Japonski kamniti vrtovi

Oblikovanje narave je na Japonskem izrednega pomena

Japonska je dežela, kjer se spoštovanje do narave izraža na vsakem koraku. Oblikovanje pokrajine zajema številne vidike, od natančnega in skrbnega oblikovanja bonsajev, ki so pravi umetniški izdelki v miniaturni obliki, do velikopoteznega urejanja parkov in tradicionalnih vrtov, kjer vsak kamen, rastlina in vodni element nosi simbolni pomen. Med te izjemne primerke krajinskega oblikovanja sodi tudi oblikovanje kamnitih oz. suhih vrtov, znanih kot karesansui.

Njihova zgodovina sega v obdobje Muromači (1336-1573), ko so jih menihi uporabljali kot orodje za meditacijo in kontemplacijo v budističnih templjih.
Te vrtove najdemo predvsem v zen templjih, saj so zasnovani z namenom meditacije in refleksije. S skrbno postavljenimi kamni in grabljenim peskom, ki ponazarja valovanje vode, so to edinstveni prostori, ki odražajo zen filozofijo harmonije, miru in preprostosti. Oblikovani so s premišljeno razporeditvijo skal, peska in mahu z namenom ustvariti miren in meditativni prostor.
Tipični elementi suhih vrtov:

1. Skale: Predstavljajo gore, lahko tudi otoke v oceanu ali vrhove gora, včasih pa tudi živali. Vsaka skala ima svoj pomen in vlogo v oblikovanju vrta.
2. Pesek ali prod: Skrbno pograbljen v vzorce, ki predstavljajo valovanje vode ali rečne tokove. Grabljenje peska je del meditativnega procesa.
3. Mah: Pogosto uporabljen za pokrivanje delov vrta, ki simbolizirajo kopno ali otoke.
4. Redko rastlinje: Čeprav so zen vrtovi znani po svoji minimalistični estetiki, včasih vključujejo nekaj posameznih rastlin, kot so pritlikava drevesa ali grmi.
Postavitev vrta je skrbno oblikovana tako, da predstavlja naravne pokrajine v pomanjšani obliki. Razporeditev sledi natančnim načelom zen filozofije, ki vključuje asimetrijo, naravnost in minimalizem.
Japonski kamniti vrt, v katerem se nahajajo kamni in zelena drevesa
Prikaz asimetrije z vzorci sredi kamnitega vrta
Ključna načela, ki se uporabljajo pri razporeditvi elementov v kamnitih vrtovih so:

1. Asimetrija: Postavitev se izogiba simetriji in raje uporablja nepravilne in naravne oblike in postavitve. Asimetrija ustvarja občutek naravne lepote in harmonije, ki je prisotna v naravi.
2. Skupine treh: Skale so pogosto razporejene v skupinah po tri, kjer so trije kamni različne velikosti in postavljeni v trikotno razporeditev. To simbolizira harmonično povezavo med nebom, zemljo in človeštvom.
3. Naravni elementi: Vsaka skala predstavlja določen naravni element, kot so gore, otoki ali živali. Njihova postavitev je zasnovana tako, da ustvarja naravno pokrajino v miniaturi.
4. Praznina: Pomemben element zen vrtov je tudi praznina ali prostor med skalami. Ta praznina simbolizira odprtost, mir in prostor za meditacijo. Praznina omogoča gledalcu, da se osredotoči na posamezne elemente vrta.
5. Horizontalna in vertikalna linija: Skale so razporejene tako, da ustvarjajo ravnovesje med horizontalnimi in vertikalnimi linijami, kar daje občutek stabilnosti in harmonije.
6. Vizualni fokus: Vrtovi so pogosto zasnovani tako, da jih je mogoče občudovati z ene same točke, običajno z verande ali posebnega prostora v templju. Postavitev skal je zastavljena tako, da vodi oči gledalca skozi vrt in ustvarja različne perspektive in poglede.
Ni povsem jasno, kdo je prvi zasnoval takšen vrt na Japonskem, saj so se razvijali postopoma skozi stoletja. Ja pa zanimiva anekdota, ki je povezana s slavnim japonskim menihom in vrtnarjem, Muso Sosekijem, ki je živel v 14. stoletju.

Muso Soseki, znan tudi kot Muso Kokushi, je bil zen mojster in eden najvplivnejših oblikovalcev japonskih vrtov. Legenda pravi, da je nekoč ob meditaciji pri reki opazoval vodni tok in kamenje v reki. Navdihnjen s tem preprostim, a globoko simboličnim prizorom, je zasnoval vrt, kjer so kamni in pesek predstavljali reko in njeno gibanje.

Njegova zasnova je temeljila na ideji, da lahko bistvo narave poustvarimo v miniaturni, izčiščeni obliki in s tem ustvarimo prostor za meditacijo in refleksijo. Muso Soseki je tako postavil temelje za mnoge prihodnje generacije oblikovalcev zen vrtov, ki so sledili njegovim načelom in filozofiji.

Njegovi vrtovi, kot je znameniti Saiho-ji (Koke-dera ali Moss Temple) v Kjotu, še danes veljajo za mojstrovine krajinske umetnosti in simboli japonske zen kulture.

Najbolj zanimiv in najlepši kamniti vrt na Japonskem je v templju Ryoan-ji v Kjotu

Začetki templja segajo v leto 1450, ko je bil ustanovljen kot vila za plemiča. Po njegovi smrti pa je bila vila pod vodstvom zen mojstra Giten Genshoja preurejena v zen budistični tempelj.

Pripadajoči vrt je verjetno najbolj znan in občudovan primer karesansui na svetu in je uvrščen tudi na Unescov seznam kulturne dediščine. Zasnovan je kot suhi krajinski vrt s skalami, peskom in mahom, ki poustvarjajo bistvene elemente narave.

Prvi opisi vrta iz 17 stoletja pišejo o postavitvi devetih velikih kamnov, ki s svojo postavitvijo predstavljajo tigre, ki prečkajo vodo. Po velikem požaru v Kjotu sta bila tempelj in vrt uničena, ponovno urejen vrt z aktualno postavitvijo pa je že leta 1799 uredil in dokumentiral japonski mojster vrtnarstva Akisato Rito. Ilustracijo vrta objavil tudi v svojem delu Ilustrirani vodnik po slavnih vrtovih.

Današnja postavitev je najbolj znana po svojih petnajstih skalah, ki so razporejene na način, da nikoli ne morete videti vseh hkrati z ene same točke. Koncept postavitve je že od svojega začetka uganka, ki sproža različne teorije o simboliki elementov. Kamni lahko ponazarjajo otoke v oceanu, oblake na nebu ali tigrico s svojimi mladiči, odvisno od obiskovalčeve interpretacije. Število petnajst v zen budizmu pomeni popolnost, ker pa človek ni popoln, ne more uzreti vseh 15 kamnov, dokler ne doseže razsvetljenja.

Praznine med kamni in preprosto grabljenje peska ustvarjata prostor za meditacijo in refleksijo. Vsak obiskovalec v vrtu vidi nekaj drugega, kar odraža njegovo notranje stanje.

Sama postavitev vrta v templju Ryoan-ji v Kjotu se ne spreminja pogosto, saj je zasnova stalna in ima globoko simbolično vrednost. Urejanje je natančno in skrbno načrtovan proces, ki zahteva veliko časa in pozornosti. Vzdrževanje vključuje grabljenje peska v pravilne vzorce, odstranjevanje plevela, čiščenje mahu in skrb za skale. Ta postopek lahko traja več ur vsak dan, saj je ključnega pomena, da vrt ohranja svojo estetiko, perfektnost in meditativno funkcijo. Celoten proces urejanja se izvaja z izjemno natančnostjo in je tudi sam proces urejanja za osebo meditacija.

V oblikovanju kamnitih vrtov se odraža tudi japonska filozofija wabi-sabi, ki poudarja lepoto v preprostosti, nepopolnosti, prehodnosti in minljivosti. Že recimo po dežju je potrebno vrt vsakič znova urediti in pograbiti, da se vzpostavi prvotna oblika in vzorec. S tem se odraža spoštovanje do narave in njenega stalnega spreminjanja.

Na Japonskem je veliko kamnitih vrtov, mnogi so del templjev in privatnih posesti, ki niso vsi javno dostopni, zato točno število ni znano. Po grobi oceni na Japonskem obstaja več kot 2000 templjev z zen vrtovi.
Kamniti vrt kot del templja
Kamni kot dekorativni element vrta, ki je sestavljen iz proda

Kultura obnašanja v vrtovih

Obiskovalci se morajo obnašati spoštljivo in tiho, saj so vrtovi namenjeni meditaciji in kontemplaciji v mirnem okolju. V vrtu je po navadi poseben prostor namenjen obiskovalcem, kjer ga lahko občudujejo dlje časa in s tem izkusi njegov zenovski, meditativen učinek.

Kamniti vrtovi na Japonskem so edinstveni, pomirjujoči in simbolični prostori, ki ponujajo vpogled v japonsko kulturo in religijo. Ob obisku Japonske je postanek v takšnem vrtu nepogrešljiv, saj lahko kot obiskovalec v miru začutimo harmonijo in spokojnost. Opazovanje skrbno urejenih kamnov in peska omogoča globoko razmišljanje in meditacijo, s čimer bogatimo svojo dušo in se približamo bistvu zen filozofije.

Potujte s poznavalcem

Guggenheim Bilbao

Muzej Guggenheim Bilbao, ki velja za enega najbolj prepoznavnih arhitekturnih projektov konca 20. stoletja, je od svojega odprtja leta 1997 ključno prispeval k preobrazbi največjega industrijskega mesta v Baskiji. Nekoč cvetoče industrijsko središče, ki je zraslo na tradicionalni industriji jeklarstva in ladjedelništva, se je v drugi polovici 20. stoletja znašlo v gospodarski krizi. Lokalna vlada je leta 1991 sklenila, da bo revitalizacijo mesta utemeljila na kulturnem preoblikovanju. V sodelovanju z Guggenheimovo fundacijo je zasnovala ambiciozen projekt, ki je mestu povrnil izgubljeno vitalnost. Investicija lokalne vlade v višini 160 milijonov evrov se je izkazala za ključno pri vzpostavitvi ekonomske stabilnosti mesta.

Arhitekturna ikona

Arhitekturno mojstrovino je zasnoval priznani arhitekt Frank Owen Gehry. Njegova dinamična struktura, oblečena v titanove plošče, steklo in apnenec, simbolizira prehod mesta iz industrijske preteklosti v sodobno kulturno središče. S svojo lokacijo ob reki Nervion in oblikovnimi elementi spominja na industrijsko dediščino Bilbaa, hkrati pa z monumentalno arhitekturo izraža drzno ambicijo postati globalna kulturna ikona.
Muzejski kompleks skupaj z urejenim obrežjem in zelenicami obsega več kot tri hektarje, kar poudarja njegovo pomembno vlogo v arhitekturni prenovi mesta. Notranji razstavni prostori gostijo obsežno zbirko fundacije Guggenheim, ki vključuje dela vodilnih umetnikov 20. stoletja ter občasne razstave sodobne umetnosti, kar privablja obiskovalce z vsega sveta.
Guggenheim Bilbao, muzej, sodobna umetnost

Kulturna prenova mesta

Uspeh Guggenheimovega muzeja že vse od odprtja presega pričakovanja. Postal je osrednja točka preobrazbe Bilbaa, ki je v zadnjih desetletjih doživel vzpon kot turistična in kulturna destinacija. Porast števila obiskovalcev je sprožil razvoj turistične infrastrukture kot so hoteli, restavracije in prenovljene zelene površine. Razvoj je zajel tudi širše urbano področje, vključno z načrtom za letališče, ki ga je zasnoval arhitekt Santiago Calatrava, kar je izboljšalo dostopnost mesta.
Muzej je ustvaril močan gospodarski tok, ki je mestu omogočil financiranje nadaljnje infrastrukture in izboljšanje kakovosti življenja. Bilbao se je s tem preobrazil iz industrijskega središča v kulturno vozlišče s svetovno prepoznavnostjo, kar danes pogosto označujejo z izrazom “Bilbaovski učinek”.
Muzej Guggenheim, New York, sodobna umetnost
Muzej Guggenheim v New Yorku

Prednosti in slabosti

Kljub uspehu se muzej ni izognil kritikam. Ena izmed glavnih očitkov se nanaša na razstavno politiko, ki daje prednost mednarodno prepoznavnim umetnikom in zbirkam fundacije Guggenheim, medtem ko lokalna umetniška scena ostaja v senci. Kritiki trdijo, da muzej spodbuja kulturno homogenizacijo in ne naslavlja dovolj kulturnih specifik baskovske regije, kar zavira razvoj lokalnih umetnikov in institucij.
Dodatno težavo predstavlja gentrifikacija mesta, ki je posledica uspeha trženja Bilbaa kot prestižne turistične destinacije na mednarodni ravni. Naraščajoče cene nepremičnin in življenjskih stroškov so otežile dostopnost mesta za domačine, kar je povečalo socialno razslojenost. Obiskovalci, ki se osredotočajo predvsem na muzej, pogosto spregledajo druge kulturne znamenitosti v mestu, kar še dodatno krepi neenakomerne učinke razvoja.
Kljub svoji kontroverznosti Guggenheimov muzej v Bilbau ostaja izjemen primer, kako lahko arhitektura in kultura postaneta ključna dejavnika uspešne urbane obnove. Njegov daljnosežen vpliv je prinesel gospodarsko rast, povečal prepoznavnost mesta in ustvaril prostor za razprave o prihodnosti umetnosti in arhitekture.
Obenem projekt odpira vprašanja o trajnostni naravnanosti takšnih kulturnih središč, njihovem odnosu do lokalnih skupnosti in dolgoročnih socialnih učinkih. Guggenheimov muzej v Bilbau tako simbolizira uspešno zgodbo o preobrazbi mesta, hkrati pa ostaja opomin na izzive, ki jih prinaša globalizacija kulture in gospodarska odvisnost od turizma.
Zaradi svoje dinamičnosti in pomembne vloge na mednarodni ravni je tako muzej kakor tudi mesto Bilbao vredno ogleda. Poznavanje širšega konteksta in specifičnega razvoja pa lahko obogati tako naš obisk mesta kakor tudi podobne situacije v drugih okoljih.
Baskijo raziščite z nami

Azulejos – portugalski nacionalni simbol

Azulejos so eden izmed najprepoznavnejših elementov Portugalske nacionalne kulture, ki že več stoletij oblikuje javni prostor te čudovite dežele. Čeprav so v mestih tako pogosti, da jim navadno ne posvetimo prevelike pozornosti, je njihova zgodovina izredno bogata in razvejana.
Oblikovanje vizualnih podob s pomočjo manjših obdelanih polj seveda sega že v daljno preteklost k starogrškim in rimskim mozaikom. Od tod verjetno izvira fascinacija s tem posebnim likovnim jezikom, ki se je tudi po padcu dveh velikih civilizacij starega veka uspešno prenesla v kasnejša obdobja. Preko bizantinske umetnosti je imela tehnika še posebno velik vpliv na področju islamske umetnostne produkcije, ki je svoj pečat pustila tudi na Iberskem polotoku.

Azulejos in Iberski polotok

Začetke oblikovanja žganih ploščic po imenu azulejos umeščamo v 13. stoletje, ko so na območju današnje Španije, natančneje v mestu Sevilla, začeli posnemati arabske geometrično oblikovane vzorce na ploščicah, ki so jih Mavri zapustili na iberskem polotoku. Po njihovem vpadu leta 711 je umetnost polotoka neizogibno postala zmes arabskega in »zahodnoevropskega« stila ter oblikovala novo sintezo stilov v sledeči umetnostni produkciji.
V letu 1503 Sevillo obišče portugalski kralj Manuel I., ki se v kraljevi palači Alcázar nad glaziranimi ploščicami navduši do te mere, da oblikovalsko tehniko prenese v lastno kraljevino. Čeprav vizualna podoba ploščic na začetku izrazito sledi slogu islamske umetnosti, se skozi čas njihova motivika spremeni in prevzame značilnosti, ki jih danes pripisujemo portugalskemu stilu glaziranih ploščic.
Aveiro železniška postaja

Pisana zgodovina

Če so prve ploščice napolnjene z izrazito geometričnimi vzorci, se že v času 16. stoletja to spremeni. Ključni vpliv za novo vizualno vsebino so majolike italijanskih lončarjev, ki na svoja dela vključujejo mitološke, biblične in bukolične motive. S prevzemom teh novih likovnih podob se spremeni tudi vsebina portugalskih azulejos.
V drugi polovici 17. stoletja se na Portugalskem začnejo pojavljati holandske belo-modre ploščice iz Delfta, ki pogosto vključujejo zgodovinske zgodbe, in s svojo popularnostjo ponovno preusmerijo vsebino azulejos. Istočasna fascinacija s kitajskim porcelanom, ki so ga v tem času prav tako oblikovali v belih in modrih odtenkih, vzpostavi »delftske« azulejose kot izredno modne. Produkcija se zaradi tega še močneje razvije in okraševanje z glaziranimi ploščicami postane vseprisotno.
Cerkev Carmo, azulejos, Portugalska
V poznem 17. in v začetku 18. stoletja doseže ustvarjanje azulejos na Portugalskem svoj vrhunec. Takratna množična produkcija pa ne zalaga le domačih naročnikov, ampak pošilja glazirane ploščice tudi v številne portugalske kolonije, npr. v Brazilijo.
Motive vzorcev v praktično vsej produkciji zamenjajo podobe figur. Vedno pogostejši so motivi aristokratskega življenja, oblikujejo pa se tudi tako imenovane figure dobrodošlice (figura de convita), ki jih uvrščamo med izrazito portugalsko specifične podobe. Gre za upodobitev oseb v naravni velikosti, ki se pogosto nahajajo ob vratih, pred vhodi in po hodnikih, in so namenjene vizualnemu pozdravljanju obiskovalcev.
Razvoj azulejos močno zaznamuje tudi Lizbonski potres v letu 1755, po katerem zaradi hude materialne škode in hitre prenove mesta prevladuje izdelovanje nekoliko bolj preprostih motivov. Izdelovalci se v tem času pogosto sklicujejo na motive in vzorce iz prejšnjih obdobij. Proti koncu stoletja v prevladujočo belo-modro barvno paleto začnejo postopoma spet vstopati tudi druge barve.
V začetku 19. stoletja zacveti oblikovanje azulejos predvsem v portugalskih kolonijah. Zaradi francoske okupacije pod Napoleonovim vodstvom številni takratni mojstri pobegnejo v Brazilijo, kjer se naprej razvija poseben umetnostni slog. Številne azulejos zato danes najdemo tudi onkraj Atlantskega oceana. Kasneje se številni mojstri vrnejo na Portugalsko in s seboj prinesejo nove trende, med drugim tudi prekrivanje celotnega pročelja določenih zgradb.

Azulejos danes

Zanimanje za tovrstno dekoracijo v kasnejši dobi nekoliko upade, saj postanejo pomembnejše druge umetnostne tehnike. Vendar pa se azulejos po drugi svetovni vojni ponovno uveljavijo. Poleg posameznih umetnikov, ki se takrat začnejo ukvarjati s keramičnimi ploščicami kot medijem za izvedbo umetnostnih del, se tehnika azulejos pogosto pojavlja predvsem v javnih prostorih.
Detajl azulejos, Portugalska, bukolični motiv
Detajl azulejos, Portugalska, geometrični vzore
Detajl azulejos, Portugalska, ples
V tem času z azulejos okrasijo tudi številne postaje lizbonske podzemne železnice. Med umetniki, ki sodelujejo pri tem projektu, posebej izstopa Maria Keil, ki s svojim abstraktnim stilom pomladi in ponovno oživi tehniko glaziranih ploščic.

Nacionalna dediščina

Skozi bogato in raznoliko zgodovino, predvsem pa zaradi svoje nenehne prisotnosti v javnem prostoru, so azulejos postali nacionalni simbol Portugalske. Danes jih obiskovalci lahko občudujemo na številnih fasadah, stenah gostiln in postajah javnega prometa. Skozi čas so se keramične ploščice iz dekorativnega elementa spremenile v svojevrstne pripovedovalke zgodb, ki pogosto odražajo položaj posameznih slojev prebivalstva v portugalski družbi.
Unikatno umetnost, ki zaznamuje vsak naš obisk Portugalske, preveva duh številnih zgodovinskih dob in raznoraznih stilskih vplivov. Azulejos, ki so danes eden izmed najbolj prepoznavnih elementov portugalske kulturne dediščine, so tako pokazatelj kompleksnega, predvsem pa pisanega razvoja kulture Iberskega polotoka.

Potovanja na Portugalsko

Zagorka Simić: spoznajte obraz za risbami

Zagorka Simić je oblikovalka in risarka, ki je v svojem življenju ustvarila nešteto podob, med drugim tudi grafike za naš katalog potovanj in za spletno stran. Potovanja so ji bila položena že v zibelko, saj je živela v Srbiji, Bosni in Hercegovini, na Nizozemskem in v Sloveniji. Rezultate njene ustvarjalnosti najdemo na celi paleti izdelkov, od risanih animacij do knjig, koledarjev, znamk in razglednic. Ob tem pa se je spletla tudi marsikatera zanimiva zgodba. Preberite si, kdo je obraz za risbami, ki tako unikatno predstavljajo naša potovanja.

Kako ste začeli s svojim ustvarjalnim delom in na katerih področjih ste delovali?

Končala sem Akademijo za uporabne umetnosti v Beogradu. Kmalu po diplomi sem sprejela službo v Ljubljani in se po nekaj menjavah zaposlila v Iskri marketing. Veliko podjetje in sodelavci s svetovljanskimi nazori so omogočali strokovno rast, spletla so se tudi prijateljstva. Moji izdelki so na oglaševalskih srečanjih večkrat prejeli tudi priznanje, podjetje pa me je za nagrado poslalo na kakšen izlet.
V tem času sem sodelovala tudi z izobraževalno redakcijo tedanje RTV Ljubljana, za katero sem delala kratke animirane predloge. To niso bile risanke za otroke, čeprav je šlo za isto klasično tehniko animiranja, ampak animirani prikazi določenih pojavov, na primer premikanja celin s tektonskimi ploščami. To je bilo naporno delo, tehnika je zahtevala veliko risb, kar je vzelo ogromno časa. Danes imamo računalnike in gre hitreje, prej si vsako sličico naredil ročno, to je bilo res zelo veliko risanja.
Po devetih letih dela v Iskri sem za dve leti odšla na Nizozemsko, kjer sem bila oblikovalka v dveh manjših birojih za dizajn. V Ljubljano sem se vrnila v letih osamosvajanja in nadaljevala kot svobodna umetnica. Sodelovala sem z različnimi podjetji iz različnih področij. Ko se je začelo delo iz ročnega seliti na računalnik, me to ni privlačilo in sem se obrnila k ilustraciji.

Ste svoja dela tudi razstavljali?

Imela sem več samostojnih in skupinskih razstav v Sloveniji in tujini. Naj naštejem najodmevnejše: Bienale industrijskega oblikovanja (BIO) Ljubljana, Bienale ilustracije v Bratislavi, Bienale akvarela v Ajdovščini, Bienale ilustracije v Ljubljani, Zlatno pero v Beogradu, …

Galerija ilustracij

Kako se je začelo vaše sodelovanje z agencijo Ars longa?

V tem času sem že sodelovala pri znamkah Pošte Slovenija. Ko sem bila na nekem izletu, je lastnik agencije Borut Uršič videl eno od njih in me vprašal, če bi risala za Ars longo. To se mi je zdela res prava naloga zame, saj zelo rada potujem. Na potovanjih sem nato vedno preverjala, ali sem se dobro odrezala pri risanju znamenitosti. Naše sodelovanje traja že kakih 25 let in še danes me vsake toliko časa pokličete za kakšno risbico.

Kako najdete navdih za motiv?

Pomembna mi je impresija, vtis, ko nekaj zagledam. Kot te tri palme iz Omana. Lani sem se na potovanju po tej deželi usedla na nek kamen, pogledala okoli sebe in si rekla: to bi bilo dobro. Ko sem prišla domov, je nastala risba. Všeč mi je tudi ustvarjanje v izobraževalne namene, tudi sama sem se ob svojem delu veliko naučila o rastlinah, sadju, etnologiji ali zgodovini, kar me je zelo veselilo.

Oblikovali ste celo vrsto znamk?

S Pošto Slovenije sem sodelovala vrsto let. Nedavno mi je Janko Štampfl, ki se ukvarja z zgodovino pošte, povedal, da sem avtorica ali soavtorica največ slovenskih znamk, naštel jih je kar 71. Med njimi je na primer znamka, posvečena jezuitu Hallersteinu, ki je bil rojen v Ljubljani in živel v Mengšu, deloval pa je na Kitajskem, kjer je dosegel tretjo mandarinsko stopnjo in delal na cesarskem observatoriju. Največ motivov pa je bilo rastlinskih. Za svoje prvo naročilo za pošto sem zmagala na natečaju za pet zdravilnih rastlin, risala sem tudi orhideje …
Zanimiva je tudi dopisnica, posvečena Francu Pircu (v ZDA znan kot Francis Pierz), ki je navduševal ljudi za sadjarstvo, da bi s tem revne kmete obvaroval lakote. Kasneje je odšel kot misijonar v ZDA, kjer je nadaljeval svoje delo. Po njem se imenuje tudi mesto v Minnesoti. Na dopisnici sem spredaj upodobila jabolko, na drugi strani pa njegov portret na tiskani znamki. Poleg tega sem oblikovala tudi filatelistične kuverte, moje so tudi vse risbe iz druge redne etnološke serije znamk.

Katere tehnike so vam najljubše?

V osnovi sem grafična oblikovalka, zame je najpomembnejša risba, lahko gre za tuš, pero, svinčnik ali akvarel. To so tehnike, ki me zanimajo. Zelo mi je blizu botanična risba, razne rožice so se tako znašle na znamkah, v knjigah, v časopisih, na razglednicah … Pri tem uporabljam akvarel in svinčnik, ker zahteva botanična risba izjemno natančnost.
Za moje sosede iz Kozjanskega parka v Podsredi sem narisala 48 starih sort jabolk. To zahteva preciznost in veliko potrpljenja. Agronom mi je vsakih nekaj dni prinesel jabolka, ki sem jih nato narisala – in jih tudi pojedla, poskusila sem čisto vse sorte in potem na svojem vrtu posadila tiste, ki so mi bile všeč. Zanimivo mi je bilo jabolko, ki je skoraj brez okusa: soseda mi je povedala, da je ta sorta prva dozorela in so jih ljudje spomladi jedli s kruhom, kar je bila velika osvežitev od zime. Prinašal mi jih je sproti, kot so jabolka dozorevala, od marca do oktobra, vsakokrat dve ali tri stare sorte. Risbe jabolk so tri leta zapored uporabili na koledarjih, kasneje pa so se znašle še na znamkah, skodelicah in na drugih izdelkih. Podobno sem skoraj celo leto risala za knjigo travniških rastlin, postopoma, ko so cvetele posamezne rastline.
Občasno pa naredim nekaj čisto svobodnega, da se osvobodim natančnosti in doslednosti, in ustvarim kak akvarel ali kaj podobnega, kot je na primer razglednica, ki sem jo nazadnje izdelala za svoj kraj.

Kako je prišlo do te razglednice?

Po upokojitvi sem se preselila v Bistrico ob Sotli v hišo svojega pradeda, kjer živim še danes. Praded je bil velik trgovec. Nedavno so pri nas pripravili razstavo starih razglednic našega kraja in izkazalo se je, da jih je ogromno, kar je čudež za tako majhen kraj. Med obema vojnama razglednic niso izdajale založbe, ampak trgovci, kot je bil moj praded. Ko je umrl, je trgovino prevzela moja prababica, ki je prav tako izdala nekaj razglednic. Ko se je ponudila priložnost ob omenjeni razstavi, sem si dejala, da bom še jaz sledila njunemu zgledu in izdala svojo razglednico. Da bi se povezala s pradedom, ki se je pisal Jug, sem narisala pogled iz okna v sobi, kjer sedim tudi zdaj, na cerkvico in svojo soseščino. Zato nosi razglednica naslov Pogled iz Jugove hiše.

Osaka Expo

Svetovna razstava ali Expo je največja mednarodna razstava, ki se praviloma izvaja vsakih pet let, navadno gosti med 100 in 200 držav ter sprejme več deset milijonov obiskovalcev. Vsebina razstave, ki se je začela oblikovati v sredini 19. stoletja, je danes osredotočena predvsem na raziskovanje in oblikovanje rešitev, ki bodo krojile bolj povezano in trajnostno prihodnost človeštva. Osaka Expo bo v letu 2025 poskušal ponoviti uspeh svetovne razstave na Japonskem iz leta 1970.

Evolucija svetovnih razstav

Prvo svetovno razstavo je kot znak moči britanskega imperija leta 1851 v Londonu organiziral princ Albert, mož kraljice Viktorije. V slavni Kristalni palači, ki je bila postavljena prav za to ogromno razstavo in je leta 1936 na žalost tudi zgorela, so narodi sveta razstavljali največje industrijske dosežke svojega časa. S to postavitvijo se je začela tradicija mednarodnega sodelovanja in razkrivanja najsodobnejših tehnoloških ter znanstvenih dosežkov na svetovni ravni.
Leta 1876 je bil v Filadelfiji denimo prvič razstavljen telefon, leta 1939 na razstavi v New Yorku pa televizija. Leta 1901 so v Buffalu prvič razstavili rentgensko napravo, ki so jo tri leta kasneje prilagodili tudi za uporabo na pacientih in je za vedno spremenila medicinsko stroko.
Na Expo z nami
Kristalna palača, prva svetovna razstava
Kristalna palača, 1851

Nacionalni paviljoni

Skozi čas se je poleg vsebinskih premikov začela spreminjati tudi sama zasnova in organizacija svetovnih razstav. Posebej pomembni so v 20. stoletju postali nacionalni paviljoni, individualno oblikovane arhitekture, ki predstavljajo identiteto posameznega naroda in s tem prispevajo k raznolikosti svetovnih razstav. Kljub prestižu in simbolnemu kapitalu, ki ga paviljon prinese narodu, pa so visoki stroški gradnje pogosto razlog, da države razstavljajo v skupnih paviljonih, ki jih postavi gostiteljica.
Arhitekturni projekti, ki so nastali v sklopu svetovnih razstav, so danes najbolj prepoznavne znamenitosti mnogih mest. Na svetovni razstavi leta 1889 v Parizu je bil na primer postavljen Eifflov stolp, leta 1929 je bila v Sevilli zgrajena Plaza de España. Isto leto je bil v Barceloni postavljen nemški paviljon arhitektov Mies van der Rohe in Lily Reich, ki je s svojo preprosto obliko pustil velik vpliv na moderni arhitekturi. Atomium v Bruslju je nastal v sklopu svetovne razstave leta 1958, Unisphere v New Yorku pa v sklopu Expa 1964. Mnoge druge arhitekture, ki so bile zgrajene v kontekstu svetovnih razstav, danes uporabljajo za ambasade, muzeje in v druge namene, številne pa so ostale prepuščene toku narave in časa.
Eifflov stolp, Pariz
Plaza de España, Sevilla, Expo
Plaza de España, Sevilla
Unisphere, New York

Osaka Expo – 2025

Prihodnje leto bo Expo 2025 potekal v Osaki na Japonskem, kjer so izvedli tudi izredno uspešno svetovno razstavo leta 1970. Tema tokratnega Expa je Oblikovanje družbe prihodnosti za naša življenja (Designing Future Society for Our Lives). Vse od Expa leta 2000 v Hannovru se poskušajo svetovne razstave osredotočiti na globalne težave ter na njihove možne rešitve in v tem ni prihajajoči Expo nobena izjema.
Osaka je tretje največje mesto na Japonskem in je prestolnica regije Kansai. Zaradi svoje vrhunske kulinarike je znana kot kuhinja Japonske, poleg tega pa je tudi eno izmed večjih finančnih, tehnoloških in univerzitetnih mest v državi. Osaka je smiselna izbira za prihajajočo svetovno razstavo predvsem zaradi bogatih izkušenj z organizacijo mednarodnih dogodkov in napredne infrastrukture, ki bo obiskovalcem omogočala odlične povezave tako znotraj kot tudi zunaj mesta.
Expo 2025 bo potekal na umetno postavljenem otoku z imenom Yumeshima, ki obsega skoraj 1000 hektarov. Posebej za razstavo bo oblikovan tudi približno 2 km obsegajoč lesen obroč, ki bo zajemal večino paviljonov in bo obiskovalcem omogočal boljši pregled nad celotnim dogajanjem Expa. Dogodek bo z raznoliko arhitekturo poudarjal okoljsko ozaveščen razvoj naše skupne prihodnosti.
Stolp sonca, Tarō Okamoto, Osaka expo 1970
Tarō Okamoto, Stolp sonca, Expo 1970

Slovenski paviljon

V sklopu razstave bo svoj paviljon oblikovala tudi Slovenija. Z abstraktno simboliko naj bi arhitektura izpostavila našo državo kot zeleno srce Evrope, ki poskuša preko najema nosilne konstrukcije arhitekture in uporabe slovenskega lesa tudi zmanjšati ogljični odtis izgradnje. Načrti in koncepti našega paviljona so dostopni na povezavi tukaj.
Vprašanja podnebnega segrevanja, starajočega se prebivalstva in globalne neenakosti so izzivi, s katerimi se soočamo že danes in bodo neposredno vplivali na naš planet. Osaka Expo 2025 želi ustvariti platformo, kjer se lahko države, organizacije in posamezniki povežejo v iskanju trajnostnih in inovativnih rešitev, ki bodo oblikovale boljšo prihodnost. Če mu bo to uspelo, pa se z obiskom prepričajte sami.

Humboldtov tok

Na današnji dan leta 1769 se je v Prusiji rodil Alexander von Humboldt, svetovno znani raziskovalec in naturalist. Bil je mlajši brat pruskega diplomata, lingvista in filozofa Wilhelma von Humboldta. Zaradi vsesplošnih doprinosov k znanju človeštva njuno ime danes nosi tudi osrednja univerza v Berlinu.
Alexander von Humboldt je v poznem 18. stoletju napisal številne knjige s podrobnimi biološkimi raziskavami in teorijami, kar mu je prineslo spoštovanje in prepoznavnost v evropskih znanstvenih krogih. Zaradi njegove holistične perspektive sveta in raziskovanja človekovega vpliva na okolje ga danes številni označujejo za očeta ekologije.
V času svojega delovanja je sodeloval in se srečeval s številnimi intelektualci, kot sta bila na primer pisatelj Wolfgang von Goethe in pesnik in filozof Friedrich Schiller, ob prelomu tisočletja pa je zaradi svojih raziskav odpotoval celo čez Atlantski ocean.
Tam je raziskoval obe Ameriki in med drugim prvi opravil temperaturne meritve Perujskega toka na zahodni strani Južne Amerike, ki je posledično po njem dobil tudi ime – Humboldtov tok.
Alexander von Humboldt, Humboldto tok

Humboldtov tok

Perujski oziroma Humboldtov tok se pretaka od južnega Čila do Peruja, kjer se ob Ekvatorju usmeri proti zahodnemu delu Tihega oceana. Gre za hladni tok, ki s seboj nosi vodo iz območja Antarktike. To je osnova za bogat ekosistem, ki ga ustvarja na zahodni obali Južne Amerike.
Dno oceanov je polno razpadajočih organizmov, ki predstavljajo bogat vir hranljivih snovi za morsko življenje. Hladni tok, ki se pretaka po dnu oceana, hranilne snovi v procesu izmenjavanja hladne in tople vode ob obali prinese na površje. To je pri Humboldtovem toku mogoče zaradi pasatov, ki potekajo ob ekvatorju in pihajo jugozahodno. Vetrovi premikajo zgornjo površino tople vode proti zahodnemu Pacifiku in omogočajo, da hladna voda ob obali Čila in Peruja pride na površje ter s tem ustvarja območje polno hranljivih snovi.
Humboldtov tok, zemljevid
Take vrste okolje je optimalno za razvoj fitoplanktona. To so rastlinski organizmi, ki poleg svetlobe potrebujejo velike količine hranljivih snovi za rast in proces fotosinteze. Fitoplankton je bistven za ohranjanje naše atmosfere, saj ustvarja kar polovico vsega kisika v zraku, ki ga dihamo.
Poleg tega je fitoplankton tudi osnovni člen v morski prehranjevalni verigi. Predstavlja glavni vir hrane za t. i. zooplankton, ki je glavna prehrana za številne ribe. Ravno zaradi vode bogate s fitoplanktonom je ta del Tihega oceana posledično izredno bogat tudi z drugimi živalskimi vrstami. Humboldtov tok tako s svojim delovanjem ustvarja izredno kompleksen in raznolik ekosistem.
Zaradi tega je to morsko področje že od nekdaj izredno pomembno tudi za človeka. Raznolika paleta morskega življenja je seveda zanimiva za opazovanje in raziskovanje, vendar pa je območje perujskega toka v modernem kontekstu še pomembnejše kot eno izmed največjih ribolovnih območij na svetu, na katerem letno ujamejo med 18 in 20 % svetovnega ribjega ulova. Zato kakršne koli spremembe, ki vplivajo na tok in na njegovo zmožnost oblikovanja tako bogatega ekosistema, lahko prinesejo izredno hude globalne posledice ne le na biološki, ampak tudi na ekonomski ravni.

Vremenski vpliv

Humboldtov tok ima močan vpliv tudi izven morskega območja. Vreme v zahodnih obalnih mestih Južne Amerike je kljub njihovi lokaciji v subtropskem in tropskem pasu precej neobičajno. Podnebje ni izredno vroče in polno padavin, ampak je zaradi prisotnosti hladnega toka hladnejše in posledično tudi bolj suho.
Hladna voda, ki prodira na površje ob obali, vzpostavlja nižjo temperaturo in višji pritisk, kar otežuje nabiranje vlage in tvorjenje oblakov. Manko oblakov na obali vpliva tudi na bližnje osrednje regije, ki se morajo zaradi posledično manjše količine padavin zanašati na vodo lokalnih rek. Kljub temu da te vremenske razmere niso idealne za razvoj močne agrikulture, je največji problem zahodnega dela Južne Amerike dejstvo, da podnebje ni konstantno.
Več o Južni Ameriki

Alexander von Humboldt

Leta 1769 je bil rojen v bogati plemiški družini in je bil že kot otrok deležen najboljše izobrazbe. Po končanem šolanju je najprej deloval kot rudarski inšpektor, nato pa je svoje življenje posvetil potovanju in geografskim, fizikalnim, biološkim, antropološkim in zgodovinskim raziskavam. Zadnjih petindvajset let svojega življenja je posvetil predvsem pisanju monumentalnega dela Kozmos, v katerem je razkril svojo vizijo strukture vesolja. Leta 1859 je umrl brez potomcev.

El Niño in La Niña

Eden izmed pojavov, ki najmočneje vpliva na klimo obravnavanega območja in na sam Humboldtov tok, se imenuje El Niño. Gre za meteorološki pojav, ki ga kljub številnim raziskavam še vedno ne razumemo popolnoma in ga pogosto težko natančno napovemo. Pojavlja se na vsakih dve do osem let in za seboj pušča hude posledice tako v naravi, kakor tudi v urbanih območjih.
Ime El Niño prihaja iz španščine in pomeni “deček” ali “malček”. Poimenovanje izvira iz Peruja, kjer so ribiči pojav povezali z Jezusovim rojstvom, saj so prav v času okoli božiča na obali pogosto opazili toplejšo vodo. Tako so ga začeli uporabljati za označevanje tega posebnega vremenskega pojava, ki vpliva na temperature morja v tropskem Pacifiku in ima pomemben vpliv na globalno vreme.
Do pojava El Niño pride, ko upade moč pasatov in se posledično dvigne temperatura gladine vode. Ker so vetrovi šibkejši, se po gladini oceana proti zahodu Pacifika premakne manj tople vode. Zaradi tega hladni tok iz morskega dna težje prinese na površje hranljive snovi, kar okrni rast in razvoj ekosistema. Manjša količina fitoplanktona pomeni manjše število drugih morskih vrst, kar vpliva tako na globalno ceno ribjih izdelkov, kakor na lokalne delavce, ki so pogosto zaposleni v ribji industriji.
Topla voda na površju morja povzroči dvig temperatur in s tem oblikuje tudi več oblakov, kar vodi do močnih padavin. Močno deževje se lahko premika čez celotno območje Južne Amerike in hudo poškoduje kmetijske pridelke ter tako še dodatno ohromi lokalno ekonomijo.
Otočje Ballestas
Pojavu El Niño sledi pojav La Niña, ki je sicer navadno šibkejši, a lahko traja dlje časa. Pri tem pojavu se moč pasatov obnovi in poveča nad običajno, kar povzroči, da se več tople vode premakne proti zahodnemu Pacifiku in hladni Humboldtov tok na površje ponovno prinese ogromno hranljivih snovi. Ker pa je zaradi močnejših vetrov na vzhodnem območju Pacifika več hladne vode, lahko v obmorskih državah pride do nižjih temperatur in bolj suhega podnebja, kar vpliva na lokalno kmetijsko produkcijo.
Kanjon Colca
Morski tokovi so ključni pri usmerjanju in uravnavanju podnebja našega planeta. Raziskovanje tega naravnega elementa vodi k boljšemu razumevanju svetovnega naravnega sistema in našega mesta v njem. Alexander von Humboldt, ki je prvi izmeril temperaturo Perujskega toka, je s tem postavil začetke empiričnega raziskovanja hladnega toka, ki danes ne oblikuje le življenja na zahodni obali Južne Amerike, ampak vpliva na globalno klimo in ekonomijo.
Če vas zanima edinstvena narava Južne Amerike, si oglejte predavanje o potovanju po Patagoniji, ki ga je pripravil naš vodnik Juan Kočar.

 Čudesa Južne Amerike lahko raziščete z nami

Majorelle jardin – zelena oaza Marakeša

Modni oblikovalec Yves Saint-Laurent je bil nekaj časa lastnik sijajnih vrtov Majorelle (v izvirniku Majorelle jardin) v maroškem mestu Marakeš. Vrtovi po površini dosegajo približno pol hektarja in sodijo med najlepše botanične vrtove na svetu. Polni eksotičnega rastlinja, vodnih motivov in raznolikih arhitekturnih elementov, med katerimi se nahaja še kompleks kavarne, knjižnice ter muzejev, obiskovalcu ponujajo izkustvo eksotične narave in lokalne zgodovine.

Majorelle in Saint-Laurent

Francoski orientalist Jacques Majorelle je leta 1923 začel urejati zemljišče, ki je bilo takrat na robu novega (francoskega) dela Marakeša. Leta 1930 so v vrtovih postavili vilo v kubističnem slogu, ki je postala rezidenca Majorella in njegove žene. Ko je njun zakon leta 1950 razpadel, je Majorelle zaradi visokih stroškov ohranjanja, pa tudi zaradi njihovega širjenja, vrtove po delih postopoma prodajal.
Z denarjem je istočasno sicer uspešno bogatil svojo zbirko, a je površino originalnega zemljišča postajala vse manjša. V letu 1962 je bil umetnik poškodovan v prometni nesreči, zaradi katere se je vrnil v Francijo in tam posledično tudi umrl. Novi lastniki so posest zanemarili in rastlinsko bogastvo je bilo prepuščeno propadu.
Zemljišče je nato skupaj s svojim poslovnim partnerjem Pierrom Bergejem leta 1980 kupil Yves Saint-Laurent, ki je vrtovom vrnil staro lepoto in slavo. Za oblikovalsko kariero modnega velikana je Marakeš postal eden izmed ključnih virov inspiracije pri njegovih projektih. Vsako leto je v severnoafriškem mestu dva tedna razvijal svoje ideje, ki jih je nato udejanjil v svojem ateljeju v Parizu. »Marakeš me je poučil o barvah« že v lastnih besedah dovolj nazorno lokalni vpliv reflektira francoski oblikovalec.
Majorelle jardin - oblikovano okno v Marakešu Maroko
Živahno in pisano kulturno ter družbeno okolje mesta je po eni strani vplivalo na same oblike oblek, vendar pa se največja sprememba pojavi v novo prisotnih barvnih tonih oblikovalčevih projektov, ki se je poprej veliko bolj naslanjal na temnejše odtenke in črno barvo. Vila in Majorelle jardin tako ostanejo za Yves Saint-Laurenta prostor pobega in razmisleka skozi celotno življenje, po njegovi smrti in raztrosu pepela leta 2008 pa tudi njegovo poslednje počivališče.
Več o Maroku
Živahno in pisano kulturno ter družbeno okolje mesta je po eni strani vplivalo na same oblike oblek, vendar pa se največja sprememba pojavi v novo prisotnih barvnih tonih oblikovalčevih projektov, ki se je poprej veliko bolj naslanjal na temnejše odtenke in črno barvo. Vila in Majorelle jardin tako ostanejo za Yves Saint-Laurenta prostor pobega in razmisleka skozi celotno življenje, po njegovi smrti in raztrosu pepela leta 2008 pa tudi njegovo poslednje počivališče.

Narava in umetnost

Po letu 1980 so bile čez čas originalnim vrtovom in vili dograjene številne zgradbe, ki danes obiskovalcu ponujajo tudi kulturno bogato izkušnjo. Posamezne zgradbe so urejene v majhne, a zelo privlačne muzeje, ki hranijo dela berberske umetnosti, nekaj Majorellovih slik in kose oblačil iz zasebne zbirke Yves Saint-Laurenta. Na posesti je bila ustanovljena tudi knjižnica, ki vključuje knjige o botaniki, islamski umetnosti in celo zapise v andaluzijski arabščini iz 12. stoletja.
Vrtovi so danes umetelno urejeni in presenečajo z izredno raznovrstnostjo rastlinja ter številnimi vodnimi motivi. Drevesa, grmovnice, cvetlice in kaktusi so urejeni v zaključene celote, ki neopazno prehajajo druga v drugo, ter s tem oblikujejo celovito botanično izkušnjo.
Eksotične azijske rastline, palme južnega Pacifika in kaktusi iz ameriškega jugozahoda so le nekatere izmed rastlin, ki še danes pričajo o zbirateljski strasti in vsesplošnem zanimanju Majorella, ki je bil v svojem času označen za enega izmed najpomembnejših zbirateljev rastlin.
Njegovo zanimanje za rastline verjetno izhaja že iz rane mladosti, saj je odraščal ob očetu, art nouveau-jevskem oblikovalcu pohištva, ki je za svoje stilne rešitve pogosto izhajal ravno iz vegetativnih naravnih podob.
Kubistična vila v Majorelle jardin Marakeš
Raziščite maroško kuhinjo
Vodni element Majorelle jardin
Sprehod po vrtovih dodatno povezujejo in poudarjajo pogosto nekoliko prikriti vodni motivi. Številni bazeni in namakalni jarki so izvir vlage in hladu v vročih mesecih, hkrati pa toni padajoče in tekoče vode bogatijo rastlinje z mehkim zvočnim odtenkom. Poleg tega sta bila pri zasnovi vrtov in njihovi obnovi tako Majorelle kot Yves Saint-Laurent pozorna na močno afriško svetlobo, ki na vodnih površinah ustvarja nepozabne odseve. Gosto zelenje in obilica vode že od začetka privlačita tudi številne vrste ptic, med katerimi je kar 17 endemičnih severno afriških vrst našlo svoj dom v tamkajšnjih drevesnih krošnjah.
V vrtovih se poleg tega najdejo tudi elementi mavrske parkovne arhitekture. Obiskovalec pri njih lahko opazi oblikovalsko zmes art deco-ja in mavrskega sloga, kar deluje kot simbioza takratnega aktualnega evropskega stila in lokalne oblikovalske tradicije. Lokalne značilnosti pa lahko opazimo tudi drugje.
Prav posebno mesto pri ureditvi vrtov je Majorelle namreč namenil keramiki in sami vili, ki je obarvana v sijočo modrino. Ta specifičen izrazit odtenek modre barve se danes po njem tudi imenuje – bleu Majorelle, inspiracijo zanj pa je umetnik najverjetneje našel v berberski umetnosti. Rumeno barvo in odtenke terakote, ki krasijo številne vaze, v vrtove kasneje prinese Yves Saint-Laurent.
Majorelle jardin so najbolj priljubljena turistična znamenitost v mestu, ki se lahko pohvali z izjemno kulturno-zgodovinsko dediščino. Kljub zanimivim muzejem v novozgrajenem kompleksu pa se zdi, da je za obiskovalca prava nagrada unikatna botanična izkušnja prepredena z eksotičnimi rastlinami, intenzivnimi barvnimi odtenki in zvoki žuboreče vode ter ptičjega petja.

Dr. Šprajc: Od pisarne do terena

Vljudno vas vabimo na predavanje dr. Ivana Šprajca v Hotelu Intercontinental 19. septembra, na katerem bo predstavil rezultate svojih dolgoletnih izkopavanj, predvsem pa nam približal potek arheološkega raziskovalnega dela “od pisarne do terena”, od odločitve, kje bodo izkopavali, do vsakodnevnih izzivov, ki jih prinaša delo v jukatanskem pragozdu.

O predavanju

Doslej smo opravili trinajst sezon arheoloških terenskih pregledov v osrednjem delu polotoka Jukatana v Mehiki. V predavanju bodo povzeta nekatera najpomembnejša odkritja, poseben poudarek pa bo tokrat na poteku raziskovalnega dela. Kako izberemo območje raziskav? Kaj je treba opraviti še preden se odpravimo na teren? Kako poteka terensko delo in na osnovi kakšnih podatkov najdemo arheološko zanimive lokalitete? Slikovito bodo predstavljene tudi raznovrstne težave in ovire, ki jih je treba premagati.

dr. Ivan Šprajc

Od pisarne do terena:
arheološka odkrivanja v deželi Majev

Prijavite se
  • četrtek, 19. september ob 19. uri
  • Hotel Intercontinental v Ljubljani
  • vstopnina v višini 15.- € bo namenjena raziskovalni dejavnosti dr. Šprajca
  • število mest je omejeno - obvezna prijava

O predavatelju

Dr. Šprajc že vrsto let raziskuje majevska mesta na polotoku Jukatan v Mehiki. Je vodja Inštituta za antropološke in prostorske študije v Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU v Ljubljani. Diplomiral je iz arheologije in etnologije na Univerzi v Ljubljani, doktoriral pa iz antropologije na Mehiški nacionalni avtonomni univerzi. V doktorski študiji z naslovom Quetzalcóatlova zvezda je raziskal pogled na planet Venero v mezoameriških kulturah, o svojem raziskovanju na Jukatanu pa je napisal knjigo z naslovom Izgubljena mesta: arheološka iskanja v deželi Majev.
Preberite več

Prijavni obrazec

    Prijavni obrazec

    Število mest je omejeno, pohitite s prijavo!

    * V skladu z novo uredbo o varovanju osebnih podatkov potrebujemo vaše soglasje za hrambo in obdelavo podatkov, ki jih potrebujemo za izvedbo naše storitve (rezervacija letalskih kart, ogledov, hotelske namestitve, pridobitev vizuma, sklenitev zavarovanj, …). Vašo prijavo lahko sprejmemo in obdelamo le v primeru, da s tem soglašate. To velja za vse potnike na prijavi. Več na: Politika varstva osebnih podatkov

    ** Vaše osebne podatke bomo uporabili izključno za namene pošiljanja naših obvestil in novic. Politika varstva osebnih podatkov

    Po potrditvi prijave boste prejeli elektronsko sporočilo s podatki za nakazilo. Prijava bo potrjena s plačilom. Število mest je omejeno.

    Potovanja v svet Majev

    Jukatan pod površjem – cenotes

    Cenotes v Mehiki so del največjega podzemnega kompleksa podvodnih jam na svetu. Polotok Jukatan, ki se razteza med Mehiškim zalivom in Karibskim morjem, je svetovno znan po svoji geologiji in osupljivih naravnih čudesih, med katerimi izstopajo kraški rovi in cenotes.
    Jukatan Cenotes podzemna jama

    Mehiški kras

    Območje je sestavljeno pretežno iz apnenca, sedimentne kamnine, ki se je skozi zgodovino nabirala več milijonov let. V obdobju mezozoika (natančneje v obdobju krede), pred približno 100 milijoni let, je bil ta del sveta namreč prekrit s plitvim morjem, polnim organizmov, ki so s svojim okostjem skrbeli za kontinuirano nalaganje sedimentov. Ko se je morska voda skozi čas umaknila, je izpostavljena kamnina začela podlegati procesom kemičnega preperevanja in erozije, kar je vodilo do nastanka mnogih kraških pojavov.
    Ključni dejavnik pri nastanku kraških jam in cenotes na Jukatanu je deževnica. Ko deževnica pronica skozi zemljo, se meša z ogljikovim dioksidom razpadlih rastlin in tvori šibko ogljikovo kislino. Ta kislina raztaplja apnenec, kar skozi tisočletja oblikuje komplekse podzemnih kanalov, jam in vodnjakov.
    Krhanje in oblikovanje razpok v vrhnji plasti povzroči, da se stropi podzemnih jam na neki točki zrušijo in posledično odprejo izdolbeno podzemno strukturo. Tako odprte jame imenujemo cenotes. Gre za naravne bazene s pitno vodo, ki so navadno povezani z obsežnim podzemnim sistemom rek in rovov.
    Nastanek cenotes v Mehiki je deloma povezan tudi s padcem asteroida, ki je ustvaril Chicxulub krater na severu polotoka Jukatan pred približno 65 milijoni let. Padec asteroida je hkrati uničil preko 75% živalskih vrst tistega časa, med drugim verjetno tudi vse ne-leteče dinozavre, hkrati pa je na Jukatanu povzročil številne razpoke v apnencu, ki so se nato v kasnejših tisočletjih razširile v kompleks podzemnih rek in cenotes.

    Cenotes in Maji

    Beseda “cenote” izhaja iz majevske besede “dzonot”, ki v grobem pomeni “z vodo napolnjena votlina”. Za Maje so bili cenotes izredno pomembna mesta, kjer so med drugim izvajali verske obrede in daritve. Verjeli so, da cenotes predstavljajo prehode v podzemni svet oziroma Xibalbo, kjer prebivajo bogovi in duhovi.
    Eden izmed najbolj znanih bazenov je Cenote Sagrado (sveti Cenote) v Chichén Itzá, kjer so Maji poleg materialnih izvajali tudi človeške daritve. Kri ljudi je bila po njihovem prepričanju posebej pomembna, saj je predstavljala življenjsko silo in veljala za eno izmed najmočnejših daritev bogovom. Med arheološkim izkopavanjem so bili na tem mestu odkriti zlati predmeti, žad, keramika in človeške kosti, najverjetneje vsi darovi za majevskega boga Chaaca, ki je po prepričanju zagotavljal dež ter rodovitnost.
    Jukatan Cenotes Ik Kil blizu Chichen Itza
    Cenotes pa so bili za Maje hkrati ključni tudi iz popolnoma praktičnega razloga. Na območju Jukatana, še posebej v severnem predelu polotoka, je pitna voda dostopna le skozi naravno oblikovane odprtine. Ker so močvirja in manjša jezera na površju redka in pogosto napolnjena z nepitno vodo, so bili podzemni bazeni edina mesta, ki so lahko ljudem zagotavljali vodo za preživetje. Zaradi tega so se številna plemena naselila v okolici cenotes, o čemer pričajo arheološki ostanki naselbin v njihovi neposredni bližini.
    Dr. Ivan Šprajc je eden izmed najpomembnejših raziskovalcev majevske kulture na svetu. Njegovo predavanje si lahko ogledate tukaj.

    Znani cenotes

    V naravnem okolju se cenotes pojavljajo v različnih oblikah. Najpogosteje so v obliki sklede, kot vertikalna vdolbina ali kot ozek vhod v jamo. Posebno na vzhodnem delu polotoka so številni cenotes med seboj povezani s podzemnimi rovi in rekami, ki pa so zaradi postopnega razjedanja apnenca pogostokrat zasuti. Cenotes so lahko poleg tega tudi odprti ali zaprti. Odprti cenotes so tisti, katerih strop se je popolnoma zrušil, medtem ko imajo zaprti cenotes še vedno delno ohranjen strop, kar ustvarja osupljive svetlobne učinke, ko sončna svetloba prodira skozi odprtine.
    Jukatan Cenotes potapljanje v jamah
    S svojo zgodovinsko vrednostjo in naravno lepoto so cenotes dosegli svetovni sloves. Med najbolj znane sodijo:
    • Cenote Ik Kil, ki se nahaja v neposredni bližini arheološkega najdišča Chichen Itza, meri 60 metrov v širino in 40 metrov v globini. V času majev je bil sveto mesto, kjer so vodnemu bogu žrtvovali materialne in človeške daritve. Z bujno vegetacijo, ki jo obdaja, ustvarja mirno in spokojno atmosfero.
    • Dos ojos je, kakor pove že samo ime, sistem dveh povezanih cenotes, ki skupaj gradita vizualno podobo para oči. Tvorita kompleksen sistem podzemnih rovov in jam, ki so popularna lokacija za potapljanje in opazovanje podvodnega življenja ter jamskih čudes. V letu 2018 so odkrili, da se sistem Dos ojos povezuje s podzemnim sistemom Sac Actun, s katerim skupaj tvorita najdaljšo poplavljeno jamo, ki meri okrog 346 kilometrov.
    • V bližini mesta Tulum se nahaja Gran cenote, sistem številnih cenot, ki so med seboj povezani in dostopni z lesenimi mostovi. Zaradi dobre vidljivosti je šnorklanje na tej lokaciji izredno popularno. Izredno pestro podvodno življenje si je mogoče ogledati že v plitvih predelih sistema, izkušenim potapljačem pa je na voljo tudi spust v globino do 60 metrov.
    Jukatan Cenotes gladina

    Edinstvena narava in sodobni svet

    Cenotes imajo tudi danes še vedno velik pomen. Seveda izstopajo kot ključna najdišča za raziskovanje majevske kulture, vendar pa so vedno bolj pomembni tudi zaradi svoje monetarne vrednosti. Številni izmed cenotes imajo dnevno več kot 100 kopalcev, ki uživajo v spokojni atmosferi starodavnih votlin.
    Vendar pa povečan turizem, onesnaževanje nekoč svetih krajev in širjenje industrije na cenotes puščajo občuten vpliv. Poleg same škode, ki jo je skozi čas utrpela narava, je posebej zaskrbljujoče dejstvo, da so cenotes za lokalno prebivalstvo še vedno eden izmed ključnih virov pitne vode, ki postaja zaradi povečanega onesnaževanja vedno bolj ogrožen.
    Močno razpredena podzemna povezava rovov med številnimi cenotes problem onesnaževanja le potencira. Zaradi nenehnega pretakanja vode med njimi, je tako z odlaganjem smeti v enem bazenu vpliv prenesen na vse preostale povezane jame. Podzemna voda je zaradi tega bolj onesnažena, kot bi si morda najprej mislili, in mesta morajo posledično uporabljati večje količine klora, da bi vodo očistila.
    Na lokalni ravni se sicer dviga ozaveščanje o nevarnosti onesnaževanja in se letno izvajajo številne čistilne akcije, a se zdi, da so problematične predvsem večje živinorejske farme in industrijski objekti, ki z odpadki povzročajo veliko škodo tako lokalni flori, kakor tudi lokalnemu prebivalstvu. Kljub novodobnim problemom pa so cenotes na Jukatanu še vedno izredno zanimiv in unikaten primer kraškega pojava, ki ljudi navdušuje s svojo bogato zgodovino in spokojno mehiško naravo.

    V živo si oglejte Jukatan in cenotes

    Nova nagradna igra za predstavo Piaf! The Show

    Za vas smo pripravili novo nagradno igro, s katero ste lahko osvojili vstopnice za lep glasbeni večer francoskih šansonov ali zanimivo branje o odkrivanju majveskih mest. Vsi, ki so se do 30. avgusta prijavili na katero koli naše razpisno potovanje, so sodelovali v žrebanju za privlačne nagrade.
    Objavljamo imena nagrajencev:
    Dobitnik 1. nagrade: dve brezplačni vstopnici za muzikal Piaf! The Show v Cankarjevem domu je Gorjup B. iz Ljubljane.
    Dobitnika 2. in 3. nagrade: knjiga dr. Ivana Šprajca Izgubljena mesta z avtorjevim podpisom sta Stopar V. iz Nove Gorice in Garzarolli H. iz Ljubljane.

    O muzikalu Piaf! The Show

    V sodelovanju s Cankarjevim domom vas vabimo na glasbeni sprehod skozi življenje Edith Piaf, pevke šansonov, ki je za vedno zaznamovala francosko glasbo. Izvirna glasbena odrska zgodba, ki sledi življenju Edith Piaf skozi njene nepozabne pesmi, je razprodala najslavnejše dvorane, kot sta Carnegie Hall v New Yorku in Olympia v Parizu, zdaj pa prihaja v Cankarjev dom. Prava francoska klasika je doživela že več kot 1000 ponovitev v kar 50 državah sveta, od leta 2015 pa so zanjo prodali že več kot milijon vstopnic. Predstava se navdihuje pri z oskarjem nagrajenemu filmu La Vie en Rose in je svojo premiero doživela ob stoletnici rojstva »vrabčka z Montmartra«.

    O knjigi Izgubljena mesta

    Dva izžrebanca bosta prejela knjigo Izgubljena mesta. Arheološka iskanja v deželi Majev slovenskega arheologa Ivana Šprajca. Dr. Šprajc je eden vodilnih svetovnih strokovnjakov za arheologijo Majev in arheoastronoimjo Mezoamerike. Gre za drugo, razširjeno izdajo njegovih zanimivih prigod ob odkrivanju majevske zapuščine sredi mehiške džungle. Dr. Šprajc spremlja naše skupine na izbranih odhodih našega potovanja po Mehiki.

    Kako do nagrade?

    Pogoj za uvrstitev v žrebanje je bila prijava od 12. do 30. avgusta na katero koli naše razpisno potovanje. Ob prijavi so udeleženci v opombe vpisali kodo PIAF. Žrebanje nagrad je potekalo 2. septembra.

    Pogoji nagradne igre

    Prijavite se na potovanje in sodelujte v nagradni igri