Arslonga

Veliko odprtje Velikega egipčanskega muzeja

17. oktobra, 2025

Po dolgoletni gradnji, številnih zapletih in prenekaterih zamudah se v Egiptu s 1. novembrom v celoti odpira Veliki egipčanski muzej. Celotni kompleks monumentalnega arhitekturnega projekta obsega približno 480 tisoč kvadratnih metrov, ki ga upravičeno postavijo za največji arheološki muzej na svetu.

Zgodovina

Stara egipčanska civilizacija je s svojimi tehnološkimi, kulturnimi in družbenimi artefakti vplivala in sooblikovala številne kasnejše sredozemske skupnosti. Fascinirala je stare Grke in Rimljane, ki so egipčanske predmete prenesli in postavili v kontekst lastnih templjev in domov, egipčanska božanstva in mitologija pa sta zaznamovala celo oblikovanje religije in osnovala prototipe kasnejših umetnostnih motivov, kot na primer Izida s Horusom v naročju.

Kompleksnost, hermetičnost in monumentalnost starega Egipta pa je burila tudi radovedne duhove mnogih kasnejših raziskovalcev. Izkopavanje, raziskovanje in dešifriranje tako hieroglifov kot drugih aspektov egipčanske družbe je vodila v urejanje in formiranje institucije, ki je bila postavljena v začetku 20. stoletja – »Starega« egipčanskega muzeja v Kairu.

Ta prostor, ki še vedno stoji in zdaj zaradi svoje spoštljive starosti in bogate vsebine nosi že kar nekoliko mitski status, pa je relativno hitro postal premajhen za številne izkopane artefakte. Problem hranjenja, slaba vidljivost zaradi šibkih luči in arhitekturna neprimernost za živahne in glasne ulice Kaira so bili temeljni razlogi, da se je država odločila za izgradnjo novega, bolj sodobnega muzeja.

Leta 2002 se je odprl arhitekturni razpis za novi muzej, v katerem so lahko sodelovali arhitekti z vsega sveta. Irska arhitekturna firma Heneghan Peng Architecs je s svojim konceptom zmagala na razpisu. Vendar pa gradnja ni potekala gladko. Geopolitična situacija arabske pomladi v letu 2011, ki je sooblikovala tudi družbeno dogajanje v takratnem Egiptu, in globalna pandemija virusa covid-19 v letu 2020, sta izgradnjo arhitekture za dalj časa prekinili. Deloma se je institucija odprla oktobra leta 2024, v celoti pa bo obiskovalcem dostopna po 1. novembru 2025.

Fascinantna vsebina zavita v fascinantnem plašču

Veliki egipčanski muzej vsebuje preko 100 tisoč artefaktov stare egipčanske civilizacije, vendar pa je vsebina le eden izmed njegovih fascinantnih aspektov. Kot prva izstopa njegova nova lokacija. Postavili so ga nekoliko odmaknjenega od gneč polnega Kaira, nahaja se pravzaprav ob meji med mestom in puščavo, v neposredno bližino znamenitih piramid v Gizi. Zadnje izmed čudes starega sveta lahko obiskovalci občudujejo skozi veliko okno muzeja, ali pa se do njega podajo kar sami, saj so piramide oddaljene zgolj dobra dva kilometra.

Piramide pa so tudi eden izmed ključnih delov dekorativnega in arhitekturnega programa novega muzeja. Na zunanji fasadi, v notranjosti in celo v sami arhitekturni zasnovi določenih sten postanejo sklici na poševne linije in trikotne oblike precej očitni.

V notranjosti muzeja je obiskovalec nemudoma soočen z 3200 let starim kipom Ramzesa II., ki tehta več kot 80 ton. Na poti v razstavne prostore pa preči tudi veliko stopnišče, ki poleg svoje monumentalnosti nagovarja tudi z ogromnimi kipi božanstev in kraljevih družin. Bogata vsebina muzeja, ki je postavljena na površini približno 90 tisoč kvadratnih metrov razstavnih prostorov, velja za največjo samostojno predstavitev katerekoli stare civilizacije na enem mestu.eo.

Muzej hrani kulturno dediščino svetovnega pomena, hkrati pa je tudi državna investicija v prihodnost. Egipt, ki je znan po svoji raznoliki turistični ponudbi in vsakoletnem množičnem obisku, z novim muzejem, ki naj bi sprejel več milijonov obiskovalcev letno, pričakuje, da bo postal ključna točka mednarodnih popotnikov. Poleg tega pa je Veliki egipčanski muzej pomemben tudi z vidika narodne identitete, saj predstavlja prostor in institucijo, kjer se hrani stara zgodovina in kultura te severne afriške države.

Zbirka mladega faraona

Zadnji del zbirke, ki so jo prenesli v novi muzej, je bil tako imenovani Tutankamonov zaklad, ki ga je v grobnici v Dolini kraljev leta 1922 izkopal Howard Carter. Znamenita najdba, ki vsebuje več kot 5000 predmetov iz grobnice mladega faraona, je zagotovo ena izmed največjih atrakcij muzeja. V muzeju bo ta del zbirke končno postavljen na ogled v celoti. Prvič je ta zbirka predmetov zaslovela že v drugi polovici 20. stoletja, ko so si jo v formatu potujoče razstave lahko ogledali številni mednarodni obiskovalci.

Tutankamon, ki je zaradi malarije in genetske bolezni umrl že pri 19. letih, je v kontekstu starega sveta igral relativno nepomembno vlogo. Številni drugi vladarji so uveljavili in izpeljali zahtevnejše in bolj daljnosežne spremembe.

Vendar pa je kljub temu njegova majhna, a dobro ohranjena in predmetov polna grobnica postala ena izmed ključnih arheoloških najdišč, ki je s svojimi motivi in predmeti raziskovalcem omogočila razumevanje širše kulture, umetnosti in verovanja starega Egipta. Zaradi predstavitve in fascinacije ljudi nad izredno dobro ohranjenimi predmeti se je uveljavila tudi egiptologija kot veda.

Muzej prihodnosti?

Veliki egipčanski muzej je najnovejša institucija, ki bo obiskovalcem v prihodnosti predstavljala bogato tradicijo stare egipčanske civilizacije. S primernimi pogoji za hranjenje in sodobnimi načini predstavitve informacij bo ustanova ohranjala artefakte te zgodovinske dediščine za prihodnje generacije. Poleg samega namena razstavljanja je iz tega vidika pomembna tudi raziskovalna funkcija muzeja. Številni prostori so namreč namenjeni tudi obnavljanju, analizi in formaciji novega znanja o starem Egiptu, njegovi družbi in kulturi.

Kljub številnim zamudam in dolgoletnemu procesu izgradnje, je Veliki egipčanski muzej s 1. novembrom končno v celoti odprt. Tisočletja stara tradicija je zdaj zbrana in dostopna na enem mestu. Če tudi vas vleče v to zakladnico zgodovine, vas vabimo, da jo obiščete z nami.

Kairo in Veliki egipčanski muzej 24.04.2026 / 5 dni

že od 1349 €

Podrobnosti

Setas de Sevilla ali Seviljske gobe

10. oktobra, 2025

Ko med španskimi mesti pomislimo na andaluzijsko prestolnico Seviljo, nas najprej prevzamejo podobe mavrskega Alcázarja, veličastne stolnice s stolpom Giralda, slikovitih uličic četrti Santa Cruz in barvitih praznovanj, kot sta Semana Santa in Feria de Abril. Znanim zgodovinskim znamenitostim pa se je leta 2011 pridružila še sodobna lesena konstrukcija, ki se razteza nad trgom La Encarnación in velja za enega največjih lesenih objektov na svetu – Metropol Parasol, imenovan tudi Setas de Sevilla (seviljske gobe). In tudi ta, podobno kot mnogi drugi sodobni posegi v historična mesta, deli mnenja družbe ter izziva ustaljena prepričanja o primernosti umestitve sodobnih urbanističnih struktur v okolje stavbne kulturne dediščine.

Kako oživiti mrtvi trg?

Projekt je zasnoval nemški arhitekt Jürgen Mayer H., zmagovalec natečaja, ki ga je leta 2004 razpisala mestna občina Sevilja. Glavni cilj je bil oživiti trg La Encarnación, ki je bil po rušitvi stare tržnice več desetletij zanemarjen in neurejen. Nova zasnova je obljubljala sodoben javni prostor, ki bi združil trgovino, kulturo in druženje. Gradnja se je začela leta 2005, a so se kmalu soočili s tehničnimi in finančnimi težavami, kar je gradnjo podaljšalo do leta 2011, ko so prostor slovesno otvorili.

Arhitekturno premišljena zasnova, ki spoštuje zgodovino mesta

Setas de Sevilla je izjemna konstrukcija tako po velikosti kot po zasnovi. Celotno strukturo drži 6 baldahinov, ki se kot gobe razraščajo iz stebrov oz. »stebel, ki rasejo iz tal«. Zaradi antičnih ostankov, ki se skrivajo pod zemljo, je bilo ključno, da je celotna konstrukcija postavljena brez večjih posegov v tla, kar je arhitekt dosegel z le šestimi mogočnimi stebri. Lesena struktura takšnega obsega je bila arhitekturni pionirski projekt, zato je bilo treba razviti posebne tehnologije za zaščito lesa in statično podporo, kar je zamaknilo prvotno načrtovan rok. Leseno konstrukcijo skupaj držijo jekleni vezni elementi in izjemno močno lepilo, s čimer so Setas de Sevilla postale največji objekt na svetu, katere primarni vezni element je lepilo.

Ne gre le za nov okrasek mestu

A Setas de Sevilla niso le izjemen estetski dodatek v mestu. S prenovitvijo zapuščenega trga se je le-ta prelevil v eno najbolj živahnih urbanih središč Sevilje.

Celotna zasnova Setas de Sevilla ima več nivojev:

podzemlje: arheološki ostanki rimskega in mavrskega obdobja, ki jih lahko obiskovalci občudujejo v muzeju Antiquarium
1. nivo: v nivoju ulice se nahaja živahna sodobna tržnica s stojnicami, kavarnami in restavracijami
2. nivo: odprt prireditveni prostor za koncerte in kulturne dogodke
3. nivo: na vrhu lesene konstrukcije se nahaja valovita sprehajalna pot, ki ponuja čudovit panoramski razgled nad Seviljo in okolico.

Poleg številnih aktivnosti, ki jih omogoča vsako nadstropje oz. nivo, pa Setas de Sevilla zaradi izbire materiala in mrežaste strukture v poletnih mesecih ustvarja tudi dragoceno senco na enem nekoč najbolj vročih in sončnih seviljskih trgov. S tem ohlaja javni prostor in omogoča domačinom in prebivalcem zatočišče pred močnim andaluzijskim soncem.

Razkol med starim in novim

Pro et contra

Kljub vsem pozitivnim vplivom na življenje v mestu pa projekt ni nikoli prenehal sprožati burnih razprav. Kritiki menijo, da futuristična zasnova ne sodi v zgodovinsko jedro Sevilje, ki je pod zaščito UNESCO-a. Moti jih kontrast med tradicionalno andaluzijsko arhitekturo in drznim videzom lesenih »gob«. Poleg tega je bil projekt tudi izjemno drag – prvotni proračun je znašal okoli 50 milijonov evrov, končni stroški pa so se povzpeli na več kot 100 milijonov. Za mnoge prebivalce, ki so se v času gospodarske krize soočali z brezposelnostjo in socialnimi stiskami, je bil ta znesek težko opravičljiv.

Po drugi strani pa zagovorniki poudarjajo, da je Sevilja s tem projektom stopila v dialog s sodobno arhitekturo. Setas de Sevilla predstavljajo pogumno izjavo, da mesto ne želi biti le muzej preteklosti temveč tudi živo urbano središče, ki se razvija in gleda v prihodnost. Poleg tega so »seviljske gobe« postale ena najbolj obiskanih mestnih ikon, kar pomeni dodatne prihodke od turizma in promocijo mesta na svetovnem zemljevidu popotnikov.

Bodo Setas de Sevilla postale seviljski Eifflov stolp?

Zgodbo Setas de Sevilla bi lahko primerjali z nastankom ene najbolj obiskane evropske znamenitosti, ki prav tako slovi kot inženirski podvig – Eifflovega stolpa. Stolp je nastal za Svetovno razstavo, ki se je v Parizu odvila leta 1889 ob stoletnici francoske revolucije. Zasnovan je bil kot začasna struktura, ki naj bi jo po 20 letih porušili. Podobno kot Setas de Sevilla je tudi Eifflov stolp zaradi svojega izgleda povzročal veliko nezadovoljstva in zgražanja, a je predvsem zaradi svoje uporabnosti v začetku 20. stoletja obstal ter prerasel v ikonično znamenitost Pariza, brez katere si mesta sploh ne predstavljamo več. Setas de Sevilla gredo po podobni poti, saj so že postale nepogrešljiv del Sevilje, za svoje so jih vzeli tako domačini kot obiskovalci. Pojavlja pa se vprašanje, ali se bodo zmogle povzdigniti do statusa najbolj prepoznavnega simbola mesta.

Kjer se srečata zgodovina in vsakdan

Za obiskovalca Sevilje so Setas de Sevilla doživetje, ki ga ni mogoče spregledati. Vstop v muzej Antiquarium ponuja pogled v zgodovino, med sprehodom po mestni tržnici pa začutimo utrip vsakdanjika, kjer se domačini pogajajo za sveže ribe, zelenjavo in sadje. Zvečer se trg spremeni v odprt prostor druženja, koncertov in prireditev, vrhunec pa predstavlja razgledna pot na vrhu, ki ob sončnem zahodu ponuja eno najlepših panoram v Andaluziji. Setas de Sevilla so s svojim obstojem pod vprašanje postavile sobivanje starega in novega, vendar ravno ta dvojna izkušnja mesta, ki se na eni strani ponaša z bogato zgodovinsko dediščino, na drugi pa s sodobnimi arhitekturnimi projekti, je kontrast, ki obiskovalce najbolj pritegne in mestu daje poseben čar. Prav posrečena kombinacija zgodovine in modernosti Seviljo umešča med eno najbolj obiskanih in najbolj slikovitih španskih destinacij.

Andaluzija 26.04.2026 / 8 dni

že od 1349 €

Podrobnosti

SKORAJ ZAGOTOVLJENO Andaluzija za sladokusce 15.11.2026 / 8 dni

že od 1349 €

Podrobnosti

Shenzhen, “kitajska Silicijeva dolina”

28. avgusta, 2025

Shenzhen, danes znan kot »kitajska Silicijeva dolina« in tretje najbolj naseljeno mesto na Kitajskem, je še pred nekaj desetletji izgledal povsem drugače. Svetu nepoznana ribiška vasica s skromno populacijo se je v nekaj desetletjih prelevila v enega najhitreje rastočih urbanih središč azijske velesile. Preobrazba je bila tako hitra in radikalna, da so domačini za njen tempo skovali izraz »Shenzhen Speed«. Danes Shenzhen velja za simbol kitajske odprtosti, vizije in tehnološkega napredka, ki narekujejo prihodnost globalne ekonomije.

Od ribiške vasice do metropole

Shenzhen je bil nekoč manjša ribiška vasica, ne veliko večja od našega Kopra. Vodilna panoga tega področja je bilo kmetijstvo in ribištvo, pokrajina je bila redko poseljena in tudi infrastrukture je bilo malo. Prelomno leto za bodočo metropolo je bilo leto 1978, ko je s prevzemom oblasti Denga Xiaopinga za Kitajsko nastopilo obdobje večjih reform. Zaradi vsesplošne revščine je Xiaoping predlagal drzen eksperiment ekonomske politike podeželja v okolici Hong Konga in tako je leta 1980 Shenzhen postal prvi izmed štirih t.i. posebnih gospodarskih con (Special Economic Zone – SEZ). S tem je bila ustvarjena »kitajska Silicijeva dolina«, kjer je lokalna oblast dobila več avtonomije pri oblikovanju gospodarske svobode.

Je veliki eksperiment uspel?

Ko je Deng Xiaoping prevzel vodilno vlogo pri oblikovanju gospodarske politike, je bil glavni izziv izhod iz desetletij gospodarske stagnacije in politične izolacije. Poleg nizkega življenjskega standarda prebivalcev je država tudi tehnološko in industrijsko močno zaostajala za razvitim svetom. Ustanovitev posebnih gospodarskih con je bila drzna poteza, ki je pomenila prelom s prejšnjo politiko zaprtosti. Shenzhen je s tem postal poskusni zajček za nov pristop k razvoju, ki je za Xiaopinga pomenil predvsem dve stvari:

1. Preizkus, ali bo model deloval

Xiaoping je želel na manjšem, nadzorovanem območju preveriti, ali lahko kombinacija liberalnejše gospodarske politike, večje avtonomije lokalne uprave, privabljanja tujega kapitala in tehnoloških znanj res pospeši razvoj. SEZ je imel nižje davke, prožnejšo zakonodajo in možnost, da hitro sprejema gospodarske odločitve brez zapletenih birokratskih postopkov Pekinga. Če bi se ta model izkazal za uspešnega v Shenzhenu, bi ga lahko postopno razširili na druga območja po državi, ne da bi pri tem tvegali destabilizacijo celotnega sistema.

2. Preverjanje pripravljenosti Kitajske na reforme

Drugi cilj je bil ugotoviti, ali je Kitajska kot družba, gospodarstvo in politični sistem pripravljena sprejeti spremembe, ki jih prinaša odpiranje svetu. To je pomenilo soočenje z novimi izzivi – od stika z zahodnim kapitalom in tehnologijo, do prilagajanja delovne sile na drugačne proizvodne in poslovne metode. Shenzhen je služil kot dokaz, da je mogoče obdržati politični nadzor Komunistične partije, hkrati pa ustvariti okolje, ki spodbuja podjetništvo, inovacije in mednarodno trgovino.

Zakaj ravno Shenzhen?

Lokacije prvih SEZ-ov niso bile naključne. Shenzhen je bil izbran predvsem zaradi svoje bližine bogatemu Hong Kongu, ki je pomenil bližino kapitala, tehnologije in trgovskih poti. Davčne spodbude, možnost tujega investiranja in poenostavljeni investicijski postopki so privabljali podjetnike, ki v ostalih delih države niso dobili priložnosti. To je mesto preoblikovalo v kitajsko Silicijevo dolino in nerazvito podeželje spremenilo v mesto prihodnosti. Podobno kot ostale tri cone, je bil tudi Shenzhen zasnovan po vzoru irske cone Shannon Free Zone.

“Shenzhen Speed”

Še preden je minilo desetletje, so na Kitajskem začeli govoriti o “Shenzhen speed” – o bliskoviti hitrosti ekonomske in urbane rasti, ki je podrla tako kitajske kot tudi svetovne rekorde. V zadnjih desetletjih je število prebivalstva iz 30 000 poskočilo na 12,5 milijona, kar pa ni povzročilo bivanjske stiske s pomanjkanjem infrastrukture, kot bi to pričakovali za tako hitro rastoče mesto. To so dosegli z usmerjenim urbanističnim načrtovanjem in nadzorovanim širjenjem mesta, pri čemer so proizvodne zmogljivosti združevali z urbanim razvojem na povsem nove, inovativne načine.

Čeprav termin “Shenzhen Speed” danes označuje hitro rast mesta Shenzhen, ki se ga pogosto imenuje tudi “Instant City“, je bil ta najprej uporabljen v ožjem kontekstu. Nanašal se je na hitro gradnjo nebotičnika Guomao, ki je takrat veljal za najvišjo stavbo na Kitajskem. Njegova gradnja je bila bliskovita – za vsako nadstropje so potrebovali le tri dni.

Priseljenci in migranti – hrbtenica “mestnega čudeža”

Država je za Shenzhen sprostila strog sistem registracije gospodinjstev imenovan hukou (户口), ki za prebivalce Kitajske določa, kje je posameznik uradno prijavljen in s tem do kakšnih socialnih in ekonomskih storitev in pravic je upravičen. Selitve iz podeželja v mesto so zato precej otežene, saj priseljenci brez lokalnega hukou-ja pogosto nimajo enakih pravic kot domačini. Sprostitev tega sistema v Shenzhenu je tako delovnim migrantom s podeželja omogočilo lažji dostop do dela in bivanja v mestu. Ti danes predstavljajo kar 70% prebivalcev Shenzhena, preostalih 30% pa predstavljajo stalni prebivalci, kot so razni podjetniki in državni uradniki. S poenostavljenim sistemom registracije so zagotovili zadostno količino delavcev, kar je omogočilo bliskovit industrijski razvoj, po drugi strani pa tudi snovanje dinamične kulture, saj so priseljenci prihajali iz drugih krajev in bili zato manj navezani na svoje družine in tradicionalne vrednote kot prvotni prebivalci Shenzhena. Velik delež delovnih migrantov namreč predstavljajo tudi ženske, ki so, kot kažejo kritike nekaterih akademikov, velikokrat žrtve prekarnega delovnega razmerja. Obenem pa druge študije ugotavljajo, da delovna migracija zlasti neporočenih žensk lahko pripomore k večji avtonomiji, saj jim delo omogoči osamosvojitev od družin, ki od njih pričakujejo izpolnjevanje tradicionalnih družinskih in družbenih vlog.

Mesto, ki se postavlja ob bok Beijingu in Shanghaiju

Shenzhen danes predstavlja eno od štirih kitajskih t. i. »Tier 1« mest. Svoj razvoj je začel kot proizvodno središče, a je v nekaj desetletjih prerasel v svetovno prestolnico tehnoloških inovacij, kjer imajo svoje sedeže visokotehnološka podjetja, kot so Huawei, Tencent in Da Jiang Innovation (DJI).

Čeprav je kitajska vlada model Shenzhena skušala prenesti tudi v druga mesta, nobenemu ni uspelo doseči takega izjemnega uspeha. Shenzhen tako ostaja svojevrsten čudež – resnična kitajska Silicijeva dolina, ki služi kot dokaz, da lahko vizija, premišljena politika in vztrajnost v nekaj desetletjih ustvarijo uspešno svetovno metropolo skoraj iz ničesar. Mesto danes deluje kot magnet za vlagatelje, inovatorje in popotnike, ki želijo biti del zgodbe, kjer vsake sanje lahko postanejo resničnost.

ZAGOTOVLJENO Tibet 11.08.2026 / 15 dni

že od 4299 €

Podrobnosti

ZAGOTOVLJENO Cesarska mesta Kitajske 26.10.2026 / 16 dni

že od 4299 €

Podrobnosti

ZAGOTOVLJENO Azijska trilogija - Peking, Seul in Tokio 21.04.2026 / 12 dni

že od 4199 €

Podrobnosti

ZAGOTOVLJENO Kitajska in križarjenje po reki Jangce 02.10.2026 / 16 dni

že od 3799 €

Podrobnosti

Impresionisti v naši bližini

07. avgusta, 2025

Po nekaj letih premora se organizator razstav Linea d’Ombra vrača v sosednji italijanski regiji Benečija in Furlanija-Julijska krajina. Pod vodstvom direktorja in kuratorja Marca Goldina za letošnjo jesen in zimo napovedujejo dve obširni razstavi, ki bosta umeščeni v tradicionalni razstavišči vilo Manin v Passarianu in Muzej sv. Katarine v Trevisu. Tudi tokrat je Lina d’Ombra segla po preizkušenem receptu in na ogled postavila razstavi, katerih rdeča nit so mojstrovine slikarjev impresionizma in postimpresionizma. Kljub temu pa sta razstavi precej različni po konceptu.

Vila Manin: Raziskovanje meja

Razstava v vili Manin, ki nosi naslov »Meje od Gauguina do Hopperja«, je zasnovana kot potovanje do meja in preko njih. Pri tem je Goldin vse uredil v tri sklope, ki se vsak po svoje dotika mej. Obiskovalca razstave bo najprej presenetil uvodni prostor, ki je posvečen nekaterim ključnim delom na razstavi. Le-ta pripadajo glavnim protagonistom, kot so van Gogh, katerega avtoportret (eden izmed mnogih) gotovo ne bo ostal neopažen. Tako kot nekateri drugi umetniki, se je van Gogh meja dotaknil tako v fizični obliki, kot seveda tudi pri raziskovanju samega sebe. O tem najbolj prepričljivo govorijo prav avtoportreti, ki gledalca večkrat presunejo z globinami duše, skritimi za obraznimi potezami.

Zazrti v nebo

Prva sekcija razstave nosi naslov Nebo, kar je na nek način pričakovano. Od nekdaj je nebo predstavljalo tisto neizmerno in neskončno, kar nas obdaja. Večina civilizacij in religij je prav tja umestila svoja božanstva in se z očmi in prošnjami obračala k njim. V umetnosti je nebo veliko pridobilo s pojavom krajinarstva. Tako nas ne sme presenetiti, da najstarejše slike te sekcije segajo nazaj v začetek 19. stoletje, ko sta na Britanskem otočju ustvarjala dva velika občudovalca neba: Turner in Constable. Še posebej slednji je s serijo slik oblakov nebo predstavil na način, ki se ga do tedaj ni domislil še nihče. Od tu naprej bomo nebo spremljali ob delih umetnikov iz časa impresionizma in tudi začetka 20. Stoletja. Pred nami se bo odvil cel strip podob neba od romantike do abstrakcije.

Okno v notranjost

Sekcija Figure, ki gledajo, bo za obiskovalce razstave še posebej zanimiva, saj se bodo tu seznanili z umetniki, ki so po večini ustvarjali v ZDA in jih poznamo pod skupnim imenom Hudson River School. Gre za obdobje 19. stoletja, ki ga še najlažje primerjamo z evropsko romantiko in impresionizmom. Poleg spoznavanja novega (večina umetnikov je Evropejcem neznana) bo gledalce pritegnil pristop k posameznim delom, saj ponuja opazovanje posameznih obrazov, med katerimi nekateri kažejo veliko mero introspekcije. Dela Gauguina in van Gogha bodo ponujala odlično primerjavo med ameriškimi in evropskimi slikarji.

Popotniški navdihi

Bolj ali manj oddaljene meje je naslov tretje sekcije, ki nam bo približala življenja slikarjev, ki so zapustili svojo domovino in se podali na potovanja po Evropi ter preko njenih meja. Seveda gre prvo mesto Paulu Gauguinu, ki je bil rekorder med popotniki. Rodno Bretanjo je zapustil večkrat in se podal na Dansko, na Antile in življenje zaključil v Francoski Polineziji. Med nekoliko manj zavzete popotnike pa moramo uvrstiti vsaj še Moneta, Cezanna, Sisleya in van Gogha, ki jih je v glavnem očaralo Sredozemlje, nekatere pa tudi sever Francije.

Treviso: zakladi impresionizma

Če je razstava v vili Manin postavljena kot zgodba, ki se vrti okoli pojma meja, je razstava v Trevisu nastala brez posebnega posega kuratorja ali rdeče niti, z izjemo dejstva, da vsa razstavljena dela prihajajo iz enega muzeja. Toledo Museum of Art sodi med številne umetnostne muzeje v ZDA, ki so nastali na zasebno pobudo in z darovanjem posameznih umetnin, včasih pa kar celih zbirk, muzejskim institucijam. Za razliko od Evrope velika večina teh muzejev hrani umetnine, ki niso nastale v državi, večkrat celo ne na istem kontinentu.

Ameriško iskanje umetnosti

19. stoletje je čas, ko se bogati ameriški zbiratelji podajo preko Atlantika na Staro celino in tam nakupijo brez števila umetnin, ki so se zaradi propada plemstva in njihovih zbirk znašla na trgu. Ti kupci pa so vzpostavili prav poseben odnos do sodobne umetnosti (za tisti čas) in umetnikov 19. stoletja. Še posebej impresionisti, ki v Evropi (predvsem v Franciji) niso našli veliko posluha za svoj pogled na svet, so pri Američanih našli več razumevanja. Tako so se bogati ameriški turisti domov vračali s celimi skladovnicami umetnin, ki so kakšno desetletje kasneje postale znane in zelo cenjene. Na srečo je večina teh umetnin v naslednjem stoletju našla pot do javnih zbirk, kjer jih je mogoče videti še danes. Tako lahko obiskovalec ZDA v več kot 50 velikih muzejev širom države občuduje dela impresionistov, katerih število in kakovost prekaša vse, kar lahko na tem področju ponudi Evropa.

Mojstrovine prihajajo k nam

Če bi vstopili v Toledo Museum of Art, bi se znašli med več kot 600 slikami iz mnogih obdobij evropske kulturne zgodovine. Da je impresionizem prav posebej dobro zastopan, nas ne sme presenetiti, saj so ta dela za mnoge ameriške zbiratelje mnogo lažje razumljiva, kot pa dela iz starejših obdobij. Zbirka, ki je nastajala desetletja, vključuje dela vseh najpomembnejših impresionistov od Moneta do van Gogha. Slike lahko postavimo v poljubno zaporedje, saj jih druži le dejstvo, da jih hranijo na istem mestu. Zaradi prenove muzeja, v katerem bodo impresionisti dobili novo bleščeče domovanje, so slike pripotovale na obisk na celino, na kateri so nastale. Ker je Toledo v zvezni državi Ohio za poprečnega Slovenca zelo daleč, se nam sedaj ponuja odlična priložnost, da si na pragu Slovenije ogledamo del bogate zbirke tega muzeja. Tako po kakovosti kot po številu razstavljenih umetnin gre za razstavo, ki je ne smete zamuditi.

Srečanje z originalom je srečanje s časom, v katerem je umetnina nastala

Treviso: razstava Impresionisti 17.04.2026 / 1 dan

že od 75 €

Podrobnosti

Neapelj in New York: dve mesti, eno srce

05. avgusta, 2025

Neapelj in New York sta mesti na različnih celinah, ki ju povezuje eno srce. Čeprav ju ločuje ocean, ju povezuje skupna nit – festival San Gennaro, praznik vere, kulture in pripadnosti. V Neaplju, kjer ima praznik globoke zgodovinske in religiozne korenine, se praznovanje odvija ob stolnici sv. Januarija. V New Yorku pa se življenje ustavi v soseski Little Italy na Mulberry Street, kjer festival ulice napolni s kulinariko, zabavo in spomini na domovino. Čeprav se festivala odvijata v dveh različnih kontekstih – eden pod Vezuvom, drugi pod nebotičniki – v vsakem izmed njiju bije enako srce skupnosti. To srce ni enoznačno – je simbol pripadnosti, spomina in novega začetka. In prav to srce bije za oba svetova: za tiste, ki so ostali, in za tiste, ki so odšli, a s seboj ponesli svojo tradicijo.

Kdo je bil San Gennaro?

San Gennaro oziroma sv. Januarij je bil krščanski mučenec in škof mesta Benevento. Živel naj bi v 3. stoletju, v času cesarja Dioklecijana, ki je znan predvsem po preganjanju kristjanov. Ker je sv. Januarij prihajal iz stare in ugledne plemiške družine, je prejel dobro izobrazbo in kmalu postal škof v mestu Benevento. Tam je skrivoma po ječah obiskoval duhovnike in vernike, dokler ga niso nekega dne zasačili in obsodili na smrt.

Svetnikova smrt

Legende pripovedujejo, da je bil obsojen na več različnih načinov smrti, vendar je vsem čudežno ušel: plamen v razbeljeni peči se ga ni dotaknil, po natezanju na natezalnici je hitro ozdravel, divje zveri v amfiteatru pa so namesto, da bi ga raztrgale, legle k njegovim nogam. Ker pa razjarjena poganska množica z izidom v amfiteatru ni bila zadovoljna, ga je cesarski namestnik v Pozzuoliju blizu Neaplja okoli leta 305 dal obglaviti.

Čudež sv. Januarija – neapeljski glasnik blagostanja ali nesreče

Pomemben del procesije, ki se ob festivalu v Neaplju odvije 19. septembra, je čudež sv. Januarija. Njegovo kri hranijo v dveh stekleničkah v njemu posvečeni neapeljski stolnici. Ob procesiji na veliki oltar prinesejo njegovo glavo ter steklenički krvi, ki se po čudežu utekočini in se po določenem času znova strdi. Če tisto leto pride do čudeža, to v srcih Neapeljčanov predstavlja pomirjujoče znamenje blagoslova, zaščite in mirnega obdobja za mesto. V kolikor pa do čudeža ne pride ali se ta zgodi z zamudo, to za Neapelj pomeni znamenje za “preplah”, saj napoveduje bolezni, naravne nesreče ali druge težave, ki bi lahko pestile mesto. Kot zavetnik Neaplja je sv. Januarij na ta način mesto s svojimi opozorili rešil že pred mnogimi tegobami: lakoto, vojno, kugo in izbruhom Vezuva leta 1631, ko je po lokalnem prepričanju ustavil lavo, preden se je ta razlila do mesta.

Različni obrazi festivala San Gennaro

Festival je tako v Neaplju kot v New Yorku prepojen z vero, kulturo in kulinariko. Praznuje se ga v septembru, v mesecu, ko naj bi bil sv. Januarij obglavljen. Dogodek se v Neaplju prične s čudežem sv. Januarija, nato pa sledi svečana procesija po ulicah mesta, v kateri nosijo relikvije svetnika in njegov kip. Procesija spremljata glasba in velikanska množica lokalnih prebivalcev, turistov ter mestnih in cerkvenih dostojanstvenikov. Po slovesni procesiji lahko obiskovalci uživajo še v številnih koncertih na prostem, uličnih razstavah, gledaliških uprizoritvah, zanimivih sejmih in, saj vendarle govorimo o Italiji, italijanski kuhinji.

New York – skromni začetki, bogat utrip skupnosti

Današnji festival San Gennaro v New Yorku je izjemno barvito in obsežno praznovanje, ki je do te veličine postopoma rastel od leta 1926. Italijanski priseljenci iz Neaplja so se takrat zbrali ob Mulberry Street, da bi nadaljevali tradicijo slavljenja sv. Januarija, ki so je bili vajeni iz rodnega kraja. Na ulici so postavili kapelico s svetnikovo podobo in pričeli pobirati darove, ki so jih nato razdelili pomoči potrebnim. Praznik se je razširil še drugod po ZDA, kot na primer v Bronxu, na Long Islandu, v Las Vegasu in Los Angelesu… vendar do danes še nikjer niso presegli prvotnega, newyorškega festivala.

Se festivala med seboj razlikujeta?

1. Trajanje festivala

Mnogim se nam ob razmišljanju o dveh mestih z enakim festivalom postavi vprašanje, ali oba potekata na isti način. Kot v številnih primerih prenosa tovrstnih tradicij se je tudi ta v New Yorku skozi leta po malem spreminjala in prilagajala novemu okolju. Najopaznejša razlika med neapeljškim in newyorškim je zagotovo čas trajanja – v Neaplju je festival običajno skoncentriran na tri dni, ki vrhunec dosežejo 19. septembra na dan mučenikove smrti, medtem ko je festival v New Yorku raztegnjen na precej daljše obdobje in traja polnih 11 dni.

2. Potek festivala

Ker gre v New Yorku za praznovanje le ene soseske in ne celotnega mesta kot v Neaplju, se praznovanje odvija na precej manjšem območju, vendar Newyorčani ta manko spretno zapolnijo s pestrim dogajanjem. Tudi v Little Italy je jedro praznovanja procesija s svetnikom, seveda brez čudeža krvi, ki je vezan na relikvije v Neaplju. Na dan svetnikove smrti verniki po ulicah soseske Little Italy nosijo kip sv. Januarija ter mu prinašajo daritve, procesiji pa sledijo dolgi in nadvse prijetni dnevi, polni zabave, hrane in pijače.

3. Zabava

Največji del newyorškega festivala predstavljata zlasti zabava in kulinarika, kar italijanskoameriški festival razlikuje od italijanskega. Na ulicah lahko srečamo klasične ameriške ulične igre, kot so metanje obročev, streljanje z vodno pištolo v premikajoče se tarče ali metanje žogic za plišaste igrače. Poleg iger ne manjka tudi glasbe in nastopov na glavnem odru, ena glavnih atrakcij pa so tudi različna tekmovanja: med njimi je najbolj znano “Cannoli Eating Contest” – tekmovanje v tem, kdo lahko poje največ kanolijev v omejenem času.

4. Kulinarika

Ob začetku festivala ulice Little Italy-ja kmalu preplavijo omamne vonjave italijanskoameriške kuhinje. Za razliko od Neaplja se v New Yorku jasno kaže zlitje ameriške in italijanske kulinarike, saj se na stojnicah ne pojavljajo le italijanske specialitete, temveč tudi newyorške klasike. Na stojnicah lahko oko obiskovalca pogosto ujame pogled na priljubljene sendviče z italijansko klobaso in papriko ter zeppole, narejene iz cvrtega testa ter posute s sladkorjem v prahu. Poleg tega pa se vse pogosteje pojavljajo tudi jedi iz drugih kulinaričnih tradicij – od hamburgerjev in churrosov do ročno pripravljenih tacosov in koruznih storžev z maslom in sirom. Takšna pestrost je odraz multikulturnega značaja New Yorka, mesta, kjer drug ob drugem živijo številne narodnosti. Čeprav je festival posvečen italijanski skupnosti, se ta v sodobni različici odpira tudi drugim okusom in vplivom, kar ustvarja edinstveno kulinarično doživetje – prav takšno, kot ga lahko ponudi le New York.

Ena zgodba, dve mesti, eno srce

Praznik San Gennaro ni le praznovanje – je vez med dvema mestoma, dvema celinama in dvema skupnostma, ki sta si različni, a zvesti istemu srcu. Medtem ko v Neaplju odmevajo zvonovi stolnice in molitve za čudež krvi, v New Yorku ulice Little Italy zapolnijo vonj kanolijev, smeh otrok in odmev starih italijanskih napevov. Kljub raznolikosti okolij in izražanja pa cilj festivala ostaja enak na obeh straneh Atlantika – ohranjati bogato kulturno dediščino italijanske skupnosti, povezovati generacije, ki živijo med starim in novim svetom, ter s solidarnostjo in dobrodelnostjo krepiti vezi znotraj skupnosti. To ni zgolj dogodek, ampak praznik italijanske priseljenske identitete, ki v sodobnem svetu, polnem hitrosti in pozabe, znova in znova potrjuje: čeprav smo daleč, nas povezuje eno srce – in to srce bije za Neapelj in New York hkrati.

ZAGOTOVLJENO New York 28.04.2026 / 6 dni

že od 1849 €

Podrobnosti

ZAGOTOVLJENO Neapelj s hitrim vlakom 25.04.2026 / 5 dni

že od 999 €

Podrobnosti

ZBIRAMO PRIJAVE Neapelj in Pompeji 25.10.2026 / 5 dni

že od 999 €

Podrobnosti

Islandija ni le severni sij

09. julija, 2025

Beseda Islandija v ušesu mnogih sproži asociacije na čarobni severni sij, ki ga povezujemo tudi z ostalimi nordijskimi državami, kot so Norveška, Švedska in Finska. Zaradi svoje neoprijemljivosti in izmuzljivega značaja je pojav pri popotnikih pridobil prav poseben status, saj za srečneža velja vsak, ki mu na svojem potovanju po severnih evropskih državah le uspe ujeti pogled nanj.

Neoprijemljivost severnega sija pa na potovanju na Islandijo nikakor ne sme zasenčiti preostalih izjemnih naravnih lepot otoka. Repertoar naravnih znamenitosti Islandije se razteza med dvema ekstremoma – ognjem in vodo, izjemno visokimi (vulkani) in nizkimi (ledeniki) temperaturami. Med ekstremoma pa se odpira še široka paleta »vmesnih stanj«, ki skupaj z vulkani in ledeniki sooblikujejo pokrajino.

Jih morda že poznate?

1. Vulkani

Več kot 100 vulkanov

K izoblikovanju današnje podobe Islandije, so ključno prispevali vulkani in njihovo delovanje. Na območju otoka lahko najdemo več kot 130 vulkanov, med katerimi je aktivnih le okoli 30. Njihova številčnost je posledica lege otoka, saj se ta nahaja na stičišču evrazijske in severnoameriške tektonske plošče, ki ustvarjata vulkansko aktiven srednjeatlantski hrbet.

Nevarnost ali način življenja?

Čeprav ognjene predstave izbruhlih vulkanov predstavljajo pravi naravni spektakel, nas te vedno znova spomnijo na premoč narave, ki smo ji podrejeni ljudje. Leta 2010 je Islandijo pretresel izbruh vulkana Eyjafjallajökull, ki je z ogromnim oblakom pepela za več tednov ohromil letalski promet po vsej Evropi in s tem tudi vulkansko neaktivne države spomnil na nevarnost, ki jo predstavljajo ognjeni velikani. Vulkanska dejavnost pa za otok ne predstavlja le nevarnosti, temveč tudi način življenja, saj ustvarja vir geotermalne energije, ki zagotavlja ogrevanje in proizvodnjo električne energije za večinski del države.

2. Plaže, odete v črnino

Kako nastane črna brava?

Namigi na vulkansko dejavnost Islandije pa niso vedno tako neposredni kot so visoke gore, ki se zaključujejo z vulkanskimi kraterji. Na svojo prisotnost opozarja tudi s subtilnejšim črnim peskom, ki v kombinaciji z modrino morja ustvarja dih jemajoče poglede. Črnina je posledica kombinacije morja in lave, ki se ob stiku z vodo silovito ohladi in razpoka. Nastale kamnine se zaradi vremenskih vplivov počasi, skozi stoletja, razbijajo v manjše delce, vse do velikosti zrna peska. Rezultat tega so svetovno znane plaže, kot sta npr. Reynisfjara, ki je znana tudi po številnih heksagonalno oblikovanih bazaltnih stolpih, ter Breiðamerkursandur oz. Diamond Beach, na kateri se črnemu pesku pridružijo sveže odlomljeni kosi ledenika, ki v konstrastu s črnino v soncu zasvetijo kot čudoviti ledeni diamanti.

3. Gejzirji

Gejzirji so redek naravni pojav, ki pa ni omejen le na Islandijo. Na svetu skupaj obstaja pet večjih polj gejzirjev, ki se poleg Islandije nahajajo še v Združenih državah Amerike, Rusiji, Čilu in na Novi Zelandiji. Kljub njihovi razpršenosti po svetu, pa je vsem dal ime ravno islandski izvir Geysir.

Skrita dinamika vode pod površjem

Da na površju lahko zagledamo znani gejzirski izbruh vode, je potrebna množica točno določenih pogojev in procesov, ki se vsi skrivoma odvijejo pod površjem. Vse se prične s padavinsko vodo, ki pronica skozi površje, nato pa preko »podzemnega cevovoda«, sestavljenega iz podzemnih komor in tunelov, pripotuje do vročih kamenin. Te vodo postopoma segrevajo, s čemer v »podzemnem cevovodu« narašča tlak, ki v nekem trenutku doseže svoj maksimum in sproži izbruh gejzirja.

Raznolikost gejzirjev

Gejzirji se med seboj razlikujejo po višini, trajanju in pogostosti izbruha ter mehanizmu delovanja. Nekateri delujejo v predvidljivih intervalih, spet drugi v opazovanje vpeljujejo občutek pričakovanja in upanja, saj njihovega izbruha ne moremo predvideti. Prav tako je nepredvidljiva tudi njihova »življenjska doba«, saj je delovanje gejzirjev odvisno od sovpadanja točno določenih pogojev. V kolikor eden izmed pogojev ni več zagotovljen, gejzir preneha delovati.

4. Slapovi

Trije znani islandski slapovi

Geografski položaj Islandiji omogoča nastanek obilice slapov, ki so si na prvi pogled lahko precej podobni, vendar hkrati popolnoma različni. Razlikujejo se predvsem po svoji okolici, ki vsakemu daje unikatne značilnosti. Med znanimi slapovi tako navdušuje dvostopenjski Gullfoss oz. »Zlati slap«, ki je del Zlate krožne poti. Njegova voda pada v globoko razpoko, obdano z bazaltnimi stenami v dveh stopnjah. Dettifoss se ponosno izpostavlja kot najmočnejši slap v Evropi z izjemnim povprečnim vodnim pretokom 193 m³/s. Njegovo bučenje ustvarja zvočno kuliso, ki nas odreže od vsakdanjega sveta in prisili, da za trenutek prisluhnemo moči narave. V nasprotju z Gullfossom in Dettifossom pa slap Goðafoss oz. »Slap bogov« uživa tudi simbolni pomen – simbol prehoda, saj s seboj nosi legendo o islandskem voditelju, ki naj bi vanj v znak sprejetja krščanstva vrgel kipe nordijskih bogov.

Zakaj je na Islandiji toliko slapov?

Odgovor na to vprašanje so ledeniki in razgibano geološko površje. Ledeniki, ki se jim pridružujejo še obilne padavine, omogočajo stalen dotok vode, ki po celotnem otoku ustvarjajo reke z različno pretočnostjo. Razgibano površje, polno prepadov, razpok in teras pa ustvarja idealen teren za padajočo vodo, ki se glede na višino padca in količino vode v tistem trenutku preoblikuje v slapove vseh vrst in oblik.

5. Fjordi

Starodavni in neokrnjeni

Fjordi so še en primer naravnega pojava, za nastanek katerega imajo ključen pomen ledeniki. Ti so v ledeni dobi izdolbli globoke doline, ki jih je po njihovem umiku zalilo morje. Globoki, dolgi in ozki morski zalivi so obdani z visokimi in strmimi gorami, zato je njihova dostopnost, predvsem na zahodnem delu otoka, precej otežena. Vasi na teh območjih so nekoč cvetele kot ribiška središča, preko fjordov so potekale trgovske poti, tukaj so pristajale ladje, ob njih pa so se rodile številne sage in legende. Fjordi so v ljudskem izročilu pogosto skrivali duhove, trole in druga mitska bitja, ki naj bi se ponoči premikala med gorami in morjem. Življenje v fjordih danes ni več tako živahno kot je bilo nekoč, zato je narava tam še precej neokrnjena. Predstavljajo priljubljeno turistično točko, s katero moramo zaradi občutljivosti narave ravnati še posebno pazljivo in spoštljivo.

6. Ledeniki

Mogočni tihi velikani

Ogenj in voda, vulkani in ledeniki so tisti, ki so izoblikovali pokrajino Islandije, jo vedno znova spreminjajo in bodo za njeno podobo odgovorni tudi v prihodnjih časih. Za razliko od statičnih ognjenih, se ledeni velikani neprestano počasi in tiho premikajo ter za sabo puščajo doline, jezera in pečine. Ledeniki nastanejo s stoletnim procesom plastenja snežnih padavin, ki se ob lastni teži postopoma preoblikujejo v trd in gost led. Vsakoletne zimske padavine sneg kopičijo, nizke temperature pa ga čez leto tudi ohranjajo.

Vatnajökull

Otok se poraja s številnimi ledeniki, med katerimi je najbolj znan Vatnajökull, največji islandski ledenik in drugi največji v Evropi, ki pokriva kar 10 % površine države. Njegova debelina dosega do 950 metrov, pod njim pa se skrivajo številni vulkani. Kljub njegovi mogočnosti pa se tudi ta zaradi povišanih povprečnih temperatur postopoma tali in tiho hiti proti usodi ledenika Okjökull, ki ga je Islandija leta 2019 uradno razglasila za »mrtvega«.

Ogenj in voda

Islandija pooseblja dva izmed štirih temeljnih elementov, ki jih je že v 5. stoletju pr. n. št. opisal filozof Empedokles – ogenj in voda. Ta dva elementa se na otoku nenehno prepletata, trčita, dopolnjujeta in v tej neprestani napetosti ustvarjata eno najbolj osupljivih pokrajin na svetu.

Otok predstavlja deželo nasprotij, kjer se vroča lava izliva pod ledenimi pokrovi, kjer slapovi padajo s črnih pečin, kjer se gejzirji dvigajo proti nebu in kjer fjordi tiho režejo v kamnito obalo. Gre za kraj, kjer občutek divjine, surovega severa in dotika vulkanske preteklosti ni le estetska izkušnja, temveč globoko čutno srečanje z naravo, ki je človek ne more obvladati, lahko pa jo spoštuje.

Čeprav severni sij pogosto pritegne prvo pozornost popotnikov, je pravi čar Islandije v tem, kar ostane tudi takrat, ko nebo ostane temno. Vulkani, črne plaže, gejzirji, slapovi, fjordi in ledeniki skupaj sestavljajo neponovljiv naravni mozaik, ki nas vabi ne le k opazovanju, temveč tudi razumevanju prostrane narave.

ZAGOTOVLJENO Islandija in Vestmanski otoki 28.07.2026 / 9 dni

že od 2599 €

Podrobnosti

Potovanje v kraljestvo goril in šimpanzov

27. junija, 2025

Obisk mogočnih goril in opazovanje naših najbližjih sorodnikov šimpanzov je zagotovo na vrhu seznama želja vseh ljubiteljev Afrike. Videti te živali v njihovem naravnem okolju in se jim približati na le nekaj metrov je neponovljiva izkušnja, ki bi jo moral doživeti vsak ljubitelj narave vsaj enkrat v življenju.

Afrika - naša skupna domovina

Le malo držav v Afriki se lahko pohvali z živalsko pestrostjo, ki obiskovalcu omogoča kombinacijo pravega afriškega safarija, trekinga s šimpanzi in opazovanja goril v enem. Na zahodni obali Afrike bi lahko izpostavili Senegal, Kamerun, Gabon in Ekvatorialno Gvinejo, v centralnem delu Kongo, prava bisera pa se skrivata v Vzhodni Afriki. To sta Ruanda in predvsem Uganda, kjer edinstveni ekosistemi omogočajo življenjske pogoje za razcvet bogate favne – od prostranstev step, kjer kraljuje vseh velikih pet (leopard, lev, slon, bivol, nosorog) do meglenih deževnih gozdov, kjer sta varno zavetje našli obe vrsti človeku najbolj podobnih primatov. Ob tem pa obe deželi navdušujeta tudi s pristno prijaznostjo domačinov, kulturno raznolikostjo in slikovitimi naravnimi parki, v katerih se stikata ekvatorialna bujnost in afriška prostranost.

Najštevilčne populacije obeh vrst najdemo ravno na zahodnem robu Velikega tektonskega jarka. Večje skupine šimpanzov naseljujejo ruandski tropski pragozd Nyungwe in predvsem gozd Kibale v Ugandi, družine gorskih goril pa se gibajo pretežno v gorovjih okoli vulkanov Virunge in so razpete med Kongom, Ruando in Ugando.

Z Ars longo obiščemo šimpanze v narodnem parku Kibale, ki leži na zahodu Ugande, v bližini kraterskih jezer pod mogočnim gorovjem Ruvenzori. Poleg izjemne gostote šimpanzov se park ponaša tudi s številnimi drugimi vrstami prvakov – med njimi s pavijanom, z rdečo in črno-belo gverezo, mangabejem in L’Hoestovo opico. Med večjimi sesalci je moč prepoznati tudi gozdne slone in redke vrste antilop, gozd pa je tudi raj za številne ptice, med katerimi kraljuje veliki modri turako.

Šimpanzi – naši najbližji sorodniki

Na območju, velikem kot mesto New York, se nahaja približno 1500 šimpanzov, ki živijo v skupinah po 15 in 20 posameznikov, največje pa lahko štejejo tudi do 100 članov. Z nami si delijo kar neverjetnih 98,6% genskega zapisa, te podobnosti pa med obiskom skupine v narodnem parku Kibale lahko občudujemo tudi sami. Morda se prepoznamo v njihovi obrazni mimiki in igrivih kretnjah, najbolj pa preseneča njihova zmožnost uporabe različnih orodij. Navadni šimpanz (Pan troglodytes) je namreč prva žival, pri kateri je med svojimi raziskavami v narodnem parku Gombe v Tanzaniji znanstvenica dr. Jane Goodall prepoznala uporabo preprostih orodij za lažji dostop do hrane v okolici.

Skrbno izbirajo primerno oblikovane paličice za lovljenje termitov, med kamnitim orodjem izberejo težjega za lažje tretje oreščkov in včasih celo uporabljajo koničasto orodje za lov na ostale manjše sesalce. Zanimivo je tudi to, da se znanje o izdelavi in uporabi orodja znotraj skupine prenaša iz roda v rod. Živijo v jasni hierarhiji, znotraj katere ima vodilno vlogo seveda alfa samec, njegov ožji krog pa je sestavljen iz tistih šimpanzov, ki jim redno pusti, da mu čistijo dlako. Gre za izrazito socialno in predvsem politično dejanje, ki pomembno vpliva na dinamiko skupine in hierarhijo znotraj le-te. Alfa samec navadno ni fizično najmočnejši v skupini, to mesto si izbori s sposobnostjo manipulacije in politiziranja med ostalimi samci, ki mu nudijo podporo pri njegovih vodstvenih ambicijah. Ta socialna dinamika je opazna tudi na pohodu ob sledenju ene od skupin šimpanzov. Od 13 skupin v celotnem parku Kibale so le tri dovolj navajene na ljudi, da jih je mogoče obiskati.

Gorile – nežni orjaki

Če gre pri opazovanju šimpanzov za zelo dinamično izkušnjo, kjer primati nenehno švigajo z veje na vejo, se oglašajo in si med seboj celo nagajajo, gre pri opazovanju goril za povsem drugačno, bolj umirjeno izkušnjo. Slednje se dlje časa zadržujejo na enem mestu in tekom dneva prehodijo občutno manj kot šimpanzi. V večini primerov obiščemo eno izmed družin na območju narodnega parka Bwindi, ki je del istoimenskega neprehodnega gozda na jugu Ugande in je s strani organizacije UNESCO umeščen na seznam svetovne naravne dediščine. Velja za rastlinsko enega najbolj raznolikih parkov Vzhodne Afrike, ki nudi zatočišče tudi mnogim živalskim vrstam. Med njimi seveda najbolj izstopajo vzhodne gorske gorile (Gorilla beringei beringei). V parku jih živi več kot 400, kar je približno polovica celotne svetovne populacije te vrste goril. Veljajo za drugo največjo vrsto v svetu goril, takoj za vzhodnimi nižinskimi gorilami iz sosednjega Konga in so prepoznavne po nekoliko daljši dlaki, ki so jo evolucijsko pridobile zaradi življenja v hladnejšem gorskem podnebju.

Za razliko od ostalih gorskih goril v okolici Virunge je prehrana goril v narodnem parku Bwindi bolj bogata s sadjem, zaradi česar na dneve, ko se prehranjujejo s sladkimi sadeži, tudi prehodijo veliko daljše razdalje kot njihovi listojedi sorodniki z vznožja vulkanov. Ležišča za počitek si navadno vsak večer posteljejo z vejami in listjem, v redkih primerih pa si ležišče uredijo kar v krošnjah nizko raslih dreves. Živijo v družinah, v katerih ima vodilno vlogo srebrnohrbti samec (silverback), ki je obkrožen s samicami in svojimi potomci. V nekaterih primerih živi znotraj skupine še dodaten odrasel samec, ki pa v tem primeru sprejme sekundarno vlogo v hierarhiji, vendar še vedno pomaga pri obrambi družine pred potencialnimi zunanjimi nevarnostmi, hkrati pa lahko prevzame vodilno vlogo ob smrti alfa samca. Ko samice in samci znotraj družine odrastejo (dosežejo starost 10-13 let), so primorani oditi iz domačega okolja in si poiskati novo družino. Danes na območju narodnega parka Bwindi živi 19 družin, ki so navajene obiskovalcev in jih je zato v obliki vodenega pohoda tudi moč obiskati.

Sprehod v družbi goril in šimpanzov – kdo koga opazuje?

Tako v narodnem parku Kibale kot v narodnem parku Bwindi se sledenje šimpanzom oziroma gorilam začne v zgodnjih jutranjih urah. Vsak pohod se začne z uvodnim nagovorom lokalnih vodnikov in paznikov, ki nam posredujejo pomembna navodila glede obnašanja v gozdu, poteka pohoda in pravil ob obisku primatov. Ob obisku je pomembno predvsem ohranjanje medsebojne razdalje približno 8 metrov, izogibanje neposrednem očesnemu stiku, ohranjanje tišine ter nošenje zaščitnih mask. Z obema vrstama si namreč delimo zelo visok odstotek DNK-ja, zaradi česar tudi bolezni lažje prehajajo med vrstami – predvsem s človeka na gorilo ali šimpanza. Zato nam pred udeležbo izmerijo tudi telesno temperaturo – v primeru povišane temperature se namreč pohoda ne moremo udeležiti. Ker sta obe vrsti ogroženi, moramo kar se da vestno poskrbeti za njuno varnost. Ne smemo pa pozabiti tudi na svojo varnost, zato moramo dosledno upoštevati navodila lokalnih vodnikov in paznikov, predvsem v primerih, ko lahko katera od živali proti nam nastopi agresivno. Predvsem pri obisku goril je zelo pomembno, da v primeru, če se samec zažene proti nam, ohranimo mirno kri in se ne premaknemo. Ravno zaradi takšnih situacij je starost posameznikov za obisk goril omejena na starejše od 15 let in za obisk šimpanzov na starejše od 12 let. Otroci namreč niso zmožni ohraniti mirne krvi ali pa dosledno upoštevati navodil vodnikov. Če potujete z otroki, ki se pohoda ne morejo udeležiti, številni hoteli nudijo varstvo otrok in njim prijazne aktivnosti med časom vašega pohoda.

Sledenje šimpanzov v N.P. Kibale velja za manj zahteven treking. Celoten izlet traja od 3 do 5 ur, vključno z eno uro, ki jo preživimo z eno od obiskanih skupin. Teren nižinskega gozda je manj zahteven, bolj položen, in zato lažje premagljiv. Ni večjih vzponov in spustov, zato je povsem primeren za pohodnike vseh starosti. Nekoliko drugačen teren je na območju neprehodnega gozda Bwindi, kjer je 60% gozda nad višino 2000 m nadmorske višine. Gre za gosto porasel, hribovit teren, ki je nekoliko bolj zahteven kot tisti v katerem prebivajo šimpanzi. Navadno pohod do družine gorskih goril in nazaj skupaj z enournim opazovanjem traja od 2 do 6 ur, odvisno od lokacije družine in zahtevnosti terena. Vendar brez skrbi, izkušeni lokalni vodniki so že pred uvodnim jutranjim nagovorom s strani oboroženih paznikov obveščeni o točnih lokacijah družin, da lahko kar se da optimalno razdelijo pohodnike v svoje skupine. Pri tem upoštevajo starost in fizično pripravljenost udeležencev, ki jo znajo zelo dobro predhodno oceniti, da so fizično najmanj pripravljeni pohodniki dodeljeni v skupino, ki je locirana najbližje začetnemu mestu pohoda. Temu primerno najbolj fizično pripravljene in najmlajše pohodnike dodelijo skupini, ki bo prehodila najdaljšo oziroma najzahtevnejšo pot. Če potujete z družino ali v paru ste lahko brez skrbi, saj vas pred pohodom ne bodo ločili. Tako boste lahko čudovite trenutke med opazovanjem goril in šimpanzov lahko preživeli s svojimi najbližjimi.

Kako se opremiti in kaj pričakovati?

Za starejše in fizično manj pripravljene pa obisk goril ni nedosegljiv, saj se lahko odločite za obisk goril s tako imenovanim afriškim helikopterjem. Do njih ne boste poleteli, pač pa vas bodo štirje močni domačini do družine odnesli na udobni nosilnici (doplačilo približno 300.- $). Ker so zelo vešči, boste prišli do družine goril celo hitreje kot preostali pohodniki! Za tiste, ki boste za pot do nežnih orjakov uporabljali svoje noge, pa toplo priporočamo tudi najem nosačev, ki bodo med potjo nosili vaš nahrbtnik z vodo, rezervnimi oblačili in malico. Ne le zaradi olajšanja težavnosti pohoda, temveč predvsem zato, ker s tem lokalna skupnost ostaja vključena v lokalni turizem in bolj ozaveščena za ohranjanje goril in njihovega življenjskega okolja.

Mnogi nosači so nekdanji krivolovci, ki so novo poslanstvo našli v tem poklicu, z najemom njihovih storitev (približno 20.- $) pa omogočite preživetje celotni družini nosača, ki pogosto lahko šteje do 10 vzdrževanih članov. Z udeležbo na trekingu do goril in šimpanzov tako tudi sami prispevate k ohranjanju teh edinstvenih živalskih vrst in poskrbite, da je varovanje in skrb za te živali tudi v dolgoročnem interesu lokalnih skupnosti. Ker pohodi potekajo po območju deževnega gozda, je vreme vlažno in soparno tudi v tako imenovanem sušnem obdobju. Čeprav se na naših potovanjih deževnim obdobjem izogibamo, so vremenski vzorci v zadnjih letih postali zelo nepredvidljivi, tako da je priporočljivo pričakovati bolj moker in spolzek teren. Vedno je možno pričakovati padavine, zato priporočamo lahka, nepremočljiva oblačila za treking. Nepremočljivo vetrovko lahko za vsak slučaj shranite v svoj nahrbtnik. Dolge hlače so obvezne, saj s tem zaščitimo svoje telo pred številnimi insekti in morebitnimi pijavkami, ki bi se lahko prisesale na našo kožo. Nekateri pohodniki prisegajo tudi na gamaše, ki so lahko zelo uporabne v tem okolju, seveda pa ne gre pozabiti na stabilno pohodniško obutev s primernim profilom. Prav tako je priporočeno nošenje srajc z dolgimi rokavi in uporaba repelenta proti insektom. Ne pozabite na pokrivalo in sončna očala, saj vas na čistinah lahko pogosto preseneti močno afriško sonce, osnovna oprema vsakega potovanja po Afriki pa sta seveda tudi daljnogled in fotoaparat. S slednjim boste lahko ovekovečili svoje trenutke ob obisku goril in šimpanzov, vendar vam polagamo na srce, da znotraj tiste ene ure, ki jo imate na voljo ob obisku, za vsaj 20 minut odložite napravo s sprožilcem in preprosto uživate v lepotah narave in opazujte te čudovite živali v naravnem okolju. Navsezadnje gre za edinstveno izkušnjo, ki si jo je vredno dodobra vtisniti ne le v digitalni, marveč tudi analogni spomin.

Potovanja v Ugando in Ruando

SKORAJ ZAGOTOVLJENO Uganda in Ruanda 17.07.2026 / 12 dni

že od 4049 €

Podrobnosti

Dišeča polja sivke v Provansi

16. maja, 2025

Francoska pokrajina Provansa je že dolgo sinonim za nežno valovanje vijoličastih polj, katerih omamen vonj in pravljična kulisa očarata vsakega obiskovalca. Poleti, ko se pokrajina med hribčki, starimi vasicami in kamnitimi samostani obarva v vijoličasto, postane regija živa razglednica. Sivka za domačine ni le rastlina – je kulturni simbol in hkrati gospodarska dobrina, ki vsako leto v pokrajino pripelje skupine navdušenih turistov. A kaj natančno določa njeno cvetenje, zakaj je prav Provansa postala njeno domovanje in kako ta nežen cvetoči grm vpliva na ljudi?

Vpliv podnebja in vremena na cvetenje

Cvetenje sivke v Provansi je tesno povezano z njenim sredozemskim podnebjem. Regijo zaznamuje tipično mediteransko podnebje s toplimi, suhimi poletji in milimi, a vetrovnimi zimami. Prav suh zrak in dolge ure sončne svetlobe sivki omogočajo, da razvije bogato eterično olje, ki ji daje značilen vonj. Sivka najbolje uspeva na nadmorski višini med 500m in 1500m, kar pomeni, da se obdobje cvetenja razlikuje glede na lokacijo: v nižinah cveti že konec junija, v višjih predelih pa pogosto šele sredi julija.

Vreme ima odločilen vpliv na letino. Nizke temperature lahko poškodujejo grmičke, medtem ko prekomerne padavine v pomladnem obdobju zmanjšajo koncentracijo dišavnih olj v cvetovih. Najbolj idealna je kombinacija sončnih dni, redkih padavin in vetrov, kot je znameniti maestral – hladen severni veter, ki prepiha polja in zmanjša vlago, kar preprečuje razvoj plesni in bolezni.

Skrivnosti sivkinega cveta

Ko se sprehajamo med neskončnimi polji sivke, nas najprej prevzame barva – mehka, nežna modro-vijoličasta, ki valovi po pokrajini. Toda če bi si en sam sivkin cvet ogledali od blizu, bi hitro ugotovili, da je mnogo več kot le estetska popestritev poletne pokrajine.

Gosta socvetja na vrhu dolgih stebel segajo pokončno proti soncu. Vsak cvet je majhen, v obliki drobne cevke, ki se na koncu razširi v dve “ustnici”. Zgornja ima dva mehka režnja, spodnja pa tri, kar daje cvetu značilno asimetrično podobo. Čeprav se zdi ta oblika zgolj estetska, je pravzaprav popolno prilagojena opraševalcem, predvsem čebelam, ki v cevki iščejo sladek nektar.

Najbolj pomemben del te nežne rastline se skriva na njeni površini: prostemu očesu skoraj nevidne drobne žlezne dlačice, ki prekrivajo čašice in venčne liste, v sebi skrivajo pravo bogastvo eteričnih olj z značilnim vonjem. Njegova poglavitna naloga je zaščita rastline pred škodljivci in premočnim soncem. To dragoceno eterično olje pridelovalci zbirajo s pomočjo pare v tradicionalnih bakrenih kotlih.

Vsak cvet vsebuje tudi drobne prašnike in pestič – moške in ženske dele, ki omogočajo razmnoževanje. Po oprašitvi, ki jo najpogosteje opravijo čebele, se cvet počasi preobrazi v majhen suhi plod, ki v sebi skriva štiri semena.

Sorte sivke

V Provansi gojijo več sort sivke. Med njimi sta najpomembnejši prava sivka (Lavandula angustifolia) in lavandin (Lavandula × intermedia). Prava sivka je nežnejšega vonja, raste višje v hribih in ima subtilnejši, bolj kompleksen vonj. Zaradi nizke vsebnosti kafre je posebej cenjena v parfumeriji in farmaciji. Lavandin je križani hibrid med pravo in špansko sivko, raste tudi na nižje ležečih poljih, daje večji pridelek in ima močnejši, ostrejši vonj. Je cenejši in se večinoma uporablja v čistilih, svečah in kozmetiki.

Sivka kot rod (Lavandula) sicer obsega okoli 47 znanih vrst, ki izvirajo iz sredozemskih regij Evrope, Severne Afrike in zahodne Azije. Mednje poleg prave sivke in lavandina sodijo še vrste kot so španska sivka (Lavandula stoechas), širokolistna sivka (Lavandula latifolia) in nazobčana sivka (Lavandula dentata). Te vrste so sicer manj prisotne v obsežni pridelavi v Provansi, a se pogosto uporabljajo v krajinskem oblikovanju, vrtnarstvu ali v dekorativne namene.

Pridelava, obdelava in uporaba sivke

Pridelava poteka po natančno določenem protokolu. Cvetove obirajo, ko se v njih nabere največ eteričnih olj – torej sredi cvetenja, običajno julija. Obiranje se lahko opravlja ročno (v bolj tradicionalnih krajih) ali strojno (na večjih plantažah). Takoj po obiranju cvetove čim prej prenesejo v destilarne, v katerih steče proces destilacije, kjer s pomočjo pare pridobijo dragoceno olje. Iz ene tone cvetov prave sivke nastane le en liter eteričnega olja, kar seveda vpliva tudi na ceno. Sivkino olje je nato osnova za številne izdelke: blazinice za odišavljanje perila, aromaterapijska olja, parfumi in mila so le del izdelkov na trgu. Izdelava preprostejših izdelkov iz sivke, zlasti mil, sirupov in kulinaričnih dobrot kot so sivkini piškoti, pa je priljubljena prostočasna dejavnost mnogih ljubiteljev naravne kozmetike in kulinarike.

Turizem

Cvetenje sivke v Provansi je postalo ena največjih znamenitosti te pokrajine, ki vsako leto privabi številne ljubitelje naravnih lepot. Med junijem in avgustom regijo obiščejo milijoni obiskovalcev, ki želijo ujeti pogled na nežno srebrno-vijoličasto pokrajino. Najbolj slikovita polja najdemo na planoti Valensole, v okolici Gordesa in Roussillona ter okoli samostana Sénanque, kjer sivi kamniti zidovi benediktinskega samostana ustvarjajo izjemno privlačen kontrast s pokrajino cvetoče sivke. Obilica zanimanja je pripeljala do ponudbe specializiranih tur, t.i. »sivkinih poti« (Routes de la Lavande), ki vodijo mimo polj, destilarn, muzejev in vasic, v ponudbi pa najdemo vse od sob odišavljenih s sivko, kopeli z eteričnimi olji, masaž do gurmanskih menijev z vključeno sivko.

Izzivi sodobnega časa

Čeprav se zdi svet sivke čaroben, pa se lokalni pridelovalci srečujejo z vedno večjimi težavami. Podnebne spremembe prinašajo vse bolj ekstremne vremenske pojave: od vročinskih valov in dolgotrajne suše do neurij in spomladanske zmrzali. Vse to negativno vpliva na kakovost cvetov in količino olja, kar za pridelovalce pomeni vsakoletno igro na srečo. Poleg tega se zaradi masovnega turizma poraja tudi vprašanje trajnostnega razvoja – kako ohraniti tradicionalno kmetijstvo, zaščititi naravno ravnovesje in hkrati zadovoljiti potrebe sodobnega turista. S tem namenom se lokalne zadruge povezujejo v skupne projekte, certificirajo pridelavo, razvijajo ekološke izdelke in izobražujejo obiskovalce.

Vonj, ki ostane v spominu

Obisk polj sivke v Provansi ni zgolj občudovanje čudovite pokrajine. Je potopitev vseh čutov v svet vonja, topline, zgodovine in narave. Med hojo po ozkih makadamskih poteh, ko je vsak korak obdan z omamnim vonjem sivke, se zavemo, da sivka v Provansi ni zgolj rastlina – je način življenja. Provansa s to skromno rastlino ohranja stik z naravo, tradicijo in obiskovalci, ki jo znajo ceniti. Ne ponuja zgolj razgleda, temveč zgodbo – zgodbo ljudi, ki znajo ceniti lepoto in darove, ki nam jih nudi narava.

ZAGOTOVLJENO Provansa in cvetoča sivka 25.06.2026 / 6 dni

že od 749 €

Podrobnosti

Srečanje voda: naravni spektakel sredi Amazonije

08. maja, 2025

Srečanje voda je točka v porečju Amazonke na severu Brazilije, kjer se črne vode reke Rio Negro srečajo z rjavimi vodami reke Solimões in se reki združita v veliko Amazonko. A ob sotočju se reki ne premešata v enotno reko, kot bi pričakovali, pač pa je med njima vidna jasna črta. Pojav je tako nenavaden in navdušujoč, da je postal ena glavnih turističnih znamenitosti Amazonije, še posebej Manausa, milijonskega mesta sredi brazilskega amazonskega deževnega gozda.

Od svojega izvira visoko v Andih do te točke ima reka Amazonka več poimenovanj – Lloqueta, Apurímaque, Ene, Tambo, Amazonas … Na brazilsko ozemlje iz Peruja vstopi z imenom Solimões in končno v Manausu, potem ko se združi z reko Rio Negro, dobi ime Amazonka in kot taka nadaljuje svojo pot skozi Brazilijo vse do izliva v Atlantski ocean več kot 1000 kilometrov proti vzhodu. Po točki srečanja reki še približno 6 do 9 kilometrov tečeta ena ob drugi in se nato še nadaljnjih 60 kilometrov ne zmešata po celotni globini. Ta pojav je pogost tudi pri nekaterih drugih rekah v Amazoniji, a je tu najbolj očiten in slaven. Pojav je viden celo iz vesolja. Ameriški geolog Robert Meade je takole opisal ta naravni fenomen: »Vode barve cafe-au-lait velikosti šestih Mississippijev se tukaj zlivajo z vodo v barvi črnega čaja velikosti dveh Mississippijev in ustvarjajo največji hidrološki spektakel na planetu … To, kar vidimo tukaj, je količina vode, ki je vsaj 10-krat večja od celotne vode, ki pada čez slapove Niagara, Iguassu in Viktorijine slapove skupaj.«

Kako je mogoče, da se reki ne premešata in še nekaj kilometrov tečeta vzporedno? Razlogov za to je več. Prvi je v njunih različnih hitrostih, saj Rio Negro teče s hitrostjo približno ene tretjine hitrosti Solimões, ki teče približno 7-8 km/h. Drugi razlog je različna temperatura vode – medtem ko ima Rio Negro okoli 28 °C, je Solimões hladnejša in ima malo nad 20°C. Tretji razlog pa je njuna različna sestava. Zaradi sedimentov je reka Solimões veliko gostejša od bistre reke Rio Negro, kjer nanosov skorajda ni. Reki pa imata tudi različne pH vrednosti. Turbulentni vrtinci, ki jih poganja hitreje se premikajoča reka Solimões, sčasoma vendarle premešajo obe reki, vendar ne prej kot čez več 10 kilometrov.

Mogočna Amazonka

Amazonka je največja reka na svetu po vodnem toku. Z reko Nil v Afriki nenehno tekmuje tudi za naziv najdaljše reke. Trenutno za najdaljšo velja Nil s 6649 km dolžine, medtem ko je Amazonka dolga 6437 km. Sploh za Brazilce se zdi, da si neizmerno prizadevajo, da bi dokazali, da je Amazonka vendarle daljša od Nila. Redno izvajajo študije in raziskujejo Ande, da bi odkrili »pravi« izvir Amazonke in ji dodali še kak kilometer. Leta 2008 so dejansko odkrili dodatne kanale, ki spadajo k Amazonki, s čimer je nekaj časa reka veljala za najdaljšo na svetu. A veselje in ponos Brazilcev je bilo kratkotrajne narave, saj so že leta 2009 odkrili, da Nil izvira globlje v Afriki, kot so do takrat domnevali, in trenutno Nil še vedno velja za najdaljšo reko na svetu.

A tudi če ni najdaljša reka na svetu, so podatki o Amazonki več kot impresivni. To je reka z največjim porečjem na svetu z več kot 7 milijoni km², ki pokriva skoraj 40 odstotkov Južne Amerike. In več kot polovica amazonskega pragozda je v Braziliji. Količina vode, ki teče skozi porečje Amazonke, je enakovredna 20 odstotkom vse tekoče sladke vode na Zemlji. Povprečje njenega pretoka je večje od povprečja pretoka naslednjih sedmih največjih rek skupaj z izjemo Rio Negra in Madeire, ki pa sta tako ali tako njena pritoka. Ima več kot 1000 pritokov, med njimi že omenjeni reki Madeira in Rio Negro ter Japurá, ki sodijo med 10 največjih rek na planetu.

Površina Amazonke in njenih pritokov se v različnih obdobjih leta spreminja in se lahko tudi več kot potroji. Vsako leto reka naraste za več metrov in poplavi okoliške gozdove. Amazonski poplavni gozdovi so najobsežnejši primer tovrstnega habitata na svetu. V sušnem obdobju reka na svoji najširši točki doseže 11 kilometrov v širino, v deževnem pa se razširi tudi na 50 kilometrov. Njene hladne in kalne vode segajo do globine 100 metrov. Ker gre za ravninsko reko, je plovna po vsej dolžini. Za večje tovorne ladje pa je plovna od ustja ob Atlantskem oceanu do mesta Manaus skoraj 1700 kilometrov v notranjosti Brazilije.

Amazonka sicer izvira več kot 5000 metrov visoko v zahodnem delu gorovja Andi v južnem Peruju in se izliva v Atlantski ocean v severni Braziliji. Količina sladke vode, ki se izlije v Atlantik, je ogromna: okoli 210.000 m³/s ali ena petina vse rečne vode na planetu. Tudi kilometre od obale je voda še vedno sladka in celo 150 kilometrov stran je slanost morja precej nižja od običajne. Nedavne geološke študije so pokazale, da je Amazonka milijone let tekla v nasprotni smeri – od vzhoda proti zahodu. Ko pa so se oblikovale Andske gore, ki so blokirale njen tok v Tihi ocean, je reka spremenila smer v sedanjo z izlivom v Atlantski ocean. Leta 2011 so raziskovalci našli tudi dokaze o obstoju podzemne reke, ki teče pod Amazonko na globini 4000 metrov. Podzemno reko, ki naj bi bila dolga 6000 kilometrov, so poimenovali Hamza v čast enega od raziskovalcev, Indijca Valija Hamze, ki od leta 1974 živi v Braziliji.

Rio Negro: temna, a neizmerno čista reka

Črna reka ali Rio Negro je največji pritok Amazonke na njenem levem bregu. Po količini vode je sedma največja reka na svetu. Izvira med porečji Orinoka in Amazonke v kolumbijskem višavju, kjer se imenuje Guainia. Na tromeji Brazilije, Kolumbije in Venezuele vstopi v Brazilijo in dobi ime Rio Negro. Tu se ji priključi več manjših rek in začne se širiti ter dobivati svojo značilno podobo s številnimi otoki, otočki in peščenimi nasipi.

Reka Rio Negro je dolga 2250 kilometrov, od tega teče 1370 kilometrov v Braziliji, njeno porečje pa pokriva površino 714.577 km². V povprečju je široka dva kilometra in pol ter globoka med 20 in 60 metri. Plovna je na razdalji 725 kilometrov od Manausa navzgor po toku. Njena širina in globina se tako kot pri Amazonki spreminjata glede na deževno in sušno obdobje. Vsako leto se gladina reke s taljenjem ledu in snega v Andih in z deževno sezono na območju Amazonije dvigne za nekaj metrov in doseže svoj maksimum med junijem in julijem, kar sovpada z »amazonskim poletjem«. Gladina reke upada do sredine novembra, ko se ponovno začne poplavni cikel.

Za razliko od svetlo rjave, sedimentov polne reke Amazonke spada Rio Negro med t.i. črnovodne reke. Njena voda je bistra in temna, kar je posledica razgradnje organskih snovi v gozdnih močvirjih ob njenih bregovih v kombinaciji z nizko vsebnostjo mulja zaradi njenega počasnega toka. Ko vegetacija gnije, se v vodo sproščajo tanini, ki ustvarjajo čisto, kislo vodo, ki je temno obarvana, podobna črnemu čaju. Kljub njeni barvi pa je to ena najčistejših rek na svetu. Tako kot vse črnovodne reke je tudi Rio Negro manj bogata s hranili kot belovodne in ima več kisline od deževnice. Prav zato se rastlinstvo in živalstvo tu nekoliko razlikuje od tistega ob in v Amazonki. Rio Negro je dom okoli 1000 različnim vrstam rib, od katerih jih je približno 10 odstotkov endemičnih. To je območje sveta, od koder izvirajo številne priljubljene akvarijske vrste rib, vključno s tetrami, morskimi angeli in oskarji. V Rio Negru živi tudi nekaj zelo velikih vrst rib, kot sta orjaški som in velikanska arapajma.

Na reki Rio Negro je le malo človeških naselij, je pa reka zelo pomembna prometna pot in vir hrane za mnoge ljudi. Več rezervatov in nacionalnih parkov vzdolž reke tvori velikansko zaščiteno območje, imenovano Srednji Amazonski ekološki koridor, ki je največji del zaščitenega Amazonskega deževnega gozda. Z 52 milijoni hektarjev je to tudi eno največjih zavarovanih območij na svetu.

Amazonija: Kraj neverjetne biotske raznovrstnosti

V amazonskem pragozdu živi več kot tretjina vseh znanih vrst na svetu. Z vidika biotske raznovrstnosti je to najbogatejši tropski gozd na svetu. Reka Amazonka je poleg reke Orinoco (južnoameriška reka, ki teče pretežno v Venezueli) eden glavnih habitatov rožnatega delfina, največje vrste rečnih delfinov na svetu, ki lahko dosežejo dolžino več kot dva metra in pol. Barva kože teh živali se s starostjo spreminja; mladi so sivi, vendar postanejo rožnati in nato beli, ko dozorijo. V porečju Amazonke sicer živi še ena, manjša vrsta delfinov. Amazonka in njeni pritoki so tudi glavni habitat orjaške vidre, ene glavnih mesojedk Južne Amerike. Od plazilcev tu živi ena največjih vrst kač na svetu zelena anakonda, ki se zadržuje v plitvih vodah Amazonskega bazena. Večino časa preživi v vodi, nad gladino pa ima le nosnice. V Amazoniji živijo tudi različne vrste kajmanov, pa tudi več vrst želv.

Reke so neizmerno bogate z ribami. Odkritih je bilo več kot 5600 vrst rib. Verjetno najbolj znane so piranhe, ki jih je več kot 20 vrst. Kljub njihovemu slovesu niso tako zelo napadalne, čeprav drži, da jih privlači kri in da lahko ugriznejo. A zaradi njihovih ugrizov niso še nikoli zabeležili smrti ali resnih poškodb. So zelo okusne ribe – domačini jih pripravljajo na različne načine, v juhah, pečene itd. Juha iz piranhe med domačini velja za afrodiziak. V reki bivajo tudi zelo velike ribe, ena takih je pirarara, ki zraste od 2,5 do 3 metre. Te ribe nimajo zob tako kot piranhe, ampak pogoltnejo cele živali. Bivajo na dnu reke in imajo posledično zelo male oči, na površje pa pridejo le ponoči in takrat jih ribiči lovijo. Še ena ogromna riba je arapajma, ki lahko zraste do štiri metre dolžine. Je ena najstarejših in največjih sladkovodnih rib na svetu. So plenilske ribe, ki živijo v nižinskih, počasi tekočih spodnjih delih veletokov Amazonije, kjer se prehranjujejo z manjšimi ribami. Nimajo škrg, ampak dihajo s pomočjo dveh vzdušnih mehurjev, prek katerih absorbirajo kisik iz pogoltnjenega zraka. Mehurja opravljata funkcijo pljuč, a to še niso pljuča, kakršna poznamo pri sesalcih. Njihovo meso je cenjeno, tudi zato, ker jih je razmeroma enostavno loviti s harpunami ali manjšimi mrežami, ko pridejo na gladino po zrak. V porečju Amazonke živi tudi več kot 100 vrst električnih rib in rečni ožigalkarji.

Od rastlinskih vrst v amazonskem deževnem gozdu poznamo najmanj 80.000 različnih vrst, veliko pa jih sploh še niso odkrili, saj gozdovi še niso v celoti raziskani. Od vseh poznanih vrst jih ima po navedbah Svetovnega sklada za naravo kar polovica ključno vlogo pri ohranjanju delovanja naravnega vodnega cikla in pri uravnavanju podnebja na globalni ravni. Tudi zato amazonskemu pragozdu pravijo »pljuča Zemlje«. Poleg tega so rastline, ki rastejo v amazonskem deževnem gozdu, izjemnega pomena za domorodne prebivalce, saj so vir hrane, vir surovin, številne pa imajo tudi zdravilne učinke. Amazonski deževni gozd sicer predstavlja tudi dom več kot milijonu domorodnih prebivalcev iz skoraj 400 različnih plemen, ki govorijo več kot različnih 200 jezikov. Nekateri izmed njih (ocenjuje se, da okoli 50 plemen) še vedno živijo popolnoma izolirano od civilizacije.

V bližini Manausa v Braziliji v ekološkem parku Janauari je moč videti eno bolj zanimivih rastlin, in sicer drugi največji lokvanj na svetu – vodno lilijo Victoria amazonica ali amazonsko vodno lilijo. Njihovi listi zrastejo premera do tri metre in lebdijo na vodni gladini na potopljenem peclju, ki zraste 7–8 metrov v dolžino. Steblo in spodnja stran listov sta prekrita s številnimi majhnimi bodicami, ki so obramba pred ribami in drugimi rastlinojedimi živalmi pod vodo. Listi so izjemno plovni, če je teža enakomerno porazdeljena po površini lista. Za njene cvetove je značilno, da cvetijo le tri dni. Odpirati se začnejo, ko sonce zahaja in lahko traja do 48 ur, da se popolnoma odprejo. Ti cvetovi lahko zrastejo do 40 cm v premeru in tehtajo do 1,6 kilograma. Lilija sicer raste v plitvih vodah tudi v drugih delih porečja reke Amazonke.

Potovanja v Brazilijo

Južna Amerika 19.04.2026 / 16 dni

že od 4749 €

Podrobnosti

ZAGOTOVLJENO Velika Brazilija 04.11.2026 / 15 dni

že od 5090 €

Podrobnosti

Gradovi ob reki Loari

18. aprila, 2025

Reka Loara je ob svojem toku oblikovala razvoj podeželja in mest. Določila je vrste poljščin, ki bodo dobro uspevale v njeni dolini, ter s tem začrtala nadaljnji razvoj pokrajine, ki bo postala razkošno zatočišče za francoske plemiče, polno vinogradov, vrtov in popolnih gozdov za plemiško kratkočasenje z lovom. Premožne družine so v ta namen gradile dvorce oz. graščine (château), ki so skozi stoletja zrasle po vsej dolini. Skoznje so današnjemu obiskovalcu predstavljeni ideali francoske renesančne zasnove, ki je nemalokrat tako slikovita, da nas spominja na romantične pravljične gradove iz otroških zgodbic.

Zakaj ravno dolina reke Loare?

Dolina reke Loare je bila zaradi svoje lege eno izmed ključnih komunikacijskih in trgovskih središč vse od rimskih časov do 19. stoletja. Eno izmed posledic tega lahko vidimo v velikem številu graščin, ki so jih zgradili ob njenem toku na 280 kilometrov dolgem pasu – skupaj jih je namreč več kot 300, njihov slog pa se razlikuje glede na čas gradnje. Po stoletni vojni, ki je med letoma 1337 in 1453 divjala med Anglijo in Francijo, so francoski kralji mirnejše čase radi preživljali ob bregu reke Loare. Pomembna mesta so ob koncu 15. stoletja tako postala Tours, Blois in Amboise, kjer so prenavljali stare gradove in gradili nove po najsodobnejših – renesančnih – italijanskih principih. Podobno kot pri italijanskih villa suburbana, ki so imele funkcijo odmika in oddiha od mesta, sta tudi pri francoskih dvorcih ena izmed ključnih elementov postala vrt ter pogled na okoliško krajino. Ob tem so arhitekture postopoma izgubljale značilen srednjeveški trdnjavski videz, ki je bil v burnejših časih potreben zaradi varnosti, in s svojim videzom začele bolj očitno odražati status in bogastvo svojega lastnika.

Čeprav se je rezidenca francoske krone in z njim posledično tudi plemstva v 16. stoletju preselila v Pariz, je dolina reke Loare ostala kraj, kamor so se plemiči radi zatekali na oddih iz glavnega mesta, prav tako pa se je njen status prestižne lokacije ohranil tudi v 17. stoletju, ko se je središče francoske politične moči preselilo v Versailles.

Temni časi so za razkošne dvorce nastopili v času meščanske revolucije, ko jih je bilo ob zatonu plemstva veliko uničenih in porušenih. Svoje premožne lastnike in njihove zaklade pa so pogrešali tudi v času prve in druge svetovne vojne, ko so mnoge zasegli vojaki in jih uporabljali za svoje sedeže.

Med danes ohranjenimi dvorci lahko izpostavimo predvsem tri: Château de Chambord, Château de Chenonceau ter Château de Villandry.

Château de Chambord

Graščine so prvi gradili francoski kralji, njihovem zgledu pa je kmalu sledilo tudi preostalo plemstvo. Zaradi želje po reprezentativnosti so bili za projekte najeti najboljši arhitekti in oblikovalci vrtov, pri čemer je ime, ki se ga najbolj pogosto izpostavlja, ravno prvak italijanske renesanse Leonardo da Vinci. Takšen primer je Château de Chambord, največja graščina loarske doline, ki jo je dal zgraditi francoski kralj Franc I. Francoski, navdušenec nad italijansko renesanso. Čeprav ime arhitekta še danes ostaja neznanka, so v zasnovi jasno vidni vplivi Italije in da Vincija, ki ga je v Francijo povabil ravno francoski kralj.

V prvi fazi gradnje je kompleks obsegal le osrednji, kvadratni palačni del s štirimi stolpi, ki je z italijansko zasnovo tlorisa predstavljal novost v takratni Franciji. Zasnova grškega križa je v kotih kvadrata sama izrisala rezidenčne prostore ter na sredini naredila prostor za impresivno dvojno vijačno stopnišče, ki za obiskovalce nedvomno predstavlja eno izmed ključnih zanimivosti graščine. V drugi fazi sta bila dodana še prizidka na levi in desni strani, ki se povežeta z nizkim obzidjem, znotraj katerega je ujeto dvorišče.

Zunanjščina graščine jasno kaže kombinacijo francoske srednjeveške in italijanske renesančne tradicije, ki se zlivata v novi slog, ki ga lahko označimo kot francosko renesanso. Značilnosti francoskega srednjega veka predstavljajo številčni razgibani dimniki in stopničasti stolpiči na zgornjem delu graščine, medtem ko je italijanska renesansa vidna v enakomernem ritmičnem nizanju fasade, ki s horizontalnimi in vertikalnimi dekorativnimi elementi ustvarja tipično geometrično zasnovano pročelje.

Kot se je spodobilo za francoske renesančne graščine, ima tudi Chambord vrt, ki v tem primeru deluje kot povezovalni člen med stavbo in gozdom. Zanimivo je, da ta ni bil načrtovan v času kralja Franca I., saj načrti iz 16. stoletja prikazujejo le manjši, verjetno zelenjavni vrt ob boku dvorca. Večji premiki se zgodijo v 17. stoletju, ko je francoski kralj Ludvik XIV. naročil, da se pred glavnim pročeljem uredi francoski formalni vrt. Po zastoju del je bil dokončan šele v 18. stoletju, vendar so ga že med revolucijo vedno bolj zanemarjali, po menjavi lastnikov pa tudi vedno bolj poenostavljali, da ga je bilo kar najlažje vzdrževati. V takšnem stanju je vrt vztrajal vse do leta 2016, ko se je začela njegova velika prenova, ki ga je končno vrnila v stanje izpred dveh stoletij.

Château de Chenonceau

Château de Chenonceau se med loarskimi dvorci izpostavlja iz povsem drugačnih razlogov kot Château de Chambord. Njegova podoba je sicer izjemno zanimiva, saj ne stoji na trdnih tleh kot ostale graščine, ampak se razpenja čez reko Cher. V 16. stoletju so ga zgradili na temeljih mlina in še v istem stoletju z načrti Philberta de l’Orma (most) in Jeana Bullanta (galerija nad mostom) razširili čez reko.

Dvorec je danes znan predvsem zaradi pomembnih žensk, ki so bile njegove lastnice. Prva med njimi je bila Diane de Poitiers, ljubljenka francoskega kralja Henrika II. Od kralja je dvorec prejela kot darilo in se nanj močno navezala. Takrat je graščina deloma dobila današnjo podobo, saj je med prenovami dvorec z mostom podaljšala čez reko ter uredila vrtove.

Po smrti Henrika II. je njegova vdova Katarina Medičejska Diani dvorec odvzela in v njem vladala kot regentka svojima mladoletnima sinovoma Francu II. in Karlu IX. Nad mostom je zgradila galerijo in dodala nekaj sob in vrtov, s čimer je dvorec postal primeren za mnoge zabave, ki jih je prirejala v svojem novem domovanju.

Naslednja je graščino v last dobila Luiza Lorenska, žena francoskega kralja Franca III., tretjega sina Katarine Medičejske. Ko je izvedela za umor svojega moža, se je v dvorec v žalovanju umaknila vse do svoje smrti.

Novo in precej zanimivejše poglavje se je za dvorec začelo v 18. stoletju, ko sta lastnika postala zakonca Dupin. Louise Dupin, ki je bila izjemno izobražena ženska, je na svojem domovanju takrat zbrala velike može razsvetljenstva, po njeni zaslugi pa je graščina med meščansko revolucijo ostala nedotaknjena, saj jo je pred revolucionarji branila kot nujno postojanko za potovanja in trgovino, saj da predstavlja edini most čez reko v širši okolici.

V 19. stoletju je dvorec doživel precej obsežno prenovo pod vodstvom nove lastnice Marguerite Pelouze. Prenove sta bili deležni tako notranjščina kot zunanjščina, zaradi količine porabljenih sredstev, razkošnih zabav in družinskega škandala pa je bil Chenonceau prodan, s čimer se je zaključilo obdobje 300 let, ko je bil znameniti dvorec skoraj izključno v ženskem lastništvu.

Château de Villandry

Château de Villandry je bolj kot po arhitekturi znan po svojih vrtovih. Z menjavo lastnikov in sočasnih slogovnih tendenc so vrtovi skozi leta pričakovano spreminjali tudi svojo podobo od francoskih formalnih vrtov do parka, zasnovanega po angleških vzorih. V 20. stoletju je dvorec prišel v roke Joachima Carvalla in njegove žene Ann Coleman, ki sta začela s prenovo celotnega posestva. Najprej sta prenovila renesančni dvorec, nato pa sta se lotila vrtov, saj je Carvallo menil, da morata arhitektura in vrt nastopati usklajeno, torej v estetiki renesanse. V prenovo sta investirala veliko denarja in predvsem tudi časa, saj se jo je Carvallo lotil zelo natančno in znanstveno s preiskovanjem starih arhivov in skritih namigov, ki jih je nabral s skrbnim pregledom posesti. Rezultat je bilo sedem izjemnih prenovljenih renesančnih vrtov, ki so razdeljeni v posamezne zaokrožene enote.

Kuhinjski vrt

Carvallo je menil, da je kuhinjski vrt najbolj pomemben, saj je najbolj potreben. Celotno zasnovo vrtov je zato oblikoval okoli kuhinjskega vrta, ki deluje kot središče, ostalih šest pa se mu prilagaja. Vrt je pazljivo oblikovan po principih arhitekturne perspektive in geometrije. Zemljišče je simetrično razdeljeno v devet večjih kvadratov, ki so med seboj ločeni s prehodnimi potmi. Vsak kvadrat je nato dalje ločen v še manjše enote, pri čemer vsak vsebuje drugačne geometrične oblike: trikotnike, spirale, križe …, speljane s pomočjo nizkih živih mej.

Vrt ljubezni in vrt križev

Vrtova delujeta kot zunanji podaljšek notranjščine, saj se nahajata tik ob dvorcu in se vzdolžno raztezata proti Vodnem vrtu. Tukaj se srečata francoska tradicija 16. stoletja ter španski dekorativni slog mudéjar. Ker je bil Carvallo španskih korenin, je nekaj španskega duha želel vključiti tudi v svoj novi dvorec, kar je dosegel z vrtom in zbirko slik španskih slikarjev.

Vrt ljubezni, ki je bližje dvorcu, je sestavljen iz štirih kvadratov, v katerih so predstavljene štiri vrste ljubezni:

nežna ljubezen – simbolizirana s srci, ki so ločena s plameni ljubezni, na sredini kvadrata pa so ponazorjene maske, ki so jih uporabljali na plesih
strastna ljubezen – simbolizirana s srci, ki so zaradi strasti strta, njihovi koščki pa so oblikovani v labirint, ki ponazarja vrtinec čustev strastne ljubezni
muhasta ljubezen – simbolizirana s pahljačami v kotih kvadrata, ki nakazujejo muhavost čustev, rogovi med pahljačami, ki predstavljajo izdano ljubezen, ter na sredini z ljubezenskimi pismi, ki si jih izmenjujejo zaljubljenci
tragična ljubezen – simbolizirana z ostrimi linijami, oblikovanimi z živo mejo, ki spominjajo na bodala in meče, ki so jih zaljubljeni tekmeci uporabljali v dvobojih

Vrt križev ob Vrtu ljubezni je sestavljen iz treh kvadratov, kjer kraljujejo malteški, okcitanski in baskijski križ.

Vrt glasbenega salona

Za razliko do Vrta ljubezni in križev, ki temeljita na okroglih linijah, Vrt glasbenega salona uporablja premočrtne linije, kar ustvarja močan kontrast. Razlikujeta se tudi v prevladujočih barvah cvetja. Vrt ljubezni in križev svojo simboliko ponazarja s močnimi barvami, kot so rdeča, rumena in roza, medtem ko v Vrtu glasbenega salona prevladujejo bolj umirjeni modri in vijoličasti toni. Ti barvni odtenki se lažje zlijejo z zeleno okolico, v katero so skrite lire in harfe, ponazorjene s trikotniki, oči se sprostijo in prednost dajo drugim čutilom, da lahko vrt povezan z glasbo doživimo v celoti.

Zeliščni vrt

Ker je hrana nerazdružljivo povezana z začimbami, sta tudi v Villandryju zeliščni in kuhinjski vrt postavljena drug ob drugega. Podolgovat in z vseh strani z vegetacijo obkrožen zeliščni vrt predstavlja primer srednjeveškega vrta, ki so bili Carvallu zelo ljubi. Navduševali sta ga njihova preprostost in duhovnost, dve značilnosti srednjeveških vrtov, ki ju v preprostih okroglih gredicah, ki simbolizirajo večnost, in križih, ki nastanejo ob križanju poti, lahko razberemo tudi v zeliščnem vrtu Villandryja.

Labirint

Labirint predstavlja še enega od elementov, ki so bili dodani po vzoru srednjeveških vrtov. Njegove razgibane linije v celotno zasnovo vrtov vnašajo še več dekorativnosti, z iskanjem poti do lesenega razglednega stolpa, ki se nahaja v njegovem središču, pa tudi nekaj zabave za tedanje in današnje obiskovalce.

Sončni vrt

Sončni vrt predstavlja zadnji dodatek k graščini, saj je bil dokončan šele leta 2008. Ta slogovno svojevrsten vrt, ki ga je Carvallo zasnoval s pomočjo več arhitektov, je podobno kot ostali razdeljen na tri dele: Otroško dvorano, Dvorano oblaka in Dvorano sonca, ki skupaj simbolizirajo nebo. Med njimi je najbolj nazorna Dvorana sonca, kjer se motiv nebesnega telesa, ki narekuje življenje, ponovi kar dvakrat: prvič pri ribniku v središču, ki posnema njegovo obliko, in drugič v razvejanih osmih poteh, ki se vijejo od ribnika in spominjajo na sončne žarke.

Vodni vrt

Vzporedno s sončnim vrtom leži največji izmed sedmih vrtov – vodni vrt. V sklopu prejšnjega angleškega vrta se je ob prihodu Carvalla tukaj nahajalo jezero. Obilico vode je novi lastnik preoblikoval v ribnik, katerega oblika posnema ogledalo Ludvika XV. Velikanska gladka vodna površina v svoj odsev ujame barve, ki jih z zasaditvijo gred ni mogoče doseči, kar temu vrtu dodaja prav posebno noto, uniformnost njegove zasnove pa vzbuja občutek spokojnosti in vabi k počitku.

Tri znamenite loarske graščine, tri različne zgodbe

Podobno kot imamo ljudje unikatne sposobnosti, imajo tudi loarski dvorci svoje posebnosti. Naj bo to poudarek na arhitekturi, zasnovi vrta ali lastnikih, vsak pripoveduje svojo zgodbo in tako poskuša priti v ospredje. Čeprav se jih na 280 kilometrov dolgem pasu ob Loari, ki je pod UNESCOvo zaščito, razprostira več kot 300, jih je le tretjina odprta za obiskovalce in prav vsak izmed njih nam nudi različne poglede, razglede in doživetja. Medtem ko arhitekture ostajajo nespremenjene, njihovi vrtovi med letom spreminjajo svojo podobo in s tem v vseh letnih časih zagotavljajo privlačen pogled za obiskovalce. Čeprav dvorci danes trdno stojijo, je bil njihov obstoj nemalokrat ogrožen, zato nas z njihovim preživetjem in kulturnim preporodom vedno znova spominjajo, da po težkih časih vedno pride svetlejša prihodnost.

ZAGOTOVLJENO Gradovi Loare in Dordonje 30.04.2026 / 8 dni

že od 1199 €

Podrobnosti