Islandija ni le severni sij

Beseda Islandija v ušesu mnogih sproži asociacije na čarobni severni sij, ki ga povezujemo tudi z ostalimi nordijskimi državami, kot so Norveška, Švedska in Finska. Zaradi svoje neoprijemljivosti in izmuzljivega značaja je pojav pri popotnikih pridobil prav poseben status, saj za srečneža velja vsak, ki mu na svojem potovanju po severnih evropskih državah le uspe ujeti pogled nanj.
Neoprijemljivost severnega sija pa na potovanju na Islandijo nikakor ne sme zasenčiti preostalih izjemnih naravnih lepot otoka. Repertoar naravnih znamenitosti Islandije se razteza med dvema ekstremoma – ognjem in vodo, izjemno visokimi (vulkani) in nizkimi (ledeniki) temperaturami. Med ekstremoma pa se odpira še široka paleta »vmesnih stanj«, ki skupaj z vulkani in ledeniki sooblikujejo pokrajino.
Jih morda že poznate?

1. Vulkani

Več kot 100 vulkanov

K izoblikovanju današnje podobe Islandije, so ključno prispevali vulkani in njihovo delovanje. Na območju otoka lahko najdemo več kot 130 vulkanov, med katerimi je aktivnih le okoli 30. Njihova številčnost je posledica lege otoka, saj se ta nahaja na stičišču evrazijske in severnoameriške tektonske plošče, ki ustvarjata vulkansko aktiven srednjeatlantski hrbet.

Nevarnost ali način življenja?

Čeprav ognjene predstave izbruhlih vulkanov predstavljajo pravi naravni spektakel, nas te vedno znova spomnijo na premoč narave, ki smo ji podrejeni ljudje. Leta 2010 je Islandijo pretresel izbruh vulkana Eyjafjallajökull, ki je z ogromnim oblakom pepela za več tednov ohromil letalski promet po vsej Evropi in s tem tudi vulkansko neaktivne države spomnil na nevarnost, ki jo predstavljajo ognjeni velikani. Vulkanska dejavnost pa za otok ne predstavlja le nevarnosti, temveč tudi način življenja, saj ustvarja vir geotermalne energije, ki zagotavlja ogrevanje in proizvodnjo električne energije za večinski del države.

2. Plaže, odete v črnino

Kako nastane črna brava?

Namigi na vulkansko dejavnost Islandije pa niso vedno tako neposredni kot so visoke gore, ki se zaključujejo z vulkanskimi kraterji. Na svojo prisotnost opozarja tudi s subtilnejšim črnim peskom, ki v kombinaciji z modrino morja ustvarja dih jemajoče poglede. Črnina je posledica kombinacije morja in lave, ki se ob stiku z vodo silovito ohladi in razpoka. Nastale kamnine se zaradi vremenskih vplivov počasi, skozi stoletja, razbijajo v manjše delce, vse do velikosti zrna peska. Rezultat tega so svetovno znane plaže, kot sta npr. Reynisfjara, ki je znana tudi po številnih heksagonalno oblikovanih bazaltnih stolpih, ter Breiðamerkursandur oz. Diamond Beach, na kateri se črnemu pesku pridružijo sveže odlomljeni kosi ledenika, ki v konstrastu s črnino v soncu zasvetijo kot čudoviti ledeni diamanti.

3. Gejzirji

Gejzirji so redek naravni pojav, ki pa ni omejen le na Islandijo. Na svetu skupaj obstaja pet večjih polj gejzirjev, ki se poleg Islandije nahajajo še v Združenih državah Amerike, Rusiji, Čilu in na Novi Zelandiji. Kljub njihovi razpršenosti po svetu, pa je vsem dal ime ravno islandski izvir Geysir.

Skrita dinamika vode pod površjem

Da na površju lahko zagledamo znani gejzirski izbruh vode, je potrebna množica točno določenih pogojev in procesov, ki se vsi skrivoma odvijejo pod površjem. Vse se prične s padavinsko vodo, ki pronica skozi površje, nato pa preko »podzemnega cevovoda«, sestavljenega iz podzemnih komor in tunelov, pripotuje do vročih kamenin. Te vodo postopoma segrevajo, s čemer v »podzemnem cevovodu« narašča tlak, ki v nekem trenutku doseže svoj maksimum in sproži izbruh gejzirja.

Raznolikost gejzirjev

Gejzirji se med seboj razlikujejo po višini, trajanju in pogostosti izbruha ter mehanizmu delovanja. Nekateri delujejo v predvidljivih intervalih, spet drugi v opazovanje vpeljujejo občutek pričakovanja in upanja, saj njihovega izbruha ne moremo predvideti. Prav tako je nepredvidljiva tudi njihova »življenjska doba«, saj je delovanje gejzirjev odvisno od sovpadanja točno določenih pogojev. V kolikor eden izmed pogojev ni več zagotovljen, gejzir preneha delovati.

4. Slapovi

Trije znani islandski slapovi

Geografski položaj Islandiji omogoča nastanek obilice slapov, ki so si na prvi pogled lahko precej podobni, vendar hkrati popolnoma različni. Razlikujejo se predvsem po svoji okolici, ki vsakemu daje unikatne značilnosti. Med znanimi slapovi tako navdušuje dvostopenjski Gullfoss oz. »Zlati slap«, ki je del Zlate krožne poti. Njegova voda pada v globoko razpoko, obdano z bazaltnimi stenami v dveh stopnjah. Dettifoss se ponosno izpostavlja kot najmočnejši slap v Evropi z izjemnim povprečnim vodnim pretokom 193 m³/s. Njegovo bučenje ustvarja zvočno kuliso, ki nas odreže od vsakdanjega sveta in prisili, da za trenutek prisluhnemo moči narave. V nasprotju z Gullfossom in Dettifossom pa slap Goðafoss oz. »Slap bogov« uživa tudi simbolni pomen – simbol prehoda, saj s seboj nosi legendo o islandskem voditelju, ki naj bi vanj v znak sprejetja krščanstva vrgel kipe nordijskih bogov.

Zakaj je na Islandiji toliko slapov?

Odgovor na to vprašanje so ledeniki in razgibano geološko površje. Ledeniki, ki se jim pridružujejo še obilne padavine, omogočajo stalen dotok vode, ki po celotnem otoku ustvarjajo reke z različno pretočnostjo. Razgibano površje, polno prepadov, razpok in teras pa ustvarja idealen teren za padajočo vodo, ki se glede na višino padca in količino vode v tistem trenutku preoblikuje v slapove vseh vrst in oblik.

5. Fjordi

Starodavni in neokrnjeni

Fjordi so še en primer naravnega pojava, za nastanek katerega imajo ključen pomen ledeniki. Ti so v ledeni dobi izdolbli globoke doline, ki jih je po njihovem umiku zalilo morje. Globoki, dolgi in ozki morski zalivi so obdani z visokimi in strmimi gorami, zato je njihova dostopnost, predvsem na zahodnem delu otoka, precej otežena. Vasi na teh območjih so nekoč cvetele kot ribiška središča, preko fjordov so potekale trgovske poti, tukaj so pristajale ladje, ob njih pa so se rodile številne sage in legende. Fjordi so v ljudskem izročilu pogosto skrivali duhove, trole in druga mitska bitja, ki naj bi se ponoči premikala med gorami in morjem. Življenje v fjordih danes ni več tako živahno kot je bilo nekoč, zato je narava tam še precej neokrnjena. Predstavljajo priljubljeno turistično točko, s katero moramo zaradi občutljivosti narave ravnati še posebno pazljivo in spoštljivo.

6. Ledeniki

Mogočni tihi velikani

Ogenj in voda, vulkani in ledeniki so tisti, ki so izoblikovali pokrajino Islandije, jo vedno znova spreminjajo in bodo za njeno podobo odgovorni tudi v prihodnjih časih. Za razliko od statičnih ognjenih, se ledeni velikani neprestano počasi in tiho premikajo ter za sabo puščajo doline, jezera in pečine. Ledeniki nastanejo s stoletnim procesom plastenja snežnih padavin, ki se ob lastni teži postopoma preoblikujejo v trd in gost led. Vsakoletne zimske padavine sneg kopičijo, nizke temperature pa ga čez leto tudi ohranjajo.

Vatnajökull

Otok se poraja s številnimi ledeniki, med katerimi je najbolj znan Vatnajökull, največji islandski ledenik in drugi največji v Evropi, ki pokriva kar 10 % površine države. Njegova debelina dosega do 950 metrov, pod njim pa se skrivajo številni vulkani. Kljub njegovi mogočnosti pa se tudi ta zaradi povišanih povprečnih temperatur postopoma tali in tiho hiti proti usodi ledenika Okjökull, ki ga je Islandija leta 2019 uradno razglasila za »mrtvega«.
Se ledeniki v Patagoniji razlikujejo od islandskih?

Ogenj in voda

Islandija pooseblja dva izmed štirih temeljnih elementov, ki jih je že v 5. stoletju pr. n. št. opisal filozof Empedokles – ogenj in voda. Ta dva elementa se na otoku nenehno prepletata, trčita, dopolnjujeta in v tej neprestani napetosti ustvarjata eno najbolj osupljivih pokrajin na svetu.
Otok predstavlja deželo nasprotij, kjer se vroča lava izliva pod ledenimi pokrovi, kjer slapovi padajo s črnih pečin, kjer se gejzirji dvigajo proti nebu in kjer fjordi tiho režejo v kamnito obalo. Gre za kraj, kjer občutek divjine, surovega severa in dotika vulkanske preteklosti ni le estetska izkušnja, temveč globoko čutno srečanje z naravo, ki je človek ne more obvladati, lahko pa jo spoštuje.
Čeprav severni sij pogosto pritegne prvo pozornost popotnikov, je pravi čar Islandije v tem, kar ostane tudi takrat, ko nebo ostane temno. Vulkani, črne plaže, gejzirji, slapovi, fjordi in ledeniki skupaj sestavljajo neponovljiv naravni mozaik, ki nas vabi ne le k opazovanju, temveč tudi razumevanju prostrane narave.

Potovanje v kraljestvo goril in šimpanzov

Obisk mogočnih goril in opazovanje naših najbližjih sorodnikov šimpanzov je zagotovo na vrhu seznama želja vseh ljubiteljev Afrike. Videti te živali v njihovem naravnem okolju in se jim približati na le nekaj metrov je neponovljiva izkušnja, ki bi jo moral doživeti vsak ljubitelj narave vsaj enkrat v življenju.

Afrika - naša skupna domovina

Le malo držav v Afriki se lahko pohvali z živalsko pestrostjo, ki obiskovalcu omogoča kombinacijo pravega afriškega safarija, trekinga s šimpanzi in opazovanja goril v enem. Na zahodni obali Afrike bi lahko izpostavili Senegal, Kamerun, Gabon in Ekvatorialno Gvinejo, v centralnem delu Kongo, prava bisera pa se skrivata v Vzhodni Afriki. To sta Ruanda in predvsem Uganda, kjer edinstveni ekosistemi omogočajo življenjske pogoje za razcvet bogate favne – od prostranstev step, kjer kraljuje vseh velikih pet (leopard, lev, slon, bivol, nosorog) do meglenih deževnih gozdov, kjer sta varno zavetje našli obe vrsti človeku najbolj podobnih primatov. Ob tem pa obe deželi navdušujeta tudi s pristno prijaznostjo domačinov, kulturno raznolikostjo in slikovitimi naravnimi parki, v katerih se stikata ekvatorialna bujnost in afriška prostranost.
Najštevilčne populacije obeh vrst najdemo ravno na zahodnem robu Velikega tektonskega jarka. Večje skupine šimpanzov naseljujejo ruandski tropski pragozd Nyungwe in predvsem gozd Kibale v Ugandi, družine gorskih goril pa se gibajo pretežno v gorovjih okoli vulkanov Virunge in so razpete med Kongom, Ruando in Ugando.
Z Ars longo obiščemo šimpanze v narodnem parku Kibale, ki leži na zahodu Ugande, v bližini kraterskih jezer pod mogočnim gorovjem Ruvenzori. Poleg izjemne gostote šimpanzov se park ponaša tudi s številnimi drugimi vrstami prvakov – med njimi s pavijanom, z rdečo in črno-belo gverezo, mangabejem in L’Hoestovo opico. Med večjimi sesalci je moč prepoznati tudi gozdne slone in redke vrste antilop, gozd pa je tudi raj za številne ptice, med katerimi kraljuje veliki modri turako.

Šimpanzi – naši najbližji sorodniki

Na območju, velikem kot mesto New York, se nahaja približno 1500 šimpanzov, ki živijo v skupinah po 15 in 20 posameznikov, največje pa lahko štejejo tudi do 100 članov. Z nami si delijo kar neverjetnih 98,6% genskega zapisa, te podobnosti pa med obiskom skupine v narodnem parku Kibale lahko občudujemo tudi sami. Morda se prepoznamo v njihovi obrazni mimiki in igrivih kretnjah, najbolj pa preseneča njihova zmožnost uporabe različnih orodij. Navadni šimpanz (Pan troglodytes) je namreč prva žival, pri kateri je med svojimi raziskavami v narodnem parku Gombe v Tanzaniji znanstvenica dr. Jane Goodall prepoznala uporabo preprostih orodij za lažji dostop do hrane v okolici.
Skrbno izbirajo primerno oblikovane paličice za lovljenje termitov, med kamnitim orodjem izberejo težjega za lažje tretje oreščkov in včasih celo uporabljajo koničasto orodje za lov na ostale manjše sesalce. Zanimivo je tudi to, da se znanje o izdelavi in uporabi orodja znotraj skupine prenaša iz roda v rod. Živijo v jasni hierarhiji, znotraj katere ima vodilno vlogo seveda alfa samec, njegov ožji krog pa je sestavljen iz tistih šimpanzov, ki jim redno pusti, da mu čistijo dlako. Gre za izrazito socialno in predvsem politično dejanje, ki pomembno vpliva na dinamiko skupine in hierarhijo znotraj le-te. Alfa samec navadno ni fizično najmočnejši v skupini, to mesto si izbori s sposobnostjo manipulacije in politiziranja med ostalimi samci, ki mu nudijo podporo pri njegovih vodstvenih ambicijah. Ta socialna dinamika je opazna tudi na pohodu ob sledenju ene od skupin šimpanzov. Od 13 skupin v celotnem parku Kibale so le tri dovolj navajene na ljudi, da jih je mogoče obiskati.
Šimpanzinja z mladičev v krošnji

Gorile – nežni orjaki

Če gre pri opazovanju šimpanzov za zelo dinamično izkušnjo, kjer primati nenehno švigajo z veje na vejo, se oglašajo in si med seboj celo nagajajo, gre pri opazovanju goril za povsem drugačno, bolj umirjeno izkušnjo. Slednje se dlje časa zadržujejo na enem mestu in tekom dneva prehodijo občutno manj kot šimpanzi. V večini primerov obiščemo eno izmed družin na območju narodnega parka Bwindi, ki je del istoimenskega neprehodnega gozda na jugu Ugande in je s strani organizacije UNESCO umeščen na seznam svetovne naravne dediščine. Velja za rastlinsko enega najbolj raznolikih parkov Vzhodne Afrike, ki nudi zatočišče tudi mnogim živalskim vrstam. Med njimi seveda najbolj izstopajo vzhodne gorske gorile (Gorilla beringei beringei). V parku jih živi več kot 400, kar je približno polovica celotne svetovne populacije te vrste goril. Veljajo za drugo največjo vrsto v svetu goril, takoj za vzhodnimi nižinskimi gorilami iz sosednjega Konga in so prepoznavne po nekoliko daljši dlaki, ki so jo evolucijsko pridobile zaradi življenja v hladnejšem gorskem podnebju.
Za razliko od ostalih gorskih goril v okolici Virunge je prehrana goril v narodnem parku Bwindi bolj bogata s sadjem, zaradi česar na dneve, ko se prehranjujejo s sladkimi sadeži, tudi prehodijo veliko daljše razdalje kot njihovi listojedi sorodniki z vznožja vulkanov. Ležišča za počitek si navadno vsak večer posteljejo z vejami in listjem, v redkih primerih pa si ležišče uredijo kar v krošnjah nizko raslih dreves. Živijo v družinah, v katerih ima vodilno vlogo srebrnohrbti samec (silverback), ki je obkrožen s samicami in svojimi potomci. V nekaterih primerih živi znotraj skupine še dodaten odrasel samec, ki pa v tem primeru sprejme sekundarno vlogo v hierarhiji, vendar še vedno pomaga pri obrambi družine pred potencialnimi zunanjimi nevarnostmi, hkrati pa lahko prevzame vodilno vlogo ob smrti alfa samca. Ko samice in samci znotraj družine odrastejo (dosežejo starost 10-13 let), so primorani oditi iz domačega okolja in si poiskati novo družino. Danes na območju narodnega parka Bwindi živi 19 družin, ki so navajene obiskovalcev in jih je zato v obliki vodenega pohoda tudi moč obiskati.

Sprehod v družbi goril in šimpanzov – kdo koga opazuje?

Tako v narodnem parku Kibale kot v narodnem parku Bwindi se sledenje šimpanzom oziroma gorilam začne v zgodnjih jutranjih urah. Vsak pohod se začne z uvodnim nagovorom lokalnih vodnikov in paznikov, ki nam posredujejo pomembna navodila glede obnašanja v gozdu, poteka pohoda in pravil ob obisku primatov. Ob obisku je pomembno predvsem ohranjanje medsebojne razdalje približno 8 metrov, izogibanje neposrednem očesnemu stiku, ohranjanje tišine ter nošenje zaščitnih mask. Z obema vrstama si namreč delimo zelo visok odstotek DNK-ja, zaradi česar tudi bolezni lažje prehajajo med vrstami – predvsem s človeka na gorilo ali šimpanza. Zato nam pred udeležbo izmerijo tudi telesno temperaturo – v primeru povišane temperature se namreč pohoda ne moremo udeležiti. Ker sta obe vrsti ogroženi, moramo kar se da vestno poskrbeti za njuno varnost. Ne smemo pa pozabiti tudi na svojo varnost, zato moramo dosledno upoštevati navodila lokalnih vodnikov in paznikov, predvsem v primerih, ko lahko katera od živali proti nam nastopi agresivno. Predvsem pri obisku goril je zelo pomembno, da v primeru, če se samec zažene proti nam, ohranimo mirno kri in se ne premaknemo. Ravno zaradi takšnih situacij je starost posameznikov za obisk goril omejena na starejše od 15 let in za obisk šimpanzov na starejše od 12 let. Otroci namreč niso zmožni ohraniti mirne krvi ali pa dosledno upoštevati navodil vodnikov. Če potujete z otroki, ki se pohoda ne morejo udeležiti, številni hoteli nudijo varstvo otrok in njim prijazne aktivnosti med časom vašega pohoda.
Sledenje šimpanzov v N.P. Kibale velja za manj zahteven treking. Celoten izlet traja od 3 do 5 ur, vključno z eno uro, ki jo preživimo z eno od obiskanih skupin. Teren nižinskega gozda je manj zahteven, bolj položen, in zato lažje premagljiv. Ni večjih vzponov in spustov, zato je povsem primeren za pohodnike vseh starosti. Nekoliko drugačen teren je na območju neprehodnega gozda Bwindi, kjer je 60% gozda nad višino 2000 m nadmorske višine. Gre za gosto porasel, hribovit teren, ki je nekoliko bolj zahteven kot tisti v katerem prebivajo šimpanzi. Navadno pohod do družine gorskih goril in nazaj skupaj z enournim opazovanjem traja od 2 do 6 ur, odvisno od lokacije družine in zahtevnosti terena. Vendar brez skrbi, izkušeni lokalni vodniki so že pred uvodnim jutranjim nagovorom s strani oboroženih paznikov obveščeni o točnih lokacijah družin, da lahko kar se da optimalno razdelijo pohodnike v svoje skupine. Pri tem upoštevajo starost in fizično pripravljenost udeležencev, ki jo znajo zelo dobro predhodno oceniti, da so fizično najmanj pripravljeni pohodniki dodeljeni v skupino, ki je locirana najbližje začetnemu mestu pohoda. Temu primerno najbolj fizično pripravljene in najmlajše pohodnike dodelijo skupini, ki bo prehodila najdaljšo oziroma najzahtevnejšo pot. Če potujete z družino ali v paru ste lahko brez skrbi, saj vas pred pohodom ne bodo ločili. Tako boste lahko čudovite trenutke med opazovanjem goril in šimpanzov lahko preživeli s svojimi najbližjimi.

Kako se opremiti in kaj pričakovati?

Za starejše in fizično manj pripravljene pa obisk goril ni nedosegljiv, saj se lahko odločite za obisk goril s tako imenovanim afriškim helikopterjem. Do njih ne boste poleteli, pač pa vas bodo štirje močni domačini do družine odnesli na udobni nosilnici (doplačilo približno 300.- $). Ker so zelo vešči, boste prišli do družine goril celo hitreje kot preostali pohodniki! Za tiste, ki boste za pot do nežnih orjakov uporabljali svoje noge, pa toplo priporočamo tudi najem nosačev, ki bodo med potjo nosili vaš nahrbtnik z vodo, rezervnimi oblačili in malico. Ne le zaradi olajšanja težavnosti pohoda, temveč predvsem zato, ker s tem lokalna skupnost ostaja vključena v lokalni turizem in bolj ozaveščena za ohranjanje goril in njihovega življenjskega okolja.
Mnogi nosači so nekdanji krivolovci, ki so novo poslanstvo našli v tem poklicu, z najemom njihovih storitev (približno 20.- $) pa omogočite preživetje celotni družini nosača, ki pogosto lahko šteje do 10 vzdrževanih članov. Z udeležbo na trekingu do goril in šimpanzov tako tudi sami prispevate k ohranjanju teh edinstvenih živalskih vrst in poskrbite, da je varovanje in skrb za te živali tudi v dolgoročnem interesu lokalnih skupnosti. Ker pohodi potekajo po območju deževnega gozda, je vreme vlažno in soparno tudi v tako imenovanem sušnem obdobju. Čeprav se na naših potovanjih deževnim obdobjem izogibamo, so vremenski vzorci v zadnjih letih postali zelo nepredvidljivi, tako da je priporočljivo pričakovati bolj moker in spolzek teren. Vedno je možno pričakovati padavine, zato priporočamo lahka, nepremočljiva oblačila za treking. Nepremočljivo vetrovko lahko za vsak slučaj shranite v svoj nahrbtnik. Dolge hlače so obvezne, saj s tem zaščitimo svoje telo pred številnimi insekti in morebitnimi pijavkami, ki bi se lahko prisesale na našo kožo. Nekateri pohodniki prisegajo tudi na gamaše, ki so lahko zelo uporabne v tem okolju, seveda pa ne gre pozabiti na stabilno pohodniško obutev s primernim profilom. Prav tako je priporočeno nošenje srajc z dolgimi rokavi in uporaba repelenta proti insektom. Ne pozabite na pokrivalo in sončna očala, saj vas na čistinah lahko pogosto preseneti močno afriško sonce, osnovna oprema vsakega potovanja po Afriki pa sta seveda tudi daljnogled in fotoaparat. S slednjim boste lahko ovekovečili svoje trenutke ob obisku goril in šimpanzov, vendar vam polagamo na srce, da znotraj tiste ene ure, ki jo imate na voljo ob obisku, za vsaj 20 minut odložite napravo s sprožilcem in preprosto uživate v lepotah narave in opazujte te čudovite živali v naravnem okolju. Navsezadnje gre za edinstveno izkušnjo, ki si jo je vredno dodobra vtisniti ne le v digitalni, marveč tudi analogni spomin.
Potujte v Ugando
Potujte v Ruando

Potovanja v Ugando in Ruando

Dišeča polja sivke v Provansi

Francoska pokrajina Provansa je že dolgo sinonim za nežno valovanje vijoličastih polj, katerih omamen vonj in pravljična kulisa očarata vsakega obiskovalca. Poleti, ko se pokrajina med hribčki, starimi vasicami in kamnitimi samostani obarva v vijoličasto, postane regija živa razglednica. Sivka za domačine ni le rastlina – je kulturni simbol in hkrati gospodarska dobrina, ki vsako leto v pokrajino pripelje skupine navdušenih turistov. A kaj natančno določa njeno cvetenje, zakaj je prav Provansa postala njeno domovanje in kako ta nežen cvetoči grm vpliva na ljudi?

Vpliv podnebja in vremena na cvetenje

Cvetenje sivke v Provansi je tesno povezano z njenim sredozemskim podnebjem. Regijo zaznamuje tipično mediteransko podnebje s toplimi, suhimi poletji in milimi, a vetrovnimi zimami. Prav suh zrak in dolge ure sončne svetlobe sivki omogočajo, da razvije bogato eterično olje, ki ji daje značilen vonj. Sivka najbolje uspeva na nadmorski višini med 500m in 1500m, kar pomeni, da se obdobje cvetenja razlikuje glede na lokacijo: v nižinah cveti že konec junija, v višjih predelih pa pogosto šele sredi julija.
Vreme ima odločilen vpliv na letino. Nizke temperature lahko poškodujejo grmičke, medtem ko prekomerne padavine v pomladnem obdobju zmanjšajo koncentracijo dišavnih olj v cvetovih. Najbolj idealna je kombinacija sončnih dni, redkih padavin in vetrov, kot je znameniti maestral – hladen severni veter, ki prepiha polja in zmanjša vlago, kar preprečuje razvoj plesni in bolezni.

Skrivnosti sivkinega cveta

Ko se sprehajamo med neskončnimi polji sivke, nas najprej prevzame barva – mehka, nežna modro-vijoličasta, ki valovi po pokrajini. Toda če bi si en sam sivkin cvet ogledali od blizu, bi hitro ugotovili, da je mnogo več kot le estetska popestritev poletne pokrajine.
Gosta socvetja na vrhu dolgih stebel segajo pokončno proti soncu. Vsak cvet je majhen, v obliki drobne cevke, ki se na koncu razširi v dve “ustnici”. Zgornja ima dva mehka režnja, spodnja pa tri, kar daje cvetu značilno asimetrično podobo. Čeprav se zdi ta oblika zgolj estetska, je pravzaprav popolno prilagojena opraševalcem, predvsem čebelam, ki v cevki iščejo sladek nektar.
Najbolj pomemben del te nežne rastline se skriva na njeni površini: prostemu očesu skoraj nevidne drobne žlezne dlačice, ki prekrivajo čašice in venčne liste, v sebi skrivajo pravo bogastvo eteričnih olj z značilnim vonjem. Njegova poglavitna naloga je zaščita rastline pred škodljivci in premočnim soncem. To dragoceno eterično olje pridelovalci zbirajo s pomočjo pare v tradicionalnih bakrenih kotlih.
Vsak cvet vsebuje tudi drobne prašnike in pestič – moške in ženske dele, ki omogočajo razmnoževanje. Po oprašitvi, ki jo najpogosteje opravijo čebele, se cvet počasi preobrazi v majhen suhi plod, ki v sebi skriva štiri semena.

Sorte sivke

V Provansi gojijo več sort sivke. Med njimi sta najpomembnejši prava sivka (Lavandula angustifolia) in lavandin (Lavandula × intermedia). Prava sivka je nežnejšega vonja, raste višje v hribih in ima subtilnejši, bolj kompleksen vonj. Zaradi nizke vsebnosti kafre je posebej cenjena v parfumeriji in farmaciji. Lavandin je križani hibrid med pravo in špansko sivko, raste tudi na nižje ležečih poljih, daje večji pridelek in ima močnejši, ostrejši vonj. Je cenejši in se večinoma uporablja v čistilih, svečah in kozmetiki.
Sivka kot rod (Lavandula) sicer obsega okoli 47 znanih vrst, ki izvirajo iz sredozemskih regij Evrope, Severne Afrike in zahodne Azije. Mednje poleg prave sivke in lavandina sodijo še vrste kot so španska sivka (Lavandula stoechas), širokolistna sivka (Lavandula latifolia) in nazobčana sivka (Lavandula dentata). Te vrste so sicer manj prisotne v obsežni pridelavi v Provansi, a se pogosto uporabljajo v krajinskem oblikovanju, vrtnarstvu ali v dekorativne namene.

Pridelava, obdelava in uporaba sivke

Pridelava poteka po natančno določenem protokolu. Cvetove obirajo, ko se v njih nabere največ eteričnih olj – torej sredi cvetenja, običajno julija. Obiranje se lahko opravlja ročno (v bolj tradicionalnih krajih) ali strojno (na večjih plantažah). Takoj po obiranju cvetove čim prej prenesejo v destilarne, v katerih steče proces destilacije, kjer s pomočjo pare pridobijo dragoceno olje. Iz ene tone cvetov prave sivke nastane le en liter eteričnega olja, kar seveda vpliva tudi na ceno. Sivkino olje je nato osnova za številne izdelke: blazinice za odišavljanje perila, aromaterapijska olja, parfumi in mila so le del izdelkov na trgu. Izdelava preprostejših izdelkov iz sivke, zlasti mil, sirupov in kulinaričnih dobrot kot so sivkini piškoti, pa je priljubljena prostočasna dejavnost mnogih ljubiteljev naravne kozmetike in kulinarike.
Preizkusite se v izdelavi sivkinih piškotov ...
... ali sivkinega sirupa.

Turizem

Cvetenje sivke v Provansi je postalo ena največjih znamenitosti te pokrajine, ki vsako leto privabi številne ljubitelje naravnih lepot. Med junijem in avgustom regijo obiščejo milijoni obiskovalcev, ki želijo ujeti pogled na nežno srebrno-vijoličasto pokrajino. Najbolj slikovita polja najdemo na planoti Valensole, v okolici Gordesa in Roussillona ter okoli samostana Sénanque, kjer sivi kamniti zidovi benediktinskega samostana ustvarjajo izjemno privlačen kontrast s pokrajino cvetoče sivke. Obilica zanimanja je pripeljala do ponudbe specializiranih tur, t.i. »sivkinih poti« (Routes de la Lavande), ki vodijo mimo polj, destilarn, muzejev in vasic, v ponudbi pa najdemo vse od sob odišavljenih s sivko, kopeli z eteričnimi olji, masaž do gurmanskih menijev z vključeno sivko.

Izzivi sodobnega časa

Čeprav se zdi svet sivke čaroben, pa se lokalni pridelovalci srečujejo z vedno večjimi težavami. Podnebne spremembe prinašajo vse bolj ekstremne vremenske pojave: od vročinskih valov in dolgotrajne suše do neurij in spomladanske zmrzali. Vse to negativno vpliva na kakovost cvetov in količino olja, kar za pridelovalce pomeni vsakoletno igro na srečo. Poleg tega se zaradi masovnega turizma poraja tudi vprašanje trajnostnega razvoja – kako ohraniti tradicionalno kmetijstvo, zaščititi naravno ravnovesje in hkrati zadovoljiti potrebe sodobnega turista. S tem namenom se lokalne zadruge povezujejo v skupne projekte, certificirajo pridelavo, razvijajo ekološke izdelke in izobražujejo obiskovalce.

Vonj, ki ostane v spominu

Obisk polj sivke v Provansi ni zgolj občudovanje čudovite pokrajine. Je potopitev vseh čutov v svet vonja, topline, zgodovine in narave. Med hojo po ozkih makadamskih poteh, ko je vsak korak obdan z omamnim vonjem sivke, se zavemo, da sivka v Provansi ni zgolj rastlina – je način življenja. Provansa s to skromno rastlino ohranja stik z naravo, tradicijo in obiskovalci, ki jo znajo ceniti. Ne ponuja zgolj razgleda, temveč zgodbo – zgodbo ljudi, ki znajo ceniti lepoto in darove, ki nam jih nudi narava.
Doživite romantičen sprehod skozi sivkina polja kot v filmu!

Srečanje voda: naravni spektakel sredi Amazonije

Srečanje voda je točka v porečju Amazonke na severu Brazilije, kjer se črne vode reke Rio Negro srečajo z rjavimi vodami reke Solimões in se reki združita v veliko Amazonko. A ob sotočju se reki ne premešata v enotno reko, kot bi pričakovali, pač pa je med njima vidna jasna črta. Pojav je tako nenavaden in navdušujoč, da je postal ena glavnih turističnih znamenitosti Amazonije, še posebej Manausa, milijonskega mesta sredi brazilskega amazonskega deževnega gozda.
Od svojega izvira visoko v Andih do te točke ima reka Amazonka več poimenovanj – Lloqueta, Apurímaque, Ene, Tambo, Amazonas … Na brazilsko ozemlje iz Peruja vstopi z imenom Solimões in končno v Manausu, potem ko se združi z reko Rio Negro, dobi ime Amazonka in kot taka nadaljuje svojo pot skozi Brazilijo vse do izliva v Atlantski ocean več kot 1000 kilometrov proti vzhodu. Po točki srečanja reki še približno 6 do 9 kilometrov tečeta ena ob drugi in se nato še nadaljnjih 60 kilometrov ne zmešata po celotni globini. Ta pojav je pogost tudi pri nekaterih drugih rekah v Amazoniji, a je tu najbolj očiten in slaven. Pojav je viden celo iz vesolja. Ameriški geolog Robert Meade je takole opisal ta naravni fenomen: »Vode barve cafe-au-lait velikosti šestih Mississippijev se tukaj zlivajo z vodo v barvi črnega čaja velikosti dveh Mississippijev in ustvarjajo največji hidrološki spektakel na planetu … To, kar vidimo tukaj, je količina vode, ki je vsaj 10-krat večja od celotne vode, ki pada čez slapove Niagara, Iguassu in Viktorijine slapove skupaj.«
Kako je mogoče, da se reki ne premešata in še nekaj kilometrov tečeta vzporedno? Razlogov za to je več. Prvi je v njunih različnih hitrostih, saj Rio Negro teče s hitrostjo približno ene tretjine hitrosti Solimões, ki teče približno 7-8 km/h. Drugi razlog je različna temperatura vode – medtem ko ima Rio Negro okoli 28 °C, je Solimões hladnejša in ima malo nad 20°C. Tretji razlog pa je njuna različna sestava. Zaradi sedimentov je reka Solimões veliko gostejša od bistre reke Rio Negro, kjer nanosov skorajda ni. Reki pa imata tudi različne pH vrednosti. Turbulentni vrtinci, ki jih poganja hitreje se premikajoča reka Solimões, sčasoma vendarle premešajo obe reki, vendar ne prej kot čez več 10 kilometrov.

Mogočna Amazonka

Amazonka je največja reka na svetu po vodnem toku. Z reko Nil v Afriki nenehno tekmuje tudi za naziv najdaljše reke. Trenutno za najdaljšo velja Nil s 6649 km dolžine, medtem ko je Amazonka dolga 6437 km. Sploh za Brazilce se zdi, da si neizmerno prizadevajo, da bi dokazali, da je Amazonka vendarle daljša od Nila. Redno izvajajo študije in raziskujejo Ande, da bi odkrili »pravi« izvir Amazonke in ji dodali še kak kilometer. Leta 2008 so dejansko odkrili dodatne kanale, ki spadajo k Amazonki, s čimer je nekaj časa reka veljala za najdaljšo na svetu. A veselje in ponos Brazilcev je bilo kratkotrajne narave, saj so že leta 2009 odkrili, da Nil izvira globlje v Afriki, kot so do takrat domnevali, in trenutno Nil še vedno velja za najdaljšo reko na svetu.

A tudi če ni najdaljša reka na svetu, so podatki o Amazonki več kot impresivni. To je reka z največjim porečjem na svetu z več kot 7 milijoni km², ki pokriva skoraj 40 odstotkov Južne Amerike. In več kot polovica amazonskega pragozda je v Braziliji. Količina vode, ki teče skozi porečje Amazonke, je enakovredna 20 odstotkom vse tekoče sladke vode na Zemlji. Povprečje njenega pretoka je večje od povprečja pretoka naslednjih sedmih največjih rek skupaj z izjemo Rio Negra in Madeire, ki pa sta tako ali tako njena pritoka. Ima več kot 1000 pritokov, med njimi že omenjeni reki Madeira in Rio Negro ter Japurá, ki sodijo med 10 največjih rek na planetu.
Polged iz zraka na izlitje Amazonske v Atlantik
Površina Amazonke in njenih pritokov se v različnih obdobjih leta spreminja in se lahko tudi več kot potroji. Vsako leto reka naraste za več metrov in poplavi okoliške gozdove. Amazonski poplavni gozdovi so najobsežnejši primer tovrstnega habitata na svetu. V sušnem obdobju reka na svoji najširši točki doseže 11 kilometrov v širino, v deževnem pa se razširi tudi na 50 kilometrov. Njene hladne in kalne vode segajo do globine 100 metrov. Ker gre za ravninsko reko, je plovna po vsej dolžini. Za večje tovorne ladje pa je plovna od ustja ob Atlantskem oceanu do mesta Manaus skoraj 1700 kilometrov v notranjosti Brazilije.

Amazonka sicer izvira več kot 5000 metrov visoko v zahodnem delu gorovja Andi v južnem Peruju in se izliva v Atlantski ocean v severni Braziliji. Količina sladke vode, ki se izlije v Atlantik, je ogromna: okoli 210.000 m³/s ali ena petina vse rečne vode na planetu. Tudi kilometre od obale je voda še vedno sladka in celo 150 kilometrov stran je slanost morja precej nižja od običajne. Nedavne geološke študije so pokazale, da je Amazonka milijone let tekla v nasprotni smeri – od vzhoda proti zahodu. Ko pa so se oblikovale Andske gore, ki so blokirale njen tok v Tihi ocean, je reka spremenila smer v sedanjo z izlivom v Atlantski ocean. Leta 2011 so raziskovalci našli tudi dokaze o obstoju podzemne reke, ki teče pod Amazonko na globini 4000 metrov. Podzemno reko, ki naj bi bila dolga 6000 kilometrov, so poimenovali Hamza v čast enega od raziskovalcev, Indijca Valija Hamze, ki od leta 1974 živi v Braziliji.

Rio Negro: temna, a neizmerno čista reka

Črna reka ali Rio Negro je največji pritok Amazonke na njenem levem bregu. Po količini vode je sedma največja reka na svetu. Izvira med porečji Orinoka in Amazonke v kolumbijskem višavju, kjer se imenuje Guainia. Na tromeji Brazilije, Kolumbije in Venezuele vstopi v Brazilijo in dobi ime Rio Negro. Tu se ji priključi več manjših rek in začne se širiti ter dobivati svojo značilno podobo s številnimi otoki, otočki in peščenimi nasipi.

Reka Rio Negro je dolga 2250 kilometrov, od tega teče 1370 kilometrov v Braziliji, njeno porečje pa pokriva površino 714.577 km². V povprečju je široka dva kilometra in pol ter globoka med 20 in 60 metri. Plovna je na razdalji 725 kilometrov od Manausa navzgor po toku. Njena širina in globina se tako kot pri Amazonki spreminjata glede na deževno in sušno obdobje. Vsako leto se gladina reke s taljenjem ledu in snega v Andih in z deževno sezono na območju Amazonije dvigne za nekaj metrov in doseže svoj maksimum med junijem in julijem, kar sovpada z »amazonskim poletjem«. Gladina reke upada do sredine novembra, ko se ponovno začne poplavni cikel.
Za razliko od svetlo rjave, sedimentov polne reke Amazonke spada Rio Negro med t.i. črnovodne reke. Njena voda je bistra in temna, kar je posledica razgradnje organskih snovi v gozdnih močvirjih ob njenih bregovih v kombinaciji z nizko vsebnostjo mulja zaradi njenega počasnega toka. Ko vegetacija gnije, se v vodo sproščajo tanini, ki ustvarjajo čisto, kislo vodo, ki je temno obarvana, podobna črnemu čaju. Kljub njeni barvi pa je to ena najčistejših rek na svetu. Tako kot vse črnovodne reke je tudi Rio Negro manj bogata s hranili kot belovodne in ima več kisline od deževnice. Prav zato se rastlinstvo in živalstvo tu nekoliko razlikuje od tistega ob in v Amazonki. Rio Negro je dom okoli 1000 različnim vrstam rib, od katerih jih je približno 10 odstotkov endemičnih. To je območje sveta, od koder izvirajo številne priljubljene akvarijske vrste rib, vključno s tetrami, morskimi angeli in oskarji. V Rio Negru živi tudi nekaj zelo velikih vrst rib, kot sta orjaški som in velikanska arapajma.

Na reki Rio Negro je le malo človeških naselij, je pa reka zelo pomembna prometna pot in vir hrane za mnoge ljudi. Več rezervatov in nacionalnih parkov vzdolž reke tvori velikansko zaščiteno območje, imenovano Srednji Amazonski ekološki koridor, ki je največji del zaščitenega Amazonskega deževnega gozda. Z 52 milijoni hektarjev je to tudi eno največjih zavarovanih območij na svetu.

Amazonija: Kraj neverjetne biotske raznovrstnosti

V amazonskem pragozdu živi več kot tretjina vseh znanih vrst na svetu. Z vidika biotske raznovrstnosti je to najbogatejši tropski gozd na svetu. Reka Amazonka je poleg reke Orinoco (južnoameriška reka, ki teče pretežno v Venezueli) eden glavnih habitatov rožnatega delfina, največje vrste rečnih delfinov na svetu, ki lahko dosežejo dolžino več kot dva metra in pol. Barva kože teh živali se s starostjo spreminja; mladi so sivi, vendar postanejo rožnati in nato beli, ko dozorijo. V porečju Amazonke sicer živi še ena, manjša vrsta delfinov. Amazonka in njeni pritoki so tudi glavni habitat orjaške vidre, ene glavnih mesojedk Južne Amerike. Od plazilcev tu živi ena največjih vrst kač na svetu zelena anakonda, ki se zadržuje v plitvih vodah Amazonskega bazena. Večino časa preživi v vodi, nad gladino pa ima le nosnice. V Amazoniji živijo tudi različne vrste kajmanov, pa tudi več vrst želv.
Reke so neizmerno bogate z ribami. Odkritih je bilo več kot 5600 vrst rib. Verjetno najbolj znane so piranhe, ki jih je več kot 20 vrst. Kljub njihovemu slovesu niso tako zelo napadalne, čeprav drži, da jih privlači kri in da lahko ugriznejo. A zaradi njihovih ugrizov niso še nikoli zabeležili smrti ali resnih poškodb. So zelo okusne ribe – domačini jih pripravljajo na različne načine, v juhah, pečene itd. Juha iz piranhe med domačini velja za afrodiziak. V reki bivajo tudi zelo velike ribe, ena takih je pirarara, ki zraste od 2,5 do 3 metre. Te ribe nimajo zob tako kot piranhe, ampak pogoltnejo cele živali. Bivajo na dnu reke in imajo posledično zelo male oči, na površje pa pridejo le ponoči in takrat jih ribiči lovijo. Še ena ogromna riba je arapajma, ki lahko zraste do štiri metre dolžine. Je ena najstarejših in največjih sladkovodnih rib na svetu. So plenilske ribe, ki živijo v nižinskih, počasi tekočih spodnjih delih veletokov Amazonije, kjer se prehranjujejo z manjšimi ribami. Nimajo škrg, ampak dihajo s pomočjo dveh vzdušnih mehurjev, prek katerih absorbirajo kisik iz pogoltnjenega zraka. Mehurja opravljata funkcijo pljuč, a to še niso pljuča, kakršna poznamo pri sesalcih. Njihovo meso je cenjeno, tudi zato, ker jih je razmeroma enostavno loviti s harpunami ali manjšimi mrežami, ko pridejo na gladino po zrak. V porečju Amazonke živi tudi več kot 100 vrst električnih rib in rečni ožigalkarji.
Rožnati delfin, ki gleda ven iz reke
Kajman s pirahno v ustih
Od rastlinskih vrst v amazonskem deževnem gozdu poznamo najmanj 80.000 različnih vrst, veliko pa jih sploh še niso odkrili, saj gozdovi še niso v celoti raziskani. Od vseh poznanih vrst jih ima po navedbah Svetovnega sklada za naravo kar polovica ključno vlogo pri ohranjanju delovanja naravnega vodnega cikla in pri uravnavanju podnebja na globalni ravni. Tudi zato amazonskemu pragozdu pravijo »pljuča Zemlje«. Poleg tega so rastline, ki rastejo v amazonskem deževnem gozdu, izjemnega pomena za domorodne prebivalce, saj so vir hrane, vir surovin, številne pa imajo tudi zdravilne učinke. Amazonski deževni gozd sicer predstavlja tudi dom več kot milijonu domorodnih prebivalcev iz skoraj 400 različnih plemen, ki govorijo več kot različnih 200 jezikov. Nekateri izmed njih (ocenjuje se, da okoli 50 plemen) še vedno živijo popolnoma izolirano od civilizacije.
Velike vodne lilije v Amazoniji
V bližini Manausa v Braziliji v ekološkem parku Janauari je moč videti eno bolj zanimivih rastlin, in sicer drugi največji lokvanj na svetu – vodno lilijo Victoria amazonica ali amazonsko vodno lilijo. Njihovi listi zrastejo premera do tri metre in lebdijo na vodni gladini na potopljenem peclju, ki zraste 7–8 metrov v dolžino. Steblo in spodnja stran listov sta prekrita s številnimi majhnimi bodicami, ki so obramba pred ribami in drugimi rastlinojedimi živalmi pod vodo. Listi so izjemno plovni, če je teža enakomerno porazdeljena po površini lista. Za njene cvetove je značilno, da cvetijo le tri dni. Odpirati se začnejo, ko sonce zahaja in lahko traja do 48 ur, da se popolnoma odprejo. Ti cvetovi lahko zrastejo do 40 cm v premeru in tehtajo do 1,6 kilograma. Lilija sicer raste v plitvih vodah tudi v drugih delih porečja reke Amazonke.

Potovanja v Brazilijo

Gradovi ob reki Loari

Reka Loara je ob svojem toku oblikovala razvoj podeželja in mest. Določila je vrste poljščin, ki bodo dobro uspevale v njeni dolini, ter s tem začrtala nadaljnji razvoj pokrajine, ki bo postala razkošno zatočišče za francoske plemiče, polno vinogradov, vrtov in popolnih gozdov za plemiško kratkočasenje z lovom. Premožne družine so v ta namen gradile dvorce oz. graščine (château), ki so skozi stoletja zrasle po vsej dolini. Skoznje so današnjemu obiskovalcu predstavljeni ideali francoske renesančne zasnove, ki je nemalokrat tako slikovita, da nas spominja na romantične pravljične gradove iz otroških zgodbic.
Zemljevid loarskih gradov
Fotografija: Maximilian Dörrbecker (Chumwa) (Creative Commons)

Zakaj ravno dolina reke Loare?

Dolina reke Loare je bila zaradi svoje lege eno izmed ključnih komunikacijskih in trgovskih središč vse od rimskih časov do 19. stoletja. Eno izmed posledic tega lahko vidimo v velikem številu graščin, ki so jih zgradili ob njenem toku na 280 kilometrov dolgem pasu – skupaj jih je namreč več kot 300, njihov slog pa se razlikuje glede na čas gradnje. Po stoletni vojni, ki je med letoma 1337 in 1453 divjala med Anglijo in Francijo, so francoski kralji mirnejše čase radi preživljali ob bregu reke Loare. Pomembna mesta so ob koncu 15. stoletja tako postala Tours, Blois in Amboise, kjer so prenavljali stare gradove in gradili nove po najsodobnejših – renesančnih – italijanskih principih. Podobno kot pri italijanskih villa suburbana, ki so imele funkcijo odmika in oddiha od mesta, sta tudi pri francoskih dvorcih ena izmed ključnih elementov postala vrt ter pogled na okoliško krajino. Ob tem so arhitekture postopoma izgubljale značilen srednjeveški trdnjavski videz, ki je bil v burnejših časih potreben zaradi varnosti, in s svojim videzom začele bolj očitno odražati status in bogastvo svojega lastnika.
Čeprav se je rezidenca francoske krone in z njim posledično tudi plemstva v 16. stoletju preselila v Pariz, je dolina reke Loare ostala kraj, kamor so se plemiči radi zatekali na oddih iz glavnega mesta, prav tako pa se je njen status prestižne lokacije ohranil tudi v 17. stoletju, ko se je središče francoske politične moči preselilo v Versailles.
Temni časi so za razkošne dvorce nastopili v času meščanske revolucije, ko jih je bilo ob zatonu plemstva veliko uničenih in porušenih. Svoje premožne lastnike in njihove zaklade pa so pogrešali tudi v času prve in druge svetovne vojne, ko so mnoge zasegli vojaki in jih uporabljali za svoje sedeže.
Med danes ohranjenimi dvorci lahko izpostavimo predvsem tri: Château de Chambord, Château de Chenonceau ter Château de Villandry.

Château de Chambord

Graščine so prvi gradili francoski kralji, njihovem zgledu pa je kmalu sledilo tudi preostalo plemstvo. Zaradi želje po reprezentativnosti so bili za projekte najeti najboljši arhitekti in oblikovalci vrtov, pri čemer je ime, ki se ga najbolj pogosto izpostavlja, ravno prvak italijanske renesanse Leonardo da Vinci. Takšen primer je Château de Chambord, največja graščina loarske doline, ki jo je dal zgraditi francoski kralj Franc I. Francoski, navdušenec nad italijansko renesanso. Čeprav ime arhitekta še danes ostaja neznanka, so v zasnovi jasno vidni vplivi Italije in da Vincija, ki ga je v Francijo povabil ravno francoski kralj.
V prvi fazi gradnje je kompleks obsegal le osrednji, kvadratni palačni del s štirimi stolpi, ki je z italijansko zasnovo tlorisa predstavljal novost v takratni Franciji. Zasnova grškega križa je v kotih kvadrata sama izrisala rezidenčne prostore ter na sredini naredila prostor za impresivno dvojno vijačno stopnišče, ki za obiskovalce nedvomno predstavlja eno izmed ključnih zanimivosti graščine. V drugi fazi sta bila dodana še prizidka na levi in desni strani, ki se povežeta z nizkim obzidjem, znotraj katerega je ujeto dvorišče.
Zunanjščina graščine jasno kaže kombinacijo francoske srednjeveške in italijanske renesančne tradicije, ki se zlivata v novi slog, ki ga lahko označimo kot francosko renesanso. Značilnosti francoskega srednjega veka predstavljajo številčni razgibani dimniki in stopničasti stolpiči na zgornjem delu graščine, medtem ko je italijanska renesansa vidna v enakomernem ritmičnem nizanju fasade, ki s horizontalnimi in vertikalnimi dekorativnimi elementi ustvarja tipično geometrično zasnovano pročelje.
Kot se je spodobilo za francoske renesančne graščine, ima tudi Chambord vrt, ki v tem primeru deluje kot povezovalni člen med stavbo in gozdom. Zanimivo je, da ta ni bil načrtovan v času kralja Franca I., saj načrti iz 16. stoletja prikazujejo le manjši, verjetno zelenjavni vrt ob boku dvorca. Večji premiki se zgodijo v 17. stoletju, ko je francoski kralj Ludvik XIV. naročil, da se pred glavnim pročeljem uredi francoski formalni vrt. Po zastoju del je bil dokončan šele v 18. stoletju, vendar so ga že med revolucijo vedno bolj zanemarjali, po menjavi lastnikov pa tudi vedno bolj poenostavljali, da ga je bilo kar najlažje vzdrževati. V takšnem stanju je vrt vztrajal vse do leta 2016, ko se je začela njegova velika prenova, ki ga je končno vrnila v stanje izpred dveh stoletij.

Château de Chenonceau

Château de Chenonceau se med loarskimi dvorci izpostavlja iz povsem drugačnih razlogov kot Château de Chambord. Njegova podoba je sicer izjemno zanimiva, saj ne stoji na trdnih tleh kot ostale graščine, ampak se razpenja čez reko Cher. V 16. stoletju so ga zgradili na temeljih mlina in še v istem stoletju z načrti Philberta de l’Orma (most) in Jeana Bullanta (galerija nad mostom) razširili čez reko.
Dvorec je danes znan predvsem zaradi pomembnih žensk, ki so bile njegove lastnice. Prva med njimi je bila Diane de Poitiers, ljubljenka francoskega kralja Henrika II. Od kralja je dvorec prejela kot darilo in se nanj močno navezala. Takrat je graščina deloma dobila današnjo podobo, saj je med prenovami dvorec z mostom podaljšala čez reko ter uredila vrtove.
Po smrti Henrika II. je njegova vdova Katarina Medičejska Diani dvorec odvzela in v njem vladala kot regentka svojima mladoletnima sinovoma Francu II. in Karlu IX. Nad mostom je zgradila galerijo in dodala nekaj sob in vrtov, s čimer je dvorec postal primeren za mnoge zabave, ki jih je prirejala v svojem novem domovanju.
Naslednja je graščino v last dobila Luiza Lorenska, žena francoskega kralja Franca III., tretjega sina Katarine Medičejske. Ko je izvedela za umor svojega moža, se je v dvorec v žalovanju umaknila vse do svoje smrti.
Novo in precej zanimivejše poglavje se je za dvorec začelo v 18. stoletju, ko sta lastnika postala zakonca Dupin. Louise Dupin, ki je bila izjemno izobražena ženska, je na svojem domovanju takrat zbrala velike može razsvetljenstva, po njeni zaslugi pa je graščina med meščansko revolucijo ostala nedotaknjena, saj jo je pred revolucionarji branila kot nujno postojanko za potovanja in trgovino, saj da predstavlja edini most čez reko v širši okolici.
V 19. stoletju je dvorec doživel precej obsežno prenovo pod vodstvom nove lastnice Marguerite Pelouze. Prenove sta bili deležni tako notranjščina kot zunanjščina, zaradi količine porabljenih sredstev, razkošnih zabav in družinskega škandala pa je bil Chenonceau prodan, s čimer se je zaključilo obdobje 300 let, ko je bil znameniti dvorec skoraj izključno v ženskem lastništvu.

Château de Villandry

Château de Villandry je bolj kot po arhitekturi znan po svojih vrtovih. Z menjavo lastnikov in sočasnih slogovnih tendenc so vrtovi skozi leta pričakovano spreminjali tudi svojo podobo od francoskih formalnih vrtov do parka, zasnovanega po angleških vzorih. V 20. stoletju je dvorec prišel v roke Joachima Carvalla in njegove žene Ann Coleman, ki sta začela s prenovo celotnega posestva. Najprej sta prenovila renesančni dvorec, nato pa sta se lotila vrtov, saj je Carvallo menil, da morata arhitektura in vrt nastopati usklajeno, torej v estetiki renesanse. V prenovo sta investirala veliko denarja in predvsem tudi časa, saj se jo je Carvallo lotil zelo natančno in znanstveno s preiskovanjem starih arhivov in skritih namigov, ki jih je nabral s skrbnim pregledom posesti. Rezultat je bilo sedem izjemnih prenovljenih renesančnih vrtov, ki so razdeljeni v posamezne zaokrožene enote.
Zračni pogled na vrtove Château de Villandry

Kuhinjski vrt

Carvallo je menil, da je kuhinjski vrt najbolj pomemben, saj je najbolj potreben. Celotno zasnovo vrtov je zato oblikoval okoli kuhinjskega vrta, ki deluje kot središče, ostalih šest pa se mu prilagaja. Vrt je pazljivo oblikovan po principih arhitekturne perspektive in geometrije. Zemljišče je simetrično razdeljeno v devet večjih kvadratov, ki so med seboj ločeni s prehodnimi potmi. Vsak kvadrat je nato dalje ločen v še manjše enote, pri čemer vsak vsebuje drugačne geometrične oblike: trikotnike, spirale, križe …, speljane s pomočjo nizkih živih mej.

Vrt ljubezni in vrt križev

Vrtova delujeta kot zunanji podaljšek notranjščine, saj se nahajata tik ob dvorcu in se vzdolžno raztezata proti Vodnem vrtu. Tukaj se srečata francoska tradicija 16. stoletja ter španski dekorativni slog mudéjar. Ker je bil Carvallo španskih korenin, je nekaj španskega duha želel vključiti tudi v svoj novi dvorec, kar je dosegel z vrtom in zbirko slik španskih slikarjev.
Vrt ljubezni, ki je bližje dvorcu, je sestavljen iz štirih kvadratov, v katerih so predstavljene štiri vrste ljubezni:
  • nežna ljubezen – simbolizirana s srci, ki so ločena s plameni ljubezni, na sredini kvadrata pa so ponazorjene maske, ki so jih uporabljali na plesih
  • strastna ljubezen – simbolizirana s srci, ki so zaradi strasti strta, njihovi koščki pa so oblikovani v labirint, ki ponazarja vrtinec čustev strastne ljubezni
  • muhasta ljubezen – simbolizirana s pahljačami v kotih kvadrata, ki nakazujejo muhavost čustev, rogovi med pahljačami, ki predstavljajo izdano ljubezen, ter na sredini z ljubezenskimi pismi, ki si jih izmenjujejo zaljubljenci
  • tragična ljubezen – simbolizirana z ostrimi linijami, oblikovanimi z živo mejo, ki spominjajo na bodala in meče, ki so jih zaljubljeni tekmeci uporabljali v dvobojih
Vrt križev ob Vrtu ljubezni je sestavljen iz treh kvadratov, kjer kraljujejo malteški, okcitanski in baskijski križ.

Vrt glasbenega salona

Za razliko do Vrta ljubezni in križev, ki temeljita na okroglih linijah, Vrt glasbenega salona uporablja premočrtne linije, kar ustvarja močan kontrast. Razlikujeta se tudi v prevladujočih barvah cvetja. Vrt ljubezni in križev svojo simboliko ponazarja s močnimi barvami, kot so rdeča, rumena in roza, medtem ko v Vrtu glasbenega salona prevladujejo bolj umirjeni modri in vijoličasti toni. Ti barvni odtenki se lažje zlijejo z zeleno okolico, v katero so skrite lire in harfe, ponazorjene s trikotniki, oči se sprostijo in prednost dajo drugim čutilom, da lahko vrt povezan z glasbo doživimo v celoti.

Zeliščni vrt

Ker je hrana nerazdružljivo povezana z začimbami, sta tudi v Villandryju zeliščni in kuhinjski vrt postavljena drug ob drugega. Podolgovat in z vseh strani z vegetacijo obkrožen zeliščni vrt predstavlja primer srednjeveškega vrta, ki so bili Carvallu zelo ljubi. Navduševali sta ga njihova preprostost in duhovnost, dve značilnosti srednjeveških vrtov, ki ju v preprostih okroglih gredicah, ki simbolizirajo večnost, in križih, ki nastanejo ob križanju poti, lahko razberemo tudi v zeliščnem vrtu Villandryja.

Labirint

Labirint predstavlja še enega od elementov, ki so bili dodani po vzoru srednjeveških vrtov. Njegove razgibane linije v celotno zasnovo vrtov vnašajo še več dekorativnosti, z iskanjem poti do lesenega razglednega stolpa, ki se nahaja v njegovem središču, pa tudi nekaj zabave za tedanje in današnje obiskovalce.

Sončni vrt

Sončni vrt predstavlja zadnji dodatek k graščini, saj je bil dokončan šele leta 2008. Ta slogovno svojevrsten vrt, ki ga je Carvallo zasnoval s pomočjo več arhitektov, je podobno kot ostali razdeljen na tri dele: Otroško dvorano, Dvorano oblaka in Dvorano sonca, ki skupaj simbolizirajo nebo. Med njimi je najbolj nazorna Dvorana sonca, kjer se motiv nebesnega telesa, ki narekuje življenje, ponovi kar dvakrat: prvič pri ribniku v središču, ki posnema njegovo obliko, in drugič v razvejanih osmih poteh, ki se vijejo od ribnika in spominjajo na sončne žarke.

Vodni vrt

Vzporedno s sončnim vrtom leži največji izmed sedmih vrtov – vodni vrt. V sklopu prejšnjega angleškega vrta se je ob prihodu Carvalla tukaj nahajalo jezero. Obilico vode je novi lastnik preoblikoval v ribnik, katerega oblika posnema ogledalo Ludvika XV. Velikanska gladka vodna površina v svoj odsev ujame barve, ki jih z zasaditvijo gred ni mogoče doseči, kar temu vrtu dodaja prav posebno noto, uniformnost njegove zasnove pa vzbuja občutek spokojnosti in vabi k počitku.

Tri znamenite loarske graščine, tri različne zgodbe

Podobno kot imamo ljudje unikatne sposobnosti, imajo tudi loarski dvorci svoje posebnosti. Naj bo to poudarek na arhitekturi, zasnovi vrta ali lastnikih, vsak pripoveduje svojo zgodbo in tako poskuša priti v ospredje. Čeprav se jih na 280 kilometrov dolgem pasu ob Loari, ki je pod UNESCOvo zaščito, razprostira več kot 300, jih je le tretjina odprta za obiskovalce in prav vsak izmed njih nam nudi različne poglede, razglede in doživetja. Medtem ko arhitekture ostajajo nespremenjene, njihovi vrtovi med letom spreminjajo svojo podobo in s tem v vseh letnih časih zagotavljajo privlačen pogled za obiskovalce. Čeprav dvorci danes trdno stojijo, je bil njihov obstoj nemalokrat ogrožen, zato nas z njihovim preživetjem in kulturnim preporodom vedno znova spominjajo, da po težkih časih vedno pride svetlejša prihodnost.

Namibija: ko puščava oživi v vsej lepoti

Čudežna moč dežja v eni najbolj suhih in pustih pokrajin na svetu

Namibija je dežela, kjer skoraj vedno sije sonce. Namibijci se radi pohvalijo, da imajo 300 sončnih dni na leto. Tudi v deževnem obdobju oziroma mokri sezoni, ki praviloma traja med novembrom in aprilom, je količina padavin skromna, sploh v primerjavi z ostalimi deli sveta. Dež je pravzaprav tako redek pojav, da se Namibijci vsake, še tako majhne plohe, veselijo kot mali otroci. Merijo milimetre dežja, ki padejo na njihovem vrtu, natančno dokumentirajo vsako kapljico in o tem na prvih straneh poročajo njihovi časopisi. V tej suhi državi pa so vsakih nekaj let oblaki z dežjem posebej radodarni in takrat se puščavna peščena dežela popolnoma spremeni in Namibijo zajame obilje. Obilje vode, obilje zelenja in obilje živali.
V tistih letih, ko je dežja veliko, je še posebej spektakularen en naravni pojav: ko na sicer presušeni vodni kotanji, kjer se zdi, kot da nikoli ni življenja, v vsem svojem sijaju zacveti posebna vrsta lilije Crinum paludosum ali močvirska lilija. Lokalno je znana kot lilija Sandhof – poimenovana po kmetiji v osrednji Namibiji, kjer raste, nedaleč od kraja Maltahöhe. Pravijo, da je to pojav, ki se zgodi »enkrat v življenju«, saj je tako redek in ga vidi tako malo ljudi. Pogoji, da te neverjetne rože zacvetijo, so namreč zelo specifični – dežja mora biti ravno prav, ne preveč in ne premalo. Če ga je premalo, se vodna kotanja ne napolni z dovolj vode in lilije ne morejo zrasti, če ga je preveč, pa se rože »utopijo«. To pomeni, da mora biti voda na polju visoka natanko med 15 in 30 centimetri, kar se zgodi le na vsakih nekaj let.
Leto 2025 je leto, ko je bila Namibija deležna še posebej obilnega dežja, na kmetiji Sandhof pa ga je padlo ravno prav, da so lilije konec marca, kar je nekoliko pozneje kot običajno, zacvetele. Pred tem so zadnjič cvetele leta 2023, še prej dve leti zapored leta 2021 in 2020, kar je prava redkost, pred tem pa je polje tri leta ostalo prazno. Pojav ni edinstven le zaradi lepote lilij in redkosti njihovega pojavljanja, ampak tudi zato, ker cvetijo le kratek čas in ker je kmetija razmeroma težko dostopna. Tisti, ki so jih kdaj videli v živo, polje lilij opisujejo kot »nadnaravno«, »spektakularno« in »čarobno«, kot kraj, kjer lahko obdan s čudovito naravo, ptičjim ščebetanjem in brnenjem krilc majhnih insektov preživiš ure in ure ter opazuješ ples lilij v vetru, pa sploh ne veš, kdaj je čas minil.

Čeprav niso endemična vrsta za Namibijo – rastejo namreč tudi v delih Južne Afrike in Bocvane –, pa so v Namibiji najbolj znane prav zaradi svoje redkosti in spektakularne puščavske narave, ki jih obdaja. Lilije se razprostirajo na območju nekaj manj kot 8 km², in ko enkrat začnejo rasti, jih je na sto tisoče in se zdi, kot da gredo v neskončnost. Vsako leto, običajno v začetku januarja, ko se nad Namibijo in puščavo Namib začnejo zbirati prvi nevihtni oblaki, ko zadiši po prvem dežju in se iz daljave zasliši prvo grmenje, se vsi začnejo spraševati – ali bo to leto, ko bodo zacvetele lilije iz Sandhofa? Tisti, ki imajo to srečo, da živijo na kmetiji ali v njeni bližini, vsakodnevno budno spremljajo dogajanje na od suše razpokanem polju in čakajo na prve znake življenja.
In nato ob pravih vremenskih pogojih začnejo iz gomoljev poganjati stebla. Sprva plašno kukajo izpod vodne kopeli, nato pa hitro nadaljujejo z rastjo, kot da bi se zavedala, da je njihov čas omejen in ga morajo izkoristiti, predno se bo njihov dom spet spremenil v suho pustinjo. Takrat se vest o lilijah razširi kot požar in začne se romanje od blizu in daleč vseh, ki bi radi ta naravni fenomen videli na lastne oči. Lastnik kmetije, na kateri leži polje z lilijami, ponosno pove, da prihajajo popotniki vse od Južne Afrike do Nemčije, Belgije in Velike Britanije. V slabem tednu začnejo lilije cveteti, kar traja le tri do pet dni. Takoj ko cvetovi dobijo dokončno obliko, že začnejo veneti. Lijakasti cvetovi na odebeljenih rdečkastih pecljih so veliki nekaj več kot 10 centimetrov in so različnih odtenkov roza barve ali beli s temnejšim rožnatim dnom. Čeprav je najlepši pogled nanje ob sončnem vzhodu, pa se cvetovi popolnoma odprejo šele okoli poldneva. Vsaka rastlina ima lahko različno število cvetov, ki se med seboj nekoliko razlikujejo tudi po obliki. Njihov vonj je nežno sladkast in komaj zaznaven. Stebla lilij so vitka in visoka, listi pa podolgovati in upognjeni, zaradi česar nekoliko spominjajo na mlado koruzo. Najraje rastejo v močvirnatih področjih v večjih skupinah. Ko cvetovi enkrat odvržejo semena in odcvetijo, njihove ovenele cvetove in liste popasejo živali s kmetije.

Sicer pa Afričani verjamejo, da imajo lilije tudi zdravilne učinke in so jih predvsem v preteklosti nabirali v medicinske namene. Tako so jih uporabljali kot rastline za čiščenje krvi, pa tudi kot sestavni del mešanice za zdravljenje skrofulóze.

Drobne kapljice življenja

Razen izjemnih let, kot je bilo letošnje (2025), ko je bila Namibija deležna toliko dežja, kot ga ni bilo že najmanj desetletje, je to izjemno suha in za življenje tako ljudi kot živali precej negostoljubna dežela. A takoj, ko zapade dež, se pokrajina spremeni skoraj do neprepoznavnosti. V nekaj tednih prah v zraku izgine, travišča ozelenijo, zacvetijo rože in grmovja, prej siva ali rjava drevesa skoraj brez listov pa se odenejo v različne odtenke zelene. To je tudi čas, ko imajo številne živali, od antilop do levov in slonov, mladiče in ko v Namibijo pripotujejo številne ptice selivke, zato je obisk Namibije v deževni sezoni čisto drugačno doživetje kot v ostalih delih leta, čeprav je dežela čudovita za obisk v katerem koli letnem času.

Štiri puščave v eni državi

Kot že omenjeno, je večji del Namibije puščava. Pravzaprav govorimo o štirih različnih puščavah, poleg najbolj znane Namib jo sestavljajo še puščave Kalahari ter Nama Karoo in Bujni Karoo. Morda si večina puščavo predstavlja kot velik prazen prostor peska, a je vse prej kot le to. Namibija slovi po svoji spektakularni pokrajini, eni najlepših na afriški celini. Puščava Namib je najbolj znana, saj je ena najstarejših puščav na svetu, ki je nastala pred približno 55 milijoni let. Njene presušene glinene vodne kotanje v okolici doline Sossusvlei s svojimi prepoznavnimi odmrlimi drevesi, obdane z visokimi rdečimi sipinami so sploh ena glavnih atrakcij Namibije. Puščava Namib obdaja večino atlantske obale Namibije, ponekod se njene sipine stikajo z Atlantskim oceanom ter ponujajo spektakularne poglede in razglede, drugod je pokrajina ravna do koder seže pogled, spet drugje pa puščavo tvorijo kamnita hribovja ali osamelci. Vse te različne topografije skupaj ustvarjajo naravno pokrajino takšne izjemne lepote, da je uvrščena na Unescov seznam naravne dediščine z utemeljitvijo, da gre za »izjemen primer posledic geomorfoloških, ekoloških in evolucijskih procesov, ki jih poganja veter, in medsebojnega delovanja geologije in biologije.«

»Malih 5«

Kljub težkim razmeram je življenje tudi v puščavi Namib našlo način za preživetje. Ključna – neposredno ali posredno – za življenje vseh organizmov je megla, ki se vali iznad oceana in predstavlja najpomembnejši vir vode v puščavi. Prav zahvaljujoč drobnim vodnim kapljicam iz megle je puščava Namib dom nepričakovano veliko različnim rastlinskim in živalskim vrstam, vključno z endemičnimi puščavskimi hrošči, puščavskimi levi in sloni, divjimi puščavskimi konji (ki so prav tako ena od znamenitosti dežele – njihov izvor ni popolnoma pojasnjen, domneva pa se, da so potomci konjev nemške konjenice iz časa 2. svetovne vojne, ki so pobegnili in se idealno prilagodili na težko življenje v puščavi), oriksi, gepardi in hijenami.
Ob omembi Afrike in safarija večina pomisli na »velikih 5« – tistih ikoničnih pet živali, ki si jih vsak popotnik na »črni celini« želi videti. Govorimo seveda o levu, leopardu, bivolu, slonu in nosorogu. Štiri od teh je mogoče videti tudi v najbolj znanem nacionalnem parku v Namibiji, v Etoši. Izjema so le bivoli, za katere je območje Etoše presuho, kar pa ne pomeni, da jih ni v Namibiji na sploh. Del države na skrajnem severovzhodu ob reki Okavango v pasu Caprivi ima dovolj dežja in vode, da je tam prostor tako za bivole kot tudi za povodne konje in nilske krokodile. Marsikdo pa ne ve, da obstaja tudi »majhnih 5« – in ti se skrivajo v puščavi Namib. Sipine so kljub na videz neprijetnim pogojem in pusti pokrajini polne skrivnega življenja in pet znanih malih puščavskih živali je vrsta pritlikavega gada, gekon, škorpijon, Namaqua kameleon, ki velja za najhitrejšo vrsto kameleona na svetu, in vrsta puščavskega kuščarja.
V negostoljubnem puščavskem okolju pa je doma tudi rastlina, ki nosi ime po slovenskem botaniku in zdravniku Frideriku Velbiču, ki jo je odkril – ta rastlina je velbičevka, ki ji pravijo tudi živi fosil. Gre pravzaprav za drevo, ki je v popolnosti prilagojeno na ekstremne razmere v puščavi, ena rastlina pa lahko živi tudi več kot 1000 let.

Potovanja v Namibijo

Japonski onseni in njihove legende

Japonski onseni (温泉) so naravni topli vrelci, ki jih lahko srečamo po celotni Japonski. Zaradi geološke aktivnosti države, ki leži na stičišču štirih tektonskih plošč, so vulkanski izbruhi in potresi pogosti, kar ustvarja idealne pogoje za nastanek toplih vrelcev. Njihova zdravilna in sproščujoča narava sta skozi zgodovino pritegnili mnoge domačine, kar je onsene globoko zakoreninilo v japonsko kulturo in tradicijo.
Preizkusite onsene na potovanju na Japonsko

Različne vrste onsenov

Onseni se razlikujejo glede na svojo velikost in lokacijo. Nekateri so notranji, drugi zunanji, nekateri lahko sprejmejo večje število ljudi, spet drugi so namenjeni posameznikom ali majhnim skupinam ljudi. Poleg javnih kopališč so lahko vpeti tudi v ponudbe hotelov, zlasti rjokanov (旅館), tradicionalnih japonskih gostišč. Čeprav ima večina onsenov ločen ženski in moški del kopališča, ponekod še vedno lahko srečamo takšne, ki kopališča ne ločijo glede na spol. Gre za tako imenovane konyoku (混浴), ki ostajajo stalnica v bolj tradicionalnih in odmaknjenih krajih, pri čemer nekateri še vedno ohranjajo tradicionalno goloto, drugi pa dopuščajo uporabo brisač ali halij, da imajo obiskovalci lahko med kopanjem več zasebnosti.
Onseni se razlikujejo tudi po mineralih, ki jih vsebuje voda v bazenu. Ti določajo barvo in ponekod tudi vonj vode. Vizualno so zato zagotovo najbolj privlačni onseni, ki vsebujejo kombinacijo žvepla in drugih mineralov, zaradi katerih voda pridobi prelepo modro barvo, ter onseni z veliko železa, ki na zraku zaradi oksidacije vodo iz brezbarvne spremeni v rjavkasto. Vonj in barva vode pa nista edini posledici vsebnosti različnih mineralov, saj ti določajo tudi različne blagodejne učinke na telo, kot so lajšanje bolečin v mišicah in sklepih, znižanje krvnega tlaka, izboljšanje kože itd.

Kako postopati v japonskem onsenu?

1. Kako poiskati garderobo

Garderobe so skoraj vedno ločene po spolu in velikokrat označene z zavesami: modra za moško garderobo in rdeča za žensko garderobo. V nekaterih primerih pa zavese niso barvno označene, zato si je vredno zapomniti kandžije (pismenke), ki vam bodo pomagali, da ne boste po pomoti zavili v napačno garderobo:
男 – kanji za moškega
女 – kanji za žensko
Modra in rdeča zavesa za moški in ženski predel onsena
Zavese garderob v japonskih onsenih

2. Garderoba

Garderobe so navadno opremljene s policami in košarami ali omaricami, v katere lahko pospravite svoje osebne predmete ter vsa oblačila. Edini kos blaga, ki je dovoljen v kopalnem delu, je brisača oziroma natančneje majhna brisača. Veliko brisačo se namreč pusti v garderobi, saj se z njo obriše po končanem kopanju, manjša pa je namenjena umivanju v kopalnem delu kopališča. V onsenih, ki so del hotelov ali rjokanov brisače nudi hotel, medtem ko v javna kopališča lahko prinesemo svojo brisačo ali si jo izposodimo ob prihodu.

3. Kopanje

Ob prihodu v kopalni del pravila uporabe onsenov najprej zahtevajo, da telo temeljito umijemo in šele nato se lahko potopimo v bazen s toplo vodo vrelcev. Poleg bazena so v ta namen postavljene pručke, na katerih lahko sedimo med umivanjem, čebri za vodo ter tradicionalne vodne pipe, ki jo ponekod nadomeščajo kar tuš ročke. Voda vrelcev ima lahko zelo visoko temperaturo, običajno okoli 40 stopinj, zato je v bazen bolje stopiti počasi in med kopanjem delati premore, da se telo lahko ohladi. Po končanem namakanju se ni priporočljivo oprhati (razen v posebnih primerih), da minerali iz bazenov lahko opravijo svoje delo.
Oglejte si posnetek z napotki za obisk onsenov
Ženska z brisačo na glavi se kopa v notranjem onsenu
Lesena kad in pručka

Nekaj glavnih pravil

V zahodni kulturi onsenov ne poznamo. Na nek način se principu onsenov najbolj približajo savne in toplice, pa vendar so pravila v teh treh prostorih občutno drugačna. Pomembna pravila onsenov, ki se jih morajo držati vsi obiskovalci, lahko strnemo v štiri točke, ki vam bodo pomagale, da boste v onsenih uživali kot pravi domačini:
1. V kopalni predel se vstopa gol, le v redkih onsenih so dovoljene kopalke. Majhna brisača lahko zato poleg umivanja uporabimo tudi za zagotavljanje malce večje zasebnosti.
2. Majhne brisače, ki se jo v kopalnem delu uporablja za umivanje telesa pred vstopom v bazen, v samem bazenu ne uporabljamo. Držimo jo stran od vode in jo postavimo na rob bazena, mnogi pa jo tudi zložijo in pustijo, da počiva na njihovi glavi.
3. Onseni so namenjeni sprostitvi, zato sta glasno govorjenje in plavanje nezaželena.
4. Podobno kot majhne brisače v vodi vrelca ne smemo prati ali namakati tudi las, zato si je potrebno daljše lase speti pred vstopom v bazen.

Politika glede tetoviranih gostov

Velika večina onsenov ne sprejema tetoviranih gostov, kar je predvsem posledica zgodovinskega konteksta. Tatuje so na Japonskem dolgo povezovali z jakuzami, ki so svojo pripadnost kriminalnim združbam pogosto izkazovali s tetovažami. Vstop v onsene je bil tetoviranim gostom zato prepovedan, saj so želeli preprečiti, da bi v onsen prišli pripadniki jakuze in s tem ustrahovali druge goste. Poleg kriminala so bile tetovaže skozi japonsko zgodovine vedno povezane tudi s posamezniki, ki živijo izven ustaljenih socialnih norm. Ta stigma v njihovi kulturi ostaja še danes, predvsem med starejšo generacijo in na bolj ruralnih področjih, čeprav zaradi rastočega mednarodnega turizma danes postopoma izginja. Manjši delež onsenov tako tetoviranim posameznikom vseeno dovoljuje vstop, vendar si morajo tetovaže zakriti s kožnimi obliži. Druga možnost uživanja onsenov s tetovažami pa je najem privatnega onsena.

Miti, legende ter zanimivosti o japonskih onsenih

Tako kot mnoge zakoreninjene tradicije imajo tudi onseni svoje mesto v japonski mitologiji. Njihove zdravilne vode naj bi bile darilo bogov in naravnih duhov, ki prebivajo v naravnih izvirih. V nekaterih regijah verjamejo tudi, da določene onsene varujejo nadnaravna bitja, ki vodo ohranjajo čisto in zagotavljajo vstop le tistim, ki jo spoštujejo. Veliko onsenov, ki danes veljajo za najbolj znane, pa svoje začetke povezuje z izjemnimi mitološkimi zgodbami. Legenda o Yunoyama onsenu tako pripoveduje, da je vrelce našel lovec, ki je opazoval ranjenega jelena, kako si je v zdravilni vodi zdravil rane. Podobno je svoj zdravilni sloves pridobil Dogo onsen, v katerem si je ranjeno nogo ozdravila čaplja. Svoje rane pa si je v zdravilnih vodah pozdravila tudi bela lisica v legendi o Yuda onsenu in še bi lahko naštevali.
Kljub temu da je večina onsenov namenjena kopanju obiskovalcev, pa vseeno obstaja nekaj izjem. Takšna primera sta na primer Beppu onsen ter onsen v Opičjem parku Jigokudani, dve zelo priljubljeni turistični lokaciji, kjer onsene lahko le opazujemo. Beppu je znan po svojih “Sedmih peklih”, katerih voda je prevroča, da bi se v njej lahko kopali. Obiskovalce k njihovem občudovanju tako pritegne predvsem bogata barvna paleta vode bazenov. Onsen v Opičjem parku Jigokudani pa obiskovalce pritegne zaradi kopajočih se japonskih makakov ali snežnih opic, ki se z namakanjem v toplih vrelcih pozimi zaščitijo pred nizkimi temperaturami.
Upodobitev bele čaplje na ograji
Dogo onsen
Opice so kopajo v vrelcu, v ozadju zasneženi bregovi
Opičji park Jigokudani

Turizem

Japonska ima več kot 27.000 onsenov, ki so raztroseni po celotni državi. Največ, kar 5000, se jih nahaja v prefekturi Ōita na južnem delu Japonske. Občutno manjše, vendar še vedno veliko število onsenov nato najdemo v južni prefekturi Kagoshima, severni prefekturi Hokkaido ter prefekturi Shizuoka na vzhodnem delu države, v katerih lahko posamično občudujemo od 2200 do 2500 onsenov. V vsaki prefekturi so se zato razvila unikatna kopališča in gostišča, ki s svojo drugačnostjo vsako leto privabijo velikansko število domačih in tujih obiskovalcev. V prefekturi Ōita se na primer nahaja že omenjeni Beppu onsen, ki je znan po svojih “Sedmih peklih”, Kagoshima pa je znana po ikoničnih peščenih kopelih Ibusuki onsena. Noboribetsu onsen v prefekturi Hokkaido velja za enega izmed desetih najboljših onsenov v celotni državi, medtem ko ima Izu Peninsula, onsen v prefekturi Shizuoka, kopališča postavljena ob obali, kar obiskovalcem med kopanjem zagotavlja slikovite poglede na Tihi ocean. Pravljični pogledi na okolico so za mnoge eden izmed najbolj zaželjenih elementov sproščanja v kopališčih. Teh ne manjka tudi v mestu Hakone v prefekturi Kanagawa, ki se ponaša s čudovitimi pogledi na goro Fuji. Ker se nahaja v bližini Tokia, je mesto hitro postalo zelo priljubljeno ter s svojimi več kot 100 onseni pritegnilo veliko obiskovalcev in postalo ena najpomembnejših turističnih destinacij. Hakone boste obiskali tudi z Ars longo ter noč preživeli v hotelu z onsenom, kar je odlična priložnost, da z obiskom kopališča izkusite eno izmed japonskih najstarejših tradicij ter svoj zadnji dan na Japonskem preživite v sproščujoči vodi toplih vrelcev ter, z nekaj sreče, ob jasnem pogledu na goro Fuji.
Moški se kopa v onsenu s pogledom na goro Fudži
Vas zanima več o Japonski?

Egipčanski bogovi

Skrivnosti in miti starodavne civilizacije

Staroegipčanska mitologija je kompleksen preplet številnih zgodb, ki so že tisočletja predmet raziskovanja številnih zgodovinarjev in arheologov ter vir navdiha za umetnike in ljubitelje starodavnih kultur. Združuje bogato simboliko, verske obrede in zgodovinske dogodke, ki se prepletajo v slikovite legende o stvarjenju sveta, neskončnih bojih med bogovi in njihovem vplivu na družbeno ureditev. Egipčani svojih bogov niso častili le v templjih, temveč so jih imeli tudi za zaščitnike in učitelje v vsakdanjem življenju – od vzgoje otrok do kmetovanja in vladanja. Njihove zgodbe so bile vklesane v mogočnih templjih in zapisane na papirusih ter se s tem ohranile skozi dolga obdobja vladavin in kulturnih sprememb. Tako tudi danes, ko spoznavamo zgodovino ene najstarejših civilizacij na svetu, vedno znova ugotovimo, da so egipčanski bogovi igrali ključno vlogo v vseh vidikih družbe – od političnega življenja in prava do umetnosti, arhitekture in načina razmišljanja o svetu, življenju in posmrtnem obstoju.
V kamen vklesani hieroglifi

Amon – kralj bogov in stvaritelj vesolja

Amon je bil eden najvplivnejših bogov starega Egipta. Sprva so ga častili kot lokalno božanstvo mesta Teb, nato pa je postal vrhovni bog celotne države. Kot bog stvarjenja, skrivnosti in nevidne moči je bil povezan z zaščito in obnovo reda. Njegovo ime pomeni “skriti” ali “nevidni”, saj so verjeli, da je prisoten povsod, a ga ni mogoče videti.

Njegov kult je dosegel vrhunec v Novem kraljestvu med 16. in 11. st. pred našim štetjem, ko so ga častili kot zaščitnika faraonov. Amon je pogosto upodobljen z dvojno peresno krono, včasih tudi v obliki ovna, ki simbolizira moč in plodnost. Egipt je postal središče njegovega kulta, kjer so faraoni opravljali obsežne obrede v njegovo čast. V tem obdobju je Egipt dosegel višek svoje moči in največji obseg ozemlja.
Prikaz glavnega egipčanskega boga Amona s palico v roki

Ra – bog sonca in simbol večnega življenja

Ra je bil osrednje božanstvo egipčanske mitologije in bog sonca, ki je simboliziral življenje, svetlobo in red. Vsak dan je prepotoval nebo na svojem sončnem čolnu, ponoči pa je prehajal skozi podzemni svet (Duat), kjer se je boril proti silam kaosa, da bi zjutraj ponovno vzšel. Njegova podoba s sokoljo glavo in sončnim diskom je ena najbolj prepoznavnih ikon egipčanske mitologije. Ra je imel tudi pomembno vlogo pri utrjevanju vladarske oblasti faraonov, saj so se le-ti predstavljali kot njegovi zemeljski nasledniki.

Njegov kult se je skozi stoletja spreminjal ter povezoval z drugimi božanstvi, kot sta Atum in Horus. Faraoni so svojo vladarsko moč pogosto pripisovali božanskemu izvoru, pri čemer so se sklicevali na neposredno povezavo z bogovi, zlasti z Ra-jem, Amonom, Horusom in Osirisom. Veljali so za njihove zemeljske predstavnike ali celo za njihove inkarnacije, kar jim je zagotavljalo absolutno oblast in podporo ljudstva. Med najbolj znanimi templji, posvečenimi Ra-ju, je Heliopolis, eno najpomembnejših verskih središč starega Egipta.
Bog sonca s ptičjo glavo in oranžnim krogom

Amon-Ra: združitev dveh največjih bogov

Amon in Ra sta se v določenem obdobju Novega Kraljestva združila v enotnega Amon-Ra, ki je predstavljal popolno ravnovesje med duhovno močjo in fizično energijo sonca. S tem se je absolutna vladavina faraonov še okrepila, saj so svojo moč in oblast utemeljili na božjem poslanstvu. Danes egiptologi pogosto ločujejo Amona in Raja kot dve različni božanstvi, vendar je bil v starem Egiptu Amon-Ra čaščen kot eno bitje, ki je združevalo lastnosti obeh bogov. Po padcu Novega kraljestva se je Amonov vpliv zmanjšal, medtem ko je Ra ostal osrednje božanstvo egipčanskega panteona. Ostanki njegovega kulta so še danes vidni v templjih, zapisih in umetniških upodobitvah.

Oziris – vladar podzemlja in bog večnega življenja

Oziris je bil bog smrti, plodnosti in sodnik duš v podzemlju. Upodobljen je v značilni zeleni barvi, ovit v povoje kot mumija, s pastirsko palico in bičem, simboloma kraljevske oblasti. Njegova zgodba upodablja večno življenje skozi nenehno obnavljanje sveta. Set je najbolj znan po svojem rivalstvu s svojim bratom Ozirisom. Po legendi je Set iz ljubosumja ubil Ozirisa in njegovo telo razkosal ter raztrosil po Egiptu. Ozirisova žena Izida je nato zbrala njegove dele in ga s pomočjo magije oživila, da bi spočela njunega sina Hora. Hor je kasneje postal Setov nasprotnik in skozi številne bitke je končno premagal Seta, prevzel prestol Egipta in obnovil red.
Upodobitev boginje Ozirs z zeleno kožo

Izida – boginja materinstva, božanske moči in zaščite

Izida je bila ena najvplivnejših boginj starega Egipta – utelešala je ljubezen, zaščito in modrost. Njena vloga v mitu o Ozirisu in Horu jo je utrdila kot varuhinjo faraonov, saj se je z njeno pomočjo Hor lahko postavil po robu Setu in ponovno vzpostavil red. Čaščenje Izide se je razširilo daleč prek meja Egipta – Rimljani so jo kasneje sprejeli kot univerzalno boginjo zaščite in materinstva.
Prikaz boginje Izide

Hor – sokolji bog kraljevske moči

Hor, sin Izide in Ozirisa, je bil bog neba in zaščitnik faraonov. Njegov boj s Setom za prestol Egipta veja za zmago reda nad kaosom. Pogosto je bil upodobljen kot moški s sokoljo glavo, na kateri je nosil dvojno krono, ki je predstavljala združitev Zgornjega in Spodnjega Egipta. Njegova vez s faraoni je bila tako močna, da so ga ti častili kot svojega božanskega prednika.

Horovo oko – simbol zaščite in modrosti

Horovo oko, znano kot Udjat, je eden najmočnejših zaščitnih simbolov Egipta, ki je aktualno še danes. Po legendi je Hor v boju s Setom izgubil oko, ki mu ga je nato obnovil bog modrosti Tot. To oko je postalo simbol celovitosti, zaščite in ravnovesja. Egipčani so verjeli, da prinaša srečo in varuje pred zlom, zato so ga pogosto upodabljali na amuletih, templjih in grobnicah.
Upodobite na steni, ki prikazuje boga Hora
Egipčanski bogovi niso bili zgolj mitološke figure nekje v ozadju, temveč hrbtenica starodavne družbe, ki se je skozi več tisočletij razvijala in ohranjala svojo kulturno in versko tradicijo. V vsaki pripovedi o njihovih junaških dejanjih, bojih in ponovnih rojstvih se zrcali občutek za etiko, pravičnost in naravni red, ki so ga Egipčani tako vneto varovali. Njihova moč in vpliv sta sooblikovala eno najvplivnejših civilizacij v zgodovini, za katero so značilni veličastni spomeniki, edinstvena sakralna umetnost in globok verski čut. Bogovi, kot so Amun, Ra, Oziris, Izida in Hor so še dolgo po propadu starega Egipta ostali živi v zgodovinskem spominu, hkrati pa so postali vir navdiha za umetnike, pisatelje in raziskovalce vse do danes. Tako v dobi sodobne znanosti in arheoloških odkritij njihova simbolika in mistika pritegneta vsakogar, ki si želi pobliže spoznati korenine človeške civilizacije, razvozlati skrivnosti preteklosti in razumeti, kako tesno so bili nekoč vera, oblast in kultura prepleteni v neskončni igri življenja.
Egipčanski bogovi

Potovanja v Egipt

Bi radi izvedeli več?

Novice

Vse novice

Potopisna predavanja

Vsi potopisi

Brasília – mesto, ustvarjeno iz vizije

Brasília, glavno mesto Brazilije, velja za eno izmed najbolj edinstvenih mest na svetu. Mesto so velikopotezno načrtovali in uresničili v sredini 20. stoletja. Zgrajeno v rekordnem času kratkih pet let odraža modernistični duh takratne družbe ter težnjo Brazilije, da bi jo svet dojemal kot nosilko napredka. Prestolnico so v času njenega nastanka razumeli kot moderno utopijo, ki je izražala optimizem Brazilcev in zaupanje v prihodnost, v kateri bodo lahko prebrodili ekonomske in socialne probleme, kar v mestu, ki deluje kot svojevrsten živi muzej, lahko občutijo tudi vsi današnji obiskovalci.
Črno-bel portret Juscelina Kubitschka de Oliveire.
Portret Juscelina Kubitschka de Oliveire, čigar geslo politične kampanje se je glasilo: "50 let napredka v 5 letih".

Od ideje do uresničitve

Čeprav je bilo mesto zgrajeno v sredini 20. stoletja, se je ideja o prestolnici, ki bi se nahajala v notranjosti države, pojavila že leta 1789. Predlagal jo je Joaquim José da Silva Xavier, takratni vodja osvobodilnega gibanja proti portugalski nadvladi Brazilije. Zamisel je ponovno postala aktualna leta 1822, ko se je Brazilija osvobodila portugalske nadoblasti, vendar so jo šele leta 1891 vključili v ustavo. Do prvih otipljivih znakov začetka uresničitve takrat že dobrih 150 let stare ideje pa je prišlo šele leta 1956, ko so pod predsednikom Juscelinom Kubitschkom de Oliveiro izbrali lokacijo za novo prestolnico.
Prestavitev prestolnice iz obale v notranjost države je bila premišljena poteza, s katero so želeli modernizirati predele, ki so v razvoju hudo zaostajali za obalnim delom. S selitvijo so tako želeli doseči selitev prebivalstva iz prenaseljene obale v redko poseljeno notranjost, kar bi skupaj z boljšim dostopom do surovin ta predel države tako ekonomsko kot tudi geografsko povezalo z ostalimi brazilskimi regijami. Po izboru lokacije so se tako le pričela gradbena dela. T. i. candangos, delavci, ki so mesto gradili, so prihajali iz celotne Brazilije in v nekaj kratkih letih je bila nova prestolnica že postavljena in povezana z ostalimi mesti na vse strani neba. Leta 1960 se je vanjo iz Ria de Janeira preselila vladna administracija in s tem je Brasília tudi uradno postala nova prestolnica.
Potujte z nami v Brasílio!

Tri velika imena brazilskega modernizma

Oscar Niemeyer velja za enega izmed zgodnejših predstavnikov modernističnih arhitektov v Latinski Ameriki. Predsednik Kubitschek ga je prosil, da bi naredil načrt za novo prestolnico, vendar se je Niemeyer strinjal le z načrtovanjem vladnih stavb, za urbanistično zasnovo mesta pa je predlagal državni natečaj, na katerem bi izbrali najboljši načrt. Na natečaju je zmagal njegov mentor Lúcio Costa, ki je mesto zasnoval po modernističnih principih s fokusom na funkcionalnosti, estetiki in harmoniji med arhitekturo in naravo. Mesto je tako zasnoval na podlagi dveh linij:
  • ravna linija z javnimi in administrativnimi zgradbami, imenovana Eixo Monumental
  • ukrivljena linija z bivalnimi naselji, imenovana Eixo Rodoviário
Tloris je tako pridobil unikatno obliko, ki jo mnogi povezujejo s ptico, letalom, lokom s puščico ali kačjim pastirjem. Na enem koncu Eixo Monumental so skoncentrirane državne in občinske stavbe, na drugem pa so okoli Praça dos Três Poderes (Trga treh vej oblasti) razporejene stavbe izvršilne, sodne in zakonodajne oblasti.
Rezidenčno poslopje je razdeljeno v t. i. superquadras – bloke, pri čemer vsak blok vsebuje stanovanjske stavbe, šole, trgovine in odprte javne površine in torej deluje samozadostno. Pomemben del zasnove je predstavljalo tudi načrtovanje avtomobilskega prometa, saj je Costa želel koncept modernosti vpeljati na prav vsa mestna področja. Z delitvijo mesta na posamezne funkcije je arhitekt želel ustvariti občutek reda in ravnotežja, vendar na način, da je bila še vedno ohranjena enotna mestna identiteta.
Costova zasnova mesta je postavila izhodišče za Niemeyerjeve stavbe, ki se porajajo z dvema ključnima značilnostma njegove arhitekture: abstraktnimi formami in krivuljami. Nekatere vsebujejo tudi portugalske tradicionalne elemente – azulejos, ker pa govorimo o modernizmu, se vse arhitekture naslanjajo tudi na arhitekturna načela Le Corbusierja.
Kaj so azulejos?
Urbanistični prikaz mesta Brasília
Urbanistična zasnova mesta Brasília
Superquadras v Brasílii slikan iz zraka
Superquadras v Brasílii

Najbolj opazne Niemeyerjeve arhitekture:
Parque da Cidade (Mestni park)
Parque da Cidade (Mestni park)
Nekoliko manj znano, vendar vseeno pomembno za Brasílio, pa je ime krajinskega arhitekta Roberta Burla Marxa, ki je poskrbel za oblikovanje javnih površin in velja za tistega, ki je v Brazilijo vpeljal modernistično krajinsko arhitekturo. Sodelovanje trojice Costa – Niemeyer – Burle Marx se je začelo že pred projektom izgradnje nove prestolnice, saj modernistične stavbe po Le Corbusierjevih arhitekturnih načelih na strehi predvidevajo tudi vrtove, ki jih je za nekatere Costove in Niemeyerjeve arhitekture zasnoval Burle Marx. Njegovi posegi v Brasílii žal niso tako obsežni kot npr. v Riu de Janeiru in São Paulu, vendar s svojo prisotnostjo predstavljajo ključen del življenjskega okolja mestnih prebivalcev, saj z brazilskimi rodnimi tropskimi rastlinami razbijajo togo Costovo mestno zasnovo in vanjo hkrati gladko integrirajo Niemeyerjevo arhitekturo.

Ideal, ki ni tako idealen

Kljub temu da je nova prestolnica za Brazilce predstavljala novo upanje, je bila ta že v času njenega nastanka deležna mnogih kritik. Veliko je bilo povedanega na račun višine finančnega vložka, ki so ga porabili na tem velikem projektu, ter na račun izbrane lokacije. Kritiki so menili, da bo mesto zaradi svoje odročnosti težko privabilo prebivalce in delavce, kar pa se je že na prelomu stoletja izkazalo za napačno predvidevanje nadaljnjega razvoja mesta. Prebivalstvo je namreč hitro in nenadzorovano raslo, kar je poglobilo socialne probleme in že na prelomu stoletja pripeljalo do razdeljevanja mesta na dva dela: na področjih znotraj originalne zasnove mesta so se naselili premožnejši prebivalci, vladni uslužbenci in elita, medtem ko so se družine z manj prihodka in predvsem candangos, ki so kljub svoji veliki vlogi pri gradnji mesta še naprej živeli v revščini, postopoma naseljevali na periferijo onkraj Costovega načrtovanega mesta.
Eixo Monumental
Eixo Monumental
Na Costovo in Niemeyerjevo Brasílio je širša javnost gledala kot na kovanec z dvema stranema. Po eni strani so jo slavili zaradi njene inovativnosti, hkrati pa so isto arhitekturo kritizirali, saj se je njen slog mnogim zdel preveč neoseben in sterilen. Sama ideja razdeljenosti mesta po funkcijah se jim je zdela nepraktična, zaradi velikih odprtih površin in prostranih ulic pa je mesto brez prevoznega sredstva postalo težko obvladljivo.
Posledice velikopotezne in hitre gradnje so se v naslednjih desetletjih pokazale tudi v bolj oprijemljivi obliki. Postopoma je začel na glavnih trgih pokati beton, strukturne težave pa so se pokazale tudi pri stanovanjih družin z nižjimi prihodki. Modernistično mesto, ki je za svoj primarni material vzelo obilico betona, se v brazilski klimi kljub mnogim zelenim površinam ni izkazalo za najbolj funkcionalno.

Popotovanje v utopične čase

Kljub vsem težavam, ki jih je čas brez zadržkov razkril v sloviti novi prestolnici, ta še vedno velja za izjemen projekt, ki je bil zaradi svojega unikatnega arhitekturnega in urbanističnega načrtovanja leta 1987 uvrščen na UNESCO-v seznam svetovne dediščine. S svojim nastankom in obstankom se Brasília v današnji družbi izpostavlja kot simbol, ki nas opominja na to, kaj vse je mogoče doseči z véliko vizijo in kolektivnim trudom. Kot mnogi načrti tudi Costova mestna zasnova ni bila v vseh podrobnostih uresničena tako, kot si jo je zamislil arhitekt, posamezne spremembe so se zaradi večanja prebivalstva in mestnega razvoja pričakovano izkazale za nujno zlo, vendar se je njena celota v večinski meri ohranila do danes. Z raziskovanjem mesta pod taktirko naših odličnih vodičev (in malo domišljije) se boste tako lahko brez ovir podali na nepozabno popotovanje v prejšnje stoletje, začutili pravi duh in idejo modernizma, ki ju pooseblja Brasília, ter s tem spoznali tudi simbolno vrednost samega mesta, ki je, vsaj v svojih začetkih, predstavljalo sinonim za svetlo prihodnost.
6 držav Južne Amerike: kako v dobrih dveh tednih spoznati celino

Ugodnost za dan žena

5 % popusta za 5 potovanj samo 5 dni za vse popotnice!

Vsako potovanje prinaša nove zgodbe, nepozabna doživetja in sveže poglede na svet. Ob dnevu žena vabimo vse dame, popotnice in gospe, da se podate na edinstveno pustolovščino in izkoristite naš poseben praznični popust. Od neskončnih kalifornijskih plaž do živahnih ritmov Kolumbije, od svetovne metropole New Yorka do skritih kotičkov sončne Libije in daljne Južne Koreje.

Posebna ponudba velja le 5 dni – za prijave od 8. do 12. marca!

Ob prijavi na spletni strani pod opombe vpišite kodo MAREC8



Kalifornija


31. 5. 2025
-5 %



New York


23. 10. 2025
-5 %


Zahodna Libija


26. 10. 2025
-5 %


Južna Koreja


2. 11. 2025
-5 %



Kolumbija


9. 11. 2025
-5 %