Morski lev v visokem valu, Galapaški otoki

Galapaški otoki

Galapagos
Pogled na Galapaške otoke

Galapaški otoki so svet zase. Devetnajst otokov je skupaj s številni otočki in čermi iz globin Tihega oceana vzdignila vulkanska aktivnost na stiku treh tektonskih plošč. Njihova odmaknjena lega (Ekvador, pod katerega spada otočje, leži skoraj 1000 km stran) je prispevala k posebni flori in favni z zelo visokim deležem endemičnih vrst, ki jih najdemo le tu. Zaradi razlik v količini padavin in razgibanosti otokov so se oblikovale raznolike pokrajine, od puščavskih in savanskih nižin do bolj namočenih višjih pobočij, kjer ponekod srečamo tudi tropski gozd.

 

Človek je na tem delu sveta relativno nov prišlek. 

 

Galapaški otoki imajo zelo malo virov sladke vode. Poleg njihove oddaljenosti od celine in drugih otokov v Tihem oceanu nam to razloži, zakaj nimamo nobenih nedvoumno dokazanih sledov o človeški prisotnosti vse do leta 1535. Tega leta je do njih po naključju zaneslo ladjo Tomása de Berlanga, ki je kot škof v Panami plul v Peru, da bi tam posredoval v sporu med konkvistadorjema Franciscom Pizarrom in Diegom de Almagro.

 

»Tu ni ničesar razen tjulnjev, želv, ki so tako velike, da bi vsaka lahko nosila človeka na sebi, in veliko legvanov, ki so podobni kačam.«

Tomás de Berlanga v opisu otokov za cesarja Karla V.

Škof se je poleg tega čudil krotkosti živali, ki so »tako nespametne, da ne znajo pobegniti, in mnoge smo lahko ujeli kar z roko«. A ni šlo za nespamet, ampak za prilagoditev na okolje, ki ne pozna velikih plenilcev. Zaupljivost živali do človeka je bila za nekatere vrste pogubna, za druge skoraj usodna, dokler niso uveljavili stroge zaščite. Danes pa je prav to poseben čar za obiskovalce otoka, ki se lahko resnično približajo naravnemu svetu.

Galapaška orjaška želva (Chelonoidis niger)

Galapaški otoki so dobili ime po starem iberskem izrazu za želvo, galápago, kar ni presenetljivo, ko se srečamo s temi velikankami. S svojo izjemno velikostjo in dolgoživostjo so galapaške želve pravi simbol otočja. Pasejo se na traviščih, jedo pa tudi listje, kaktuse in sadje ter tako nadomeščajo velike rastlinojede sesalce, ki jih otočje ni poznalo do prihoda človeka.

 

Na posameznih otokih živijo različne podvrste: na območjih z več vegetacije imajo kupolaste oklepe in krajši vrat, na bolj sušnih območjih pa oklepe v obliki sedla in daljši vrat. Znani so primeri galapaških želv, ki so živele skoraj dvesto let. Kot vrsta so že skoraj izumrle zaradi lova, a jih je rešila razglasitev otokov za zavarovano območje. So ena od le dveh preživelih vrst orjaških želv na svetu, ki so večinoma izginile zaradi človekove dejavnosti.

Galapaška orjaška želva v rezervatu
Galapaška želva, rezervat El Chato, Santa Cruz

Raj za morjeplovce in raziskovalce

Čeprav so otoke prvi odkrili Španci, so v kasnejšem obdobju nanje pogosteje pripluli angleški morjeplovci, pirati in kitolovci. Posamezni otoki so tako svoja prva imena dobili po britanski kraljevi družini in visokih plemičih. Prvi izpričani stalni človeški prebivalec je bil Patrick Watkins, irski mornar, ki so ga za kazen zapustili na otoku Floreana leta 1807. Po dveh letih mu je uspelo ukrasti čoln s kitolovske ladje in preveslati skoraj tisoč kilometrov do obale Južne Amerike.

Skica ščinkavcev, ki jih je raziskoval Darwin
Darwinovi ščinkavci z različnimi kljuni

Leta 1832 je mlada država Ekvador razglasila, da so Galapaški otoki del njenega ozemlja. Le tri leta kasneje je nanje priplul mladi znanstvenik, ki je največ prispeval k slovesu otočja. Charles Darwin je spremljal ekspedicijo ladje HMS Beagle, ki je za britansko mornarico kartirala obalo Južne Amerike. Od 15. septembra do 20. oktobra so izrisovali obale in prelive otočja, hkrati pa raziskovali tudi njegove geološke, botanične in zoološke posebnosti.

 

Darwin se je na Galapagosu kot geolog posvečal predvsem vulkanskim pojavom, a ga je hitro pritegnila živa narava. Presenetila ga je raznolikost med ščinkavci, ki so naseljevali različne otoke: skupno je kar 18 različnih vrst, razlikujejo pa se predvsem po raznovrstnih oblikah kljunov. Njegovo zanimanje je vzbudilo tudi poročilo, da se da po obliki oklepa želve ugotoviti, iz katerega otoka prihaja.

 

Kot je kasneje ugotovil, so zaradi različne prehrane, ki je bila na voljo na posameznih otokih, ptice skozi dolge generacije razvile različne oblike kljunov. Galapaški otoki so tako s svojimi ščinkavci bili postavili temelje za Darwinovo teorijo o razvoju vrst ali evoluciji. Do enega ključnih znanstvenih prebojev moderne dobe je prišlo po srečnem naključju, ki je mladega znanstvenika pripeljalo na to biotsko pestro, odmaknjeno otočje.

Morski legvan (Amblyrhynchus cristatus)

Morski legvani so mojstri preživetja na robu med morjem in kopnim. So izjemni plavalci in se hranijo z algami in morsko travo, kot mojstri potapljanja pa se po hrano spustijo tudi do več kot trideset metrov v globino. Posebne žleze jim omogočajo, da izločajo presežno sol. Posebna prilagoditev jim je omogočila, da so postali edini kuščar, ki se prehranjuje v morju.

 

Galapaški otoki so obkroženi z morjem, ki je bogato s hranljivimi snovmi, ki jih prinaša hladni Humboldtov tok iz Antarktike. Legvani se kot mrzlokrvne živali med potapljanjem za hrano, ki lahko traja tudi do pol ure, zelo ohladijo, a jim temna koža pomaga, da se nato na kopnem hitreje segrejejo. Prilagodijo lahko tudi svojo velikost, saj se v času pomanjkanja hrane, predvsem v letih, ko udari El Niño, njihovo telo lahko skrči tudi do 20 %.

Morski legvani na obali, v ozadju obiskovalka s fotoaparatom
Morski legvani se grejejo na obali

Galapaški otoki na udoben in okolju prijazen način

Za ohranjanje skoraj nedotaknjene narave otoka si prizadevata leta 1959 ustanovljeni Galapaški narodni park in raziskovalna postaja Charles Darwin. Leta 1978 so se Galapaški otoki prišli na UNESCO-v seznam svetovne dediščine. Zakonsko so zaščitene tudi vode okoli arhipelaga v Galapaškem morskem rezervatu, zaradi česar je otočje eden najlepših krajev za potapljanje.

 

Najboljši način za spoznavanje otočja in odkrivanje neokrnjene narave je križarjenje z ladjico. Tako lahko obiščete kraje, ki so drugače nedosegljivi vendar zelo raznoliki, saj vsak predstavlja svoj svet s svojevrstno pokrajino, rastlinstvom in živalstvom. Z ladjico se lahko kar najbolj približate veličastnim živalim v njihovem naravnem okolju, kjer lahko celo zaplavate med morskimi legvani in želvami.

Galapagos Seaman Journey

Na križarjenju vas bo spremljal strokovni vodnik, ki vam bo pomagal spoznati zapleteni ekosistem na otokih in prizadevanja za njegovo ohranjanje. Kot Charles Darwin se boste čudili naravnim zakonitostim, ki so porodile tako bogastvo življenja na tako majhnem delčku našega planeta, kot so Galapaški otoki.

 

 

Raziskovanje pa je lahko tudi nadvse udobno. Ob okusni hrani in pijači se boste lahko sprostili in uživali v prelestni naravi okoli vas. Po veličastnih barvah sončnega zahoda vas bo presenetilo nočno ekvatorialno nebo z nešteto zvezdami, ki ga ne kali svetlobno onesnaženje. Podjetja, ki imajo dovoljenje za organizacijo križarjenj, so podvržena temeljitim preverjanjem, tako da bo ekološki odtis vaše poti minimalen.

Neleteči kormoran (Phalacrocorax harrisi)

Te morske ptice s črnim perjem in turkiznimi očmi so odlične plavalke in potapljačke. S svojimi nogami se kot puščica poganjajo za ribami in drugimi manjšimi morskimi bitji. Čisto drugače pa je z njihovo letalsko spretnostjo: so edina vrsta kormorana, ki je izgubila zmožnost letenja. Ker Galapaški otoki niso imeli pravih plenilcev, ta vrsta ni več potrebovala velikih kril, ki so poleg tega ovira pri potapljanju.

 

Njihova zakrnela krila imajo le tretjino velikosti, ki bi bila potrebna za letenje. Toda niso le odvečni ostanek, saj jim pomagajo pri ravnotežju in stabilnosti med plavanjem. Uporabljajo jih tudi pri dvorjenju, ki se začne v vodi, nadaljuje pa na kopnem. Samci naklonjenost samici izkažejo s trakovi morske trave, ki jih nato spletejo v gnezdo tik nad morsko gladino.

Neleteči kormoran iz Galapagosa plava v vodi
Neleteči kormoran - kot puščica v vodi, avtor: putneymark, Wikimedia Commons

Začarani otoki

Če se boste odločili za potovanje, vam bo kmalu postalo jasno, zakaj so Galapaški otoki najprej nosili ime Začarani otoki. Obiskovalce začarajo s svojo divjostjo in prijaznostjo, nedotaknjenostjo in dostopnostjo.

 

Pred dvesto leti so navdihnili Darwina pri njegovem odločilnem znanstvenem preboju, danes pa navdihujejo ljubitelje narave iz vsega sveta in dajejo zgled trajnostnega turizma, ki prinaša razvoj domačinom in ohranja neokrnjeno naravo.

 

Naj začarajo tudi vas!