Stran 4 – Arslonga

Razstavi Chagall (Albertina) in Rembrandt (KHM)

02. julija, 2024

Letošnja jesen bo na Dunaju posvečena razstavama dveh velikih mojstrov evropskega slikarstva. Umetnostnozgodovinski muzej (KHM) ponuja na ogled razstavo del največjega mojstra nizozemskega »zlatega stoletja« Rembrandta, razstavišče Albertina pa bo obiskovalce popeljalo v barviti svet enega najbolj edinstvenih umetnikov vseh časov Marca Chagalla.

Kljub temu, da sta umetnika živela več stoletij narazen in sta izhajala iz zelo različnih okolij, sta oba pogosto črpala navdih iz svetopisemske motivike in simbolike. Pri Rembrandtu ni težko najti motivov iz judovskega sveta, ki so domača tudi Chagallu. To nas ne sme presenetiti, saj je Rembrandt večino življenja preživel v svetovljanskem in strpnem Amsterdamu, kjer je judovska skupnost živela v harmoniji s kristjani.

Rembrandt – Hoogstraten: Barva in iluzija (Umetnostnozgodovinski muzej)

Rembrandt van Rijn: tema in svetloba

Seveda bomo med Rembrandtom in Chagallom našli več razlik kot podobnosti. Rembrandtova umetnost se skoraj od začetnih korakov naprej ukvarja s svetlobo. Igro nasprotij med svetlobo in temo so nizozemski slikarji prinesli iz Rima, kjer je tovrstno tehniko na piedestal postavil Caravaggio. Ta je okoli sebe zbral veliko število učencev in posnemovalcev, med katerimi so na Rembrandta vplivali predvsem utrechtski caravaggisti. Povezavo med Rimom in Utrechtom je olajšalo tudi dejstvo, da je bil Utrecht središče katolicizma na Nizozemskem, od koder se je vpliv Caravaggia širil po vsej deželi.

Rembrandt je za seboj pustil izjemen opus slik, grafik in risb, skozi katerega se kot rdeča nit vleče slikarjev odnos do teme in svetlobe. Ne glede na tehniko, v kateri je Rembrandt ustvarjal, je bila vedno svetloba tista, ki ji je posvetil največ pozornosti. To še posebej velja omeniti pri njegovih delih s svetopisemsko tematiko in portretih, kjer je Rembrandt z dramatično virtuoznostjo sliko povzdignil v izjemno umetnino. Dramatični učinki so pogosto nastali z debelimi nanosi barv, ki so vedno v vlogi dinamičnega odnosa med svetlobo in temo.

»Raznolikost mojstrovin ne omogoča le vpogleda v nizozemsko baročno slikarstvo, temveč osvetljuje Rembrandtovo in Hoogstratenovo skupno fascinacijo nad iluzionistično prevaro in virtualno resničnostjo. Potopite se v svet Rembrandta in Hoogstratena, odkrijte njune umetniške inovacije in naj vas očarata lepota in globina njunih del!«

Iz opisa razstave

Samuel van Hoogstraten: fotografski realizem

Podobno kot Caravaggio je imel tudi Rembrandt veliko število učencev, posnemovalcev in drugih sodelavcev. Ti so se večkrat tako zelo približali mojstrovem slogu, da še danes obstajajo dela, pri katerih je avtorstvo vprašljivo. Med temi učenci posebno mesto zaseda Samuel van Hoogstraten z zanimivo kariero, ki ga je iz Rembrandtove delavnice odpeljala vse do Dunaja, Rima in Londona. Tako kot pri Rembrandtu, lahko tudi pri Hoogstratnu zasledimo razvoj sloga, ki ga vodi od izrazitega posnemanja učitelja do izjemnega realizma, ki bi ga včasih lahko primerjali kar s sodobnim fotorealizmom.

Pri tem je še razširil nabor motivov in v svoj opus dodal tihožitja, interierje ter motive iz vsakdanjega življenja Nizozemcev. Kljub pestremu izboru motivov pa so bili portreti tisti, ki so ga naredili slavnega in uspešnega. Že za življenja je žel uspehe tudi v tujini, ki je Rembrandt ni nikoli obiskal. Ploden dialog med učiteljem in učencem bo obiskovalce vodil skozi celotno razstavo. Ta bo prava poslastica, saj v Avstriji še nikoli ni bilo razstavljenih toliko Rembrandtovih umetnin na eni razstavi.

»Umetnostnozgodovinski muzej na Dunaju (KHM) prvič predstavlja razstavo o pomembnem baročnem slikarju Rembrandtu. Tolikšnega bogastva mojstrovih slik iz mednarodne izposoje v Avstriji še nikoli ni bilo mogoče občudovati. Njegova močna umetnost je pustila trajen vtis na njegovega nadarjenega učenca Samuela van Hoogstratena. Fascinantna igra med Rembrandtom in Hoogstratenom je predstavljena na edinstven način: takšnega Rembrandta še niste videli. Odkrijte približno šestdeset slik in risb ter se potopite v nizozemsko baročno slikarstvo.«

Iz opisa razstave

Chagall (Albertina)

Čeprav Rembrandtov slog v marsičem odstopa od drugih nizozemskih mojstrov »zlatega stoletja«, je uvrščanje Marca Chagalla v umetnostne tokove 20. stoletja še toliko težje, če ne celo nemogoče. Že samo dejstvo, da se je kot Mojša Zaharavič Šahałaŭ rodil v carski Rusiji, kjer so bili pogromi nad Judi na dnevnem redu, ni govorilo v prid njegovi karieri umetnika. Tudi tradicionalno judovsko okolje v današnji Belorusiji ni vzpodbujalo upodabljajočih umetnosti, ki se jim je Chagall posvetil.

»Chagallovi muhasti in poetični slikovni svetovi, kolikor so nam znani, še naprej navdušujejo in postavljajo vedno nove uganke. Njegov opus slogovno in vsebinsko niha med tradicionalnim in avantgardnim. Na podlagi svojih izkušenj z razvojem umetnosti 20. stoletja od primitivizma do kubizma, fovizma in nadrealizma je Chagall ustvaril lasten vizualni jezik, katerega nezgrešljiva značilnost je bistvena kontinuiteta, ki je del njegovega večplastnega umetniškega izražanja.«

Iz opisa razstave

Marc Chagall: žareča barvna paleta

Za razliko od Rembrandta, ki je vse življenje ostal zvest Amsterdamu, je Chagall veliko potoval. Politični pretresi 20. stoletja so usodno zaznamovali njegovo življenjsko pot, ki ga je od rodnega Vitebska vodila do Pariza, Moskve, Marseilla, New Yorka in Azurne obale, kjer se je končno ustalil in dočakal biblično starost skoraj stotih let. Iz njegovih del veje nenavadna simbolika, ki si jo je mogoče razložiti z razpetostjo med tradicionalnim judovstvom in krščanskim okoljem, ki ga je obdajalo potem, ko je zapustil rodni kraj.

Kljub težkim udarcem usode se nam predstavlja kot slikar ljubezni in vedrine, ki ga ni nikoli zapustila. Razkošna paleta žarečih barv dela njegove umetnine edinstvene. Ne glede na raznoliko tehniko – od akvarelov in slik do mozaikov in vitražev – ponuja gledalcem prepleten svet simbolov, ki se skozi osem desetletij mojstrovega ustvarjanja ne spreminjajo veliko.

»Razstava Chagall v muzeju Albertina zajema približno 90 del, izbranih iz vseh umetnikovih ustvarjalnih obdobij, in se osredotoča na njegovo živahno ukvarjanje z najbolj prvinskimi in univerzalnimi temami življenja – s čimer razkriva raznoliko množico 'nemogočih možnosti'.«

Iz opisa razstave

S svojo duhovno podlago in razgibanim življenjem je Chagall postal tako enkraten, da nas ne sme presenetiti dejstvo, da se skozi celotno 20. stoletje ni pojavilo veliko umetnikov, ki bi skušali posnemati njegov slog, kaj šele da bi o njih lahko trdili, da so njegovi učenci. Albertina nam bo z razstavo v jesenskih in zimskih mesecih ponudila prepotreben oddih v svetu živahnih barv in svetlobe, ki ju v tem času sicer pogrešamo.

»V Chagallovih slikah prevladujejo osrednje teme materinstva in rojstva, smrti in ljubezni, ki jih v svojem ponavljanju in variiranju reflektirajo in osvetljujejo iz novih perspektiv. Ponavljajoči se motivi, kot so petelin in osel, krava in riba, delujejo v spremenljivem, fantastičnem kozmosu umetnika kot elementi, ki so pomensko prilagodljivi. Navidezna protislovja in kontrasti v Chagallovih kompozicijah in likovnih svetovih vidno pričajo o umetnikovem iskanju 'logike nelogičnega', s katero je tradicionalnim slikarskim formam dodal psihološko razsežnost.«

Iz opisa razstave

Ne zamudite, rezervirajte si ogled razstav

SKORAJ ZAGOTOVLJENO Dunaj, razstavi: Canaletto in Bellotto (KHM) in Gustave Courbet (Leopoldmuseum) 23.05.2026 / 2 dni

že od 219 €

Podrobnosti

Gori dvojčici: Mont Saint Michel in St. Michael’s Mount

21. junija, 2024

Na obeh straneh Rokavskega preliva, v Normandiji in v Cornwallu, ležita dvojčici, skalnati gori, ki sta ob oseki povezani s kopnim, ob plimi pa se spremenita otoka. A poleg naravnih posebnosti ju povezujejo tudi nadnaravne sile, saj naj bi se na obeh v vsej slavi prikazal nadangel Mihael. Gori svetega Mihaela sta bili skozi zgodovino tesno povezani, dokler ju niso ločili spori med Anglijo in Francijo, verski pretresi in revolucije. Iz izvornega latinskega poimenovanja mons Sancti Michaelis je ena postala Mont Saint Michel, druga pa Saint Michael’s Mount.

Mont Saint Michel: svetišče iz sanj

Bolj slavna od obeh dvojčic je Mont Saint Michel, ikonični kraj, ki je postal obvezni postanek na vsakem potovanju po Normandiji. A vsega tega ne bi bilo, če ne bi bilo sanj škofa Auberta iz Avrancha, ki se mu je v spanju trikrat prikazal nadangel Mihael. Nebeški poslanec ga je pozval, naj mu na gori, tedaj znani kot Mont Tombe, zgradijo svetišče. Okoli njega je v naslednjih stoletjih zrasel obsežen benediktinski samostan, ki se je razvil v kulturno in intelektualno središče ter postal cilj ene od osrednjih romarskih poti v srednjem veku.

Saint Michael’s Mount: angeli in velikani

Na drugi strani preliva je nadangel Mihael izbral preprostejše priče, lokalne ribiče, ki jih je rešil pred neurjem (in po legendah tudi pred morskimi deklicami, ki so jih zvabile proti čerem). Tudi tu se je razvilo svetišče, posvečeno sv. Mihaelu, ki je privabljalo romarje. Otok pa je povezan tudi z zgodnejšimi legendami iz arturijanskega cikla. Iz granita naj bi ga namreč sezidal velikan Cormoran, ki je plenil živino po Cornwallu. Nihče si ga ni upal izzvati, razen bistrega kmečkega fanta Jacka, ki ga je z zvijačo premagal ter si prislužil velikanov zaklad in vzdevek Ubijalec velikanov.

Zgodovini se prepleteta …

Saint Michael’s Mount naj bi prešel v last opatije na Mont Saint Michelu z darovnico Edvarda Spoznavalca, a gre po mnenju zgodovinarjev za kasnejšo ponaredbo. Po vsej verjetnosti je opatija pridobila posestva na drugi strani preliva po normanski osvojitvi Anglije pod Viljemom Osvajalcem. Kot piše britanski novinar in raziskovalec zgodovine Christopher Long, je morda šlo za zahvalo samostanu Mont Saint Michel, ki je podprl Viljemovo terjatev po angleškem prestolu po smrti Edvarda Spoznavalca. Viljemova vojska je na Otoku pristala prav na godovni dan sv. Mihaela in tako začela zadnjo uspešno invazijo čez Rokavski preliv v zgodovini.

… in nazadnje ločita

V 12. stoletju je opat Mont Saint Michela Bernard du Bec začel gradnjo samostana na Saint Michael’s Mount, ki je bil podrejen matični opatiji. Obe gori pa sta imeli tudi pomembno strateško vlogo, kar se še danes vidi v njunih utrjenih obzidjih. V času stoletne vojne (1337-1453) med angleško in francosko krono, ki sta se spopadali za ozemlja v Normandiji, so Angleži dvakrat neuspešno oblegali Mont Saint Michel, ki je bil pod nadzorom Francozov. V tem času je samostan na Saint Michael’s Mount začel izgubljati stik z matico, leta 1414 pa ga je angleški kralj Henrik V. tudi formalno odvzel francoski opatiji.

Straža ob morju

Njegov slavni soimenjak, Henrik VIII., je poskrbel za dokončni prelom, ko je Anglijo odcepil od Katoliške cerkve in razpustil vse samostane. St. Michael’s Mount se je iz svetišča dokončno prelevil v trdnjavo, ki je stražila pred morebitno invazijo iz celine, vpletena pa je bila tudi v angleško državljansko vojno med privrženci parlamenta in rojalisti, ko se je znašla pod obleganjem. V tem burnem obdobju 17. stoletja je otok v last dobila družina St. Aubyn (z normanskimi koreninami), ki v njem živi vse do danes.
Slika levo: James Webb (1825-95), St Michael’s Mount

Od 16. stoletja dalje sta si Mont Saint Michel v Normandiji in St. Michael's Mount v Cornwallu nasproti stala kot obalni trdnjavi, kot vojaška postojanka in zapor, medtem ko so se velike sile zahodne Evrope – Anglija, Francija in Španija – bojevale za prevlado.

Christopher Long

Iz samostanskih v zaporne celice

Tudi samostan Mont Saint Michel niso zaobšle turbulence zgodovine. Romarski tokovi so počasi usahnili in opatijo so začeli uporabljati kot zapor, tako da je dobila vzdevek “morska Bastilja”. Francoska revolucija je pometla s preostalimi menihi in razširila zapor, kamor je pošiljala predvsem politične nasprotnike. Paradoksalno je prav nova namembnost rešila mogočne stavbe pred porušenjem, ki je doletelo toliko francoskih srednjeveških samostanov.

Ponovno odkritje srednjega veka

V 19. stoletju je romanticizem poskrbel za preporod zanimanja za srednjeveško umetnost in zgodovino. Hkrati so se začeli tudi prvi zametki modernega turizma, ko so aristokratski Angleži odkrivali Evropo in iskali svoje korenine, ki so jih pogosto vodile v Normandijo.
Tudi francoske oblasti so se začele zavedati potrebe po zaščiti in obnovi starih zgradb. Leta 1874 je Mont Saint Michel dobil status zgodovinskega spomenika in se pripravil na sprejem nove vrste “romarjev”. V tem času so obnovili tudi St. Michael’s Mount. Leta 1954 je družina St. Aubyn odprla grad za oglede in ga zaupala zavodu za kulturno dediščino (National Trust). V zadnjih letih se obe gori – otoka zopet povezujeta in raziskujeta skupno zgodovino.
Slika desno: Načrt otoka Mont Saint Michel, ki ga je narisal arhitekt Viollet-le-Duc, ki je sodeloval pri prenovi

Nadangel Mihael: poveljnik nebeške vojske

Češčenje svetega Mihaela ima korenine v judovski, krščanski in islamski tradiciji. V Razodetju je poveljnik nebeške vojske, ki premaga Satana in ga vrže na zemljo. Od tod izhaja njegova upodobitev, kako s sulico prebada zmaja, ki je podoba zla. Mihael naj bi tudi spremljal ljudi v zadnji uri in tehtal njihove duše po smrti, zato je včasih upodobljen tudi s tehtnico. Njegovo prvo svetišče Michaelion je postavil cesar Konstantin v Kalcedonu v 4. stoletju, od tu pa se je njegovo češčenje počasi širilo na zahod.

Nato se je v nebesih razvnela vojna: Mihael in njegovi angeli so se bojevali proti zmaju. Tudi zmaj se je bojeval in njegovi angeli. Toda ni zmagal, tako da v nebesih ni bilo več prostora zanje. Veliki zmaj, stara kača, ki se imenuje Hudič in Satan in ki zapeljuje vesoljni svet, je bil vržen na zemljo, z njim vred pa so bili vrženi tudi njegovi angeli.

Razodetje, 12,7-9

Mihaelova gora in gradec

Prvo Mihaelovo svetišče na zahodu je postal Monte Sant’Angelo na polotoku Gargano v Apuliji, kjer naj bi se okoli leta 490 nadangel prikazal lokalnemu škofu iz Siponta. Njegovo češčenje so razširili bojeviti Langobardi, ki jim je bila blizu podoba nebeškega vojskovodje. Monte Sant’Angelo se je uveljavil kot pomemben romarski kraj, kot njegovi severni “sestrični” pa je tudi ta gora povezana z Normani – na romanju naj bi namreč dobili pobudo za osvojitev južne Italije in Sicilije, kjer so kasneje ustanovili Sicilsko kraljestvo.
Nadangel Mihael je povezan tudi z Rimom, kjer naj bi njegovo prikazovanje na Hadrijanovem mavzoleju končalo razsajanje kuge leta 590. Mavzolej so njemu v čast poimenovali Castel Sant’Angelo (Angelski gradec) in danes ga krasi velik Mihaelov kip.

Od Irske do Izraela

Znamenita Mihaelova svetišča po Evropi povezuje t. i. linija sv. Mihaela. Gre za (skoraj) ravno črto, ki teče od otoka Skellig Michael ob obalah Irske, prečka St. Michael’s Monut in Mont Saint Michel na obeh straneh Rokavskega preliva, gre preko Italije od samostana Sacra di San Michele v Piemontu in mimo starokrščanske cerkve sv. Mihaela v Perugii do svetišča Monte Sant’Angelo na Garganu, ter mimo samostana sv. Mihaela Panormitis na grškem otoku Simi doseže Sveto deželo, kjer se konča na gori Karmel. Po legendi naj bi črta bila sled udarca meča, s katerim je nadangel Mihael porazil Satana in ga vrgel na zemljo.

Spomenika narave in človeške ustvarjalnosti

Mont Saint Michel in Saint Michael’s Mount sta izjemna spomenika srednjeveške duhovnosti in hkrati pomnika turbulentne zgodovine, ki ju je dolgo ločevala. Povezujeta se v širšo mrežo svetišč, posvečenih nadangelu Mihaelu, ki je za mnoge predstavljal zaščitnika pred zlom. Danes sta predvsem kraja, kjer občudujemo spretnost starih mojstrov in morda v tišini doživimo nekaj tistega miru, ki so ga doživljali srednjeveški romarji na teh čudovitih krajih, kjer se narava in človeška ustvarjalnost spajata v čudovito celoto.

Pojdite z nami...

ZAGOTOVLJENO Normandija in Bretanja 27.06.2026 / 8 dni

že od 1449 €

Podrobnosti

Midsommar: poletni solsticij na Švedskem

20. junija, 2024

Letos praznujemo na severni polobli prvi poletni dan 20. junija. Takrat pride do sončevega obrata oz. solsticija, ko je dan najdaljši, noč pa najkrajša. Sonce je na poletni solsticij ob poldnevu navidezno najseverneje (na nebesnem Kozorogovem povratniku) na nebu oziroma je najvišje nad nebesnim ekvatorjem. Včasih je bila to pomembna prelomnica v letu, opravljali so se različni obredi, ki slavijo svetlobo, plodnost in povezanost z naravo, ki je po zimskem spanju ponovno bogato zacvetela in obrodila.

Midsommar, najbolj “švedski” praznik

Poletni solsticij je na Švedskem še vedno eden najbolj priljubljenih praznikov, saj je dolžina dnevne svetlobe v severnih deželah pomemben dejavnik v ritmu vsakdanjega življenja. Po dolgi, mrzli in temni zimi se Švedi razveselijo toplih sončnih žarkov, prebujajoče se narave in druženja na prostem ob dolgih poletnih večerih, ki še prehitro minejo. Praznovanje t. i. midsommarja, kot ga imenujejo Švedi, izvira iz srednjega veka in je tesno povezano s švedsko naravo in folkloro. Praznovanje vedno poteka v petek med 19. in 25. junijem, tako da se že dan prej prebivalci mest odpravijo na deželo, najraje ob jezera, kjer se odvijajo tradicionalne prireditve in druženja. Osrednja točka praznovanja je mlaj, okrašen z venčki svežega cvetja in zelenja, okoli njega pa otroci in odrasli pojejo in plešejo tradicionalne plese. Zvečer zagorijo kresovi in druženje ob tipični hrani in pijači se nadaljuje do jutra.

Morda boste med naslednjimi običaji našli kakšno idejo tudi zase

Otroci se zbirajo okoli mlaja, ki ga okrasijo s svežim cvetjem in zelenjem in plešejo tradicionalne plese. Tipična pesem je Små grodorna (male žabice).
Dekleta spletajo in nosijo venčke iz cvetja in zelenja, kar simbolizira poletno razkošje.
Bosa hoja po jutranji rosi na kresno noč naj bi prinašala zdravje.
Po starodavnem običaju naj bi mlada dekleta na ta dan nabrala sedem različnih rož in jih pred spanjem položila pod blazino. Tako bodo ponoči sanjale o svojem bodočem možu.
Ob praznovanju pripravijo tradicionalne jedi, kot so mlad kuhan krompir s koprom, vložene slanike, dimljenega lososa in sveže jagode s smetano. Poleg pijejo močno žgano pijačo akvavit in pivo. Pri vsakem nazdravljanju zapojejo drugo zdravljico.
To je tudi priložnost, da se pomerijo v tradicionalni igri kubb – to je nekakšna različica balinanja, kjer je treba zbiti nasprotnikove lesene kvadre z manjšimi okroglimi palicami.
Švedi ljubijo naravo, zato Midsommar najraje praznujejo na deželi, ob jezerih ali morju, kjer ob druženju na prostem preživijo najdaljši dan in najkrajšo noč.

Mariniran (gravlax) losos

“Gravad lax” ali “gravlax” je jed iz mariniranega lososa in je poleg dimljenega lososa zelo priljubljena na švedskih mizah. Pogosto se postreže z gorčično omako, imenovano “hovmästarsås“.

Lososa morate predhodno zamrzniti za 72 ur. Lahko ga tudi najprej marinirate in nato zamrznete, kar še posebej pride prav, če ga pripravljate za piknik ob poletnem solsticiju.

Sestavine:

za približno 6-8 porcij

1 kg lososa
3 žlice sladkorja v prahu
4 žlice soli
2 žlički zdrobljenega črnega popra
1 šopek kopra
naribana lupina limone

Priprava:

Zmešajte sladkor, sol, poper in drobno sesekljan koper. Lososove fileje natrite s solno mešanico in jih nato položite enega na drugega z mesno stranjo skupaj.
Nato ga zavijete v plastično vrečko ali folijo za živila. Na zavitek položite nekaj težjega (npr. karton mleka) in pustite v hladilniku 1-2 dni. Vsake toliko časa ga obrnite.
Pred serviranjem lososu odstranite majhne kosti in file narežite na tanke rezine. Z rezanjem tik pred serviranjem podaljšate obstojnost.

Klasična priloga

„Hovmästarsås“ je hladna, emulgirana omaka iz gorčice, olja (repičnega ali sončničnega), drobno sesekljanega kopra in kisa. Omako začinimo še s ščepcem soli in mletim črnim poprom.

Maroška kuhinja

13. junija, 2024

Maroška kuhinja je prava zakladnica arom, okusov in barv, ki zna očarati vsakega, ki jo poskusi. Zaradi lege na prehodu med Afriko in Evropo so na Maroko vplivale številne kulture, vsaka posebej je pustila svoj pečat.

Maroška hrana je ena izmed najbolj raznolikih na svetu, saj v loncu vrejo različni vplivi: arabski, berberski, afriški in francoski. V nadaljevanju vam bomo predstavili najbolj tipične maroške jedi, katere začimbe jim dajejo poseben okus in kakšen pomen imajo obroki v maroški družbi.

Za konec bomo spoznali tudi maroški viski. Da, prav ste prebrali, gre za pravo maroško specialiteto, na katero naletite po celi državi. Gre za šaljiv izraz, s katerim v tej arabski državi poimenujejo svoj čaj.

Maroška kuhinja zajema številne specialitete, na katere naletimo po celi deželi. Poznate tipične maroške jedi?

Tajine

Tajine je ena izmen najbolj prepoznavnih jedi v Maroku. Jed je poimenovana po glineni posodi z ravnim dnom in stožčastim pokrovom, v kateri se pripravlja. V posodi se kombinira meso (pogosto jagnjetino, piščanca ali govedino), zelenjavo in začimbe.

Tajine se kuha počasi, tradicionalno na odprtem ognju, danes pa na štedilniku ali v pečici. Zaradi dolgega časa kuhanja in oblike posode se vsi okusi med seboj pomešajo in ustvarijo pravo simfonijo za vaše brbončice.

Vsaka regija v Maroku ima svoje različice tajina. Pogosto boste naleteli na goveji tajine s slivami, piščančji tajine z limono in olivami, tajine z zelenjavo in kuskusom ter še mnogo več.

Kuskus

Kuskus je še ena izmed ključnih jedi maroške kuhinje. Pripravljena je iz drobnih zrn pšenice, ki se jih pogosto postreže v tajinu, v kombinaciji z mesom in zelenjavo. Kuskus je vedno na jedilniku ob posebnih priložnostih, kot so poroke ali druga praznovanja. Maročani ga pogosto pripravijo ob petkih, po opoldanski molitvi, ko se vsa družina zbere skupaj in si deli obrok.

Harira

Harira je najbolj tipična maroška juha, ki se jo pripravlja po celi deželi. Ker je tako hranljiva, se jo običajno postreže med ramadanom za prekinitev posta.

Za pripravo harire se kombinira paradižnik, lečo, čičeriko, meso (pogosto jagnjetino) in različne začimbe. Gre za okusno jed iz maroške kuhinje, ki jo srečamo na rodovitnih planotah, v gorovju Atlas in celo v puščavi.

Pastilla

Pastilla je sladko slana pita, ki naj bi po mnenju nekaterih nastala v judovskih četrteh maroških mest. Gre za pito iz krhkega testa, ki je bila tradicionalno polnjena z začinjenim golobjim mesom, danes pogosto tudi s piščancem. Poleg mesa je polnilo sestavljeno tudi iz mandljev.

Sladkobo pastilla dobi s kombinacijo sladkorja v prahu in cimeta, ki sta posuta po vrhu pite. To ustvari pravi kontrast okusov v ustih. Pogosto jo postrežejo na posebnih prireditvah in praznovanjih. Pastillo najdemo po celem Maroku, a najboljšo pripravljajo v kraljevem mestu Fes.

Posebna značilnost maroške kuhinje je uporaba različnih začimb, ki jih v slovenskem prostoru nismo ravno navajeni ali jih uporabljamo na drugačen način

Kumin

Maroška kuhinja je znana po uporabi kumina, ki ga najdemo v skoraj vseh jedeh. Okus te začimbe, ki je ne smemo pomešati z nam bolj znano kumino, je zemeljski in nekoliko grenak in tako popestri tajine, kuskus in hariro.

Cimet

Cimet je v našem prostoru znan še posebej v božičnem času. V Maroku se ga uporablja skozi vse leto tako v sladkih kot slanih jedeh. Nanj boste naleteli v tajinu, kuskusu in sladicah.

Ingver

Še ena pomembna začimba maroške kuhinje je ingver, ki jedem daje ostrino in svežino. Pogosto se ga uporablja v kombinaciji z drugimi začimbami.

Žafran

Drag kot žafran je rek, ki izhaja iz dejstva, da je žafran redka in eksotična začimba, ki jo poznajo tudi v Maroku. Znana je po svoji posebni aromi in zlatem odtenku, ki ga pusti na jedeh. Pogosto jo uporabljajo pri pripravi kuskusa.

Kurkuma

Kurkuma daje jedem značilno zlato barvo in blag okus. Pogosto jo kombinirajo z drugimi začimbami in je ena izmed ključnih elementov tradicionalne maroške mešanice, ki se imenuje ras el hanut. To je kombinacija petintridesetih začimb, ki je nepogrešljiva v vsakem maroškem gospodinjstvu.

Da boste pri jedi uživali kot pravi Maročan, vam tu ponujamo nekaj nasvetov:

Maročani po navadi ne uporabljajo vilic in nožev, saj večino jedi jedo z desno roko. Pri tem si vzamejo kos kruha in z njim zajemajo večino hrane. Pomembno je izpostaviti, da hrano zajemajo le z desno roko, saj je leva v arabski kulturi povezana z nečistočo.

Jed, kot je velik tajine ali krožnik kuskusa z mesom in zelenjavo, postavijo na sredino mize. Gre za skupen obrok, ki si ga vsi udeleženci med seboj delijo in zajemajo iz iste posode.

Ker se je turizem po Maroku zelo razširil, so se Maročani po hotelih in restavracijah v turističnih krajih navadili, da vsakemu gostu postrežejo svojo jed in seveda dajo na voljo tudi pribor.

Maroška kuhinja poudarja druženje, družino in skupnost

V Maroku je prehranjevanje pomemben družaben dogodek, saj se zberejo družine, prijatelji in prebivalci vasi. Tradicionalno se jedi postreže na nizkih mizah, ki so obkrožene z blazinami.

Ne bodite presenečeni, ko vas bodo Maročani povabili na kosilo, saj takšno vabilo velja za veliko čast in znak spoštovanja. Najbolje, da se vabilu odzovete.

Kosilo je v Maroku glavni obrok dneva, ki vključuje več hodov: solata, juha, glavna jed, sladica in maroški čaj. Kosilo je čas za druženje in krepitev vezi, zato si družina in vsi povabljenci okoli mize delijo hrano.

Pomemben element maroške kuhinje je maroški čaj

Na maroški čaj boste naleteli po celotnem Maroku. Znan je tudi kot maroški metin čaj. Pripravljen je iz močnega zelenega čaja, svežih listov mete in velike količine sladkorja. Njegova priprava je poseben ritual, ki zahteva čas, spretnost in potrpežljivost.

Maroški čaj se pripravlja v posebnih kovinskih čajnikih in postreže v majhnih steklenih kozarcih. Ko vam ga bodo postregli, bodo čajnik dvignili visoko v zrak in iz višine točili v vaš kozarec. Maročani radi rečejo, da večja razdalja med čajnikom in kozarcem pomeni tudi večje spoštovanje do gosta. Pri takem načinu točenja se na vrhu kozarca naredi rahla pena, ki daje čaju posebno mehkobo.

Maroški čaj je simbol gostoljubja in prijateljstva. Ko v Maroku koga obiščete, vam bo najprej ponudil skodelico čaja.

Odkrivajte maroško hrano in kulturo skozi želodec

Maroška hrana je pravi sinonim za raznolikost in je pomemben del maroške kulture. Obisk Maroka ne bi bil popoln brez okušanja njihove kulinarike.

Tipične jedi, kot so tajine, kuskus, harira in pastilla prinašajo pravo doživetje okusov, ki ga dodatno popestri raba različnih začimb. To je srce maroške kuhinje, ki združuje vplive različnih dežel in tradicij.

Ko boste imeli priložnost obiskati Maroko, se podajte na kulinarično doživetje te čudovite države, ki vam bo zagotovo ostala v spominu.

Ste lačni? Preizkusite se sami v pripravi maroške specialitete

Recept za tajine s slivami (4 – 6 oseb)

Sestavine

marinada:

– 2 žlici olivnega olja

– 1 žlička mlete kurkume

– 1 žlička mletega kumina

– 1 žlička mletega ingverja

– 1 žlička mlete paprike

– 1/2 žličke soli (oz. po okusu)

– 1/2 žličke mletega cimeta

– 1/4 žličke mletega popra

– 1/4 žličke žafrana

– 3 drobno sesekljani stroki česna

– 1 drobno sesekljana srednje velika čebula

tajine:

– 1 kg govejega mesa, narezanega na kose

– 1 skodelica suhih sliv

– cimetova palčka

– 3 žlice medu

V veliki posodi zmešajte vse sestavine za marinado – olivno olje, kurkumo, kumin, ingver, papriko, sol, cimet, poper, žafran, česen in čebulo.

V marinado dodajte goveje meso in vse dobro premešajte. Če želite intenziven okus, pustite meso v marinadi vsaj eno uro ali čez noč v hladilniku.

Posodo tajine postavite na štedilnik in dodajte malo olivnega olja. Dodajte marinirano goveje meso in ga popražite z vseh strani. V tajine nato dodajte suhe slive in cimetovo palčko. Posodo pokrijte in jed kuhajte na nizkem ognju 1,5 do 2 uri, dokler meso ne postane mehko. Približno 15 minut pred koncem kuhanja dodajte še med.

Tajine lahko postrežete s kuskusom ali rižem.

Dober tek!

Potovanja v Maroko

ZAGOTOVLJENO Maroko - kraljeva mesta in Sahara 26.04.2026 / 8 dni

že od 1299 €

Podrobnosti

Predavanje dr. Ivana Šprajca

03. novembra, 2023

Vljudno vas vabimo na predavanje dr. Ivana Šprajca v Hotelu Intercontinental 22. novembra na temo svojih najnovejših odkritij. Dr. Šprajc že vrsto let raziskuje majevska mesta na polotoku Jukatan v Mehiki. Je vodja Inštituta za antropološke in prostorske študije v Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU v Ljubljani. Diplomiral je iz arheologije in etnologije na Univerzi v Ljubljani, doktoriral pa iz antropologije na Mehiški nacionalni avtonomni univerzi. V doktorski študiji z naslovom Quetzalcóatlova zvezda je raziskal pogled na planet Venero v mezoameriških kulturah, o svojem raziskovanju na Jukatanu pa je napisal knjigo z naslovom Izgubljena mesta: arheološka iskanja v deželi Majev.

Maji: mesta in koledar

Predavanje o najnovejših odkritjih

Dr. Ivan Šprajc je pred kratkim skupaj s sodelavci odkril dokaze, ki potrjujejo, da je majevski koledar vsaj tisoč let starejši, kot je veljalo do sedaj. Odkritje je sad dolgoletnega dela na področju arheoastronomije: vede o astronomskih praksah, mitologijah in predstavah o Vesolju v starih kulturah. Stari Maji slovijo po asvojem astronomskem znanju, ki jim je pomagalo pri poljedelskem ritmu in določalo njihovo versko in družbeno življenje.

Med svojim terenskim delom v pragozdu Jukatana je dr. Šprajc odkril več kot 80 novih mest, med njimi tudi pomembna politična in kulturna središča. Zadnje v tej vrsti so poimenovali Ocomtun, po majevski besedi za “kamniti steber”. Mesto je verjetno služilo kot pomemben center osrednjega nižinskega dela polotoka Jukatan, ki ga danes prekriva gost pragozd, v prvem tisočletju pa je tu cvetela bogata kultura.

Preberite več

Predavanje dr. Ivana Šprajca

Dr. Šprajc odkril novo arheološko najdišče na Jukatanu

Potovanja v svet Majev

ZAGOTOVLJENO Velika mehiška tura 30.09.2026 / 14 dni

že od 2699 €

Podrobnosti

Patagonija in njeni ledeniki

13. septembra, 2023

Pustolovščina v neokrnjeni naravi

Skrajni jug ameriške celine je eden najbolj odmaknjenih predelov našega planeta. Redko poseljena Patagonija ponuja številne neverjetne razglede na veličastno naravo, od deževnega gozda na strmih čilskih obalah do neskončne sušne ravnice na argentinski strani. Zlasti ob morski obali imamo priložnost opazovati bogat živalski svet med mogočnimi kiti ali zabavnimi pingvini, pogledamo pa lahko tudi v preteklost, saj tu ležijo ostanki pradavne favne od dinozavrov do orjaških lenivcev. A morda so najveličastnejši spomeniki te brezčasne pokrajine ledeniki. Patagonija je namreč prekrita z največjo ledeno površino izven polarnih območij.

Ledeni pokrov

Ledeniki Patagonije so zadnji preostanki velikega Patagonskega ledenega pokrova, ki je med zadnjo poledenitvijo prekrival velik del Čila in jugozahodne Argentine. Njegova največja ostanka sta Severno in Južno patagonsko ledeno polje, ki danes skupaj merita okoli 16.000 km². Skupna masa ledu je ocenjena na 5.500 gigaton; če bi se v celoti stopil, bi se morska gladina po svetu zvišala za 15 mm. Južno patagonsko ledeno polje velja za tretji največji rezervoar sladke vode na svetu.

Patagonski ledeniki so polni presežnikov. S 66 km je ledenik Pija XI. najdaljši na južni polobli izven Antarktike in šesti na svetu. V nasprotju z večino drugih je v zadnjih desetletjih celo zrastel za več kilometrov. Ledenik Grey v Narodnem parku Torres del Paine je eden najlepših s svojo modro barvo ledu, ki se ob izteku v treh jezikih lomi v jezero, po katerem plavajo ledene gore. Nekateri ledeniki na čilski strani se končujejo v globokih morskih fjordih, ki so jih izdolbli v razgibano pokrajino, po kateri slovi Patagonija.

Čudež narave

Na argentinski strani leži Narodni park Los Glaciares, ki je pod zaščito UNESCA in skupaj s parkoma Bernardo O’Higgins in Torres del Paine na čilski strani tvori ogromno zavarovano območje. Samo park Los Glaciares obsega 44 večjih in 200 manjših ledenikov, ki pokrivajo štirikrat večjo površino kot vsi ledeniki v Alpah in polnijo dve ogromni ledeniški jezeri, Lago Viedma in Lago Argentino.

Patagonija prav posebej slovi po ledeniku Perito Moreno, ki je cilj za mariskatero potovanje. Njegovo ledeniško čelo se izteka v jezero Lago Argentino, ki ga občasno zajezi na ozkem prelivu pred Magellanovim polotokom. Ko se to zgodi, se gladina na zgornji strani močno poviša, tudi za več kot dvajset metrov. V nekem trenutku se ledena pregrada prelomi pod težo zbrane vode in s pretokom do 8000 m³/s se ta razlije v preostali del jezera. Takšen preboj se ponavlja v povprečju na štiri do pet let, zadnji pa se je zgodil marca 2018. Tudi ko ledenik ne deli jezera na dvoje, je užitek opazovati njegovo 60 m visoko čelo, od katerega se s treskom krušijo ledene gore in padajo v jezero.

Slovenec, doma na ledenikih

Eden vodilnih glaciologov, ki že več kot petdeset let raziskuje ledenike v tem delu sveta je argentinski Slovenec Peter Skvarča, ki mu Patagonija pomeni pravi dom. V mestu El Calafate, izhodišču za ogled Narodnega parka Los Glaciales, je ustanovil center Glaciarium, ki ga tudi vodi kot znanstveni direktor. V stalni razstavi se obiskovalci seznanijo z nastankom ledenikov in zgodovino raziskovanja, obiščejo pa lahko tudi Ledeni bar, edini lokal na svetu, zgrajen izključno iz ledeniškega ledu. Le hitro boste morali naročiti in popiti: zaradi nizke temperature je obisk omejen na 20 minut.

Skvarča je med drugim analiziral tudi spreminjanje ledenika Perito Moreno, opravil je več kot 40 odprav na Antarktiki in več kot 25 v Patagoniji. Poleg ledenikov je njegova ljubezen tudi alpinizem, saj je osvojil vrsto vrhov v Andih in je zbral kar nekaj prvih pristopov. Med drugim je kot prvi izmeril gravitacijsko silo na vrhu Aconcague, najvišji točki Južne Amerike. Za svoje delo je prejel tudi red za zasluge Republike Slovenije. Sodeloval je tudi z Matevžem Lenarčičem in nastopil v njegovem filmu Temni pokrov sveta.

Svet, ki izignja

Med svojimi raziskavami je Skvarča opozoril na vse hitrejše krčenje ledenikov in ledenega pokrova, s katerimi se ponaša Patagonija. Ledeniki tukaj izginjajo v povprečju še hitreje kot drugod po svetu. Tudi slavni Perito Moreno, ki je dolga desetletja kljuboval spremembam, je po raziskavi Skvarče v zadnjih letih izgubil stabilnost in se bo začel umikati. “Spremembe so se začele,” je dejal na predstavitvi raziskave aprila letos v Glaciariumu. Po vsej verjetnosti ta ledenik ne bo več pripravil svoje velike predstave z zajezitvijo jezera, saj ne bo več dosegel nasprotne obale.

Patagonija je s svojimi ledeniki mogočen, a krhek svet, ki v času globalnih podnebnih sprememb počasi, a nezadržno izginja. Njihovo neznansko moč lahko začutite le pod visokim čelom, ki drsi proti svoji končni usodi: da z glasnim pokom zgrmi v jezero ali fjord, ki ga napaja s svojim ledom. Človeško poseganje v naravo sega tudi daleč proč od velikih naseljenih mest, a prav tam se lahko srečamo s prvobitnostjo naravnih sil, ki nas kljub vsemu navdajajo z občutkom majhnosti. Tam, na drugem koncu sveta, se srečamo z milijoni let zemeljske zgodovine, proti katerim je ne le doba človeškega življenja, ampak tudi človeške civilizacije le kratek trenutek.

Izvedite več …

… ali se prepričajte sami

ZAGOTOVLJENO Čile 16.11.2026 / 13 dni

že od 4740 €

Podrobnosti

ZAGOTOVLJENO Argentina - Patagonija 10.11.2026 / 10 dni

že od 4499 €

Podrobnosti

ZAGOTOVLJENO Argentina - velika tura 10.11.2026 / 16 dni

že od 5499 €

Podrobnosti

ZAGOTOVLJENO Velika Patagonija: Čile in Argentina 19.10.2026 / 16 dni

že od 4950 €

Podrobnosti

Galapaški otoki

17. avgusta, 2023

Galapaški otoki so svet zase. Devetnajst otokov je skupaj s številni otočki in čermi iz globin Tihega oceana vzdignila vulkanska aktivnost na stiku treh tektonskih plošč. Njihova odmaknjena lega (Ekvador, pod katerega spada otočje, leži skoraj 1000 km stran) je prispevala k posebni flori in favni z zelo visokim deležem endemičnih vrst, ki jih najdemo le tu. Zaradi razlik v količini padavin in razgibanosti otokov so se oblikovale raznolike pokrajine, od puščavskih in savanskih nižin do bolj namočenih višjih pobočij, kjer ponekod srečamo tudi tropski gozd.

Človek je na tem delu sveta relativno nov prišlek.

Galapaški otoki imajo zelo malo virov sladke vode. Poleg njihove oddaljenosti od celine in drugih otokov v Tihem oceanu nam to razloži, zakaj nimamo nobenih nedvoumno dokazanih sledov o človeški prisotnosti vse do leta 1535. Tega leta je do njih po naključju zaneslo ladjo Tomása de Berlanga, ki je kot škof v Panami plul v Peru, da bi tam posredoval v sporu med konkvistadorjema Franciscom Pizarrom in Diegom de Almagro.

»Tu ni ničesar razen tjulnjev, želv, ki so tako velike, da bi vsaka lahko nosila človeka na sebi, in veliko legvanov, ki so podobni kačam.«

Tomás de Berlanga v opisu otokov za cesarja Karla V.

Škof se je poleg tega čudil krotkosti živali, ki so »tako nespametne, da ne znajo pobegniti, in mnoge smo lahko ujeli kar z roko«. A ni šlo za nespamet, ampak za prilagoditev na okolje, ki ne pozna velikih plenilcev. Zaupljivost živali do človeka je bila za nekatere vrste pogubna, za druge skoraj usodna, dokler niso uveljavili stroge zaščite. Danes pa je prav to poseben čar za obiskovalce otoka, ki se lahko resnično približajo naravnemu svetu.

Galapaška orjaška želva (Chelonoidis niger)

Galapaški otoki so dobili ime po starem iberskem izrazu za želvo, galápago, kar ni presenetljivo, ko se srečamo s temi velikankami. S svojo izjemno velikostjo in dolgoživostjo so galapaške želve pravi simbol otočja. Pasejo se na traviščih, jedo pa tudi listje, kaktuse in sadje ter tako nadomeščajo velike rastlinojede sesalce, ki jih otočje ni poznalo do prihoda človeka.

Na posameznih otokih živijo različne podvrste: na območjih z več vegetacije imajo kupolaste oklepe in krajši vrat, na bolj sušnih območjih pa oklepe v obliki sedla in daljši vrat. Znani so primeri galapaških želv, ki so živele skoraj dvesto let. Kot vrsta so že skoraj izumrle zaradi lova, a jih je rešila razglasitev otokov za zavarovano območje. So ena od le dveh preživelih vrst orjaških želv na svetu, ki so večinoma izginile zaradi človekove dejavnosti.

Raj za morjeplovce in raziskovalce

Čeprav so otoke prvi odkrili Španci, so v kasnejšem obdobju nanje pogosteje pripluli angleški morjeplovci, pirati in kitolovci. Posamezni otoki so tako svoja prva imena dobili po britanski kraljevi družini in visokih plemičih. Prvi izpričani stalni človeški prebivalec je bil Patrick Watkins, irski mornar, ki so ga za kazen zapustili na otoku Floreana leta 1807. Po dveh letih mu je uspelo ukrasti čoln s kitolovske ladje in preveslati skoraj tisoč kilometrov do obale Južne Amerike.

Leta 1832 je mlada država Ekvador razglasila, da so Galapaški otoki del njenega ozemlja. Le tri leta kasneje je nanje priplul mladi znanstvenik, ki je največ prispeval k slovesu otočja. Charles Darwin je spremljal ekspedicijo ladje HMS Beagle, ki je za britansko mornarico kartirala obalo Južne Amerike. Od 15. septembra do 20. oktobra so izrisovali obale in prelive otočja, hkrati pa raziskovali tudi njegove geološke, botanične in zoološke posebnosti.

Darwin se je na Galapagosu kot geolog posvečal predvsem vulkanskim pojavom, a ga je hitro pritegnila živa narava. Presenetila ga je raznolikost med ščinkavci, ki so naseljevali različne otoke: skupno je kar 18 različnih vrst, razlikujejo pa se predvsem po raznovrstnih oblikah kljunov. Njegovo zanimanje je vzbudilo tudi poročilo, da se da po obliki oklepa želve ugotoviti, iz katerega otoka prihaja.

Kot je kasneje ugotovil, so zaradi različne prehrane, ki je bila na voljo na posameznih otokih, ptice skozi dolge generacije razvile različne oblike kljunov. Galapaški otoki so tako s svojimi ščinkavci bili postavili temelje za Darwinovo teorijo o razvoju vrst ali evoluciji. Do enega ključnih znanstvenih prebojev moderne dobe je prišlo po srečnem naključju, ki je mladega znanstvenika pripeljalo na to biotsko pestro, odmaknjeno otočje.

Morski legvan (Amblyrhynchus cristatus)

Morski legvani so mojstri preživetja na robu med morjem in kopnim. So izjemni plavalci in se hranijo z algami in morsko travo, kot mojstri potapljanja pa se po hrano spustijo tudi do več kot trideset metrov v globino. Posebne žleze jim omogočajo, da izločajo presežno sol. Posebna prilagoditev jim je omogočila, da so postali edini kuščar, ki se prehranjuje v morju.

Galapaški otoki so obkroženi z morjem, ki je bogato s hranljivimi snovmi, ki jih prinaša hladni Humboldtov tok iz Antarktike. Legvani se kot mrzlokrvne živali med potapljanjem za hrano, ki lahko traja tudi do pol ure, zelo ohladijo, a jim temna koža pomaga, da se nato na kopnem hitreje segrejejo. Prilagodijo lahko tudi svojo velikost, saj se v času pomanjkanja hrane, predvsem v letih, ko udari El Niño, njihovo telo lahko skrči tudi do 20 %.

Galapaški otoki na udoben in okolju prijazen način

Za ohranjanje skoraj nedotaknjene narave otoka si prizadevata leta 1959 ustanovljeni Galapaški narodni park in raziskovalna postaja Charles Darwin. Leta 1978 so se Galapaški otoki prišli na UNESCO-v seznam svetovne dediščine. Zakonsko so zaščitene tudi vode okoli arhipelaga v Galapaškem morskem rezervatu, zaradi česar je otočje eden najlepših krajev za potapljanje.

Najboljši način za spoznavanje otočja in odkrivanje neokrnjene narave je križarjenje z ladjico. Tako lahko obiščete kraje, ki so drugače nedosegljivi vendar zelo raznoliki, saj vsak predstavlja svoj svet s svojevrstno pokrajino, rastlinstvom in živalstvom. Z ladjico se lahko kar najbolj približate veličastnim živalim v njihovem naravnem okolju, kjer lahko celo zaplavate med morskimi legvani in želvami.

Galapagos Seaman Journey

Na križarjenju vas bo spremljal strokovni vodnik, ki vam bo pomagal spoznati zapleteni ekosistem na otokih in prizadevanja za njegovo ohranjanje. Kot Charles Darwin se boste čudili naravnim zakonitostim, ki so porodile tako bogastvo življenja na tako majhnem delčku našega planeta, kot so Galapaški otoki.

Raziskovanje pa je lahko tudi nadvse udobno. Ob okusni hrani in pijači se boste lahko sprostili in uživali v prelestni naravi okoli vas. Po veličastnih barvah sončnega zahoda vas bo presenetilo nočno ekvatorialno nebo z nešteto zvezdami, ki ga ne kali svetlobno onesnaženje. Podjetja, ki imajo dovoljenje za organizacijo križarjenj, so podvržena temeljitim preverjanjem, tako da bo ekološki odtis vaše poti minimalen.

Neleteči kormoran (Phalacrocorax harrisi)

Te morske ptice s črnim perjem in turkiznimi očmi so odlične plavalke in potapljačke. S svojimi nogami se kot puščica poganjajo za ribami in drugimi manjšimi morskimi bitji. Čisto drugače pa je z njihovo letalsko spretnostjo: so edina vrsta kormorana, ki je izgubila zmožnost letenja. Ker Galapaški otoki niso imeli pravih plenilcev, ta vrsta ni več potrebovala velikih kril, ki so poleg tega ovira pri potapljanju.

Njihova zakrnela krila imajo le tretjino velikosti, ki bi bila potrebna za letenje. Toda niso le odvečni ostanek, saj jim pomagajo pri ravnotežju in stabilnosti med plavanjem. Uporabljajo jih tudi pri dvorjenju, ki se začne v vodi, nadaljuje pa na kopnem. Samci naklonjenost samici izkažejo s trakovi morske trave, ki jih nato spletejo v gnezdo tik nad morsko gladino.

Začarani otoki

Če se boste odločili za potovanje, vam bo kmalu postalo jasno, zakaj so Galapaški otoki najprej nosili ime Začarani otoki. Obiskovalce začarajo s svojo divjostjo in prijaznostjo, nedotaknjenostjo in dostopnostjo.

Pred dvesto leti so navdihnili Darwina pri njegovem odločilnem znanstvenem preboju, danes pa navdihujejo ljubitelje narave iz vsega sveta in dajejo zgled trajnostnega turizma, ki prinaša razvoj domačinom in ohranja neokrnjeno naravo.

Naj začarajo tudi vas!

ZAGOTOVLJENO Ekvador: križarjenje po Galapagosu 04.11.2026 / 15 dni

že od 7490 €

Podrobnosti

Andaluzija: potovanje v preteklost

28. julija, 2023

Andaluzija je potovanje, ki je na marsikaterem spisku želja. Ta dežela na jugu Španije je povzetek vsega, kar imamo za tipično špansko: vroče podnebje, nasadi oljk in agrumov, flamenko in izjemni spomeniki mavrske arhitekture… Toda izraz Al Andalus je imel v zgodovini veliko širši pomen. Tako so namreč arabski zavojevalci poimenovali celotno deželo onkraj Gibraltarske ožine, ko so v 8. stoletju prodrli čez današnji Maroko in stopili na evropska tla. Hitro so porazili Vizigotsko kraljestvo in zasedli skoraj ves Iberski polotok z izjemo odročnih dolin severne Španije, kamor so se zatekli ostanki krščanskega upora.

Andaluzija ali »dežela Vandalov« (po najbolj razširjeni etimologiji) je hitro postala eno od glavnih središč arabske kulture in znanosti. Preplet krščanskega, judovskega, berberskega in arabskega prebivalstva je v skoraj osmih stoletjih muslimanske vladavine ustvaril edinstveno okolje, kjer je potekala bogata kulturna izmenjava.

Potovanje od izgnancev do kalifov

Arabsko nadoblast v današnji Španiji je najprej zaznamovala dinastija Omajadov, ki je svoj imperij in islamsko vero razširila od Indije na vzhodu do obal Atlantika na zahodu. Toda notranje težave so pripeljale do njihovega padca. Na begu pred novimi kalifi iz dinastije Abasidov je njihovo zatočišče postala prav Andaluzija, dežela na skrajnem zahodu njihovega sveta. Tu so se zasidrali in ustanovili emirat s sedežem v Cordobi, a se vseskozi ozirali nazaj na izgubljeni vzhod, od koder jih je privedlo potovanje izgnancev. Tako je svoje domotožje v verzih opisal prvi omajadski vladar Andaluzije:

Palmovo drevo stoji sredi Rusafe, na zahodu, daleč od dežele palm.
Zaklical sem mu: tudi ti si, kot jaz, v tujini in daleč stran od svojih domačih!
Zraslo si iz zemlje, v kateri si tujec, kot jaz, živiš v daljnem kotu sveta.
Naj te jutranja meglica osveži tu v izgnanstvu, naj te večno tolaži blagodejni dež!

Abd al Rahman I., kordovski emir (731 – ok. 788)

Ko je tudi oblast Abasidov začela upadati, je lahko njegov vnuk, Abd al Rahman III., leta 929 v Andaluziji obnovil Omajadski kalifat. Bil je močan voditelj in sposoben vojskovodja. S kombinacijo vojaške sile in diplomacije je ustavil širjenje krščanskih kraljestev na severu polotoka ter razširil vpliv tudi čez Gibraltarsko ožino v Maroko. Pod njegovo vladavino je nastala velika mošeja v Cordobi (danes katedrala Marijinega vnebovzetja, znana kot Mezquita), eden najlepših spomenikov mavrske arhitekture, po kateri tako slovi Andaluzija in nas kliče na potovanje. Morda si prav tam odgovorimo na vprašanje, ki ga je slavnemu kalifu pripisal naš Aškerc:

Turban pisan diči ruso glavo,
damaščanka mu visi ob boku.
Knjiga sveta je pred njim odprta –
koran čita mladi Abduraman,
koran čita, suro baš o smrti,
in o smrti in življenju večnem.

Anton Aškerc, Čaša nesmrtnosti

Andaluzija, središče znanosti in umetnosti

Kalif Hakam II., sin Abd al Rahmana III., je od očeta je podedoval stabilno oblast in blaginjo. Zato se je lahko posvetil svoji resnični ljubezni, znanstvenemu raziskovanju. Vladarjeva knjižnica v Cordobi je v tem času po nekaterih ocenah hranila neverjetnih 500.000 knjig, medtem ko so jih največje samostanske knjižnice v krščanski Evropi imele komaj kaj čez sto.

Cordoba naj bi v tem času s pol milijona prebivalci prehitela Carigrad kot največje in najbogatejše evropsko mesto. Andaluzija je postala središče medicine, znanosti, filozofije in umetnosti. Tu je bil rojen eden največjih zdravnikov srednjega veka, Abu ‘l Qasim al Zahrawi (latinsko Abulcasis), pionir kirurgije. V svoji enciklopediji Kitab al Tasrif, ki je za petsto let zaznamovala medicinsko prakso, je naštel več kot dvesto kirurških instrumentov.

O tem, kako cvetoča je bila v tem času Andaluzija, priča potovanje arabskega geografa Ibn Hawqala, ki je v svojem delu Surat al Ard popisal ves tedaj znani svet. Al Andalus je opisal kot širno in pomembno deželo z mnogimi velikimi in cvetočimi mesti, z rudniki zlata in srebra, ter dodal, da so življenjski stroški sorazmerni in da ljudje uživajo mir in blagostanje.

Razcvet je doživelo tudi pesništvo, predvsem v obliki muwaššah, edinstvenem stilu, ki ga je razvila Andaluzija in odseva večkulturno okolje, v katerem je nastal. V pesmih se namreč prepletajo lokalni dialekti arabščine, hebrejščine in mozarabščine – romanskega jezika krščanskih podložnikov kalifata.

Spodaj je primer andaluzijskega pesništva, priljubljena pesem z naslovom Lama bada yatathana, ki so jo v modernem času izvedli številni velikani arabske glasbe, kot so Fairuz, Sabah Fakhri, Souad Massi, Lena Chamamyan, Hamza el Din in Sami Yusuf:

Ko se je pojavila v ljubkem plesu,
me je lepota moje ljubljene zapeljala,
v trenutku se je ujelo najino srce.
Veja se je upognila, ko si jo nagnila.
O moja usoda, o moj nemir,
kdo bo odgovoril na moj klic,
da me ozdravi žara ljubezni,
če ne ti, kraljica lepote?«

Ibn al Khatib (1313 – 1374)

Andaluzija tega časa je omogočala izobrazbo tudi ženskam, ki so prepisovale dragocene rokopise. Znana je Lubna iz Cordobe, sužnja v vladarjevi palači, ki jo je Hakam II. osvobodil ter ji dal mesto tajnice in učenjakinje na dvoru. Odgovorna je bila za knjižnico, preučevala grške matematike in po pričevanjih znala reševati najbolj zapletene geometrijske in algebraične probleme svojega časa. Kasnejši biograf jo je opisal kot “inteligentno pisateljico, slovničarko, pesnico, izvedeno v aritmetiki, z izčrpnim znanjem; nihče v palači ni bil tako plemenit, kot ona”.

Obdobje nemirov in dinastij iz Maroka

Leta 1031 je kalifat zaradi notranjih trenj razpadel v vrsto vojskujočih se državic, imenovanih taifas. To je bil nemiren čas, ki je bil naklonjen drznim vojaškim voditeljem, kot je bil slavni El Cid, ki se je izmenoma boril tako za krščanske kot za muslimanske vladarje.

Pod pritiski krščanskih kraljestev na severu polotoka, ki so počasi, a vztrajno krčila prostor pod muslimansko vladavino (rekonkvista), so muslimanske državice poklicale na pomoč vojsko Almoravidov, ki so v tem času obvladovali Maroko. Ti pa so izkoristili njihovo šibkost in si jih podredili. Andaluzija je tako prišla pod nadzor različnih maroških dinastij, od Almoravidov in Almohadov do Marinidov. V tem času je izmenjava preko Gibraltarske ožine izoblikovala skupni kulturni prostor, ki še danes povezuje Andaluzijo in Maroko.

Pesniki, misitiki in prevajalci

Andaluzija je tudi v tem obdobju ostala križišče misli in prostor izmenjave med muslimanskim, judovskim in krščanskim svetom. Slavni filozof in sufijski učenjak Ibn Arabi, doma iz današnje Murcie, je v svojih delih poskušal ustvariti sintezo grške filozofije in mistike vseh treh monoteizmov. Tako je v pesmi opisal svoje doživljanje presežnega:

Moje srce lahko prevzame katerokoli obliko:
lahko je pašnik za gazele in samostan za menihe,
svetišče za malike, romarjem Kaaba,
plošči Tore in zvitki Korana.
Izpovedujem vero ljubezni, ne glede na pot, po kateri krenejo njene kamele.
To je moja vera in moje zaupanje.

Ibn Arabi, Razlagalec hrepenenj XI (prevod Neda Thaler)

Iz tega časa izvira tudi toledska prevajalska šola, kjer so prevajali besedila iz arabščine, hebrejščine in grščine v latinščino (oz. kasneje v staro španščino). Tako je Evropa spoznala dela arabskih znanstvenikov in filozofov, poleg tega pa je preko arabskih prevodov ponovno odkrila marsikateri na zahodu izgubljeni spis grške znanosti in filozofije, kar je sprožilo intelektualni razcvet v visokem srednjem veku in vplivalo na začetke renesanse.

Eden od pomembnih prevajalcev arabskih del je bil tudi Herman Koroški (imenovan tudi Herman Dalmata ali Herman Slovan). Njegov kraj rojstva ni znan, nekateri ga umeščajo nekje med Istro in Notranjsko, drugi pa v sv. Peter v Lesu na današnjem avstrijskem Koroškem. Skupaj z Robertom iz Kettona sta šla na potovanje preko Grčije vse do Damaska, nato pa preko Sicilije na Iberski polotok. Na pobudo Petra Častitljivega je Herman sodeloval pri prvem prevodu Korana v latinščino, zaslovel pa je tudi po prevodih Evklidovih in Ptolemajevih del iz arabščine.

Konec Al Andalusa, a Andaluzija živi naprej

Andaluzija je ključen preobrat doživela z bitko pri Las Navas de Tolosa leta 1212, ko so se vojske krščanskih kraljestev Kastilje, Navare in Aragona združile in premagale vojsko Almohadov. Zmaga je pomenila pospešek v rekonkvisti in v muslimanskih rokah je ostal le še emirat v Granadi. Ta je doživel še nekaj časa miru, ko so se krščanska kraljestva spopadla med seboj za prevlado na Iberskem polotoku. S poroko Ferdinanda Aragonskega in Izabele Kastiljske so se izpolnili pogoji za dokončni obračun.

Januarja 1492, le nekaj mesecev, preden je Krištof Kolumb odrinil na usodno potovanje, je zadnji sultan Boabdil predal mesto Granada v roke katoliških vladarjev. Arabski Al Andalus je izginil kot politična in kulturna sila, a zapustil nešteto sledi v španski umetnosti, jeziku in kulinariki. Zato je Andaluzija potovanje v preteklost, saj še danes izžareva bogastvo stoletij, ki ga je prinesla nenavadna mešanica jezikov, narodov in kultur v srednjeveški Španiji.

Naj se potovanje nadaljuje...

ZAGOTOVLJENO Andaluzija 26.04.2026 / 8 dni

že od 1349 €

Podrobnosti

»First minute«: zgodnja prijava se splača

05. julija, 2023

Ana si je od malih nog želela videti Alhambro, saj so jo vedno privlačile zgodbe o mavrski Španiji. Pred dvema letoma ji je pot preprečila pandemija. Že nekaj časa je čutila preobremenjenost v službi, a jo je tolažila misel, da je letos čas za izpolnitev stare želje. Že decembra je ob reklami za »first minute« popuste pomislila, da bi preverila ponudbe za potovanja v Španijo, vendar preprosto ni zbrala volje. Teden dni pred dopustom je ugotovila, da je večina letov že zasedenih. Cene so bistveno presegale prihranke, ki jih zbrala v ta namen – vseeno je opravila rezervacijo. Nato je sledil šok: v dneh, ko bo v Granadi, ni bilo niti enega prostega termina za obisk Alhambre. Odločila se je, da bo vseeno poskusila. Vsak dan je stopila pred vhod v palačo in spraševala, ali se je kaj sprostilo, toda tam so le zmajevali z glavo. Poskušala je uživati v mestu, a se je počutila neizpolnjeno.

Čeprav je zgornja zgodba izmišljena, odseva izkušnje številnih potnikov, ki poskušajo po covidnem zaprtju potešiti potovalno mrzlico. V članku v New York Times so konec junija zapisali: »Po treh letih omejitev zaradi pandemije se potniki v rekordnem številu zgrinjajo v Evropo kljub visokim cenam letalskih vozovnic, omejenih nastanitev in gneče pred znamenitostmi.«

»Last minute« postaja znanstvena fantastika

O povečanem povpraševanju priča že podatek, da naj bi se samo število turistov iz ZDA v Evropi povečalo za kar 55 %. Turizem pa ni v porastu samo na stari celini, ampak tudi drugod po svetu. Naval na nekatere destinacije je tako velik, da so potovalne agencije začele že zavračati stranke za vrhunec poletne sezone. Potniki, ki so čakali na ugodne »last minute« ponudbe, so ostali praznih rok ali so se morali zadovoljiti z nadomestno destinacijo.

Turizem je zelo dinamična panoga in se hitro spreminja. Dogajanje zadnjih let ni spremenilo le potovalnih navad, ampak tudi pripravljenost turističnih destinacij, da sprejmejo večje število potnikov. Nekatera mesta, kot je Amsterdam, so začela turiste celo aktivno odvračati. Muzeji omejujejo velikost skupin, hoteli pokajo po šivih, priljubljene restavracije so rezervirane za več kot pol leta naprej, letalski promet se spopada s težavami zaradi pomanjkanja delovne sile. Temu se prilagajajo tudi popotniki: »last minute« postaja znanstvena fantastika, v trendu je »first minute«.

»First minute« je pametna izbira

Pametni potrošnik je danes tisti, ki razmišlja vnaprej. Nekaj več vloženega truda pol leta prej vam lahko prihrani veliko časa, predvsem pa skrbi tik pred dopustom, ko je večina potovanj že razprodanih ali bistveno dražjih. S »first minute« ali zgodnjo prijavo imate na voljo široko izbiro destinacij, tako da potujete tja, kamor želite in kakor želite.

V zadnjem hipu se lahko zgodi, da ne bo več na voljo letalskih povezav ali da bodo manj udobne. Velike svetovne znamenitosti in prireditve imajo termine zasedene že več mesecev vnaprej, tako da lahko ostanete pred zaprtimi vrati Alhambre, veronske arene ali Machu Picchuja. Pogosto se vstopnic ne da rezervirati, ampak jih je potrebno kupiti takoj, vezane so na ime in niso prenoslijve.

Star slovenski pregovor pravi: kdor dolgo izbira, izbirek dobi. To še kako velja tudi v turizmu.

Kdor prej plača, se mu splača

Če vam že uspe najti še prosto potovanje, bo to po vsej verjetnosti dražje. Z bližino odhoda naraščajo cene letalskih vozovnic, namestitev in drugih storitev. Na ceno lahko vplivajo tudi višje cene energentov in splošna inflacija. Visoko povpraševanje poganja cene na priljubljenih destinacijah v nebo, saj so po letih pandemije potniki pripravljeni potrošiti več. New York Times navaja primer potnice, ki je za štiritedensko potovanje po Evropi prodala avto: »Nadoknaditi moramo izgubljeni čas,« je dejala.

Po drugi strani so za zgodnjo prijavo pogosto na voljo popusti in ugodnosti, kot so »first minute« ali »early bird«, kar smo pri nas poslovenili v zgodnjo ptico. Zakaj ne bi plačali manj za isto storitev? Prihranek vam ostane za drugič, lahko pa si na samem potovanju privoščite nekaj več ali razveselite svoje bližnje z darilom. »First minute« popuste smo na izbranih terminih za vas pripravili tudi mi.

Brezskrbno in sproščeno

Zgodnja prijava vas odreši skrbi in vas varuje pred neprijetnimi presenečenji pred odhodom. Nekatere države imajo dolge vizumske postopke, druge zahtevajo veljavnost potnega lista še šest mesecev po potovanju ali ustrezno visoko zavarovanje z asistenco v tujini … Vse to je težko preveriti in opraviti v nekaj tednih, zato obstaja nevarnost, da se znajdete na odhodu brez potrebnih dokumentov.

Prijava v zadnjem hipu vas poleg brezskrbnosti lahko oropa tudi najlepšega občutka pred potovanjem: pričakovanja. Kako se je lažje vsak dan lotiti vseh obveznosti, ki nam jih prinaša življenje, če se veselimo novih doživetij in spoznanj, ki nas čakajo! »First minute« prijava vam omogoči, da si vnaprej preberete kak vodnik po destinaciji ali, še bolje, leposlovno delo, ki vas popelje v kulturo in vsakdanje življenje prebivalcev. Tako boste kraje, ko jih obiščete, videli v čisto drugačni luči.

V angleščini obstaja pregovor: zgodnja ptica ujame črva (po naše: kdor prvi pride, prvi melje). V turizmu zgodnje ptice ujamejo večjo izbiro, prihranke, čas za pripravo in veselo pričakovanje. Bodite tudi vi zgodnja ptica.

Alternativa: skriti kotički

Eden od načinov, da se izognemo prenatrpanim destinacijam, pa so tudi kraji, ki jih še ni dosegel masovni turizem. Teh je po svetu vedno manj, a si pri naši agenciji prizadevamo, da jih vsako leto ponujamo in razvijamo nova potovanja. Z nami se tako lahko podate v »neznano Španijo«, ali v Savdsko Arabijo, ki se vedno bolj odpira za turizem … V »oblegane« kraje pa vas raje popeljemo v terminu, ko se množice umaknejo, na primer decembra v Firence.

Zakaj zgodnja prijava?

zagotovite si mesto na potovanju: z zgodnjo prijavo se izognete možnosti, da za vas zmanjka mest na prevozih, nastanitvah ali pri ogledih
sedite spredaj: potujte udobneje in z več razgleda, saj sedeže na avtobusu rapozrejamo po datumu prijave in plačila potovanja
izognite se podražitvam: zagotovite si ceno, ki velja ob potrditvi prijave, ne glede kasnejše podražitve letalskih in drugih prevozov, nastanitev ...
izkoristite posebne "first minute" popuste za prijave v določenih terminih: prihranek pa raje porabite za kak priboljšek na poti ali darilo za svoje najdražje

Dr. Šprajc odkril novo arheološko najdišče na Jukatanu

23. junija, 2023

Priznani slovenski arheolog, predstojnik Inštituta za prostorske in antropološke študije ZRC SAZU in ena največjih avtoritet na področju raziskovanja staroselskih civilizacij v Srednji Ameriki dr. Ivan Šprajc je že vrsto let osredotočen na raziskovanje mezoameriške arheologije in arheoastronomije. Njegova raziskovalna skupina je ponovno dosegla pomemben mejnik, saj so v tropskem pragozdu južne Mehike odkrili ostanke majevskega mesta Ocomtun, ki je bilo pred približno 1000 leti regionalno središče tedanje staroselske družbe. Zaton je verjetno doživelo med 9. in 11. stoletjem, kar se sklada s časom propada majevske kulture v tej regiji.

Arheološko odkritje mesta, katerega ime v jeziku takratnih prebivalcev pomeni kamniti steber, se nahaja v naravnem parku Balamku na polotoku Jukatan. Šprajčeva skupina je še neraziskano področje tropskega gozda raziskovala v marcu in aprilu letos, preglede pa so izvajali tudi iz zraka z lasersko merilno metodo LiDAR, ki močno olajša raziskovanje neprehodnega tropskega pragozda.

Po Šprajčevih besedah jih je najbolj presenetilo arheološko najdišče na vzpetini, obdani z obsežnimi mokrišči. Najdišče je posejano s številnimi visokimi stavbami in vključuje več piramidnih struktur, visokih tudi do 15 metrov. Poleg piramid se na najdišču nahajajo tudi kamniti stebri, trije trgi z večjimi stavbami, igrišče za igre z žogo ter druge strukture, razporejene v skoraj koncentričnih krogih. Valjasti kamniti stebri so verjetno služili kot vhodi v prostore v zgornjih delih stavb.

Na območju arheološkega najdišča je raziskovalna skupina odkrila tudi več oltarjev, ki so bili morda zasnovani za skupnostne obrede, vendar bo za natančno določitev njihovega namena potrebnih več raziskav, je opozoril Šprajc, ki bo najnovejšemu odkritju gotovo namenil še veliko časa.

Ivan Šprajc je slovenski arheolog, znanstvenik in raziskovalec, specializiran za proučevanje starodavnih civilizacij in arheoloških najdišč v Srednji Ameriki, zlasti v Mehiki in Gvatemali. Zato ni čudno, da mu pravijo tudi slovenski Indiana Jones, čeprav se sam te primerjave otepa. Sam trdi, da je dejansko delo arheologov veliko bolj razburljivo kot v filmih. Med svojimi odpravami je odkril več kot 80 arheoloških najdišč, vključno z izgubljenimi in pozabljenimi mestnimi območji starodavnih civilizacij. Proučeval je tudi majevski koledar in dokazal, da je veliko starejši, kot je bilo domnevano.

Predavanje dr. Šprajca o odkrivanju majevskih mest

Eno najbolj znanih odkritij Ivana Šprajca je bila identifikacija in raziskava starodavnega mesta Lagunita v deželi Chiapas v Mehiki. Mesto je bilo več stoletij pozabljeno in skrito v globokem pragozdu Jukatana, nedaleč od meje z Gvatemalo. Prvi je arheološko najdišče odkril ameriški raziskovalec Eric von Euw, a ni točno opisal lokacije, zato je mesto ostalo skrito dokler ga Ivan Šprajc s svojo ekipo ni ponovno odkril in natančno dokumentiral. Odkritje je pomembno prispevalo k razumevanju majevske civilizacije in njenih arhitekturnih dosežkov. Čudovito pročelje Lagunite simbolizira vhod v jamo, ki predstavlja vodno podzemlje – mitološki labirint, kjer domujejo predniki.

Šprajc je tudi proučeval druge arheološke kraje, kot so Uxul, Chactún, El Palmar, La Corona in drugi. Njegove raziskave so osredotočene na kartografiranje in dokumentiranje struktur na arheološkem najdišču ter raziskovanje povezav med različnimi mestnimi območji in njihovimi kulturnimi in trgovskimi izmenjavami.

Poleg odkrivanja arheoloških najdišč je Ivan Šprajc prispeval tudi k znanstveni literaturi s številnimi članki in publikacijami. V svojih raziskavah je pomembno prispeval k razumevanju in ohranjanju dediščine starodavnih civilizacij Srednje Amerike.

ZAGOTOVLJENO Velika mehiška tura 30.09.2026 / 14 dni

že od 2699 €

Podrobnosti