes zaznamujejo ulice tega živahnega mesta.

New York, predvsem pa njegov otok Manhattan, se od preostalega dela Združenih držav razlikuje predvsem v tem, da gre za izrazito urbano središče, kjer sta glavno prevozno sredstvo podzemna železnica in dobri stari par nog. V hitrem tempu življenja urbanega središča prebivalci pogosto nimajo časa za umirjen obrok, zato so preproste jedi, ki jih lahko poješ med hitrim vijuganjem po pločnikih, z razredčeno ameriško kavo v eni in toplim prigrizkom v drugi roki, nepogrešljive.

Mnogi Newyorčani dan začnejo z obiskom lokalne delikatese, kjer si privoščijo slavni newyorški bagel (izg. bejgl). Danes nepogrešljiv del lokalne kulinarike so v Združene države prinesli revni judovski priseljenci s Poljske, ki so se v drugi polovici 19. stoletja v velikem številu naseljevali v prenatrpanih četrtih Lower East Side-a, kjer so svoje pekovske izdelke prodajali iz košar in lesenih stojnic na kolesih. Dolgo časa so bagele prodajali izključno Judom v svojih četrtih, zato so bili zahodno od ulice Bowery praktično nepoznani. Na stari celini začetki ikoničnih štručk v obliki obročka sicer segajo v čase Prusije, ko so judovskemu prebivalstvu prepovedali peko in uživanje pečenega kruha. Vselej iznajdljivi Judje so se znašli in testo začeli kuhati v kropu, kasneje, ko so odpravili omejitve glede pečenih krušnih dobrot, pa so receptu dodali še peko v pečici. Pravi newyorški bagel je še dandanes ročno valjan, kuhan v kropu vode in ječmenovega slada ter pečen v pečici. Ta proces da štručki značilen okus in teksturo, z mehko sredico in hrustljavo skorjico, ki je lahko posuta z najrazličnejšimi posipi. Praviloma je obroček po dolžini prerezan na polovico in namazan s smetanovim namazom (svetovno znani namaz Philadelphia je pravzaprav newyorški izum) ter po možnosti obložen s kaprami, čebulo in dimljenim lososom ali drugo dimljeno ribo. V newyorških delikatesah je na voljo nešteto kombinacij štručk, namazov, nadevov in dodatkov, ki omogočajo, da si vsak sestavi bagel po svojem okusu. Obstaja le eno newyorško pravilo: nikoli ne zahtevajte, da vam ga pogrejejo v opekaču, če ne želite, da vam očitajo svetoskrunstvo.

Verjetno najbolj prepoznavni newyorški prigrizek je hot dog, ki je nepogrešljiv element popularnih televizijskih serij in filmov, katerih glavna kulisa je New York. Američani vsako sekundo pojedo kar 450 hrenovk v štručki – odgovorni krivci za njegovo popularizacijo so nemški imigranti, ki so s seboj prinesli tradicijo izdelovanja frankfurtskih hrenovk. V štručko naj bi jih prvi vtaknil Charles Feltman, ki jih je leta 1871 začel prodajati na priljubljeni newyorški plaži Coney Island. Zaradi praktičnosti so hrenovke v toplih štručkah postale pravi hit, gospod Feltman pa je z njimi zaslužil dovolj denarja, da je kupil nekaj zemljišč na aveniji Surf in postavil prodajalno Feltman’s, ki je tekom let zrasla v velik zabaviščni kompleks, ki je zajemal več ulic ob aveniji. Celoten kompleks, imenovan Ocean Pavilion, je do prvih desetletij 20. stoletja poleg devetih restavracij vseboval še pivnico, hotel, kopališče, kino in celo zabaviščni park, kar je paviljonu nadelo naziv največje restavracije na svetu, kjer so na dan prodali do 40.000 hot dogov. Coney Island je v tem času, zahvaljujoč izgradnji linije podzemne železnice do obale, postala najpopularnejša turistična destinacija na svetu in pridobila naslov ”svetovne prestolnice hot dogov”.

Naziv kralja hot dogov pa Nemcu Feltmanu kmalu ukrade Poljak Nathan Handwerker, njegov bivši uslužbenec, ki na svoji novi stojnici začne prodajati vroče hrenovke po polovični ceni. Namesto cene 10 centov se odloči za izenačitev s ceno vožnje s podzemno železnico in Coney Island pridobi naziv ”Imperija za 5 centov”. Veriga Nathan’s je kriva še za eno bizarno ameriško tradicijo: tekmovanje v goltanju hrenovk, ki ga tradicionalno prirejajo vsako leto 4. julija, na ameriški dan neodvisnosti. Nathan’s Famous tako zacementira svoj primat na trgu in postane sinonim za newyorški hot dog, ki ga danes po povprečni ceni 4 dolarjev redno prodajajo na več kot 4.000 stojnicah v mestu. Čeprav največ hot dogov v celotnih Združenih državah pojedo v Los Angelesu, v New Yorku za njih zapravijo največ. Zakupi celoletnih licenc na določenih lokacijah v mestu namreč presegajo 100.000 dolarjev na stojnico, skupno pa v mestni proračun prispevajo več kot 450 milijonov dolarjev.

Še en slavni prigrizek je znan po tem, da je bila njegova cena dolgo časa izenačena s ceno vožnje s podzemno železnico – newyorška pica na kos. V New York so jo seveda prvi prinesli Italijani, ki so se po združitvi Italije pretežno z revnega juga Italije priseljevali na novo celino. Večinoma so se naselili v četrtih Lower East Side-a med ulicama Bowery in Broadway in so do leta 1924 so predstavljali kar 20% celotnega prebivalstva, predel pa je postal znan (in še vedno je) pod imenom Little Italy. S seboj so prinesli tudi svojo preprosto, a za brbončice vendarle zelo bogato kulinarično tradicijo, ki je v kombinaciji z ameriškimi sestavinami ustvarila nov tip ameriško-italijanske kuhinje. Prve pice v New Yorku so se pojavljaje na enak način kot v Neaplju – kot stranski produkt oziroma odpadek po peki kruha, ko je pek ob koncu delovnega dne preostanek testa sploščil, obtežil s sestavinami in spekel v ohlajajoči se peči. Te ”pite” je pek nato razrezal na manjše kose, še isti večer in naslednji dan pa so jih mladeniči za drobiž prodajali na uličnih vogalih. V sami definiciji je pica sploščen kruh, nadevan z dodatki in pečen v peči. S takšnim pristopom lahko potrdimo obstoj pice že v antiki, vendar je splošno znano, da je tista prava pica samo ena – napolitanska.

V prvi polovici 20. stoletja se pojavijo prve peči na plin, ki povsem spremenijo kulturo picerij v New Yorku in po ostalih predelih Združenih držav. Nove peči so manjše, lažje za uporabo in predvsem cenovno dostopnejše. Dobavitelji so novim lastnikom (pretežno Italijanom) nudili celo tečaje uporabe peči, da so jim olajšali začetek novega posla. Takšne peči so dosegale nižje temperature kot krušne peči, zato so se pice pekle dlje časa in so bile lahko bolj obložene z nadevi. Zaradi daljšega časa pečenja je iz pice izhlapi več vode, pečena skorja je bolj čvrsta, prav tako pa pica tako dlje časa ostane sveža in je primerna za pogrevanje. S tem se začne prava revolucija pice in po vseh vogalih ulic se po koncu 2. svetovne vojne odpirajo nove picerije, ki ponujajo pico na kos. Newyorčani od tega trenutka dalje nikoli več niso bili brez pice. Od 60. letih 20. stoletja je bila cena kosa pice vselej izenačena s ceno žetona za vožnjo s podzemno železnico, zaradi česar je postala tako dostopna in priljubljena med množicami. Leta 2022 je cena pice poskočila na 3 dolarje in več, vendar s svojim tankim testom, hrustljavimi robovi in odličnim okusom še vedno ostaja nepogrešljiv del newyorških ulic. Ko boste naslednjič obiskali mesto, zavijte v priljubljeno ulično picerijo, vzemite kos pice in ga prepognite po dolžini kot pravi Newyorčan ter uživajte v hrustljavih grižljajih med sprehodom po bližnjem parku.

Ulična hrana je nepogrešljiv element New Yorka, ki brez priseljencev ne bi bil to, kar je danes. Ti so z vseh koncev sveta prinesli svoje kulinarične tradicije in jih v mestnem vrvežu preoblikovali v nekaj edinstvenega. Poleg ikoničnih newyorških prigrizkov ko so bagel, hot dog in pica, danes na ulicah naletimo na pestro izbiro stojnic, ki ponujajo najrazličnejše dobrote s celega sveta – od vietnamskih sendvičev bánh mì, kitajskih jajčnih zvitkov in nabodal, do kolumbijskih arep in halal piščanca na rižu ter indijskega biryanija … Najverjetneje je edina jed, za katero lahko rečemo, da je res ameriška in izhaja iz časov pred prvo kolonizacijo Manhattna, dobra stara ostriga, ki še danes velja za newyorško specialiteto, kateri se odlično prileže vinska spremljava. Vendar je to že povsem druga zgodba, ki si zasluži svoje poglavje.

Kalifornija in narodni parki ZDA 24.04.2026 / 14 dni

že od 3150 €

Podrobnosti

ZAGOTOVLJENO New York 28.04.2026 / 6 dni

že od 1849 €

Podrobnosti

Španska kulinarika – vpliv mavrske kulture

30. januarja, 2025

Okusi, ki so preoblikovali Iberski polotok

Mavrski vpliv na Iberski polotok je nekaj, s čemer se je srečal vsak popotnik, ki je kdaj obiskal Španijo. Pri tem se v naše misli prikradejo podobe Granade, Cordobe, Seville in mnogih drugih krajev. Nekako pa pozabljamo, da je mavrska prisotnost na španskih tleh, ki je trajala skoraj osem stoletij, pustila sledi, ki so ostale del vsakdanjika vse do danes. V ta okvir sodi predvsem kulinarika.

Prehranske navade na Iberskem polotoku so se po antiki drastično spremenile dvakrat: prvič s prihodom Arabcev in drugič z vzpostavitvijo trgovskih stikov z Ameriko. V obeh primerih je bila Španija prva, ki je žela sadove teh sprememb. Podobno, a z nekaterimi razlikami, velja tudi za ostale dežele na severni obali Sredozemlja. Vpliv Mavrov ni bil enako dolg in enako intenziven v vseh predelih Španije, zato so zelo pomembni tudi posredni vplivi, ki jih je povzročila dolga mavrska prisotnost. Podobno kot v Italiji, tudi v Španiji težko govorimo o španski kuhinji (v resnici delamo prav to napako), saj se kulinarika Andaluzije zelo razlikuje od tiste v Asturiji ali Galiciji, kjer so se Mavri oglasili le na kratko.

Kaj so torej v svojih popotnih torbah prinesli osvajalci, da se je trajno zapisalo v življenje današnjih Špancev? V prvi vrsti se niso ustrašili starejše antične kulture, še posebej ne na področjih, kjer jim je ta koristila. To velja tudi za poljedelstvo, kjer so mavrski inženirji nadgradili obstoječe rimske namakalne sisteme. V rodovitno zemljo so posadili mnoge novosti, ki jih Evropa dotlej ni poznala: riž, jajčevce, limone, pomaranče, sladkorni trs, žafran in še mnogo drugega. Nasadi palm so naredili dovolj sence, da je kljub žgočemu španskemu soncu pridelek dobro uspeval. Šele sedaj so nastopili pogoji za rojstvo nekaterih tradicionalnih španskih jedi.

Vsem dobro poznana paella valenciana je bila seveda nemogoča brez riža in žafrana. Podoba pokrajine in okusi hrane so se popolnoma spremenili z nasadi citrusov in njihovo uporabo. Pri vseh teh velikih spremembah pa ne smemo pozabiti dejstva, da kulinarika še vedno nima tistih okusov in barv, ki smo jih vajeni danes. Rdeča barva paradižnika in paprike prispe iz Amerike šele v 16. stoletju.

Kuhinja španskih pokrajin postane v srednjem veku precej bolj raznolika in predvsem začinjena. Začimbe, ki jih uporabljajo Mavri, so sicer poznali že prej, a so jih ti uporabljali znatno več, saj so jim bile lažje dostopne. Islamski imperij, ki sega od Iberskega polotoka do Indijske podceline, zalaga Španijo z izjemnim bogastvom okusov in sestavin. Sladkor, ki je bil v antiki redek luksuz, postane dostopnejši. Razen sladkornega trsa zdaj tudi druge uvožene sadne vrste, ki jih razvaja toplo sonce, postrežejo s sladkimi okusi. Če želite dokaz, se med našim potovanjem po Andaluziji usedite v eno od privlačnih restavracij v Sevilli in naročite ocvrte jajčevce s pomarančno marmelado. To je zadetek v polno. Tudi mnoge druge sladice temeljijo na kombinaciji »mavrskih« sestavin kot so riž, citrusi, sladkor in žafran. Lep primer je nacionalna sladica mlečni riž.

Seveda se pri tem kmalu pojavi vprašanje, kako so krščanski staroselci reagirali na vse te novosti. Kjer je mavrsko gospostvo trajalo dovolj dolgo, se je prebivalstvo hitro navadilo novih okusov. Posebej je treba izpostaviti, da je gojenje riža močno zmanjšalo možnost lakote. V predelih Iberskega polotoka, kjer so na prestolih ostali krščanski vladarji, pa pride do kulinarične reakcije, ki je temeljila na versko-političnih izbirah. Biti kristjan je pomenilo zavračati islam, mavrsko osvajanje in seveda tudi prehranske novosti, ki so jih prinesli Mavri. Še več. V kulinariki krščanske Španije veliko stavijo na sestavine, ki jih pri Mavrih ni najti. Tako lahko nekoliko hudomušno a zelo realno trdimo, da rekonkvista ni bila le verska in vojaška, pač pa tudi kulinarična. Skupaj s krščanskimi vojskami je proti Andaluziji pritiskala tudi svinjina.

Redkokje v Sredozemlju najdemo toliko receptov za jedi iz svinjine kot ravno v Španiji. Na prvem mestu izstopa sloviti jamon iberico – pršut iz mesa temnih pujsov, ki jih tradicionalno redijo v pokrajini Estremadura. Španija se ponaša z množico različnih pršutov, kar je dejansko posledica verskega in političnega razvoja. Jedci svinjine pač niso bili muslimani ali judi. Podnebje Španije je prebivalstvu omogočilo sušenje mesa in s tem podaljšanja njegove obstojnosti. Svinjina, ki je zaradi podnebja v vzhodnem Sredozemlju ne uporabljajo že tisočletja pred nastankom judaizma in islama, dobi v krščanski Španiji domovinsko pravico in postane eden od zaščitnih znakov tradicionalne kulinarike. Če se boste z nami podali na sever Iberskega polotoka, boste v pokrajini Asturija lahko pokusili jed, ki vsebuje kar štiri oblike svinjine: poleg odličnih lokalnih krvavic, choriza in slanine fabada asturiana vsebuje tudi pršut. Seveda Asturija nikoli ni padla v roke Mavrom in je vedno ostala branik krščanstva.

Danes, ko je od krvavih bojev med Mavri in Španci minilo že več kot pet stoletij, smo lahko tako enim kot drugim hvaležni za vse bogastvo, ki so ga posredovali kulinariki španskih pokrajin. Kot smo zapisali že uvodoma pa je enotna Španija ob zori novega veka lahko pričakovala še eno veliko razširitev kulinaričnih obzorij. Na ladjah konkvistadorjev so v Evropo polega zlata in srebra pluli tudi paprika, paradižnik in fižol. A to je že druga zgodba.

Andaluzija 26.04.2026 / 8 dni

že od 1349 €

Podrobnosti

Japonski kamniti vrtovi

24. januarja, 2025

Oblikovanje narave je na Japonskem izrednega pomena

Japonska je dežela, kjer se spoštovanje do narave izraža na vsakem koraku. Oblikovanje pokrajine zajema številne vidike, od natančnega in skrbnega oblikovanja bonsajev, ki so pravi umetniški izdelki v miniaturni obliki, do velikopoteznega urejanja parkov in tradicionalnih vrtov, kjer vsak kamen, rastlina in vodni element nosi simbolni pomen. Med te izjemne primerke krajinskega oblikovanja sodi tudi oblikovanje kamnitih oz. suhih vrtov, znanih kot karesansui.

Njihova zgodovina sega v obdobje Muromači (1336-1573), ko so jih menihi uporabljali kot orodje za meditacijo in kontemplacijo v budističnih templjih.

Te vrtove najdemo predvsem v zen templjih, saj so zasnovani z namenom meditacije in refleksije. S skrbno postavljenimi kamni in grabljenim peskom, ki ponazarja valovanje vode, so to edinstveni prostori, ki odražajo zen filozofijo harmonije, miru in preprostosti. Oblikovani so s premišljeno razporeditvijo skal, peska in mahu z namenom ustvariti miren in meditativni prostor.

Tipični elementi suhih vrtov:

1. Skale: Predstavljajo gore, lahko tudi otoke v oceanu ali vrhove gora, včasih pa tudi živali. Vsaka skala ima svoj pomen in vlogo v oblikovanju vrta.
2. Pesek ali prod: Skrbno pograbljen v vzorce, ki predstavljajo valovanje vode ali rečne tokove. Grabljenje peska je del meditativnega procesa.
3. Mah: Pogosto uporabljen za pokrivanje delov vrta, ki simbolizirajo kopno ali otoke.
4. Redko rastlinje: Čeprav so zen vrtovi znani po svoji minimalistični estetiki, včasih vključujejo nekaj posameznih rastlin, kot so pritlikava drevesa ali grmi.

Postavitev vrta je skrbno oblikovana tako, da predstavlja naravne pokrajine v pomanjšani obliki. Razporeditev sledi natančnim načelom zen filozofije, ki vključuje asimetrijo, naravnost in minimalizem.

Ključna načela, ki se uporabljajo pri razporeditvi elementov v kamnitih vrtovih so:

1. Asimetrija: Postavitev se izogiba simetriji in raje uporablja nepravilne in naravne oblike in postavitve. Asimetrija ustvarja občutek naravne lepote in harmonije, ki je prisotna v naravi.
2. Skupine treh: Skale so pogosto razporejene v skupinah po tri, kjer so trije kamni različne velikosti in postavljeni v trikotno razporeditev. To simbolizira harmonično povezavo med nebom, zemljo in človeštvom.
3. Naravni elementi: Vsaka skala predstavlja določen naravni element, kot so gore, otoki ali živali. Njihova postavitev je zasnovana tako, da ustvarja naravno pokrajino v miniaturi.
4. Praznina: Pomemben element zen vrtov je tudi praznina ali prostor med skalami. Ta praznina simbolizira odprtost, mir in prostor za meditacijo. Praznina omogoča gledalcu, da se osredotoči na posamezne elemente vrta.
5. Horizontalna in vertikalna linija: Skale so razporejene tako, da ustvarjajo ravnovesje med horizontalnimi in vertikalnimi linijami, kar daje občutek stabilnosti in harmonije.
6. Vizualni fokus: Vrtovi so pogosto zasnovani tako, da jih je mogoče občudovati z ene same točke, običajno z verande ali posebnega prostora v templju. Postavitev skal je zastavljena tako, da vodi oči gledalca skozi vrt in ustvarja različne perspektive in poglede.

Ni povsem jasno, kdo je prvi zasnoval takšen vrt na Japonskem, saj so se razvijali postopoma skozi stoletja. Ja pa zanimiva anekdota, ki je povezana s slavnim japonskim menihom in vrtnarjem, Muso Sosekijem, ki je živel v 14. stoletju.

Muso Soseki, znan tudi kot Muso Kokushi, je bil zen mojster in eden najvplivnejših oblikovalcev japonskih vrtov. Legenda pravi, da je nekoč ob meditaciji pri reki opazoval vodni tok in kamenje v reki. Navdihnjen s tem preprostim, a globoko simboličnim prizorom, je zasnoval vrt, kjer so kamni in pesek predstavljali reko in njeno gibanje.

Njegova zasnova je temeljila na ideji, da lahko bistvo narave poustvarimo v miniaturni, izčiščeni obliki in s tem ustvarimo prostor za meditacijo in refleksijo. Muso Soseki je tako postavil temelje za mnoge prihodnje generacije oblikovalcev zen vrtov, ki so sledili njegovim načelom in filozofiji.

Njegovi vrtovi, kot je znameniti Saiho-ji (Koke-dera ali Moss Temple) v Kjotu, še danes veljajo za mojstrovine krajinske umetnosti in simboli japonske zen kulture.

Najbolj zanimiv in najlepši kamniti vrt na Japonskem je v templju Ryoan-ji v Kjotu

Začetki templja segajo v leto 1450, ko je bil ustanovljen kot vila za plemiča. Po njegovi smrti pa je bila vila pod vodstvom zen mojstra Giten Genshoja preurejena v zen budistični tempelj.

Pripadajoči vrt je verjetno najbolj znan in občudovan primer karesansui na svetu in je uvrščen tudi na Unescov seznam kulturne dediščine. Zasnovan je kot suhi krajinski vrt s skalami, peskom in mahom, ki poustvarjajo bistvene elemente narave.

Prvi opisi vrta iz 17 stoletja pišejo o postavitvi devetih velikih kamnov, ki s svojo postavitvijo predstavljajo tigre, ki prečkajo vodo. Po velikem požaru v Kjotu sta bila tempelj in vrt uničena, ponovno urejen vrt z aktualno postavitvijo pa je že leta 1799 uredil in dokumentiral japonski mojster vrtnarstva Akisato Rito. Ilustracijo vrta objavil tudi v svojem delu Ilustrirani vodnik po slavnih vrtovih.

Današnja postavitev je najbolj znana po svojih petnajstih skalah, ki so razporejene na način, da nikoli ne morete videti vseh hkrati z ene same točke. Koncept postavitve je že od svojega začetka uganka, ki sproža različne teorije o simboliki elementov. Kamni lahko ponazarjajo otoke v oceanu, oblake na nebu ali tigrico s svojimi mladiči, odvisno od obiskovalčeve interpretacije. Število petnajst v zen budizmu pomeni popolnost, ker pa človek ni popoln, ne more uzreti vseh 15 kamnov, dokler ne doseže razsvetljenja.

Praznine med kamni in preprosto grabljenje peska ustvarjata prostor za meditacijo in refleksijo. Vsak obiskovalec v vrtu vidi nekaj drugega, kar odraža njegovo notranje stanje.

Sama postavitev vrta v templju Ryoan-ji v Kjotu se ne spreminja pogosto, saj je zasnova stalna in ima globoko simbolično vrednost. Urejanje je natančno in skrbno načrtovan proces, ki zahteva veliko časa in pozornosti. Vzdrževanje vključuje grabljenje peska v pravilne vzorce, odstranjevanje plevela, čiščenje mahu in skrb za skale. Ta postopek lahko traja več ur vsak dan, saj je ključnega pomena, da vrt ohranja svojo estetiko, perfektnost in meditativno funkcijo. Celoten proces urejanja se izvaja z izjemno natančnostjo in je tudi sam proces urejanja za osebo meditacija.

V oblikovanju kamnitih vrtov se odraža tudi japonska filozofija wabi-sabi, ki poudarja lepoto v preprostosti, nepopolnosti, prehodnosti in minljivosti. Že recimo po dežju je potrebno vrt vsakič znova urediti in pograbiti, da se vzpostavi prvotna oblika in vzorec. S tem se odraža spoštovanje do narave in njenega stalnega spreminjanja.

Na Japonskem je veliko kamnitih vrtov, mnogi so del templjev in privatnih posesti, ki niso vsi javno dostopni, zato točno število ni znano. Po grobi oceni na Japonskem obstaja več kot 2000 templjev z zen vrtovi.

Kultura obnašanja v vrtovih

Obiskovalci se morajo obnašati spoštljivo in tiho, saj so vrtovi namenjeni meditaciji in kontemplaciji v mirnem okolju. V vrtu je po navadi poseben prostor namenjen obiskovalcem, kjer ga lahko občudujejo dlje časa in s tem izkusi njegov zenovski, meditativen učinek.

Kamniti vrtovi na Japonskem so edinstveni, pomirjujoči in simbolični prostori, ki ponujajo vpogled v japonsko kulturo in religijo. Ob obisku Japonske je postanek v takšnem vrtu nepogrešljiv, saj lahko kot obiskovalec v miru začutimo harmonijo in spokojnost. Opazovanje skrbno urejenih kamnov in peska omogoča globoko razmišljanje in meditacijo, s čimer bogatimo svojo dušo in se približamo bistvu zen filozofije.

Potujte s poznavalcem

SKORAJ ZAGOTOVLJENO Japonska 28.06.2026 / 12 dni

že od 4099 €

Podrobnosti

Guggenheim Bilbao

11. januarja, 2025

Muzej Guggenheim Bilbao, ki velja za enega najbolj prepoznavnih arhitekturnih projektov konca 20. stoletja, je od svojega odprtja leta 1997 ključno prispeval k preobrazbi največjega industrijskega mesta v Baskiji. Nekoč cvetoče industrijsko središče, ki je zraslo na tradicionalni industriji jeklarstva in ladjedelništva, se je v drugi polovici 20. stoletja znašlo v gospodarski krizi. Lokalna vlada je leta 1991 sklenila, da bo revitalizacijo mesta utemeljila na kulturnem preoblikovanju. V sodelovanju z Guggenheimovo fundacijo je zasnovala ambiciozen projekt, ki je mestu povrnil izgubljeno vitalnost. Investicija lokalne vlade v višini 160 milijonov evrov se je izkazala za ključno pri vzpostavitvi ekonomske stabilnosti mesta.

Arhitekturna ikona

Arhitekturno mojstrovino je zasnoval priznani arhitekt Frank Owen Gehry. Njegova dinamična struktura, oblečena v titanove plošče, steklo in apnenec, simbolizira prehod mesta iz industrijske preteklosti v sodobno kulturno središče. S svojo lokacijo ob reki Nervion in oblikovnimi elementi spominja na industrijsko dediščino Bilbaa, hkrati pa z monumentalno arhitekturo izraža drzno ambicijo postati globalna kulturna ikona.

Muzejski kompleks skupaj z urejenim obrežjem in zelenicami obsega več kot tri hektarje, kar poudarja njegovo pomembno vlogo v arhitekturni prenovi mesta. Notranji razstavni prostori gostijo obsežno zbirko fundacije Guggenheim, ki vključuje dela vodilnih umetnikov 20. stoletja ter občasne razstave sodobne umetnosti, kar privablja obiskovalce z vsega sveta.

Kulturna prenova mesta

Uspeh Guggenheimovega muzeja že vse od odprtja presega pričakovanja. Postal je osrednja točka preobrazbe Bilbaa, ki je v zadnjih desetletjih doživel vzpon kot turistična in kulturna destinacija. Porast števila obiskovalcev je sprožil razvoj turistične infrastrukture kot so hoteli, restavracije in prenovljene zelene površine. Razvoj je zajel tudi širše urbano področje, vključno z načrtom za letališče, ki ga je zasnoval arhitekt Santiago Calatrava, kar je izboljšalo dostopnost mesta.

Muzej je ustvaril močan gospodarski tok, ki je mestu omogočil financiranje nadaljnje infrastrukture in izboljšanje kakovosti življenja. Bilbao se je s tem preobrazil iz industrijskega središča v kulturno vozlišče s svetovno prepoznavnostjo, kar danes pogosto označujejo z izrazom “Bilbaovski učinek”.

Prednosti in slabosti

Kljub uspehu se muzej ni izognil kritikam. Ena izmed glavnih očitkov se nanaša na razstavno politiko, ki daje prednost mednarodno prepoznavnim umetnikom in zbirkam fundacije Guggenheim, medtem ko lokalna umetniška scena ostaja v senci. Kritiki trdijo, da muzej spodbuja kulturno homogenizacijo in ne naslavlja dovolj kulturnih specifik baskovske regije, kar zavira razvoj lokalnih umetnikov in institucij.

Dodatno težavo predstavlja gentrifikacija mesta, ki je posledica uspeha trženja Bilbaa kot prestižne turistične destinacije na mednarodni ravni. Naraščajoče cene nepremičnin in življenjskih stroškov so otežile dostopnost mesta za domačine, kar je povečalo socialno razslojenost. Obiskovalci, ki se osredotočajo predvsem na muzej, pogosto spregledajo druge kulturne znamenitosti v mestu, kar še dodatno krepi neenakomerne učinke razvoja.

Kljub svoji kontroverznosti Guggenheimov muzej v Bilbau ostaja izjemen primer, kako lahko arhitektura in kultura postaneta ključna dejavnika uspešne urbane obnove. Njegov daljnosežen vpliv je prinesel gospodarsko rast, povečal prepoznavnost mesta in ustvaril prostor za razprave o prihodnosti umetnosti in arhitekture.

Obenem projekt odpira vprašanja o trajnostni naravnanosti takšnih kulturnih središč, njihovem odnosu do lokalnih skupnosti in dolgoročnih socialnih učinkih. Guggenheimov muzej v Bilbau tako simbolizira uspešno zgodbo o preobrazbi mesta, hkrati pa ostaja opomin na izzive, ki jih prinaša globalizacija kulture in gospodarska odvisnost od turizma.

Zaradi svoje dinamičnosti in pomembne vloge na mednarodni ravni je tako muzej kakor tudi mesto Bilbao vredno ogleda. Poznavanje širšega konteksta in specifičnega razvoja pa lahko obogati tako naš obisk mesta kakor tudi podobne situacije v drugih okoljih.

Baskijo raziščite z nami

ZAGOTOVLJENO Baskija 26.04.2026 / 8 dni

že od 1399 €

Podrobnosti

Azulejos – portugalski nacionalni simbol

09. novembra, 2024

Azulejos so eden izmed najprepoznavnejših elementov Portugalske nacionalne kulture, ki že več stoletij oblikuje javni prostor te čudovite dežele. Čeprav so v mestih tako pogosti, da jim navadno ne posvetimo prevelike pozornosti, je njihova zgodovina izredno bogata in razvejana.

Oblikovanje vizualnih podob s pomočjo manjših obdelanih polj seveda sega že v daljno preteklost k starogrškim in rimskim mozaikom. Od tod verjetno izvira fascinacija s tem posebnim likovnim jezikom, ki se je tudi po padcu dveh velikih civilizacij starega veka uspešno prenesla v kasnejša obdobja. Preko bizantinske umetnosti je imela tehnika še posebno velik vpliv na področju islamske umetnostne produkcije, ki je svoj pečat pustila tudi na Iberskem polotoku.

Azulejos in Iberski polotok

Začetke oblikovanja žganih ploščic po imenu azulejos umeščamo v 13. stoletje, ko so na območju današnje Španije, natančneje v mestu Sevilla, začeli posnemati arabske geometrično oblikovane vzorce na ploščicah, ki so jih Mavri zapustili na iberskem polotoku. Po njihovem vpadu leta 711 je umetnost polotoka neizogibno postala zmes arabskega in »zahodnoevropskega« stila ter oblikovala novo sintezo stilov v sledeči umetnostni produkciji.

V letu 1503 Sevillo obišče portugalski kralj Manuel I., ki se v kraljevi palači Alcázar nad glaziranimi ploščicami navduši do te mere, da oblikovalsko tehniko prenese v lastno kraljevino. Čeprav vizualna podoba ploščic na začetku izrazito sledi slogu islamske umetnosti, se skozi čas njihova motivika spremeni in prevzame značilnosti, ki jih danes pripisujemo portugalskemu stilu glaziranih ploščic.

Pisana zgodovina

Če so prve ploščice napolnjene z izrazito geometričnimi vzorci, se že v času 16. stoletja to spremeni. Ključni vpliv za novo vizualno vsebino so majolike italijanskih lončarjev, ki na svoja dela vključujejo mitološke, biblične in bukolične motive. S prevzemom teh novih likovnih podob se spremeni tudi vsebina portugalskih azulejos.

V drugi polovici 17. stoletja se na Portugalskem začnejo pojavljati holandske belo-modre ploščice iz Delfta, ki pogosto vključujejo zgodovinske zgodbe, in s svojo popularnostjo ponovno preusmerijo vsebino azulejos. Istočasna fascinacija s kitajskim porcelanom, ki so ga v tem času prav tako oblikovali v belih in modrih odtenkih, vzpostavi »delftske« azulejose kot izredno modne. Produkcija se zaradi tega še močneje razvije in okraševanje z glaziranimi ploščicami postane vseprisotno.

V poznem 17. in v začetku 18. stoletja doseže ustvarjanje azulejos na Portugalskem svoj vrhunec. Takratna množična produkcija pa ne zalaga le domačih naročnikov, ampak pošilja glazirane ploščice tudi v številne portugalske kolonije, npr. v Brazilijo.

Motive vzorcev v praktično vsej produkciji zamenjajo podobe figur. Vedno pogostejši so motivi aristokratskega življenja, oblikujejo pa se tudi tako imenovane figure dobrodošlice (figura de convita), ki jih uvrščamo med izrazito portugalsko specifične podobe. Gre za upodobitev oseb v naravni velikosti, ki se pogosto nahajajo ob vratih, pred vhodi in po hodnikih, in so namenjene vizualnemu pozdravljanju obiskovalcev.

Razvoj azulejos močno zaznamuje tudi Lizbonski potres v letu 1755, po katerem zaradi hude materialne škode in hitre prenove mesta prevladuje izdelovanje nekoliko bolj preprostih motivov. Izdelovalci se v tem času pogosto sklicujejo na motive in vzorce iz prejšnjih obdobij. Proti koncu stoletja v prevladujočo belo-modro barvno paleto začnejo postopoma spet vstopati tudi druge barve.

V začetku 19. stoletja zacveti oblikovanje azulejos predvsem v portugalskih kolonijah. Zaradi francoske okupacije pod Napoleonovim vodstvom številni takratni mojstri pobegnejo v Brazilijo, kjer se naprej razvija poseben umetnostni slog. Številne azulejos zato danes najdemo tudi onkraj Atlantskega oceana. Kasneje se številni mojstri vrnejo na Portugalsko in s seboj prinesejo nove trende, med drugim tudi prekrivanje celotnega pročelja določenih zgradb.

Azulejos danes

Zanimanje za tovrstno dekoracijo v kasnejši dobi nekoliko upade, saj postanejo pomembnejše druge umetnostne tehnike. Vendar pa se azulejos po drugi svetovni vojni ponovno uveljavijo. Poleg posameznih umetnikov, ki se takrat začnejo ukvarjati s keramičnimi ploščicami kot medijem za izvedbo umetnostnih del, se tehnika azulejos pogosto pojavlja predvsem v javnih prostorih.

V tem času z azulejos okrasijo tudi številne postaje lizbonske podzemne železnice. Med umetniki, ki sodelujejo pri tem projektu, posebej izstopa Maria Keil, ki s svojim abstraktnim stilom pomladi in ponovno oživi tehniko glaziranih ploščic.

Nacionalna dediščina

Skozi bogato in raznoliko zgodovino, predvsem pa zaradi svoje nenehne prisotnosti v javnem prostoru, so azulejos postali nacionalni simbol Portugalske. Danes jih obiskovalci lahko občudujemo na številnih fasadah, stenah gostiln in postajah javnega prometa. Skozi čas so se keramične ploščice iz dekorativnega elementa spremenile v svojevrstne pripovedovalke zgodb, ki pogosto odražajo položaj posameznih slojev prebivalstva v portugalski družbi.

Unikatno umetnost, ki zaznamuje vsak naš obisk Portugalske, preveva duh številnih zgodovinskih dob in raznoraznih stilskih vplivov. Azulejos, ki so danes eden izmed najbolj prepoznavnih elementov portugalske kulturne dediščine, so tako pokazatelj kompleksnega, predvsem pa pisanega razvoja kulture Iberskega polotoka.

Potovanja na Portugalsko

SKORAJ ZAGOTOVLJENO Portugalska 24.06.2026 / 8 dni

že od 1499 €

Podrobnosti