Švedska ni samo ABBA in IKEA

5 zanimivosti o domovini Vikingov

1. Na Švedsko v Osončje

Kako si lažje predstavljati naše Osončje? Razdalje v vesolju so za večino od nas nepredstavljive. Švedska se je težave lotila v velikem merilu: po državi se namreč razteza največji model Osončja na svetu, imenovan Sweden Solar System, ki sta ga zasnovala švedska astronoma Nils Brenning in Gösta Gahm leta 1998. Sonce, planeti, nekatera manjša telesa (npr. Halleyjev komet) in njihove medsebojne razdalje so predstavljeni v razmerju 1:20.000.000. Sonce predstavlja Avicii Arena v Stockholmu (prej znana kot Ericsson Globe), ki je s premerom 110 m največja sferična zgradba na svetu. Model Zemlje s premerom 65 cm stoji 7,6 km stran pri Švedskem naravoslovnem muzeju. Za primerjavo: model Jupitra ima premer 7,3 m in stoji blizu Stockholmskega letališča Arlanda, 40 km od »Sonca«. Rob Osončja (t. i. terminacijski šok) predstavlja točka, oddaljena neverjetnih 950 km v Kiruni na severu Švedske! Si zdaj predstavljate?

Rastilnska poslikava postaje T-Centralen, Stockholm
Rastilnska poslikava postaje T-Centralen, Stockholm

2. Umetnost pod zemljo

Na Švedskem najdemo največjo podzemno umetniško galerijo na svetu, ki se razteza na kar 110 km: Stockholmski metro. Več kot 90 postaj (od skupno 100) je namreč okrašenih z edinstvenimi in barvitimi umetniškimi instalacijami, ki jih je ustvarjalo več kot 150 umetnikov. Vožnja s podzemno železnico je tu kot zanimivosti polno potovanje skozi zgodovino novejše umetnosti: od začetkov iz 50. let prejšnjega stoletja do sodobnih eksperimentov. Vsaka ima svojo temo: od velikih modrih rastlinskih motivov osrednje postaje T-Centralen, preko posnetkov antične umetnosti na postaji Kungsträdgården do otroških risb postaje Hallonbergen.

 

3. Köttbullar ali čufte?

Se vam je kdaj zazdelo, da so slavne švedske mesne kroglice ali köttbullar, ki so postale simbol države (in trgovin IKEA), sumljivo podobne nam bližjim »čuftom«? Leta 2018 so na švedskem uradnem računu na Twitterju (Sweden.se) dvignili veliko prahu s teorijo, da je za njihov izvor kriv gurmanski okus švedskega kralja iz začetka 18. stoletja. Karel XII., ki ga je Voltaire imenoval »lev s severa«, je bil izjemen vojskovodja in je v Veliki severni vojni porazil skoraj vse sosede tedanjega švedskega imperija. A ni znal skleniti miru ob pravem času in med udorom v Rusijo je doživel uničujoč poraz v bitki pri Poltavi. Zatekel se je v Carigrad, kjer je zaradi politične situacije ostal kar pet let. Tam naj bi razvil okus za mesne kroglice (turško köfte), pa tudi za kavo – Švedi spadajo med narode, ki popijejo največ te črne tekočine. Teorije ne sprejemajo vsi strokovnjaki, kar pa nam ne preprečuje, da ob naslednji mesni kroglici ne bi pomislili na nesrečnega vladarja, ki je umrl le nekaj let po povratku na Švedsko. Lahko bi rekli, da je Švedski zapravil imperij, a ji nepričakovano prinesel kulinarično slavo.

4. Ko pralnica postane bojno polje

Švedska slovi kot izredno varčna in ekološko ozaveščena država. Tako je tudi, ko gre za pranje perila. Skoraj vse večstanovanjske stavbe imajo skupne pralnice, imenovane tvättstuga. Več gospodinjstev si deli prostor za pranje perila, opremljen s pralnimi in sušilnimi stroji, včasih pa tudi z likalniki. Pogosto je na voljo tudi skupni detergent za perilo. Dostop do pralnic je strogo omejen, stanovalci pa si morajo rezervirati svoj termin. Starejši sistemi uporabljajo tablo z luknjami, na kateri izberete prosti termin (zavarovano s ključavnico), novejši pa elektronsko aplikacijo. A pozor! Če boste zamudili za le pol ure, vam lahko sosed »ukrade« termin in ostali boste z umazanim perilom pred vrati. Vsak sistem ima seveda tudi napake in nekateri gredo celo tako daleč, da vdrejo v rezervacijski program in si tako zagotovijo čas za pranje. Skupne pralnice so tipično švedske: učinkovit in priročen način pranja perila, ki vam hkrati prihrani prostor v stanovanju. A lahko se spremenijo v prava bojišča: leta 2008 je policija samo v Stockholmu obravnavala več kot 70 primerov groženj in fizičnega nasilja, povezanih s pranjem perila.

Ženska v skupni pralnici
Pranje perila je na Švedskem lahko stresno

5. »Švedska številka«

Bi poklepetali s Švedom? Če čutite nujno potrebo po tem, ste na žalost zamudili enkratno priložnost. Leta 2016 je Švedsko turistično združenje namreč uvedlo telefonsko številko, ki vas je povezala z naključnim prostovoljcem, ta pa je potešil vašo radovednost o Švedski ali le poklepetal z vami. Akcijo so zagnali v spomin na 250. obletnico zakona, s katerim je Švedska kot prva država na svetu odpravila cenzuro. V 79 dneh, ko je bila odprta telefonska povezava, so prejeli 197.678 klicev v skupni dolžini 367 dni, 9 minut in 21 sekund, kar pomeni, da je povprečni pogovor trajal 2 minuti in 41 sekund. Če niste bili med klicatelji, lahko počakate, da naletite na švedskega turista pri nas, ali pa se z nami odpravite na Švedsko!

ZAGOTOVLJENO Švedska 29.07.2026 / 8 dni
že od 1949 €
Podrobnosti

Sneg v Cuscu prvič po 112 letih

Nepričakovano jutro

8. maja so se prebivalci perujskega mesta Cusco zbudili v nenavadno jutro. Ulice, hiše in okoliško pokrajino je prekrila bela preproga: v trinajstih provincah Peruja je zapadel sneg. Kljub visoki nadmorski višini je to v teh krajih izjemno redek pojav. Po močnem, več kot dvanajsturnem deževju, so padavine prešle v leden dež in sneg. Zaradi teh razmer je bil močno oviran promet, lokalni mediji so poročali, da je zaradi velike količine snega na cesti obtičalo več deset vozil. Prišlo je tudi do zamud v poletih na mednarodnem letališču Alejandro Velasco Astete, ki oskrbuje mesto. Nepričakovano sneženje je pobelilo polja ječmena, pšenice, boba, kvinoje in koruze, kar je prizadelo na stotine kmetov.

Cusco, Peru
Cusco na sončen dan

Zakaj je sneg na 3.400 m presenečenje?

Pred letošnjim majem so zadnji sneg v Cuscu, ki leži na okoli 3.400 m nadmorske višine, zabeležili davnega leta 1911. Peru spada med države z najvišjo povprečno nadmorsko višino, saj velik del prekrivajo gorske verige Andov in visoke planote med njimi. Toda snežna prevleka prekriva le najvišje vrhove: zaradi bližine ekvatorja in vpliva morskih tokov prevladuje zmerno, suho podnebje. Sneg je zato običajen šele na okoli 4000 m, stalno pa se obdrži nad 5000 m nadmorske višine.

Cusco ima subtropsko gorsko podnebje z dvema glavnima sezonama: od oktobra do aprila prevladujejo toplejše temperature in več padavin, medtem ko je od maja do septembra hladneje in suho. Ko se temperature dovolj spustijo, so torej padavine zelo redke (julij ima npr. v povprečju le en dan s padavinami).

ZAGOTOVLJENO Peru 20.10.2026 / 14 dni
že od 3299 €
Podrobnosti

Zaprte šole, prekinjen trening nogometa …

Zaradi nizkih temperatur in ovir v prometu so regionalne oblasti direktorjem javnih in zasebnih izobraževalnih ustanov v prizadetih provincah predlagale prekinitev pouka in šolanje na daljavo. Snežni metež je prekinil športne dejavnosti, tudi najpomembnejšo postransko stvar na svetu: nogomet. Lokalno nogometno moštvo Cienciano iz Cusca je moralo preložiti treninge, saj je njegovo igrišče prekril sneg. Klub, ki je en najstarejših v državi in trenutno zaseda 8. mesto v prvi ligi, je sicer kasneje na domači tekmi vseeno zmagal proti Alianzi Atletico s 5:2.

Pojav El Niño

Maj na območju Cusca že spada med sušne mesece, a je letos prišlo do nenavadno obsežnih padavin, hkrati so se znižale tudi temperature. Patricio Valderrama, nekdanji predsednik Nacionalne meteorološke in hidrološke službe Peruja (Senamhi), je za RPP Noticias povedal, da je za nenavadno dogajanje po njegovih izračunih odgovoren pojav El Niño. Medtem ko se zaradi njega morje segreje, pa ima v visokogorju obraten učinek. Meteorologi so izdali tudi opozorila zaradi obilnih padavin, saj je po državi prihajalo do poplav in zemeljskih plazov.

»Ena od posledic El Niña je, da segreva osrednjo in severno obalo, a ohlaja Ande, predvsem južno višavje.«

Patricio Valderrama
Prikaz pojava El Niño in segrevanja obal Peruja

Bitka tokov

Peru je ena najbolj priljubljenih destinacij v Južni Ameriki, ne le zaradi ostankov mogočnega inkovskega imperija in očarljivih kolonialnih mestec, ampak tudi zaradi izredne naravne pestrosti. V nasprotju z običajno predstavo ima zahod Peruja, ki leži ob Tihem oceanu, bistveno manj padavin kot vzhod, ki se odpira v porečje Amazonije.


Vzrok je hladni Humboldtov tok iz Antarktike, ki prinaša suho, hladno vreme. Na obalnem pasu lahko tako opazujemo kontrast med sušno, puščavsko obalo in morjem, ki kar kipi od življenja, saj ga hranijo bogati tokovi. To pojasni tudi, da so zahodna pobočja Andov manj namočena od vzhodnih, čeprav so ta na tisoče kilometrov oddaljena od morja. Razmere pa vsakih nekaj let preobrne že omenjeni tok El Niño, ki prinese toplejši, vlažen zrak in ekstremne pojave – eden od njih je tudi letošnji sneg v Cuscu.

Verona: opera že 100 let odmeva v Areni

Festival opere v Veroni

Vsako leto se ljubitelji opere zgrinjajo v mesto Verona na severu Italije. Razlog je izjemna kombinacija zgodovinskega prizorišča v lepo ohranjenem rimskem amfiteatru in vrhunskih umetnikov, ki skozi celo poletje pričarajo nepozabne večere. Letošnji festival je nekaj posebnega, saj obhajajo stoto obletnico opere v Areni. V treh mesecih od 16. junija do 9. septembra se bo zvrstilo petdeset neponovljivih predstav. Poleg velikih opernih uspešnic, kot sta Aida ali Carmen, bodo priredili tudi pet posebnih večerov, kjer bodo gostovali operni pevci Plácido Domingo, Jonas Kaufmann in Juan Diego Flórez, baletni plesalec Roberto Bolle, pa tudi orkester in zbor milanske Scale.

 

Aida, Carmen, Seviljski brivec …

Letos so se organizatorji odločili za najuspešnejše in največkrat ponovljene predstave iz bogate zgodovine. Aida se bo predstavila v prenovljeni produkciji, Carmen pa v preizkušeni zgodovinski predstavi, ki jo je postavil znameniti Franco Zeffirelli. Rossinijev Seviljski brivec vedno spravi v smeh, za zabavo pa bodo poskrbeli tudi pirotehnični vložki. Seveda ne bodo manjkale druge uspešnice velikega Verdija: Rigoletto, Traviata in Nabucco.

 

»100. sezona je prelomnica v zgodovini naše glasbene ustanove in želimo, da bi z nami praznovali vsi. Predstavili bomo svojo identiteto, zgodovino in sedanjost, predvsem pa ponudili okus svoje prihodnosti. Začne se pri ključnih sestavinah: najboljši svetovni izvajalci – kar je glavni namen te ustanove – in scena, ki je paša za oči na izjemnem, dih jemajočem odru. Kot vedno bodo v središču našega načrtovanja gledalci, ki so končni prejemniki čarobnega doživetja, ki ga predstavlja opera v areni.«

Umetniška direktorica festivala Cecilia Gasdia
SKORAJ ZAGOTOVLJENO Verona: opera Aida 15.08.2026 / 2 dni
že od 239 €
Podrobnosti
ZAGOTOVLJENO Verona: opera Nabucco 26.06.2026 / 2 dni
že od 219 €
Podrobnosti
ZBIRAMO PRIJAVE Verona: opera La Boheme 25.07.2026 / 2 dni
že od 219 €
Podrobnosti
ZBIRAMO PRIJAVE Verona: opera Traviata 31.07.2026 / 2 dni
že od 219 €
Podrobnosti

Verona in stoletna zgodovina opere

 

Najslavnejši festival v Veroni ima svoje začetke v letu 1913. Tega leta je veronski tenorist Giovanni Zenatello želel obeležiti stoletnico rojstva Giuseppeja Verdija z veliko predstavo opere Aida v Areni. Že tedaj je dogodek privabil občinstvo iz vsega sveta, med gledalci pa sta bila tudi Giacomo Puccini in Franz Kafka. Posebej je navdušil inovativni pristop k sceni, saj so uporabili tridimenzionalne elemente namesto naslikanega dvodimenzionalnega ozadja. Festival se je nadaljeval vsako leto, prekinile so ga le prva in druga svetovna vojna ter nedavna pandemija covida. Kot je povedala Gasdia, sta glavni dve prednosti opere v Veroni prav vrhunska izvedba in impozantna scenska postavitev. Velik čar pa festival dolguje tudi prizorišču: veronska Arena je en najbolje ohranjenih antičnih amfiteatrov, ki izhaja iz 1. stoletja.

 

Operna predstava Aida leta 1913
Opera Aida v Veroni leta 1913

Od gladiatorskih iger in viteških turnirjev do opernih spektaklov

Amfiteater naj bi bil zgrajen ob koncu avgustejske dobe, podobno kot puljska arena, s katero ga povezuje tudi vrsta drugih podobnosti, tako da strokovnjaki ugibajo, da sta delo istega arhitekta. Gladiatorske predstave v njem si je lahko ogledalo do 30.000 gledalcev. V srednjem veku so veronsko Areno uporabljali kot kamnolom, stavba je utrpela precej škode v potresih, tu pa so bivale tudi mestne prostitutke. Boljši časi so prišli s renesanso, ko je prav na njej potekal prvi obsežni restavratorski projekt antične dediščine. V tem času so začeli v njej prirejati tudi viteške turnirje in druge predstave. Dvatisočletna zgodovina spektaklov je pustila svoj pečat, ki tudi danes osupne obiskovalca, ko vstopi v ta veličastni prostor.

Sirmione ob Gardskem jezeru
Sirmione ob Gardskem jezeru

Verona in njena okolica

Opera v Veroni pa je doživetje tudi zaradi mesta okoli nje. Neizogiben je postanek pod balkonom, kjer sta si nesmrtno ljubezen izpovedala Romeo in Julija, pa tudi sprehod po srednjeveških ulicah in trgih. Tudi v okolici mesta in na poti do tja nas vsako leto pričakajo novi skriti biseri. V neposredni bližini je slovito Gardsko jezero, ki ga je opeval rimski pesnik Katul, po podeželju pa so raztresene bogate vile beneškega plemstva. Na drugo stran sredi ravnic Benečije ležijo Evganejski griči, kjer je svoja zadnja leta preživel renesančni pesnik Petrarka. Bleščečo operno predstavo lahko tako združimo s poetično pokrajino, izjemnimi spomeniki kulture in, kot vedno v Italiji, s uživanjem ob dobri hrani in pijači.

Irska: Velikanova pot

Morda niste vedeli …

… da so bazaltni stebri na severni obali Irske v grofiji Antrim, ki jih poznamo kot Giant’s Causeway (Velikanova pot), najbolj obiskana turistična znamenitost Severne Irske. Naravno znamenitost sestavlja okoli 40.000 bazaltnih stebrov, ki so večinoma šestkotne oblike. Giant’s Causeway je nastal v času, ko je območje grofije Antrim zaznamovala živahna vulkanska dejavnost. Ob ohlajanju so se v lavi pojavile razpoke, ki so se širile v globino in ustvarile svinčnikom podobne tvorbe, ki so kasneje razpokali še horizontalno.


Seveda je razumljivo, da so prebivalci Irske pred tisočletji gledali na pojav kot na delo nadnaravnih sil. Irska legenda pravi, da so stebri ostanki poti, ki jo je zgradil velikan. Zgodba govori, da je irskega velikana Finn MacCoola izzval na boj škotski velikan Benandonner. Finn je izziv sprejel in zgradil pot čez Severni preliv tako, da sta se velikana lahko srečala. Ko je Finn spoznal, da je njegov škotski tekmec veliko večji in močnejši, se je pred njim skril. Finnova žena naj bi ga oblekla kot otroka in ga dala v zibelko. Ko je škotski velikan videl otroka, je bil prepričan, da je njegov oče Finn velikan med velikani. Prestrašen je zbežal nazaj na Škotsko in za sabo uničil pot, tako da ga Finn ne bi mogel preganjati. Ker lahko v Fingalovi jami na škotskem otoku Staffa (Hebridi) še danes občudujemo podobne bazaltne stebre (ki so del istega lavnega toka), se je zdela ta zgodba staroselcem še toliko bolj verjetna.


Valovanje in drugi vplivi naravnih sil so skozi milijone let zgladili skale in jih preoblikovali v podobo, ki so jim obiskovalci podelili nenavadna imena (pastirjeve stopinje, velikanov čevelj, orgle …). Če se zazremo na bazaltne stebre z višine, dejansko dobimo vtis, da gre za tlakovano pot, ki se izgublja v morskih valovih (tam se nadaljuje). Kljub temu da je Giant’s Causeway najslavnejši tovrstni pojav na našem planetu, pa ni edini. Podobne pojave najdemo tudi na drugih celinah – tam, kjer so bili ob izbruhu vulkanov podobne razmere kot na Irskem. Naravni pojav, ki je nastal kakih 55 milijonov let nazaj, je v javni lasti in lasti britanske krone (tako kot ves podvodni priobalni pas Združenega kraljestva), kar obiskovalcem omogoča prost dostop.


O lepotah Irske, njenih legendah, arheoloških, kulturno-zgodovinskih in predvsem naravnih lepotah boste izvedeli več, če se boste udeležili našega potovanja na Zeleni otok.

Andaluzija: očarljiva Alhambra

Morda niste vedeli …

… da je slovita palača Alhambra (arabsko Rdeča) zadnji pomembnejši spomeniki mavrske arhitekture, saj bila večji del pozidana v obdobju, ko so mavrski emirati eden za drugim padali v roke Kastilje in Aragona. Prvo zgradbo na mestu današnje palače so zgradili že Rimljani, Mavri pa so tukaj okoli leta 889 zgradili majhno utrdbo, ki so jo kasneje opustili. Palačo je začel sredi 13. stol. graditi prvi emir Granade Mohamed I. Ibn Nasr. Status vladarske rezidence je dobila šele med vlado sultana Jusufa I. Tako je palača postala sedež zadnje muslimanske dinastije na Pirenejskem polotoku Nasridov, ki so se po padcu drugih mavrskih središč (Toledo, Sevilla in Cordoba) vse do konca 15. stoletja upirali pritiskom kastiljskih vladarjev.

 

Zasedba Granade in palače Alhambra leta 1492 je pomenila konec rekonkviste. Kraljica Izabela se je z možem Ferdinandom naselila v palači, ki je za nekaj časa postala rezidenca katoliških kraljev. Izabelin vnuk Karel V. je mavrskemu kompleksu palač dodal renesančno zgradbo in s tem je bilo gradbenih del na območju palače v glavnem konec. Karlovi nasledniki so Alhambro obiskovali vedno redkeje in kompleks, ki so mu arabski pesniki rekli Biser med smaragdi, je začel nezadržno propadati. Palačni kompleks je zgrajen na vrhu griča, kar je zahtevalo veliko strokovnega znanja. V vrtovih okoli zgradb so Mavri zasadili divje cvetje, vrtnice, pomarančevce in mirto. Posebnost vrtov je nasad angleških brestov, ki jih je leta 1812 zasadil vojvoda Wellington. Voda, ki napaja mnoge ribnike, slapove in vodomete priteka po 8 km dolgem kanalu.

 

Ker je kompleks Alhambre nastajal postopoma, v njem ni mogoče zaznati nekega načrta. Zgradbe so nastajale druga za drugo od 13. do 16. stoletja in skupaj z vrtovi pokrivajo kar 13 ha. Palača je je v marsičem netipičen primer mavrske umetnosti z dokaj majhnim bizantinskim vplivom, kakršnega najdemo na primer v kordovski Veliki mošeji. Večina zgradb je četverokotne oblike s prostori, ki se vsi odpirajo na osrednje dvorišče. K njim so postopoma dozidavali nove četverokotne zgradbe, grajene po istem načelu in jih s starimi povezali z majhnimi prostori ter hodniki. Najlepši primer tovrstne gradnje je Nasridska palača, v kateri prostori, dvorišča, stebrišča in vodometi tvorijo estetsko in funkcionalno celoto. Alhambra je bila leta 1984 uvrščena na seznam svetovne kulturne in naravne dediščine pri Unescu.

 

Palačo Alhambra in ostale izjemne spomenike, ki jih premore Andaluzija, si lahko ogledate na naših potovanjih: Andaluzija in Madrid, Andaluzija in Maroko.

 

Foto: Alhambra: Levje dvorišče; Miloš Klemen Mahorčič.

Apulija: skrivnostni trulli

Morda niste vedeli …

… da so sloviti trulli v kraju Alberobello avtohtona oblika arhitekture v tem delu Apulije in jih v tej obliki ne najdemo nikjer drugje. Sam izraz trullo (množina trulli) izhaja iz grškega izraza za kupolo. Zanje je značilno, da so grajeni v tehniki suhega zidu (brez malte) in da jih pokriva stožčasto oblikovana streha, ki je grajena kot samopodporna kupola (brez podpornih stebrov). Trulli so v glavnem grajeni v obliki kroga (ne nujno pravilnega), z debelimi zidovi (od 0,8 do 2 m) in so tipična ruralna arhitektura kraja Alberobello. Da so trulli v prvi vrsti kmečka arhitektura, nam kaže tudi višina zidov, ki sega od 1,6 do 2 m, kar nam veliko pove tudi o višini njihovih graditeljev.

 

Prvi trulli naj bi nastali konec 15. stoletja, ko je lokalno plemstvo ukazalo kmetom graditi hiše, ki bi bile začasna bivališča in bi jih lahko hitro in enostavno podrli, gradbeni material pa porabili za kaj drugega. Domačini so za gradnjo v glavnem uporabili lokalni apnenec, ponekod pa lahko vidimo tudi trulle iz tufa. V času nastanka pravih trullov je bilo območje današnjega Alberobella v veliki meri prekrito z gozdom, na kar nas opozarja tudi samo ime kraja (lepo drevo). Gradnja trullov se je nadaljevala skozi stoletja, tudi po letu 1797, ko so Bourboni (v tistem času je bila Apulija del Kraljestva dveh Sicilij) Alberobello povzdignili v mesto in so odpravili mnoge starejše fevdalne omejitve. Gradnja trullov je doživela vrhunec konec 19. stoletja, ko je območje Alberobella postalo pomembna vinogradniška regija.

 

Z razvojem turizma v 20. stoletju so trulli postali prvovrstna turistična zanimivost in obvezna točka za potovanje po Apuliji. Mnoge so spremenili v trgovine s spominki, nastajati pa so začeli tudi novi, moderni trulli. Ko se danes sprehodimo po Alberobellu, nas prevzame uniformiranost teh zgradb. Velika večina je ometanih in pobarvanih na belo, stožčaste strehe pa so ohranile naravno barvo kamna. Če se podamo po okoliških travniki in vaseh pa še lahko odkrijemo trulle, ki se jih turizem ni dotaknil, a so na žalost v večini v slabem stanju. Leta 1996 so bili trulli v Alberobellu uvrščeni na seznam naravne in kulturne dediščine pri Unescu.

 

Ker sodi Apulija med najbolj atraktivne dežele Italije, vas vabimo, da si jo ogledate z nami na potovanju Apulija in Bazilikata.

Etna: ognjena gora

Morda niste vedeli …

… da je ognjenik Etna na Siciliji najvišji delujoči vulkan v Evropi. Gora, ki ji domačini spoštljivo pravijo Njeno veličanstvo, nosi pomenljivo ime Mongibello – sestavljeno iz latinskega in arabskega izraza za goro (mons in jabal), kar bi najlažje prevedli kot Gora vseh gora. To jasno kaže na veliko vlogo, ki jo je imela Etna za prebivalce Sicilije in vsega Sredozemlja.

 

 

Že v antiki je Etna vzbujala strahospoštovanje in radovednost. Grška mitologija je v Etno postavila Hefajstovo (Vulkanovo) kovačnico, v kateri naj bi nastajali Zevsovi bliski. V skladu z izročilom naj bi v njenem žrelu življenje končal filozof Empedokles, ki naj bi prostovoljno skočil vanj. Po drugi strani pa je cesar Hadrijan osebno vodil prvo organizirano raziskovalno ekspedicijo vse do vrha gore.

 

 

Etna se razprostira na površini 1.265 km² med mestoma Catania in Messina. Premer glavnega stožca je več kot 40 kilometrov, obseg vznožja pa znaša več kot 135 km. Vulkan se nahaja na stiku dveh pomembnih prelomnih sistemov – na meji med evrazijsko in afriško tektonsko ploščo. 15–20 km pod goro je sistem razpok, zapolnjenih z magmo, ki se nato dviguje v višje dele in nato skozi različne kraterje prihaja na površje. Ker je Etna delujoč ognjenik, se njena višina nenehno spreminja. Tako je Etna leta 1900 dosegla višino 3.274 m, leta 1950 pa 3.326 m. Najviše je ognjenik segal leta 1981, ko je meril 3.350 m, od sredine 80. let naprej se višina počasi niža. Zadnje meritve, ki sta jih julija 2018 z GPS napravami visoke ločljivosti izvedli dve različni ekipi, so pokazale, da Etna trenutno meri 3.326 m.

 

 

Po navadi vulkani bruhajo lavo na vrhu, Etna pa je en izmed redkih vulkanov, pri katerem človek lahko opazuje nastanek novih kraterjev, ki so se večinoma oblikovali v prejšnjem stoletju. Današnji ognjenik so do leta 2000 sestavljali štirje aktivni kraterji. V novem tisočletju so znanstveniki lahko opazovali rojstvo novih kraterjev. Konec leta 2011 je iz udrtine na območju Jugovzhodnega kraterja nastal nov krater, ki so ga poimenovali Novi jugovzhodni krater. Slednji je zelo aktiven in je na zadnje izbruhnil pred nekaj mesecev. Prebivalci Sicilije so se že davno navadili živeti v sožitju z mogočno goro, ki so jo leta 2013 uvrstili na seznam svetovne naravne dediščine pri Unescu.

 

 

Etna je le ena od mnogih naravnih znamenitosti Sicilije, med katerimi velja omeniti tudi Eolske otoke. Vabimo vas na potovanje po Siciliji, ki združuje osrednje naravne in kulturnozgodovinske spomenike otoka.

Središče učenosti na Svilni cesti

Morda niste vedeli …

… da trg Registan v Samarkandu (Uzbekistan) sodi med najlepše urbanistične ureditve Srednje Azije. Ime trga izhaja iz perzijskega izraza za površino prekrito s peskom (tudi puščavo). Preden se je na njem začela gradbena dejavnost, je bilo območje na robu mestnega jedra in ni igralo večje vloge pri novi urbanistični ureditvi Samarkanda, kot si jo je zamislil Timur. Šele njegov vnuk, slavni učenjak Ulug Beg, je prišel na idejo, da bi na neizkoriščenem zemljišču pozidal medreso, ki bi postala središče znanosti v mestu. Tako je med letoma 1417 in 1421 nastala slovita zgradba, ki je v naslednjih dveh stoletjih predstavljala središče poučevanja.

 

Seveda se Ulug Beg ni ustavil le pri tem projektu. V Samarkandu je nastal še njegov znameniti astronomski observatorij, medrese pa so pod njegovo vlado zrasle še v številnih drugih mestih Timuridske države. Po smrti Ulug Bega sta bili potrebni kar dve stoletji, da se je samarkandski vladar Jalangtuš Bahadur odločil za nadaljevanje gradbenih del. Tako je najprej nastala medresa Šerdor (1619-1636) in nato še medresa Tilla-Kari (1646-1660).

 

 

Že Ulug Beg se je zgledoval po sočasni perzijski arhitekturi, kar je veljalo tudi za njegovega deda Timurja. Ta vpliv je bil v 17. stol. še močnejši, kar se vidi predvsem na fasadi medrese Šerdor, ki jo krasita tigra, narejena v mozaični tehniki iz glaziranih keramičnih ploščic. Kljub temu, da so kompleks treh medres zidali skozi tri stoletja, je osnovni tloris zgradb v vseh treh primerih podoben. V medreso vstopimo skozi veličastni obokan vhod imenovan ajvan, ki je ena najbolj značilnih prvin perzijske arhitekture. Za glavnim vhodom se odpira razsežno arkadno dvorišče, pogosto z vodnjakom in vrtom, s katerega se v pritličju odpirajo vhodi v nekdanje predavalnice in mošejo. V nadstropju so bile urejeni prostori za profesorje in študente.

 

 

Vemo, da je Ulug Beg osebno poučeval matematiko in astronomijo v svoji medresi. Celoten kompleks je začel propadati že v 18. stol. Tudi prihod Rusov v 19. stol. tega procesa ni zaustavil. Sovjetska oblast je po letu 1918 poskrbela, da se zgradbe niso porušile, več pozornosti pa vanje ni vložila. Šele z začetkom uzbekistanske neodvisnosti, ko je Registan postal eden od simbolov nove države, so se začela prepotrebna obnovitvena dela. Celoten kompleks je bil leta 2001, skupaj z nekaterimi drugimi zgradbami v mestu, uvrščen na seznam naravne in kulturne dediščine pri Unescu.

 

 

Lepote Samarkanda boste lahko občudovali na potovanju v Uzbekistan, med katerim boste obiskali še druge kraje ob Svilni cesti, kot sta Hiva in Buhara.

 

Foto: Ekrem Canli, CC BY-SA 3.0 , via Wikimedia Commons

Van Gogh in Artemisia Gentileschi

Vse ljubitelje razstav vabimo na krajše potovanje v Rim in Neapelj, ki bo posvečeno dvema zanimivima razstavama. Bivanje v Rimu bo tokrat posvečeno modernejšim obdobjem.


Potnike bo gotovo zanimal ogled Narodne galerije moderne umetnosti z bogato zbirko umetnin 19., 20. in 21. stol. To bo pravšen uvod v obisk razstave Van Gogh, ki jo bomo obiskali v palači Bonaparte. Skrivnostna in tragična figura velike slikarke Artemisie Gentileschi nas bo prevzela že v Rimu in nas pospremila do Neaplja, kjer bomo obiskali razstavo v Gallerie d’Italia z njenimi umetninami.


Artemisia sodi med največje umetnike neapeljskega baroka, torej časa, ko je Neapelj sodil med glavna kulturna središča v Evropi. Številna dela so za razstavo posodili muzeji iz Evrope in ZDA. Obisk Neaplja bomo zaokrožili še z obiskom galerije v palači Capodimonte, ki hrani mnoga dela velike umetnice in njenih sodobnikov.

Življenje v času faraonov

V sloviti Palladijevi baziliki v Vicenzi je na ogled razstava Stvarniki Egipta, posvečena življenju v Egiptu v času faraonov. Razstavo so postavili s pomočjo predmetov, ki so jih v ta namen posodili iz Egiptovskega muzeja iz Torina in muzeja Louvre.


Posebej zanimivi so številni predmeti, ki govorijo o vsakdanjem življenju navadnih ljudi, še posebej tistih, ki so skrbeli za ureditev in dekoracijo faraonskih grobov. Ker gre za redko viden del egiptovske preteklosti, je razstava še toliko bolj zanimiva.


Drugi del razstave je posvečen posmrtnemu življenju, ki je bilo za faraone in njihove podložnike še pomembnejše kot dejansko življenje. Številni razstavljeni predmeti govorijo o čaščenju mrtvih, pripravi na posmrtno življenje in bogovih, ki so bili povezani s kultom mrtvih. Izjemne zgodbe iz starega Egipta, ki jih je sicer le redko mogoče doživeti v naši bližini, so vam tokrat na voljo v okviru enodnevnega izleta v Vicenzo. Vabljeni pa tudi na naše programe potovanj v Egipt, kjer si boste ostanke te velike civilizacije lahko ogledali v njihovem izvornem okolju.