Urbinska vojvodinja Lenora Gonzaga della Rovere se je rodila na današnji dan leta 1493 v Mantovi. Mladost je preživela na enem najpomembnejših dvorov severne Italije, kar ni ostalo brez posledic. Od matere Izabele d’Este, ki je veljala za osrednji ženski lik italijanske renesanse, je podedovala pogum, smelost in vladarske sposobnosti. Renesančna kultura, ki jo je vpila v domovini, jo je spremljala vse življenje. Leta 1509 se je poročila z vojvodom Urbina, ki je bil nečak vladajočega papeža Julija II. Čeprav Francesco Marija della Rovere ni bil posebej zvest soprog, je bil zakon uspešen. Lenora je postala mati trinajstih otrok in regentinja malega vojvodstva v obdobjih številnih moževih odsotnosti. Kot taka se je izkazala za spretno upravnico in izjemno podpornico umetnosti. Med rednimi gosti na njenem dvoru so bili Pietro Bembo, Baldassarre Castiglione in Torquato Tasso. Prav posebej je cenila Tiziana, ki je leta 1537 naslikal sijajen portret vojvodinje. Umetnostni zgodovinarji so njen obraz našli na še nekaterih Tizianovih umetninah, kot je slovita La Bella v palači Pitti v Firencah. Prevladuje tudi mnenje, da je Tizian podobo pokojne vojvodinje uporabil pri slikanju Urbinske Venere, ki jo je sicer naročil Lenorin sin Guidobaldo della Rovere.

Princ Karel Edvard Ludvik Janez Kazimir Silvester Severin Maria Stuart ali Bonnie Prince Charlie se je rodil na današnji dan leta 1720. Vnuk angleškega kralja Jakoba II., ki so ga Angleži leta 1688 pregnali s prestola, je v sredini 18. stoletja predstavljal resno nevarnost britanskim kraljem iz Hannovrske dinastije. Karel Edvard je bil zelo popularna oseba med evropskim plemstvom, saj je bil obdarjen z veliko karizmo in je bil osebno zelo privlačen. Sredi Vojne za avstrijsko nasledstvo se je leta 1745 izkrcal na Škotskem, kjer so ga pozdravili z velikim navdušenjem. Karel Edvard je brez težav zasedel večji del dežele, ki si je po dobrih treh desetletjih želela zapustiti zvezo z Anglijo. Hitro se ga je oprijel vzdevek Bonnie Prince Charlie, ki je kazal na njegovo priljudnost in popularnost med prebivalstvom. Kljub nedvomnim poveljniškim sposobnostim, je Karel Edvard leta 1746 doživel katastrofalni poraz v bitki pri kraju Culloden, kjer so ga premagali Angleži pod vodstvom princa Viljema Cumberlandskega. Slednji si je zaradi krutega ravnanja z ujetimi Škoti prislužil vzdevek »mesar«. Poraz je bil tako hud, da ga lahko označimo za dokončnega, saj Stuarti odslej niso mogli resno računati na vrnitev na britanski prestol, kaj šele na rekatolizacijo dežele. Princ Karel Edward Stuart je sicer še enkrat (leta 1759) poizkusil z izkrcanjem na Škotskem, ki pa ni uspelo zaradi pomanjkanja francoske podpore. Utrujen in razočaran se je umaknil v Italijo, kjer se je prekomerno vdajal alkoholu. Nekdaj privlačen princ se je spremenil v zagrenjenega moškega, ki ga na koncu ni podpiral nihče, niti lastni brat ne. Umrl je leta 1788 v Rimu. Na Škotskem je njegova podoba ostala v trajnem spominu v obliki številnih pripovedk in pesmi, pa tudi opisov prinčevih ljubezenskih dogodivščin. Dvajset let po njegovi smrti je Canova nad njegovim grobom v baziliki sv. Petra v Vatikanu postavil sijajen spomenik, ki ga je naročil tedanji britanski princ regent – kasnejši Jurij IV.

Britanski filmski in gledališki igralec Sir Philip Anthony Hopkins se je rodil na današnji dan leta 1937 v Walesu. Z igralstvom se je začel ukvarjati leta 1967, ko je je nastopil v nadaljevanki, ki jo je pripravila BBC. Do danes je nanizal številne nagrade različnih filmskih združenj med katerimi so oskar in več nagrad BAFTA. Hopkins je vedno skrbno izbral like, ki jih je upodobil na odru ali filmskem platnu. Po večini je šlo za zelo kompleksne osebnosti, v podobo katerih se je odlično vživel. Hopkinsova igra je prepričljiva do te mere, da so se filmski kritiki že večkrat spraševali, ali igra ali živi vlogo, ki mu je bila določena s scenarijem. Prav zaradi njega so mnogi filmi (Ko jagenjčki umolknejo, Hanibal, Nixon, Amistad, Ostanki dneva, Howards End …) postali filmske uspešnice. Leta 1993 je bil povišan v viteški stan za zasluge na področju umetnosti. Kljub temu, da ga poznamo predvsem po filmskih vlogah, je Hopkins poznan tudi kot skladatelj, pianist in slikar.

John Blake MacDonald, Lochaber No More – Prince Charlie zapušča Škotsko; Coldupnorth, CC BY-SA 4.0 , via Wikimedia Commons, izrez

Sloviti nemški bankir in filantrop Jakob Fugger z vzdevkom Bogati je umrl na današnji dan leta 1525. Iz rojstnega Augsburga se je v mladosti preselil v Benetke, kjer je ostal do leta 1487. Ker je velik del družinskega bogastva temeljil na trgovini z italijanskimi tkaninami, je bilo bivanje v Benetkah vsekakor smiselno. Jakob se je že v Benetkah skupaj z brati lotil bančnih poslov, ki so še povečali družinsko premoženje. Ključna za Jakobov dvig je povezava s Habsburžani, ki so ravno v tem času postlali evropska in svetovna sila. Ker cesarja Maksimilijan I. in Karel V. pogosto nista zmogla odplačati dolgov, so se v Jakobovih rokah znašli mnogi rudniki, pravice do pobiranje carin in drugi dobičkonosni dohodki. Po letu 1500 se je med kliente družine Fugger štel tudi papež. Sčasoma so Fuggerji dosegli skoraj popolni monopol nad trgovino z bakrom pa tudi živim srebrom. S širitvijo Habsburških posesti se je širil tudi njihov vpliv, ki je proti koncu Jakobovega življenja segel tudi v Ameriko. Kljub neizmernemu bogastvu, je Jakob ostal z nogami trdno na tleh in ni pozabil na skromen izvor družine. Leta 1521 je dal postaviti znamenito naselje Fuggerei v Augsburgu, ki velja za najstarejše skupino socialnih stanovanj na svetu. Zaradi podpore Habsburžanov se je močno povečal tudi njegov politični vpliv, ki pa ga je težko oceniti, saj se je Jakob rad držal v ozadju. Jakob Fugger je sodil med najpomembnejše mecene v nemškem prostoru. Podpiral je Dürerja in močno pripomogel k nastanku renesanse v Nemčiji. V oporoki je večino premoženja zaupal nečaku Antonu. Po mnenju sodobne finančne stroke, je bil Jakob Fugger najbogatejši posameznik vseh časov (izvzete so kronane glave), katerega premoženje je znašalo okoli 400 milijard evrov.

Razvpiti ruski mistik in samooklicani menih Grigorij Jefimovič Rasputin je bil umorjen na današnji dan leta 1916. O njegovi mladosti v Sibiriji se ni ohranilo dosti avtentičnih podatkov. Ve se, da je bil poročen in je imel nekaj otrok. Pogosto je romal v bližnje in daljne samostane. Pot naj bi ga zanesla celo v Jeruzalem. Leta 1903 se je preselil v rusko prestolnico Sankt Peterburg, kjer je kmalu zaslovel zaradi preroškega daru, pa tudi razuzdanosti z obema spoloma. Leta 1905 je po posrednikih prišel na dvor, kjer so vsi trepetali za usodo carjeviča Aleksija, ki je bolehal za hemofilijo. Ker je medicina nad dečkom že zdavnaj obupala, sta Aleksijeva starša cesar Nikolaj II. in cesarica Aleksandra lahko upala le na čudežno ozdravljenje svojega otroka. Rasputinu je uspelo prav to. Do danes ni natančno znano, kako je neuki sibirski kmet uspel zaustaviti dečkove krvavitve. Ostaja dejstvo, da je vladarski par v Rasputinu videl glas Boga in tisočletne modrosti ruskega kmeta. Še posebej cesarica Aleksandra je brezmejno zaupala Razsputinu, ki je to zaupanje brezsramno izkoristil. Postopoma je Razsputin postal ena najbolj vplivnih osebnosti v državi, kar je močno razburilo vrh plemstva in pravoslavne cerkve. Ko se je Rusija leta 1914 zapletla v I. svetovno vojno, se je Razputinov vpliv le še povečal. Vmešal se je v imenovanja ministrov, poveljnikov na fronti in visokih državnih uradnikov. Proti koncu leta 1916 je dozorel načrt za njegovo ostranitev, ki ga je izvedel knez Feliks Jusupov. Slednji je s svojo lepoto brez težave očaral Razputina, ki je bil znan po naklonjenosti lepim mladeničem in ga zvabil v svojo sijajno palačo. Tu so Razputina najprej skušali zastrupiti, ker pa strup ni deloval, so ga ustrelili v glavo. Njegovo truplo so vrgli v reko Nevo, ki je bila v tem času skoraj popolnoma zaledenela. Mrtvega mistika so našli nekaj dni kasneje. Izkazalo se je, da je bil v trenutku, ko so ga vrgli v reko še vedno živ. Razsputin je napovedal lastno smrt in padec dinastije Romanovih. To slednje ob koncu leta 1916 niti ni bilo težko. Ker so številni dokumenti, ki so bili vezani na njegovo delovanje izginilo (Boljševiki so leta 1918 sežgali njegove posmrtne ostanke), so mnoga vprašanja povezana z njim ostala brez odgovora. Knez Jusupov, ki je preživel Oktobrsko revolucijo in teror, ki je sledil, je v svojih spominih natančno opisal dogajanje povezano z Razsputinovim umorom za katerega je prevzel vso odgovornost. Kljub nekaterim poskusom (predvsem s strani Razputinove hčere), da bi njegovo podobo prikazali v svetlejši luči, je Sibirski mistik do danes ostal zapisan kot prispodoba zla.

Fuggerei, Mittlerer Gasse, Augsburg. Astrid Foerster, CC BY-SA 4.0 , via Wikimedia Commons, izrez