Urbinska vojvodinja Lenora Gonzaga della Rovere se je rodila na današnji dan leta 1493 v Mantovi. Mladost je preživela na enem najpomembnejših dvorov severne Italije, kar ni ostalo brez posledic. Od matere Izabele d’Este, ki je veljala za osrednji ženski lik italijanske renesanse, je podedovala pogum, smelost in vladarske sposobnosti. Renesančna kultura, ki jo je vpila v domovini, jo je spremljala vse življenje. Leta 1509 se je poročila z vojvodom Urbina, ki je bil nečak vladajočega papeža Julija II. Čeprav Francesco Marija della Rovere ni bil posebej zvest soprog, je bil zakon uspešen. Lenora je postala mati trinajstih otrok in regentinja malega vojvodstva v obdobjih številnih moževih odsotnosti. Kot taka se je izkazala za spretno upravnico in izjemno podpornico umetnosti. Med rednimi gosti na njenem dvoru so bili Pietro Bembo, Baldassarre Castiglione in Torquato Tasso. Prav posebej je cenila Tiziana, ki je leta 1537 naslikal sijajen portret vojvodinje. Umetnostni zgodovinarji so njen obraz našli na še nekaterih Tizianovih umetninah, kot je slovita La Bella v palači Pitti v Firencah. Prevladuje tudi mnenje, da je Tizian podobo pokojne vojvodinje uporabil pri slikanju Urbinske Venere, ki jo je sicer naročil Lenorin sin Guidobaldo della Rovere.

 

Princ Karel Edvard Ludvik Janez Kazimir Silvester Severin Maria Stuart ali Bonnie Prince Charlie se je rodil na današnji dan leta 1720. Vnuk angleškega kralja Jakoba II., ki so ga Angleži leta 1688 pregnali s prestola, je v sredini 18. stoletja predstavljal resno nevarnost britanskim kraljem iz Hannovrske dinastije. Karel Edvard je bil zelo popularna oseba med evropskim plemstvom, saj je bil obdarjen z veliko karizmo in je bil osebno zelo privlačen. Sredi Vojne za avstrijsko nasledstvo se je leta 1745 izkrcal na Škotskem, kjer so ga pozdravili z velikim navdušenjem. Karel Edvard je brez težav zasedel večji del dežele, ki si je po dobrih treh desetletjih želela zapustiti zvezo z Anglijo. Hitro se ga je oprijel vzdevek Bonnie Prince Charlie, ki je kazal na njegovo priljudnost in popularnost med prebivalstvom. Kljub nedvomnim poveljniškim sposobnostim, je Karel Edvard leta 1746 doživel katastrofalni poraz v bitki pri kraju Culloden, kjer so ga premagali Angleži pod vodstvom princa Viljema Cumberlandskega. Slednji si je zaradi krutega ravnanja z ujetimi Škoti prislužil vzdevek »mesar«. Poraz je bil tako hud, da ga lahko označimo za dokončnega, saj Stuarti odslej niso mogli resno računati na vrnitev na britanski prestol, kaj šele na rekatolizacijo dežele. Princ Karel Edward Stuart je sicer še enkrat (leta 1759) poizkusil z izkrcanjem na Škotskem, ki pa ni uspelo zaradi pomanjkanja francoske podpore. Utrujen in razočaran se je umaknil v Italijo, kjer se je prekomerno vdajal alkoholu. Nekdaj privlačen princ se je spremenil v zagrenjenega moškega, ki ga na koncu ni podpiral nihče, niti lastni brat ne. Umrl je leta 1788 v Rimu. Na Škotskem je njegova podoba ostala v trajnem spominu v obliki številnih pripovedk in pesmi, pa tudi opisov prinčevih ljubezenskih dogodivščin. Dvajset let po njegovi smrti je Canova nad njegovim grobom v baziliki sv. Petra v Vatikanu postavil sijajen spomenik, ki ga je naročil tedanji britanski princ regent – kasnejši Jurij IV.

 

Britanski filmski in gledališki igralec Sir Philip Anthony Hopkins se je rodil na današnji dan leta 1937 v Walesu. Z igralstvom se je začel ukvarjati leta 1967, ko je je nastopil v nadaljevanki, ki jo je pripravila BBC. Do danes je nanizal številne nagrade različnih filmskih združenj med katerimi so oskar in več nagrad BAFTA. Hopkins je vedno skrbno izbral like, ki jih je upodobil na odru ali filmskem platnu. Po večini je šlo za zelo kompleksne osebnosti, v podobo katerih se je odlično vživel. Hopkinsova igra je prepričljiva do te mere, da so se filmski kritiki že večkrat spraševali, ali igra ali živi vlogo, ki mu je bila določena s scenarijem. Prav zaradi njega so mnogi filmi (Ko jagenjčki umolknejo, Hanibal, Nixon, Amistad, Ostanki dneva, Howards End …) postali filmske uspešnice. Leta 1993 je bil povišan v viteški stan za zasluge na področju umetnosti. Kljub temu, da ga poznamo predvsem po filmskih vlogah, je Hopkins poznan tudi kot skladatelj, pianist in slikar.

 

John Blake MacDonald, Lochaber No More – Prince Charlie zapušča Škotsko; Coldupnorth, CC BY-SA 4.0 , via Wikimedia Commons, izrez

Sloviti nemški bankir in filantrop Jakob Fugger z vzdevkom Bogati je umrl na današnji dan leta 1525. Iz rojstnega Augsburga se je v mladosti preselil v Benetke, kjer je ostal do leta 1487. Ker je velik del družinskega bogastva temeljil na trgovini z italijanskimi tkaninami, je bilo bivanje v Benetkah vsekakor smiselno. Jakob se je že v Benetkah skupaj z brati lotil bančnih poslov, ki so še povečali družinsko premoženje. Ključna za Jakobov dvig je povezava s Habsburžani, ki so ravno v tem času postlali evropska in svetovna sila. Ker cesarja Maksimilijan I. in Karel V. pogosto nista zmogla odplačati dolgov, so se v Jakobovih rokah znašli mnogi rudniki, pravice do pobiranje carin in drugi dobičkonosni dohodki. Po letu 1500 se je med kliente družine Fugger štel tudi papež. Sčasoma so Fuggerji dosegli skoraj popolni monopol nad trgovino z bakrom pa tudi živim srebrom. S širitvijo Habsburških posesti se je širil tudi njihov vpliv, ki je proti koncu Jakobovega življenja segel tudi v Ameriko. Kljub neizmernemu bogastvu, je Jakob ostal z nogami trdno na tleh in ni pozabil na skromen izvor družine. Leta 1521 je dal postaviti znamenito naselje Fuggerei v Augsburgu, ki velja za najstarejše skupino socialnih stanovanj na svetu. Zaradi podpore Habsburžanov se je močno povečal tudi njegov politični vpliv, ki pa ga je težko oceniti, saj se je Jakob rad držal v ozadju. Jakob Fugger je sodil med najpomembnejše mecene v nemškem prostoru. Podpiral je Dürerja in močno pripomogel k nastanku renesanse v Nemčiji. V oporoki je večino premoženja zaupal nečaku Antonu. Po mnenju sodobne finančne stroke, je bil Jakob Fugger najbogatejši posameznik vseh časov (izvzete so kronane glave), katerega premoženje je znašalo okoli 400 milijard evrov.

 

Razvpiti ruski mistik in samooklicani menih Grigorij Jefimovič Rasputin je bil umorjen na današnji dan leta 1916. O njegovi mladosti v Sibiriji se ni ohranilo dosti avtentičnih podatkov. Ve se, da je bil poročen in je imel nekaj otrok. Pogosto je romal v bližnje in daljne samostane. Pot naj bi ga zanesla celo v Jeruzalem. Leta 1903 se je preselil v rusko prestolnico Sankt Peterburg, kjer je kmalu zaslovel zaradi preroškega daru, pa tudi razuzdanosti z obema spoloma. Leta 1905 je po posrednikih prišel na dvor, kjer so vsi trepetali za usodo carjeviča Aleksija, ki je bolehal za hemofilijo. Ker je medicina nad dečkom že zdavnaj obupala, sta Aleksijeva starša cesar Nikolaj II. in cesarica Aleksandra lahko upala le na čudežno ozdravljenje svojega otroka. Rasputinu je uspelo prav to. Do danes ni natančno znano, kako je neuki sibirski kmet uspel zaustaviti dečkove krvavitve. Ostaja dejstvo, da je vladarski par v Rasputinu videl glas Boga in tisočletne modrosti ruskega kmeta. Še posebej cesarica Aleksandra je brezmejno zaupala Razsputinu, ki je to zaupanje brezsramno izkoristil. Postopoma je Razsputin postal ena najbolj vplivnih osebnosti v državi, kar je močno razburilo vrh plemstva in pravoslavne cerkve. Ko se je Rusija leta 1914 zapletla v I. svetovno vojno, se je Razputinov vpliv le še povečal. Vmešal se je v imenovanja ministrov, poveljnikov na fronti in visokih državnih uradnikov. Proti koncu leta 1916 je dozorel načrt za njegovo ostranitev, ki ga je izvedel knez Feliks Jusupov. Slednji je s svojo lepoto brez težave očaral Razputina, ki je bil znan po naklonjenosti lepim mladeničem in ga zvabil v svojo sijajno palačo. Tu so Razputina najprej skušali zastrupiti, ker pa strup ni deloval, so ga ustrelili v glavo. Njegovo truplo so vrgli v reko Nevo, ki je bila v tem času skoraj popolnoma zaledenela. Mrtvega mistika so našli nekaj dni kasneje. Izkazalo se je, da je bil v trenutku, ko so ga vrgli v reko še vedno živ. Razsputin je napovedal lastno smrt in padec dinastije Romanovih. To slednje ob koncu leta 1916 niti ni bilo težko. Ker so številni dokumenti, ki so bili vezani na njegovo delovanje izginilo (Boljševiki so leta 1918 sežgali njegove posmrtne ostanke), so mnoga vprašanja povezana z njim ostala brez odgovora. Knez Jusupov, ki je preživel Oktobrsko revolucijo in teror, ki je sledil, je v svojih spominih natančno opisal dogajanje povezano z Razsputinovim umorom za katerega je prevzel vso odgovornost. Kljub nekaterim poskusom (predvsem s strani Razputinove hčere), da bi njegovo podobo prikazali v svetlejši luči, je Sibirski mistik do danes ostal zapisan kot prispodoba zla.

 

Fuggerei, Mittlerer Gasse, Augsburg. Astrid Foerster, CC BY-SA 4.0 , via Wikimedia Commons, izrez

Ruska cesarica Elizabeta Petrovna se je rodila na današnji dan leta 1709. Odrasla je kot najljubši otrok Petra Velikega. Ker jo je oče sklenil poročiti z bodočim Ludvikom XV., je bila Elizabeta deležna široke izobrazbe. Ker do poroke ni prišlo, je Elizabeta ostala v Rusiji in čakala na svojo priložnost. Med vlado njene sestrične Ane (1730-1740) je bila Elizabeta pregnana z dvora. V tem času se je zaljubila v ukrajinskega tlačana Cirila Razumovskega, ki ga je kasneje odkupila od lastnika in se z njim celo poročila. S pomočjo gardnih regimentov je leta 1741 izvedla državni udar in postala absolutna vladarica Rusije. Elizabeta je bila zelo bistra in sposobna vladarica. Sodelovala je v vojnah v Evropi in svoje čete poslala vse do Rena. Doma je bila izjemno priljubljena zaradi odprave smrtne kazni in pobožnosti. Elizabeta je naročila izgradnjo številnih sijajnih zgradb v Sankt Peterburgu in okolici (Zimski dvorec, Carskoje selo, samostan Smolnij …), ki jih je zasnoval slavni italijanski arhitekt Rastrelli. Podpore je bil deležen tudi prvi pomembnejši ruski znanstvenik Lomonosov. Poleg Katarine II. je Elizabeta I. najpomembnejša ruska vladarica 18. stoletja in ena najpomembnejših v ruski zgodovini nasploh.

 

Ena najvidnejših francoskih osebnosti 18. stoletja Jeanne Antoinette Poisson, bolj poznana kot markiza de Pompadour se je rodila na današnji dan leta 1721 v premožni pariški meščanski družini. Njena mladost je bila nadvse srečna. Deležna je bila široke izobrazbe, ki je vključevala tudi gledališko igro in igranje na več glasbenih inštrumentov. Zaradi prikupnosti se je je kmalu oprijel vzdevek “Reinette – kraljična”. Leta 1740 se je Jeanne Antoinette poročila z bogatim finančnikom, katerega stric je bil ljubimec njene matere. Gospa Le Normant d’Étiolles, kot se je pisala po novem, je kmalu postala središče pariške družbene smetane. Mlada, lepa, bistra, izobražena in bogata je v svoj salon pritegnila tudi mnoge vodilne francoske filozofe in mislece. Manjkali niso niti vodilni slikarji, kiparji in arhitekti tega časa. Nejini sprejemi so zasloveli celo v Versaillesu, kamor pa gospa Le Normant d’Étiolles še ni imel dostopa. Ludvika XV. je prvič srečala leta 1742, ko se je kralj podal na lov v bližino njenega posestva. Ludviku je bila privlačna in bistra ženska takoj všeč. Srečanja so se začela ponavljati, kar vzbudilo veliko zanimanje v Versaillesu, saj gospa Le Normant d’Étiolles ni bila plemenitega rodu, kot so bile prejšnje ljubice francoskih kraljev. Zvezi je močno nasprotoval tudi njen mož, ki je ženo odkrito ljubil. Gospa Le Normant d’Étiolles se je odločila tvegati vse in je leta 1744 obiskal ples v kraljevi palači, kjer je tudi prenočila. Naslednji dan je ves Versailles vedel, da ima kralj novo ljubico in, da je gospod Le Normant d’Étiolles izgubil ženo. Že naslednje leto je kralj ljubico povzdignil v markizo (kasneje celo v vojvodinjo). Markiza de Pompadour je skrbno pazila, da njen odnos s kraljem ne bi preveč vznemiril kraljice, ki je v zameno tolerirala moževo razmerje z njo. Markizin vpliv na kralja je bil ogromen. To še posebej velja za področji kulture in znanosti, ki sta pod njeno »vlado« doživeli izjemen razcvet. Ludvik XV. je že prej podpiral umetnost, vendar ga je prav markiza de Pompadour spodbudila k načrtnemu mecenstvu. Arhitekti, kiparji, slikarji in izdelovalci pohištva so imeli polne roke dela. Markiza de Pompadour je kralju svetoval odprtje slovite porcelanske manufakture v mestecu Sevres pri Parizu. To je izjemno povečalo prestiž Francije kot vodilne sile na področju mode, okusa, kulinarike, glasbe in seveda umetnosti. Ker so pod njenim okriljem našli zaščito tudi francoski filozofi, ki jih poznamo kot Enciklopediste, je markiza de Pompadour veljala tudi za podpornico novih idej, ki jim danes pravimo Razsvetljenstvo. Na področju politike je bila manj uspešna, kar pa ne pomeni, da je bil njen vpliv negativen. Po njenem nasvetu je Ludvik XV. končal stoletja dolge vojne s Habsburžani in se povezal z Marijo Terezijo. Zaradi velikega vpliva, ki ga je markiza de Pompadour ohranila tudi potem, ko sta s kraljem prenehala biti ljubimca (1751), je bila deležna mnogih kritik in sovražnih napadov. Plemstvo pač ni moglo preboleti dejstva, da je bila markiza de Pompadour po rodu meščanka. Že od mladih nog naprej je bila šibkega zdravja, zato ne preseneča, da je življenje v Versaillesu le še spodkopalo njeno zdravstveno stanje. Umrla je leta 1764 v starosti 42 let. Sodobno zgodovinopisje ji je precej bolj naklonjeno, kot je bilo to značilno za prejšnja obdobja. Prevladuje mnenje, da je markiza de Pompadour naredila zelo veliko dobrega za veličino Francije, kar zmanjša nekatere njene napačne poteze.

 

Boucher: Madame de Pompadour; Stara pinakoteka München. Vassil, CC0, via Wikimedia Commons

Beneški dož Andrea Gritti je umrl na današnji dan leta 1538. Izhajal je iz bogate trgovske družine, ki mu je omogočila šolanje na univerzi v Padovi. Kot trgovec je odpotoval v Anglijo, Francijo in Španijo. Pri tem je opravil tudi nekaj diplomatskih misij v imenu beneške vlade. Leta 1477 se je preselil v Carigrad, kjer je ostal skoraj tri desetletja. S pomočjo sorodnikov, ki so že bivali v mestu si je stkal občudovanja vredno mrežo kontaktov, ki so segali vse do Velikega vezirja. Uspešno je deloval kot trgovec z žitom. Sčasoma je njegov ugled tako zrasel, da je postal Beneški veleposlanik. Zaradi začetka Beneško-turške vojne leta 1499 so ga zaprli v Grad sedmih stolpov (glavni carigrajski zapor), kjer je ostal kar tri leta. Po vrnitvi v domovino je postal član beneške vlade in vojaški poveljnik. Kot tak je doživel mešan uspeh, je pa leta 1512 uspel skleniti mir s Francozi. Leta 1523 je bil izvoljen za doža. Njegova politika je bila usmerjena k pomiritvi s Habsburžani. Kot posrednik je skušal povezati Španijo in Francijo v skupen boj proti Turkom, ki so v tem času zasedli Madžarsko. Dolgo mu je uspelo ohraniti mir s sultanom Sulejmanom Veličastnim, ki pa je leta 1537 napadel Krf in ga tudi zasedel. Andrea Gritti je umrl le leto za tem. Nanj spominja sijajna serija portretov, ki jih je naslikal Tizian.

 

Francoski baročni slikar Laurent de La Hyre je umrl na današnji dan leta 1656. Na njegovo ustvarjenje je močno vplivala italijanska umetnosti, ki pa jo je poznal le posredno, saj ni nikoli obiskal Italije. Kasneje je nanj močno vplival Vouet, ki se je izobraževal v Rimu. La Hyre je naslikal serijo slik z nabožno, alegorično in mitološko vsebino. Njegova kakovost je pritegnila pozornost kardinala Richelieuja, ki ga je zaposlil pri dekoraciji svoje pariške palače. Po kardinalovi smrti je La Hyre našel podpornika v njegovem nasledniku kardinalu Mazarinu in regentinji Ani Avstrijski.

 

Kraljica Anglije, Škotske in Irske Marija II. je umrla zaradi črnih koz na današnji dan leta 1694. Marija je bila hči yorškega vojvode Jakoba in nečakinja kralja Karla II. Ker je Krarel II. ostal brez legitimnih naslednikov, je postala Marija glavna kandidatka za zasedbo prestola po stričevi smrti. V ta namen so jo vzgajali v protestantski veri, kar je nujno vodilo v spor z njenim katoliškim očetom. Da bi utrdili njen protestantizem, so Marijo poročili z bratrancem Viljemom Oranskim. Čeprav par ni imel potomcev in Viljem ni skrival homoseksualnosti, sta se zakonca dobro razumela. Po smrti Karla II. leta 1685 je Angliji zavladal Marijin oče Jakob II., ki pa so ga leta 1688 strmoglavili s prestola. Pri tem sta ključno vlogo igrala Marija in Viljem, ki sta sedaj skupaj zavladala Angliji. Ker je Viljem večji del časa prebil na bojnem polju ali pa v domovini (Nizozemska), je bila Marija tista, ki je samostojno vladala Angliji. Pri tem se je izkazala kot sposobna in močna vladarica, ki je uživala veliko podporo prebivalstva. Njena hitra smrt je močno potrla Viljema. Za kraljičin pogreb je Henry Purcell zložil veličastno »Music for the Funeral of Queen Mary«, ki velja za najboljše glasbeno delo v Angliji 17. stoletja.

 

Danes praznuje svoj 86. rojstni dan ena največjih in najbolj prepoznavnih britanskih filmskih igral Dame Margaret Natalie Smith – Maggie Smith – ki se je rodila leta 1934 v družini oxfordskega zdravnika. Njena igralska kariera se je začela z manjšimi gledališkimi vlogami leta 1952, ko Maggie Smith še ni dopolnila 18 let. Po skoraj sedemdesetih letih je še vedno aktivna igralka, ki ima za seboj nastopanje v več kot 70 filmih, več kot 90 gledaliških predstavah in okoli 30 televizijskih nadaljevankah. Kot taka je postala prejemnica prav vseh mogočih nagrad, ki jih podeljuje filmska industrija, vključno z dvema oskarjema. Kraljica Elizabeta II. ji je podelila dva viteška naslova (1990 in 2014). S podobnimi nagradami in častmi sta filmska industrija ter britanska krona počastili le njeno dolgoletno kolegico Judi Dench. Za razliko od slednje se lahko Maggie Smith pohvali še s štirimi častnimi doktorati s področja literature univerz Bath, St. Andrews, Oxford in Cambridge. V zadnjem desetletju je pritegnila pozornost v seriji filmov Herry Potter in nadaljevanki Downton Abbey. Kljub častitljivi starosti in skoraj sedemdesetletni karieri še ne misli na upokojitev, saj je že objavila napoved snemanj za leti 2021 in 2022.

 

Tintoretto, Andrea Gritti v spremstvu sv. Marka pred Devico Marijo in svetniki; Sailko, CC BY 3.0 , Wikimedia Commons, izrez

Eden vidnejših renesančnih arhitektov Antonio da Sangallo st. je umrl na današnji dan leta 1534. Antonio se je rodil kot sin rezbarja, ki je delal za Medičejce. Družina je bila ugledna do te mere, da je Antonio postal boter Julija Medičejskega (Giulio de Medici), ki je kasneje zavladal kot papež Klemen VII. Antonio je po krstu kar sedem let skrbel za dečka, kar kasnejši papež ni pozabil. Antonio je zaslovel predvsem s sijajno cerkvijo sv. Blaža pri mestu Montepulciano. Arhitektura, ki se dviga iz tlorisa grškega križa je že ob nastanku veljala za enega najčistejših primerov renesanse. Sangallo je naredil načrte za mnoge zgradbe v Firencah, Rimu, Montepulcianu in v Livornu. Nekoliko preseneča, da se je v prvi vrsti ukvarjal s fortifikacijsko arhitekturo, kar pa mu je prineslo veliko uspeha. Tako je v Rimu za papeža Aleksandra VI. predelal Angelski grad in ga spremenil v neosvojljivo trdnjavo. S trdnjavami je zavaroval tudi pristanišče Civitavecchia in mesto Civita Castellana. Arhitekti so bili tudi nekateri drugi člani družine Sangallo (brat Giuliano in nečak Antonio). Ker so mu arhitekturni projekti prinesli veliko denarja, se je kmalu upokojil in se začel ukvarjati s kmetovanjem.

 

Sloviti francoski portretist katalonskega porekla Hyacinthe Rigaud je umrl na današnji dan leta 1743. Sin krojača je začel učno dobo v očetovi delavnici, kjer je vzljubil razkošne materiale, v katere je kasneje z veliko virtuoznostjo odel svoje portretirance. Slikati je začel pod vodstvom lokalnega mojstra Ranca. Nekaj let je preživel v Lyonu, od koder se je leta 1681 preselil v Pariz, kamor ga je povabil Le Brun. Že naslednje leto je prejel štipendijo za obisk Rima, ki pa je po Le Brunovem nasvetu ni izkoristil. Raje se je loti študija del Tiziana, Rubensa in Van Dycka iz kraljevih zbirk. Že s prvimi portreti francoskega plemstva je opozoril nase, saj je njegovo odlično poznavanje različnih vrst blaga pripomoglo k podobi razkošja, ki je tako značilna za njegove slike. Ker je vse skupaj združil z izjemno natančnim slikanjem obraznih potez, so njegovi portreti zasloveli kot lep primer povezave med realnostjo in reprezentančnostjo. V naslednjih desetletjih je Rigaud upodobil prav vse pomembne Francozinje in Francoze. Kot glavni portretist dvora je našel dovolj časa, da je naslikal portrete bogatih Parižanov, ki jim je laskalo, da jih je naslikal kraljevi portretist. Rigauda nikakor ne morem ločiti od njegovega najslavnejšega dela. Potret Ludvika XIV., ki je nastal leta 1701 je kmalu postal ikona tega obdobja in je kot tak ostal do danes. Kralj je bil nad portretom tako navdušen, da je naročil repliko, ki jo danes hranijo v Versaillesu. V naslednjih letih je portretiral kar 18 vladajočih monarhov, kar mu je prineslo laskavi vzdevek »Portretist kraljev«. Vsega skupaj je naslikal več kot 1000 portretov, ki jih je z veliko skrbnostjo popisal v katalogu. Ugled je prinesel bogastvo, ki je slikarju omogočilo zbiranje umetnin. Slednje je po smrti zapustil kralju (Ludvik XV.) in se danes nahajajo v muzeju Louvre.

 

Kasnejši saški kralj Anton I. se je rodil na današnji dan leta 1755. Večji del življenja je preživel v senci starejšega brata Friderika Avgusta. Šele, ko je postalo jasno, da slednji ne bo imel otrok, ki bi jim prepustil prestol, se je Anton pojavil kot kandidat za kraljevo krono. V mladosti je bil zaročen z dvema francoskima princesama, vendar do poroke ni prišlo. Čeprav se mu je v drugem zakonu rodilo več otrok, nihče izmed njih ni preživel očeta. Ko je leta 1827 umrl njegov brat, je 71 letni Anton postal kralj. Bil je brez izkušen, kar je obetalo slabe čase za Saško. Antonovo neizkušenost so želeli izkoristiti Prusi, ki so leta 1829 skušali kralja preprečiti v zamenjavo protestantske Saške s katoliškim Porenjem. Saška vladarska hiša, ki je bila že več kot stoletje katoliška, ni imela nobenih težav z vlado protestantski deželi. Po drugi strani tudi Sasov ni motilo, da je na čelu njihove protestantske cerkve katoličan. Ker se kralj nikakor ni znašel pri vodenju države, je leta 1831 imenoval nečaka Friderika Avgusta za sovladarja. Sledil je sprejem nove ustave, ki je veljala vse do konca monarhije leta 1918.

 

Fürstenzug, Dresden, izrez s saškim kraljem Antonom I. / JoJan, CC BY 3.0, Wikimedia Commons