Stran 4 – Arslonga

Andaluzija: potovanje v preteklost

28. julija, 2023

Andaluzija je potovanje, ki je na marsikaterem spisku želja. Ta dežela na jugu Španije je povzetek vsega, kar imamo za tipično špansko: vroče podnebje, nasadi oljk in agrumov, flamenko in izjemni spomeniki mavrske arhitekture… Toda izraz Al Andalus je imel v zgodovini veliko širši pomen. Tako so namreč arabski zavojevalci poimenovali celotno deželo onkraj Gibraltarske ožine, ko so v 8. stoletju prodrli čez današnji Maroko in stopili na evropska tla. Hitro so porazili Vizigotsko kraljestvo in zasedli skoraj ves Iberski polotok z izjemo odročnih dolin severne Španije, kamor so se zatekli ostanki krščanskega upora.

Andaluzija ali »dežela Vandalov« (po najbolj razširjeni etimologiji) je hitro postala eno od glavnih središč arabske kulture in znanosti. Preplet krščanskega, judovskega, berberskega in arabskega prebivalstva je v skoraj osmih stoletjih muslimanske vladavine ustvaril edinstveno okolje, kjer je potekala bogata kulturna izmenjava.

Potovanje od izgnancev do kalifov

Arabsko nadoblast v današnji Španiji je najprej zaznamovala dinastija Omajadov, ki je svoj imperij in islamsko vero razširila od Indije na vzhodu do obal Atlantika na zahodu. Toda notranje težave so pripeljale do njihovega padca. Na begu pred novimi kalifi iz dinastije Abasidov je njihovo zatočišče postala prav Andaluzija, dežela na skrajnem zahodu njihovega sveta. Tu so se zasidrali in ustanovili emirat s sedežem v Cordobi, a se vseskozi ozirali nazaj na izgubljeni vzhod, od koder jih je privedlo potovanje izgnancev. Tako je svoje domotožje v verzih opisal prvi omajadski vladar Andaluzije:

Palmovo drevo stoji sredi Rusafe, na zahodu, daleč od dežele palm.
Zaklical sem mu: tudi ti si, kot jaz, v tujini in daleč stran od svojih domačih!
Zraslo si iz zemlje, v kateri si tujec, kot jaz, živiš v daljnem kotu sveta.
Naj te jutranja meglica osveži tu v izgnanstvu, naj te večno tolaži blagodejni dež!

Abd al Rahman I., kordovski emir (731 – ok. 788)

Ko je tudi oblast Abasidov začela upadati, je lahko njegov vnuk, Abd al Rahman III., leta 929 v Andaluziji obnovil Omajadski kalifat. Bil je močan voditelj in sposoben vojskovodja. S kombinacijo vojaške sile in diplomacije je ustavil širjenje krščanskih kraljestev na severu polotoka ter razširil vpliv tudi čez Gibraltarsko ožino v Maroko. Pod njegovo vladavino je nastala velika mošeja v Cordobi (danes katedrala Marijinega vnebovzetja, znana kot Mezquita), eden najlepših spomenikov mavrske arhitekture, po kateri tako slovi Andaluzija in nas kliče na potovanje. Morda si prav tam odgovorimo na vprašanje, ki ga je slavnemu kalifu pripisal naš Aškerc:

Turban pisan diči ruso glavo,
damaščanka mu visi ob boku.
Knjiga sveta je pred njim odprta –
koran čita mladi Abduraman,
koran čita, suro baš o smrti,
in o smrti in življenju večnem.

Anton Aškerc, Čaša nesmrtnosti

Andaluzija, središče znanosti in umetnosti

Kalif Hakam II., sin Abd al Rahmana III., je od očeta je podedoval stabilno oblast in blaginjo. Zato se je lahko posvetil svoji resnični ljubezni, znanstvenemu raziskovanju. Vladarjeva knjižnica v Cordobi je v tem času po nekaterih ocenah hranila neverjetnih 500.000 knjig, medtem ko so jih največje samostanske knjižnice v krščanski Evropi imele komaj kaj čez sto.

Cordoba naj bi v tem času s pol milijona prebivalci prehitela Carigrad kot največje in najbogatejše evropsko mesto. Andaluzija je postala središče medicine, znanosti, filozofije in umetnosti. Tu je bil rojen eden največjih zdravnikov srednjega veka, Abu ‘l Qasim al Zahrawi (latinsko Abulcasis), pionir kirurgije. V svoji enciklopediji Kitab al Tasrif, ki je za petsto let zaznamovala medicinsko prakso, je naštel več kot dvesto kirurških instrumentov.

O tem, kako cvetoča je bila v tem času Andaluzija, priča potovanje arabskega geografa Ibn Hawqala, ki je v svojem delu Surat al Ard popisal ves tedaj znani svet. Al Andalus je opisal kot širno in pomembno deželo z mnogimi velikimi in cvetočimi mesti, z rudniki zlata in srebra, ter dodal, da so življenjski stroški sorazmerni in da ljudje uživajo mir in blagostanje.

Razcvet je doživelo tudi pesništvo, predvsem v obliki muwaššah, edinstvenem stilu, ki ga je razvila Andaluzija in odseva večkulturno okolje, v katerem je nastal. V pesmih se namreč prepletajo lokalni dialekti arabščine, hebrejščine in mozarabščine – romanskega jezika krščanskih podložnikov kalifata.

Spodaj je primer andaluzijskega pesništva, priljubljena pesem z naslovom Lama bada yatathana, ki so jo v modernem času izvedli številni velikani arabske glasbe, kot so Fairuz, Sabah Fakhri, Souad Massi, Lena Chamamyan, Hamza el Din in Sami Yusuf:

Ko se je pojavila v ljubkem plesu,
me je lepota moje ljubljene zapeljala,
v trenutku se je ujelo najino srce.
Veja se je upognila, ko si jo nagnila.
O moja usoda, o moj nemir,
kdo bo odgovoril na moj klic,
da me ozdravi žara ljubezni,
če ne ti, kraljica lepote?«

Ibn al Khatib (1313 – 1374)

Andaluzija tega časa je omogočala izobrazbo tudi ženskam, ki so prepisovale dragocene rokopise. Znana je Lubna iz Cordobe, sužnja v vladarjevi palači, ki jo je Hakam II. osvobodil ter ji dal mesto tajnice in učenjakinje na dvoru. Odgovorna je bila za knjižnico, preučevala grške matematike in po pričevanjih znala reševati najbolj zapletene geometrijske in algebraične probleme svojega časa. Kasnejši biograf jo je opisal kot “inteligentno pisateljico, slovničarko, pesnico, izvedeno v aritmetiki, z izčrpnim znanjem; nihče v palači ni bil tako plemenit, kot ona”.

Obdobje nemirov in dinastij iz Maroka

Leta 1031 je kalifat zaradi notranjih trenj razpadel v vrsto vojskujočih se državic, imenovanih taifas. To je bil nemiren čas, ki je bil naklonjen drznim vojaškim voditeljem, kot je bil slavni El Cid, ki se je izmenoma boril tako za krščanske kot za muslimanske vladarje.

Pod pritiski krščanskih kraljestev na severu polotoka, ki so počasi, a vztrajno krčila prostor pod muslimansko vladavino (rekonkvista), so muslimanske državice poklicale na pomoč vojsko Almoravidov, ki so v tem času obvladovali Maroko. Ti pa so izkoristili njihovo šibkost in si jih podredili. Andaluzija je tako prišla pod nadzor različnih maroških dinastij, od Almoravidov in Almohadov do Marinidov. V tem času je izmenjava preko Gibraltarske ožine izoblikovala skupni kulturni prostor, ki še danes povezuje Andaluzijo in Maroko.

Pesniki, misitiki in prevajalci

Andaluzija je tudi v tem obdobju ostala križišče misli in prostor izmenjave med muslimanskim, judovskim in krščanskim svetom. Slavni filozof in sufijski učenjak Ibn Arabi, doma iz današnje Murcie, je v svojih delih poskušal ustvariti sintezo grške filozofije in mistike vseh treh monoteizmov. Tako je v pesmi opisal svoje doživljanje presežnega:

Moje srce lahko prevzame katerokoli obliko:
lahko je pašnik za gazele in samostan za menihe,
svetišče za malike, romarjem Kaaba,
plošči Tore in zvitki Korana.
Izpovedujem vero ljubezni, ne glede na pot, po kateri krenejo njene kamele.
To je moja vera in moje zaupanje.

Ibn Arabi, Razlagalec hrepenenj XI (prevod Neda Thaler)

Iz tega časa izvira tudi toledska prevajalska šola, kjer so prevajali besedila iz arabščine, hebrejščine in grščine v latinščino (oz. kasneje v staro španščino). Tako je Evropa spoznala dela arabskih znanstvenikov in filozofov, poleg tega pa je preko arabskih prevodov ponovno odkrila marsikateri na zahodu izgubljeni spis grške znanosti in filozofije, kar je sprožilo intelektualni razcvet v visokem srednjem veku in vplivalo na začetke renesanse.

Eden od pomembnih prevajalcev arabskih del je bil tudi Herman Koroški (imenovan tudi Herman Dalmata ali Herman Slovan). Njegov kraj rojstva ni znan, nekateri ga umeščajo nekje med Istro in Notranjsko, drugi pa v sv. Peter v Lesu na današnjem avstrijskem Koroškem. Skupaj z Robertom iz Kettona sta šla na potovanje preko Grčije vse do Damaska, nato pa preko Sicilije na Iberski polotok. Na pobudo Petra Častitljivega je Herman sodeloval pri prvem prevodu Korana v latinščino, zaslovel pa je tudi po prevodih Evklidovih in Ptolemajevih del iz arabščine.

Konec Al Andalusa, a Andaluzija živi naprej

Andaluzija je ključen preobrat doživela z bitko pri Las Navas de Tolosa leta 1212, ko so se vojske krščanskih kraljestev Kastilje, Navare in Aragona združile in premagale vojsko Almohadov. Zmaga je pomenila pospešek v rekonkvisti in v muslimanskih rokah je ostal le še emirat v Granadi. Ta je doživel še nekaj časa miru, ko so se krščanska kraljestva spopadla med seboj za prevlado na Iberskem polotoku. S poroko Ferdinanda Aragonskega in Izabele Kastiljske so se izpolnili pogoji za dokončni obračun.

Januarja 1492, le nekaj mesecev, preden je Krištof Kolumb odrinil na usodno potovanje, je zadnji sultan Boabdil predal mesto Granada v roke katoliških vladarjev. Arabski Al Andalus je izginil kot politična in kulturna sila, a zapustil nešteto sledi v španski umetnosti, jeziku in kulinariki. Zato je Andaluzija potovanje v preteklost, saj še danes izžareva bogastvo stoletij, ki ga je prinesla nenavadna mešanica jezikov, narodov in kultur v srednjeveški Španiji.

Naj se potovanje nadaljuje...

»First minute«: zgodnja prijava se splača

05. julija, 2023

Ana si je od malih nog želela videti Alhambro, saj so jo vedno privlačile zgodbe o mavrski Španiji. Pred dvema letoma ji je pot preprečila pandemija. Že nekaj časa je čutila preobremenjenost v službi, a jo je tolažila misel, da je letos čas za izpolnitev stare želje. Že decembra je ob reklami za »first minute« popuste pomislila, da bi preverila ponudbe za potovanja v Španijo, vendar preprosto ni zbrala volje. Teden dni pred dopustom je ugotovila, da je večina letov že zasedenih. Cene so bistveno presegale prihranke, ki jih zbrala v ta namen – vseeno je opravila rezervacijo. Nato je sledil šok: v dneh, ko bo v Granadi, ni bilo niti enega prostega termina za obisk Alhambre. Odločila se je, da bo vseeno poskusila. Vsak dan je stopila pred vhod v palačo in spraševala, ali se je kaj sprostilo, toda tam so le zmajevali z glavo. Poskušala je uživati v mestu, a se je počutila neizpolnjeno.

Čeprav je zgornja zgodba izmišljena, odseva izkušnje številnih potnikov, ki poskušajo po covidnem zaprtju potešiti potovalno mrzlico. V članku v New York Times so konec junija zapisali: »Po treh letih omejitev zaradi pandemije se potniki v rekordnem številu zgrinjajo v Evropo kljub visokim cenam letalskih vozovnic, omejenih nastanitev in gneče pred znamenitostmi.«

»Last minute« postaja znanstvena fantastika

O povečanem povpraševanju priča že podatek, da naj bi se samo število turistov iz ZDA v Evropi povečalo za kar 55 %. Turizem pa ni v porastu samo na stari celini, ampak tudi drugod po svetu. Naval na nekatere destinacije je tako velik, da so potovalne agencije začele že zavračati stranke za vrhunec poletne sezone. Potniki, ki so čakali na ugodne »last minute« ponudbe, so ostali praznih rok ali so se morali zadovoljiti z nadomestno destinacijo.

Turizem je zelo dinamična panoga in se hitro spreminja. Dogajanje zadnjih let ni spremenilo le potovalnih navad, ampak tudi pripravljenost turističnih destinacij, da sprejmejo večje število potnikov. Nekatera mesta, kot je Amsterdam, so začela turiste celo aktivno odvračati. Muzeji omejujejo velikost skupin, hoteli pokajo po šivih, priljubljene restavracije so rezervirane za več kot pol leta naprej, letalski promet se spopada s težavami zaradi pomanjkanja delovne sile. Temu se prilagajajo tudi popotniki: »last minute« postaja znanstvena fantastika, v trendu je »first minute«.

»First minute« je pametna izbira

Pametni potrošnik je danes tisti, ki razmišlja vnaprej. Nekaj več vloženega truda pol leta prej vam lahko prihrani veliko časa, predvsem pa skrbi tik pred dopustom, ko je večina potovanj že razprodanih ali bistveno dražjih. S »first minute« ali zgodnjo prijavo imate na voljo široko izbiro destinacij, tako da potujete tja, kamor želite in kakor želite.

V zadnjem hipu se lahko zgodi, da ne bo več na voljo letalskih povezav ali da bodo manj udobne. Velike svetovne znamenitosti in prireditve imajo termine zasedene že več mesecev vnaprej, tako da lahko ostanete pred zaprtimi vrati Alhambre, veronske arene ali Machu Picchuja. Pogosto se vstopnic ne da rezervirati, ampak jih je potrebno kupiti takoj, vezane so na ime in niso prenoslijve.

Star slovenski pregovor pravi: kdor dolgo izbira, izbirek dobi. To še kako velja tudi v turizmu.

Kdor prej plača, se mu splača

Če vam že uspe najti še prosto potovanje, bo to po vsej verjetnosti dražje. Z bližino odhoda naraščajo cene letalskih vozovnic, namestitev in drugih storitev. Na ceno lahko vplivajo tudi višje cene energentov in splošna inflacija. Visoko povpraševanje poganja cene na priljubljenih destinacijah v nebo, saj so po letih pandemije potniki pripravljeni potrošiti več. New York Times navaja primer potnice, ki je za štiritedensko potovanje po Evropi prodala avto: »Nadoknaditi moramo izgubljeni čas,« je dejala.

Po drugi strani so za zgodnjo prijavo pogosto na voljo popusti in ugodnosti, kot so »first minute« ali »early bird«, kar smo pri nas poslovenili v zgodnjo ptico. Zakaj ne bi plačali manj za isto storitev? Prihranek vam ostane za drugič, lahko pa si na samem potovanju privoščite nekaj več ali razveselite svoje bližnje z darilom. »First minute« popuste smo na izbranih terminih za vas pripravili tudi mi.

Brezskrbno in sproščeno

Zgodnja prijava vas odreši skrbi in vas varuje pred neprijetnimi presenečenji pred odhodom. Nekatere države imajo dolge vizumske postopke, druge zahtevajo veljavnost potnega lista še šest mesecev po potovanju ali ustrezno visoko zavarovanje z asistenco v tujini … Vse to je težko preveriti in opraviti v nekaj tednih, zato obstaja nevarnost, da se znajdete na odhodu brez potrebnih dokumentov.

Prijava v zadnjem hipu vas poleg brezskrbnosti lahko oropa tudi najlepšega občutka pred potovanjem: pričakovanja. Kako se je lažje vsak dan lotiti vseh obveznosti, ki nam jih prinaša življenje, če se veselimo novih doživetij in spoznanj, ki nas čakajo! »First minute« prijava vam omogoči, da si vnaprej preberete kak vodnik po destinaciji ali, še bolje, leposlovno delo, ki vas popelje v kulturo in vsakdanje življenje prebivalcev. Tako boste kraje, ko jih obiščete, videli v čisto drugačni luči.

V angleščini obstaja pregovor: zgodnja ptica ujame črva (po naše: kdor prvi pride, prvi melje). V turizmu zgodnje ptice ujamejo večjo izbiro, prihranke, čas za pripravo in veselo pričakovanje. Bodite tudi vi zgodnja ptica.

Alternativa: skriti kotički

Eden od načinov, da se izognemo prenatrpanim destinacijam, pa so tudi kraji, ki jih še ni dosegel masovni turizem. Teh je po svetu vedno manj, a si pri naši agenciji prizadevamo, da jih vsako leto ponujamo in razvijamo nova potovanja. Z nami se tako lahko podate v »neznano Španijo«, ali v Savdsko Arabijo, ki se vedno bolj odpira za turizem … V »oblegane« kraje pa vas raje popeljemo v terminu, ko se množice umaknejo, na primer decembra v Firence.

Zakaj zgodnja prijava?

zagotovite si mesto na potovanju: z zgodnjo prijavo se izognete možnosti, da za vas zmanjka mest na prevozih, nastanitvah ali pri ogledih
sedite spredaj: potujte udobneje in z več razgleda, saj sedeže na avtobusu rapozrejamo po datumu prijave in plačila potovanja
izognite se podražitvam: zagotovite si ceno, ki velja ob potrditvi prijave, ne glede kasnejše podražitve letalskih in drugih prevozov, nastanitev ...
izkoristite posebne "first minute" popuste za prijave v določenih terminih: prihranek pa raje porabite za kak priboljšek na poti ali darilo za svoje najdražje

Dr. Šprajc odkril novo arheološko najdišče na Jukatanu

23. junija, 2023

Priznani slovenski arheolog, predstojnik Inštituta za prostorske in antropološke študije ZRC SAZU in ena največjih avtoritet na področju raziskovanja staroselskih civilizacij v Srednji Ameriki dr. Ivan Šprajc je že vrsto let osredotočen na raziskovanje mezoameriške arheologije in arheoastronomije. Njegova raziskovalna skupina je ponovno dosegla pomemben mejnik, saj so v tropskem pragozdu južne Mehike odkrili ostanke majevskega mesta Ocomtun, ki je bilo pred približno 1000 leti regionalno središče tedanje staroselske družbe. Zaton je verjetno doživelo med 9. in 11. stoletjem, kar se sklada s časom propada majevske kulture v tej regiji.

Arheološko odkritje mesta, katerega ime v jeziku takratnih prebivalcev pomeni kamniti steber, se nahaja v naravnem parku Balamku na polotoku Jukatan. Šprajčeva skupina je še neraziskano področje tropskega gozda raziskovala v marcu in aprilu letos, preglede pa so izvajali tudi iz zraka z lasersko merilno metodo LiDAR, ki močno olajša raziskovanje neprehodnega tropskega pragozda.

Po Šprajčevih besedah jih je najbolj presenetilo arheološko najdišče na vzpetini, obdani z obsežnimi mokrišči. Najdišče je posejano s številnimi visokimi stavbami in vključuje več piramidnih struktur, visokih tudi do 15 metrov. Poleg piramid se na najdišču nahajajo tudi kamniti stebri, trije trgi z večjimi stavbami, igrišče za igre z žogo ter druge strukture, razporejene v skoraj koncentričnih krogih. Valjasti kamniti stebri so verjetno služili kot vhodi v prostore v zgornjih delih stavb.

Na območju arheološkega najdišča je raziskovalna skupina odkrila tudi več oltarjev, ki so bili morda zasnovani za skupnostne obrede, vendar bo za natančno določitev njihovega namena potrebnih več raziskav, je opozoril Šprajc, ki bo najnovejšemu odkritju gotovo namenil še veliko časa.

Ivan Šprajc je slovenski arheolog, znanstvenik in raziskovalec, specializiran za proučevanje starodavnih civilizacij in arheoloških najdišč v Srednji Ameriki, zlasti v Mehiki in Gvatemali. Zato ni čudno, da mu pravijo tudi slovenski Indiana Jones, čeprav se sam te primerjave otepa. Sam trdi, da je dejansko delo arheologov veliko bolj razburljivo kot v filmih. Med svojimi odpravami je odkril več kot 80 arheoloških najdišč, vključno z izgubljenimi in pozabljenimi mestnimi območji starodavnih civilizacij. Proučeval je tudi majevski koledar in dokazal, da je veliko starejši, kot je bilo domnevano.

Predavanje dr. Šprajca o odkrivanju majevskih mest

Eno najbolj znanih odkritij Ivana Šprajca je bila identifikacija in raziskava starodavnega mesta Lagunita v deželi Chiapas v Mehiki. Mesto je bilo več stoletij pozabljeno in skrito v globokem pragozdu Jukatana, nedaleč od meje z Gvatemalo. Prvi je arheološko najdišče odkril ameriški raziskovalec Eric von Euw, a ni točno opisal lokacije, zato je mesto ostalo skrito dokler ga Ivan Šprajc s svojo ekipo ni ponovno odkril in natančno dokumentiral. Odkritje je pomembno prispevalo k razumevanju majevske civilizacije in njenih arhitekturnih dosežkov. Čudovito pročelje Lagunite simbolizira vhod v jamo, ki predstavlja vodno podzemlje – mitološki labirint, kjer domujejo predniki.

Šprajc je tudi proučeval druge arheološke kraje, kot so Uxul, Chactún, El Palmar, La Corona in drugi. Njegove raziskave so osredotočene na kartografiranje in dokumentiranje struktur na arheološkem najdišču ter raziskovanje povezav med različnimi mestnimi območji in njihovimi kulturnimi in trgovskimi izmenjavami.

Poleg odkrivanja arheoloških najdišč je Ivan Šprajc prispeval tudi k znanstveni literaturi s številnimi članki in publikacijami. V svojih raziskavah je pomembno prispeval k razumevanju in ohranjanju dediščine starodavnih civilizacij Srednje Amerike.

Švedska ni samo ABBA in IKEA

23. junija, 2023

5 zanimivosti o domovini Vikingov

1. Na Švedsko v Osončje

Kako si lažje predstavljati naše Osončje? Razdalje v vesolju so za večino od nas nepredstavljive. Švedska se je težave lotila v velikem merilu: po državi se namreč razteza največji model Osončja na svetu, imenovan Sweden Solar System, ki sta ga zasnovala švedska astronoma Nils Brenning in Gösta Gahm leta 1998. Sonce, planeti, nekatera manjša telesa (npr. Halleyjev komet) in njihove medsebojne razdalje so predstavljeni v razmerju 1:20.000.000. Sonce predstavlja Avicii Arena v Stockholmu (prej znana kot Ericsson Globe), ki je s premerom 110 m največja sferična zgradba na svetu. Model Zemlje s premerom 65 cm stoji 7,6 km stran pri Švedskem naravoslovnem muzeju. Za primerjavo: model Jupitra ima premer 7,3 m in stoji blizu Stockholmskega letališča Arlanda, 40 km od »Sonca«. Rob Osončja (t. i. terminacijski šok) predstavlja točka, oddaljena neverjetnih 950 km v Kiruni na severu Švedske! Si zdaj predstavljate?

2. Umetnost pod zemljo

Na Švedskem najdemo največjo podzemno umetniško galerijo na svetu, ki se razteza na kar 110 km: Stockholmski metro. Več kot 90 postaj (od skupno 100) je namreč okrašenih z edinstvenimi in barvitimi umetniškimi instalacijami, ki jih je ustvarjalo več kot 150 umetnikov. Vožnja s podzemno železnico je tu kot zanimivosti polno potovanje skozi zgodovino novejše umetnosti: od začetkov iz 50. let prejšnjega stoletja do sodobnih eksperimentov. Vsaka ima svojo temo: od velikih modrih rastlinskih motivov osrednje postaje T-Centralen, preko posnetkov antične umetnosti na postaji Kungsträdgården do otroških risb postaje Hallonbergen.

3. Köttbullar ali čufte?

Se vam je kdaj zazdelo, da so slavne švedske mesne kroglice ali köttbullar, ki so postale simbol države (in trgovin IKEA), sumljivo podobne nam bližjim »čuftom«? Leta 2018 so na švedskem uradnem računu na Twitterju (Sweden.se) dvignili veliko prahu s teorijo, da je za njihov izvor kriv gurmanski okus švedskega kralja iz začetka 18. stoletja. Karel XII., ki ga je Voltaire imenoval »lev s severa«, je bil izjemen vojskovodja in je v Veliki severni vojni porazil skoraj vse sosede tedanjega švedskega imperija. A ni znal skleniti miru ob pravem času in med udorom v Rusijo je doživel uničujoč poraz v bitki pri Poltavi. Zatekel se je v Carigrad, kjer je zaradi politične situacije ostal kar pet let. Tam naj bi razvil okus za mesne kroglice (turško köfte), pa tudi za kavo – Švedi spadajo med narode, ki popijejo največ te črne tekočine. Teorije ne sprejemajo vsi strokovnjaki, kar pa nam ne preprečuje, da ob naslednji mesni kroglici ne bi pomislili na nesrečnega vladarja, ki je umrl le nekaj let po povratku na Švedsko. Lahko bi rekli, da je Švedski zapravil imperij, a ji nepričakovano prinesel kulinarično slavo.

4. Ko pralnica postane bojno polje

Švedska slovi kot izredno varčna in ekološko ozaveščena država. Tako je tudi, ko gre za pranje perila. Skoraj vse večstanovanjske stavbe imajo skupne pralnice, imenovane tvättstuga. Več gospodinjstev si deli prostor za pranje perila, opremljen s pralnimi in sušilnimi stroji, včasih pa tudi z likalniki. Pogosto je na voljo tudi skupni detergent za perilo. Dostop do pralnic je strogo omejen, stanovalci pa si morajo rezervirati svoj termin. Starejši sistemi uporabljajo tablo z luknjami, na kateri izberete prosti termin (zavarovano s ključavnico), novejši pa elektronsko aplikacijo. A pozor! Če boste zamudili za le pol ure, vam lahko sosed »ukrade« termin in ostali boste z umazanim perilom pred vrati. Vsak sistem ima seveda tudi napake in nekateri gredo celo tako daleč, da vdrejo v rezervacijski program in si tako zagotovijo čas za pranje. Skupne pralnice so tipično švedske: učinkovit in priročen način pranja perila, ki vam hkrati prihrani prostor v stanovanju. A lahko se spremenijo v prava bojišča: leta 2008 je policija samo v Stockholmu obravnavala več kot 70 primerov groženj in fizičnega nasilja, povezanih s pranjem perila.

5. »Švedska številka«

Bi poklepetali s Švedom? Če čutite nujno potrebo po tem, ste na žalost zamudili enkratno priložnost. Leta 2016 je Švedsko turistično združenje namreč uvedlo telefonsko številko, ki vas je povezala z naključnim prostovoljcem, ta pa je potešil vašo radovednost o Švedski ali le poklepetal z vami. Akcijo so zagnali v spomin na 250. obletnico zakona, s katerim je Švedska kot prva država na svetu odpravila cenzuro. V 79 dneh, ko je bila odprta telefonska povezava, so prejeli 197.678 klicev v skupni dolžini 367 dni, 9 minut in 21 sekund, kar pomeni, da je povprečni pogovor trajal 2 minuti in 41 sekund. Če niste bili med klicatelji, lahko počakate, da naletite na švedskega turista pri nas, ali pa se z nami odpravite na Švedsko!

Sneg v Cuscu prvič po 112 letih

18. maja, 2023

Nepričakovano jutro

8. maja so se prebivalci perujskega mesta Cusco zbudili v nenavadno jutro. Ulice, hiše in okoliško pokrajino je prekrila bela preproga: v trinajstih provincah Peruja je zapadel sneg. Kljub visoki nadmorski višini je to v teh krajih izjemno redek pojav. Po močnem, več kot dvanajsturnem deževju, so padavine prešle v leden dež in sneg. Zaradi teh razmer je bil močno oviran promet, lokalni mediji so poročali, da je zaradi velike količine snega na cesti obtičalo več deset vozil. Prišlo je tudi do zamud v poletih na mednarodnem letališču Alejandro Velasco Astete, ki oskrbuje mesto. Nepričakovano sneženje je pobelilo polja ječmena, pšenice, boba, kvinoje in koruze, kar je prizadelo na stotine kmetov.

Zakaj je sneg na 3.400 m presenečenje?

Pred letošnjim majem so zadnji sneg v Cuscu, ki leži na okoli 3.400 m nadmorske višine, zabeležili davnega leta 1911. Peru spada med države z najvišjo povprečno nadmorsko višino, saj velik del prekrivajo gorske verige Andov in visoke planote med njimi. Toda snežna prevleka prekriva le najvišje vrhove: zaradi bližine ekvatorja in vpliva morskih tokov prevladuje zmerno, suho podnebje. Sneg je zato običajen šele na okoli 4000 m, stalno pa se obdrži nad 5000 m nadmorske višine.

Cusco ima subtropsko gorsko podnebje z dvema glavnima sezonama: od oktobra do aprila prevladujejo toplejše temperature in več padavin, medtem ko je od maja do septembra hladneje in suho. Ko se temperature dovolj spustijo, so torej padavine zelo redke (julij ima npr. v povprečju le en dan s padavinami).

Zaprte šole, prekinjen trening nogometa …

Zaradi nizkih temperatur in ovir v prometu so regionalne oblasti direktorjem javnih in zasebnih izobraževalnih ustanov v prizadetih provincah predlagale prekinitev pouka in šolanje na daljavo. Snežni metež je prekinil športne dejavnosti, tudi najpomembnejšo postransko stvar na svetu: nogomet. Lokalno nogometno moštvo Cienciano iz Cusca je moralo preložiti treninge, saj je njegovo igrišče prekril sneg. Klub, ki je en najstarejših v državi in trenutno zaseda 8. mesto v prvi ligi, je sicer kasneje na domači tekmi vseeno zmagal proti Alianzi Atletico s 5:2.

Pojav El Niño

Maj na območju Cusca že spada med sušne mesece, a je letos prišlo do nenavadno obsežnih padavin, hkrati so se znižale tudi temperature. Patricio Valderrama, nekdanji predsednik Nacionalne meteorološke in hidrološke službe Peruja (Senamhi), je za RPP Noticias povedal, da je za nenavadno dogajanje po njegovih izračunih odgovoren pojav El Niño. Medtem ko se zaradi njega morje segreje, pa ima v visokogorju obraten učinek. Meteorologi so izdali tudi opozorila zaradi obilnih padavin, saj je po državi prihajalo do poplav in zemeljskih plazov.

»Ena od posledic El Niña je, da segreva osrednjo in severno obalo, a ohlaja Ande, predvsem južno višavje.«

Patricio Valderrama

Bitka tokov

Peru je ena najbolj priljubljenih destinacij v Južni Ameriki, ne le zaradi ostankov mogočnega inkovskega imperija in očarljivih kolonialnih mestec, ampak tudi zaradi izredne naravne pestrosti. V nasprotju z običajno predstavo ima zahod Peruja, ki leži ob Tihem oceanu, bistveno manj padavin kot vzhod, ki se odpira v porečje Amazonije.

Vzrok je hladni Humboldtov tok iz Antarktike, ki prinaša suho, hladno vreme. Na obalnem pasu lahko tako opazujemo kontrast med sušno, puščavsko obalo in morjem, ki kar kipi od življenja, saj ga hranijo bogati tokovi. To pojasni tudi, da so zahodna pobočja Andov manj namočena od vzhodnih, čeprav so ta na tisoče kilometrov oddaljena od morja. Razmere pa vsakih nekaj let preobrne že omenjeni tok El Niño, ki prinese toplejši, vlažen zrak in ekstremne pojave – eden od njih je tudi letošnji sneg v Cuscu.

Verona: opera že 100 let odmeva v Areni

28. aprila, 2023

Festival opere v Veroni

Vsako leto se ljubitelji opere zgrinjajo v mesto Verona na severu Italije. Razlog je izjemna kombinacija zgodovinskega prizorišča v lepo ohranjenem rimskem amfiteatru in vrhunskih umetnikov, ki skozi celo poletje pričarajo nepozabne večere. Letošnji festival je nekaj posebnega, saj obhajajo stoto obletnico opere v Areni. V treh mesecih od 16. junija do 9. septembra se bo zvrstilo petdeset neponovljivih predstav. Poleg velikih opernih uspešnic, kot sta Aida ali Carmen, bodo priredili tudi pet posebnih večerov, kjer bodo gostovali operni pevci Plácido Domingo, Jonas Kaufmann in Juan Diego Flórez, baletni plesalec Roberto Bolle, pa tudi orkester in zbor milanske Scale.

Aida, Carmen, Seviljski brivec …

Letos so se organizatorji odločili za najuspešnejše in največkrat ponovljene predstave iz bogate zgodovine. Aida se bo predstavila v prenovljeni produkciji, Carmen pa v preizkušeni zgodovinski predstavi, ki jo je postavil znameniti Franco Zeffirelli. Rossinijev Seviljski brivec vedno spravi v smeh, za zabavo pa bodo poskrbeli tudi pirotehnični vložki. Seveda ne bodo manjkale druge uspešnice velikega Verdija: Rigoletto, Traviata in Nabucco.

»100. sezona je prelomnica v zgodovini naše glasbene ustanove in želimo, da bi z nami praznovali vsi. Predstavili bomo svojo identiteto, zgodovino in sedanjost, predvsem pa ponudili okus svoje prihodnosti. Začne se pri ključnih sestavinah: najboljši svetovni izvajalci – kar je glavni namen te ustanove – in scena, ki je paša za oči na izjemnem, dih jemajočem odru. Kot vedno bodo v središču našega načrtovanja gledalci, ki so končni prejemniki čarobnega doživetja, ki ga predstavlja opera v areni.«

Umetniška direktorica festivala Cecilia Gasdia

Verona in stoletna zgodovina opere

Najslavnejši festival v Veroni ima svoje začetke v letu 1913. Tega leta je veronski tenorist Giovanni Zenatello želel obeležiti stoletnico rojstva Giuseppeja Verdija z veliko predstavo opere Aida v Areni. Že tedaj je dogodek privabil občinstvo iz vsega sveta, med gledalci pa sta bila tudi Giacomo Puccini in Franz Kafka. Posebej je navdušil inovativni pristop k sceni, saj so uporabili tridimenzionalne elemente namesto naslikanega dvodimenzionalnega ozadja. Festival se je nadaljeval vsako leto, prekinile so ga le prva in druga svetovna vojna ter nedavna pandemija covida. Kot je povedala Gasdia, sta glavni dve prednosti opere v Veroni prav vrhunska izvedba in impozantna scenska postavitev. Velik čar pa festival dolguje tudi prizorišču: veronska Arena je en najbolje ohranjenih antičnih amfiteatrov, ki izhaja iz 1. stoletja.

Od gladiatorskih iger in viteških turnirjev do opernih spektaklov

Amfiteater naj bi bil zgrajen ob koncu avgustejske dobe, podobno kot puljska arena, s katero ga povezuje tudi vrsta drugih podobnosti, tako da strokovnjaki ugibajo, da sta delo istega arhitekta. Gladiatorske predstave v njem si je lahko ogledalo do 30.000 gledalcev. V srednjem veku so veronsko Areno uporabljali kot kamnolom, stavba je utrpela precej škode v potresih, tu pa so bivale tudi mestne prostitutke. Boljši časi so prišli s renesanso, ko je prav na njej potekal prvi obsežni restavratorski projekt antične dediščine. V tem času so začeli v njej prirejati tudi viteške turnirje in druge predstave. Dvatisočletna zgodovina spektaklov je pustila svoj pečat, ki tudi danes osupne obiskovalca, ko vstopi v ta veličastni prostor.

Verona in njena okolica

Opera v Veroni pa je doživetje tudi zaradi mesta okoli nje. Neizogiben je postanek pod balkonom, kjer sta si nesmrtno ljubezen izpovedala Romeo in Julija, pa tudi sprehod po srednjeveških ulicah in trgih. Tudi v okolici mesta in na poti do tja nas vsako leto pričakajo novi skriti biseri. V neposredni bližini je slovito Gardsko jezero, ki ga je opeval rimski pesnik Katul, po podeželju pa so raztresene bogate vile beneškega plemstva. Na drugo stran sredi ravnic Benečije ležijo Evganejski griči, kjer je svoja zadnja leta preživel renesančni pesnik Petrarka. Bleščečo operno predstavo lahko tako združimo s poetično pokrajino, izjemnimi spomeniki kulture in, kot vedno v Italiji, s uživanjem ob dobri hrani in pijači.

Irska: Velikanova pot

07. aprila, 2023

Morda niste vedeli …

… da so bazaltni stebri na severni obali Irske v grofiji Antrim, ki jih poznamo kot Giant’s Causeway (Velikanova pot), najbolj obiskana turistična znamenitost Severne Irske. Naravno znamenitost sestavlja okoli 40.000 bazaltnih stebrov, ki so večinoma šestkotne oblike. Giant’s Causeway je nastal v času, ko je območje grofije Antrim zaznamovala živahna vulkanska dejavnost. Ob ohlajanju so se v lavi pojavile razpoke, ki so se širile v globino in ustvarile svinčnikom podobne tvorbe, ki so kasneje razpokali še horizontalno.

Seveda je razumljivo, da so prebivalci Irske pred tisočletji gledali na pojav kot na delo nadnaravnih sil. Irska legenda pravi, da so stebri ostanki poti, ki jo je zgradil velikan. Zgodba govori, da je irskega velikana Finn MacCoola izzval na boj škotski velikan Benandonner. Finn je izziv sprejel in zgradil pot čez Severni preliv tako, da sta se velikana lahko srečala. Ko je Finn spoznal, da je njegov škotski tekmec veliko večji in močnejši, se je pred njim skril. Finnova žena naj bi ga oblekla kot otroka in ga dala v zibelko. Ko je škotski velikan videl otroka, je bil prepričan, da je njegov oče Finn velikan med velikani. Prestrašen je zbežal nazaj na Škotsko in za sabo uničil pot, tako da ga Finn ne bi mogel preganjati. Ker lahko v Fingalovi jami na škotskem otoku Staffa (Hebridi) še danes občudujemo podobne bazaltne stebre (ki so del istega lavnega toka), se je zdela ta zgodba staroselcem še toliko bolj verjetna.

Valovanje in drugi vplivi naravnih sil so skozi milijone let zgladili skale in jih preoblikovali v podobo, ki so jim obiskovalci podelili nenavadna imena (pastirjeve stopinje, velikanov čevelj, orgle …). Če se zazremo na bazaltne stebre z višine, dejansko dobimo vtis, da gre za tlakovano pot, ki se izgublja v morskih valovih (tam se nadaljuje). Kljub temu da je Giant’s Causeway najslavnejši tovrstni pojav na našem planetu, pa ni edini. Podobne pojave najdemo tudi na drugih celinah – tam, kjer so bili ob izbruhu vulkanov podobne razmere kot na Irskem. Naravni pojav, ki je nastal kakih 55 milijonov let nazaj, je v javni lasti in lasti britanske krone (tako kot ves podvodni priobalni pas Združenega kraljestva), kar obiskovalcem omogoča prost dostop.

O lepotah Irske, njenih legendah, arheoloških, kulturno-zgodovinskih in predvsem naravnih lepotah boste izvedeli več, če se boste udeležili našega potovanja na Zeleni otok.

Andaluzija: očarljiva Alhambra

27. marca, 2023

Morda niste vedeli …

… da je slovita palača Alhambra (arabsko Rdeča) zadnji pomembnejši spomeniki mavrske arhitekture, saj bila večji del pozidana v obdobju, ko so mavrski emirati eden za drugim padali v roke Kastilje in Aragona. Prvo zgradbo na mestu današnje palače so zgradili že Rimljani, Mavri pa so tukaj okoli leta 889 zgradili majhno utrdbo, ki so jo kasneje opustili. Palačo je začel sredi 13. stol. graditi prvi emir Granade Mohamed I. Ibn Nasr. Status vladarske rezidence je dobila šele med vlado sultana Jusufa I. Tako je palača postala sedež zadnje muslimanske dinastije na Pirenejskem polotoku Nasridov, ki so se po padcu drugih mavrskih središč (Toledo, Sevilla in Cordoba) vse do konca 15. stoletja upirali pritiskom kastiljskih vladarjev.

Zasedba Granade in palače Alhambra leta 1492 je pomenila konec rekonkviste. Kraljica Izabela se je z možem Ferdinandom naselila v palači, ki je za nekaj časa postala rezidenca katoliških kraljev. Izabelin vnuk Karel V. je mavrskemu kompleksu palač dodal renesančno zgradbo in s tem je bilo gradbenih del na območju palače v glavnem konec. Karlovi nasledniki so Alhambro obiskovali vedno redkeje in kompleks, ki so mu arabski pesniki rekli Biser med smaragdi, je začel nezadržno propadati. Palačni kompleks je zgrajen na vrhu griča, kar je zahtevalo veliko strokovnega znanja. V vrtovih okoli zgradb so Mavri zasadili divje cvetje, vrtnice, pomarančevce in mirto. Posebnost vrtov je nasad angleških brestov, ki jih je leta 1812 zasadil vojvoda Wellington. Voda, ki napaja mnoge ribnike, slapove in vodomete priteka po 8 km dolgem kanalu.

Ker je kompleks Alhambre nastajal postopoma, v njem ni mogoče zaznati nekega načrta. Zgradbe so nastajale druga za drugo od 13. do 16. stoletja in skupaj z vrtovi pokrivajo kar 13 ha. Palača je je v marsičem netipičen primer mavrske umetnosti z dokaj majhnim bizantinskim vplivom, kakršnega najdemo na primer v kordovski Veliki mošeji. Večina zgradb je četverokotne oblike s prostori, ki se vsi odpirajo na osrednje dvorišče. K njim so postopoma dozidavali nove četverokotne zgradbe, grajene po istem načelu in jih s starimi povezali z majhnimi prostori ter hodniki. Najlepši primer tovrstne gradnje je Nasridska palača, v kateri prostori, dvorišča, stebrišča in vodometi tvorijo estetsko in funkcionalno celoto. Alhambra je bila leta 1984 uvrščena na seznam svetovne kulturne in naravne dediščine pri Unescu.

Palačo Alhambra in ostale izjemne spomenike, ki jih premore Andaluzija, si lahko ogledate na naših potovanjih: Andaluzija in Madrid, Andaluzija in Maroko.

Foto: Alhambra: Levje dvorišče; Miloš Klemen Mahorčič.

Apulija: skrivnostni trulli

10. marca, 2023

Morda niste vedeli …

… da so sloviti trulli v kraju Alberobello avtohtona oblika arhitekture v tem delu Apulije in jih v tej obliki ne najdemo nikjer drugje. Sam izraz trullo (množina trulli) izhaja iz grškega izraza za kupolo. Zanje je značilno, da so grajeni v tehniki suhega zidu (brez malte) in da jih pokriva stožčasto oblikovana streha, ki je grajena kot samopodporna kupola (brez podpornih stebrov). Trulli so v glavnem grajeni v obliki kroga (ne nujno pravilnega), z debelimi zidovi (od 0,8 do 2 m) in so tipična ruralna arhitektura kraja Alberobello. Da so trulli v prvi vrsti kmečka arhitektura, nam kaže tudi višina zidov, ki sega od 1,6 do 2 m, kar nam veliko pove tudi o višini njihovih graditeljev.

Prvi trulli naj bi nastali konec 15. stoletja, ko je lokalno plemstvo ukazalo kmetom graditi hiše, ki bi bile začasna bivališča in bi jih lahko hitro in enostavno podrli, gradbeni material pa porabili za kaj drugega. Domačini so za gradnjo v glavnem uporabili lokalni apnenec, ponekod pa lahko vidimo tudi trulle iz tufa. V času nastanka pravih trullov je bilo območje današnjega Alberobella v veliki meri prekrito z gozdom, na kar nas opozarja tudi samo ime kraja (lepo drevo). Gradnja trullov se je nadaljevala skozi stoletja, tudi po letu 1797, ko so Bourboni (v tistem času je bila Apulija del Kraljestva dveh Sicilij) Alberobello povzdignili v mesto in so odpravili mnoge starejše fevdalne omejitve. Gradnja trullov je doživela vrhunec konec 19. stoletja, ko je območje Alberobella postalo pomembna vinogradniška regija.

Z razvojem turizma v 20. stoletju so trulli postali prvovrstna turistična zanimivost in obvezna točka za potovanje po Apuliji. Mnoge so spremenili v trgovine s spominki, nastajati pa so začeli tudi novi, moderni trulli. Ko se danes sprehodimo po Alberobellu, nas prevzame uniformiranost teh zgradb. Velika večina je ometanih in pobarvanih na belo, stožčaste strehe pa so ohranile naravno barvo kamna. Če se podamo po okoliških travniki in vaseh pa še lahko odkrijemo trulle, ki se jih turizem ni dotaknil, a so na žalost v večini v slabem stanju. Leta 1996 so bili trulli v Alberobellu uvrščeni na seznam naravne in kulturne dediščine pri Unescu.

Ker sodi Apulija med najbolj atraktivne dežele Italije, vas vabimo, da si jo ogledate z nami na potovanju Apulija in Bazilikata.

Etna: ognjena gora

22. februarja, 2023

Morda niste vedeli …

… da je ognjenik Etna na Siciliji najvišji delujoči vulkan v Evropi. Gora, ki ji domačini spoštljivo pravijo Njeno veličanstvo, nosi pomenljivo ime Mongibello – sestavljeno iz latinskega in arabskega izraza za goro (mons in jabal), kar bi najlažje prevedli kot Gora vseh gora. To jasno kaže na veliko vlogo, ki jo je imela Etna za prebivalce Sicilije in vsega Sredozemlja.

Že v antiki je Etna vzbujala strahospoštovanje in radovednost. Grška mitologija je v Etno postavila Hefajstovo (Vulkanovo) kovačnico, v kateri naj bi nastajali Zevsovi bliski. V skladu z izročilom naj bi v njenem žrelu življenje končal filozof Empedokles, ki naj bi prostovoljno skočil vanj. Po drugi strani pa je cesar Hadrijan osebno vodil prvo organizirano raziskovalno ekspedicijo vse do vrha gore.

Etna se razprostira na površini 1.265 km² med mestoma Catania in Messina. Premer glavnega stožca je več kot 40 kilometrov, obseg vznožja pa znaša več kot 135 km. Vulkan se nahaja na stiku dveh pomembnih prelomnih sistemov – na meji med evrazijsko in afriško tektonsko ploščo. 15–20 km pod goro je sistem razpok, zapolnjenih z magmo, ki se nato dviguje v višje dele in nato skozi različne kraterje prihaja na površje. Ker je Etna delujoč ognjenik, se njena višina nenehno spreminja. Tako je Etna leta 1900 dosegla višino 3.274 m, leta 1950 pa 3.326 m. Najviše je ognjenik segal leta 1981, ko je meril 3.350 m, od sredine 80. let naprej se višina počasi niža. Zadnje meritve, ki sta jih julija 2018 z GPS napravami visoke ločljivosti izvedli dve različni ekipi, so pokazale, da Etna trenutno meri 3.326 m.

Po navadi vulkani bruhajo lavo na vrhu, Etna pa je en izmed redkih vulkanov, pri katerem človek lahko opazuje nastanek novih kraterjev, ki so se večinoma oblikovali v prejšnjem stoletju. Današnji ognjenik so do leta 2000 sestavljali štirje aktivni kraterji. V novem tisočletju so znanstveniki lahko opazovali rojstvo novih kraterjev. Konec leta 2011 je iz udrtine na območju Jugovzhodnega kraterja nastal nov krater, ki so ga poimenovali Novi jugovzhodni krater. Slednji je zelo aktiven in je na zadnje izbruhnil pred nekaj mesecev. Prebivalci Sicilije so se že davno navadili živeti v sožitju z mogočno goro, ki so jo leta 2013 uvrstili na seznam svetovne naravne dediščine pri Unescu.

Etna je le ena od mnogih naravnih znamenitosti Sicilije, med katerimi velja omeniti tudi Eolske otoke. Vabimo vas na potovanje po Siciliji, ki združuje osrednje naravne in kulturnozgodovinske spomenike otoka.