Dr. Šprajc: Od pisarne do terena

Vljudno vas vabimo na predavanje dr. Ivana Šprajca, ki bo potekalo 19. septembra v kongresni dvorani Hotela City v Mariboru, na katerem bo predstavil rezultate svojih dolgoletnih izkopavanj, predvsem pa nam približal potek arheološkega raziskovalnega dela “od pisarne do terena”. Iz prve roke vam bo približal celoten proces od odločitve, kje bodo izkopavali, do vsakodnevnih izzivov, ki jih prinaša delo v jukatanskem pragozdu.

O predavanju

Doslej smo opravili trinajst sezon arheoloških terenskih pregledov v osrednjem delu polotoka Jukatana v Mehiki. V predavanju bodo povzeta nekatera najpomembnejša odkritja, poseben poudarek pa bo tokrat na poteku raziskovalnega dela. Kako izberemo območje raziskav? Kaj je treba opraviti še preden se odpravimo na teren? Kako poteka terensko delo in na osnovi kakšnih podatkov najdemo arheološko zanimive lokalitete? Slikovito bodo predstavljene tudi raznovrstne težave in ovire, ki jih je treba premagati.

dr. Ivan Šprajc

Od pisarne do terena:
arheološka odkrivanja v deželi Majev

Prijavite se
  • petek, 19. september ob 19. uri
  • kongresna dvorana Hotel City Maribor
  • vstopnina v višini 15.- € bo namenjena raziskovalni dejavnosti dr. Šprajca
  • število mest je omejeno - obvezna prijava

O predavatelju

Dr. Šprajc že vrsto let raziskuje majevska mesta na polotoku Jukatan v Mehiki. Je vodja Inštituta za antropološke in prostorske študije v Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU v Ljubljani. Diplomiral je iz arheologije in etnologije na Univerzi v Ljubljani, doktoriral pa iz antropologije na Mehiški nacionalni avtonomni univerzi. V doktorski študiji z naslovom Quetzalcóatlova zvezda je raziskal pogled na planet Venero v mezoameriških kulturah, o svojem raziskovanju na Jukatanu pa je napisal knjigo z naslovom Izgubljena mesta: arheološka iskanja v deželi Majev.
Preberite več

Prijavni obrazec

    Prijavni obrazec

    Število mest je omejeno, pohitite s prijavo!

    * V skladu z novo uredbo o varovanju osebnih podatkov potrebujemo vaše soglasje za hrambo in obdelavo podatkov, ki jih potrebujemo za izvedbo naše storitve (rezervacija letalskih kart, ogledov, hotelske namestitve, pridobitev vizuma, sklenitev zavarovanj, …). Vašo prijavo lahko sprejmemo in obdelamo le v primeru, da s tem soglašate. To velja za vse potnike na prijavi. Več na: Politika varstva osebnih podatkov

    ** Vaše osebne podatke bomo uporabili izključno za namene pošiljanja naših obvestil in novic. Politika varstva osebnih podatkov

    Po potrditvi prijave boste prejeli elektronsko sporočilo s podatki za nakazilo. Prijava bo potrjena s plačilom. Število mest je omejeno.

    Potovanja v svet Majev

    Jukatan pod površjem – cenotes

    Cenotes v Mehiki so del največjega podzemnega kompleksa podvodnih jam na svetu. Polotok Jukatan, ki se razteza med Mehiškim zalivom in Karibskim morjem, je svetovno znan po svoji geologiji in osupljivih naravnih čudesih, med katerimi izstopajo kraški rovi in cenotes.
    Jukatan Cenotes podzemna jama

    Mehiški kras

    Območje je sestavljeno pretežno iz apnenca, sedimentne kamnine, ki se je skozi zgodovino nabirala več milijonov let. V obdobju mezozoika (natančneje v obdobju krede), pred približno 100 milijoni let, je bil ta del sveta namreč prekrit s plitvim morjem, polnim organizmov, ki so s svojim okostjem skrbeli za kontinuirano nalaganje sedimentov. Ko se je morska voda skozi čas umaknila, je izpostavljena kamnina začela podlegati procesom kemičnega preperevanja in erozije, kar je vodilo do nastanka mnogih kraških pojavov.
    Ključni dejavnik pri nastanku kraških jam in cenotes na Jukatanu je deževnica. Ko deževnica pronica skozi zemljo, se meša z ogljikovim dioksidom razpadlih rastlin in tvori šibko ogljikovo kislino. Ta kislina raztaplja apnenec, kar skozi tisočletja oblikuje komplekse podzemnih kanalov, jam in vodnjakov.
    Krhanje in oblikovanje razpok v vrhnji plasti povzroči, da se stropi podzemnih jam na neki točki zrušijo in posledično odprejo izdolbeno podzemno strukturo. Tako odprte jame imenujemo cenotes. Gre za naravne bazene s pitno vodo, ki so navadno povezani z obsežnim podzemnim sistemom rek in rovov.
    Nastanek cenotes v Mehiki je deloma povezan tudi s padcem asteroida, ki je ustvaril Chicxulub krater na severu polotoka Jukatan pred približno 65 milijoni let. Padec asteroida je hkrati uničil preko 75% živalskih vrst tistega časa, med drugim verjetno tudi vse ne-leteče dinozavre, hkrati pa je na Jukatanu povzročil številne razpoke v apnencu, ki so se nato v kasnejših tisočletjih razširile v kompleks podzemnih rek in cenotes.

    Cenotes in Maji

    Beseda “cenote” izhaja iz majevske besede “dzonot”, ki v grobem pomeni “z vodo napolnjena votlina”. Za Maje so bili cenotes izredno pomembna mesta, kjer so med drugim izvajali verske obrede in daritve. Verjeli so, da cenotes predstavljajo prehode v podzemni svet oziroma Xibalbo, kjer prebivajo bogovi in duhovi.
    Eden izmed najbolj znanih bazenov je Cenote Sagrado (sveti Cenote) v Chichén Itzá, kjer so Maji poleg materialnih izvajali tudi človeške daritve. Kri ljudi je bila po njihovem prepričanju posebej pomembna, saj je predstavljala življenjsko silo in veljala za eno izmed najmočnejših daritev bogovom. Med arheološkim izkopavanjem so bili na tem mestu odkriti zlati predmeti, žad, keramika in človeške kosti, najverjetneje vsi darovi za majevskega boga Chaaca, ki je po prepričanju zagotavljal dež ter rodovitnost.
    Jukatan Cenotes Ik Kil blizu Chichen Itza
    Cenotes pa so bili za Maje hkrati ključni tudi iz popolnoma praktičnega razloga. Na območju Jukatana, še posebej v severnem predelu polotoka, je pitna voda dostopna le skozi naravno oblikovane odprtine. Ker so močvirja in manjša jezera na površju redka in pogosto napolnjena z nepitno vodo, so bili podzemni bazeni edina mesta, ki so lahko ljudem zagotavljali vodo za preživetje. Zaradi tega so se številna plemena naselila v okolici cenotes, o čemer pričajo arheološki ostanki naselbin v njihovi neposredni bližini.
    Dr. Ivan Šprajc je eden izmed najpomembnejših raziskovalcev majevske kulture na svetu. Njegovo predavanje si lahko ogledate tukaj.

    Znani cenotes

    V naravnem okolju se cenotes pojavljajo v različnih oblikah. Najpogosteje so v obliki sklede, kot vertikalna vdolbina ali kot ozek vhod v jamo. Posebno na vzhodnem delu polotoka so številni cenotes med seboj povezani s podzemnimi rovi in rekami, ki pa so zaradi postopnega razjedanja apnenca pogostokrat zasuti. Cenotes so lahko poleg tega tudi odprti ali zaprti. Odprti cenotes so tisti, katerih strop se je popolnoma zrušil, medtem ko imajo zaprti cenotes še vedno delno ohranjen strop, kar ustvarja osupljive svetlobne učinke, ko sončna svetloba prodira skozi odprtine.
    Jukatan Cenotes potapljanje v jamah
    S svojo zgodovinsko vrednostjo in naravno lepoto so cenotes dosegli svetovni sloves. Med najbolj znane sodijo:
    • Cenote Ik Kil, ki se nahaja v neposredni bližini arheološkega najdišča Chichen Itza, meri 60 metrov v širino in 40 metrov v globini. V času majev je bil sveto mesto, kjer so vodnemu bogu žrtvovali materialne in človeške daritve. Z bujno vegetacijo, ki jo obdaja, ustvarja mirno in spokojno atmosfero.
    • Dos ojos je, kakor pove že samo ime, sistem dveh povezanih cenotes, ki skupaj gradita vizualno podobo para oči. Tvorita kompleksen sistem podzemnih rovov in jam, ki so popularna lokacija za potapljanje in opazovanje podvodnega življenja ter jamskih čudes. V letu 2018 so odkrili, da se sistem Dos ojos povezuje s podzemnim sistemom Sac Actun, s katerim skupaj tvorita najdaljšo poplavljeno jamo, ki meri okrog 346 kilometrov.
    • V bližini mesta Tulum se nahaja Gran cenote, sistem številnih cenot, ki so med seboj povezani in dostopni z lesenimi mostovi. Zaradi dobre vidljivosti je šnorklanje na tej lokaciji izredno popularno. Izredno pestro podvodno življenje si je mogoče ogledati že v plitvih predelih sistema, izkušenim potapljačem pa je na voljo tudi spust v globino do 60 metrov.
    Jukatan Cenotes gladina

    Edinstvena narava in sodobni svet

    Cenotes imajo tudi danes še vedno velik pomen. Seveda izstopajo kot ključna najdišča za raziskovanje majevske kulture, vendar pa so vedno bolj pomembni tudi zaradi svoje monetarne vrednosti. Številni izmed cenotes imajo dnevno več kot 100 kopalcev, ki uživajo v spokojni atmosferi starodavnih votlin.
    Vendar pa povečan turizem, onesnaževanje nekoč svetih krajev in širjenje industrije na cenotes puščajo občuten vpliv. Poleg same škode, ki jo je skozi čas utrpela narava, je posebej zaskrbljujoče dejstvo, da so cenotes za lokalno prebivalstvo še vedno eden izmed ključnih virov pitne vode, ki postaja zaradi povečanega onesnaževanja vedno bolj ogrožen.
    Močno razpredena podzemna povezava rovov med številnimi cenotes problem onesnaževanja le potencira. Zaradi nenehnega pretakanja vode med njimi, je tako z odlaganjem smeti v enem bazenu vpliv prenesen na vse preostale povezane jame. Podzemna voda je zaradi tega bolj onesnažena, kot bi si morda najprej mislili, in mesta morajo posledično uporabljati večje količine klora, da bi vodo očistila.
    Na lokalni ravni se sicer dviga ozaveščanje o nevarnosti onesnaževanja in se letno izvajajo številne čistilne akcije, a se zdi, da so problematične predvsem večje živinorejske farme in industrijski objekti, ki z odpadki povzročajo veliko škodo tako lokalni flori, kakor tudi lokalnemu prebivalstvu. Kljub novodobnim problemom pa so cenotes na Jukatanu še vedno izredno zanimiv in unikaten primer kraškega pojava, ki ljudi navdušuje s svojo bogato zgodovino in spokojno mehiško naravo.

    V živo si oglejte Jukatan in cenotes

    Nova nagradna igra za predstavo Piaf! The Show

    Za vas smo pripravili novo nagradno igro, s katero ste lahko osvojili vstopnice za lep glasbeni večer francoskih šansonov ali zanimivo branje o odkrivanju majveskih mest. Vsi, ki so se do 30. avgusta prijavili na katero koli naše razpisno potovanje, so sodelovali v žrebanju za privlačne nagrade.
    Objavljamo imena nagrajencev:
    Dobitnik 1. nagrade: dve brezplačni vstopnici za muzikal Piaf! The Show v Cankarjevem domu je Gorjup B. iz Ljubljane.
    Dobitnika 2. in 3. nagrade: knjiga dr. Ivana Šprajca Izgubljena mesta z avtorjevim podpisom sta Stopar V. iz Nove Gorice in Garzarolli H. iz Ljubljane.

    O muzikalu Piaf! The Show

    V sodelovanju s Cankarjevim domom vas vabimo na glasbeni sprehod skozi življenje Edith Piaf, pevke šansonov, ki je za vedno zaznamovala francosko glasbo. Izvirna glasbena odrska zgodba, ki sledi življenju Edith Piaf skozi njene nepozabne pesmi, je razprodala najslavnejše dvorane, kot sta Carnegie Hall v New Yorku in Olympia v Parizu, zdaj pa prihaja v Cankarjev dom. Prava francoska klasika je doživela že več kot 1000 ponovitev v kar 50 državah sveta, od leta 2015 pa so zanjo prodali že več kot milijon vstopnic. Predstava se navdihuje pri z oskarjem nagrajenemu filmu La Vie en Rose in je svojo premiero doživela ob stoletnici rojstva »vrabčka z Montmartra«.

    O knjigi Izgubljena mesta

    Dva izžrebanca bosta prejela knjigo Izgubljena mesta. Arheološka iskanja v deželi Majev slovenskega arheologa Ivana Šprajca. Dr. Šprajc je eden vodilnih svetovnih strokovnjakov za arheologijo Majev in arheoastronoimjo Mezoamerike. Gre za drugo, razširjeno izdajo njegovih zanimivih prigod ob odkrivanju majevske zapuščine sredi mehiške džungle. Dr. Šprajc spremlja naše skupine na izbranih odhodih našega potovanja po Mehiki.

    Kako do nagrade?

    Pogoj za uvrstitev v žrebanje je bila prijava od 12. do 30. avgusta na katero koli naše razpisno potovanje. Ob prijavi so udeleženci v opombe vpisali kodo PIAF. Žrebanje nagrad je potekalo 2. septembra.

    Pogoji nagradne igre

    Prijavite se na potovanje in sodelujte v nagradni igri

    Indijske začimbe – pustolovščina okusov, barv in vonjav

    Indija Koromandija ni le izmišljena pravljična dežela iz otroških knjig, kjer se cedita med in mleko. Eksotična in nekoč neskončno oddaljena Indija je bila navdih za to danes ponarodelo besedno frazo, ki označuje deželo obilja, bogastva in večnega poletja. Vse to najdemo v južni Indiji, predvsem v pokrajini Kerala, ki velja za zeliščni vrt Indije in je tudi ena največjih izvoznic začimb na svetu. Tu radodarna narava ponuja eksotične sadeže na vsakem koraku, riževa polja obrodijo večkrat na leto, bogastvo začimb in zelišč pa je temelj tako indijske kulinarike, kot tudi ajurvede – tradicionalne indijske medicine.
    Raznovrstne začimbe iz Indije na leseni deski.
    V Južni Indiji prevladuje hinduizem, ki temelji na načelu ahimse – sočutju in miroljubnosti do vseh živih bitij. Zato hindujci ne uživajo mesa in jajc, dovoljena pa je uporaba mleka in mlečnih izdelkov, ki imajo pomembno vlogo v indijski kuhinji. Mleko velja za “čisto”, saj izhaja iz svete živali – krave. Ob močno začinjenih jedeh, ki so značilne za južno Indijo, se priporoča pitje hladnega mleka ali jogurta, ki prijetno zmehča okuse in pogasi požar na brbončicah.
    Potujte v deželo začimb

    Neskončne kombinacije začimb so temelj indijske kulinarike

    Indijske začimbe niso samo dodatek, ampak temelj, na katerem stoji celotna jed. Pogosto se uporabljajo tudi že pripravljene mešanice začimb za točno določene jedi kot npr. garam masala, kar v prevodu pomeni “vroča začimba”. Osnovna mešanica vsebuje koriander, kumin, kardamom, klinčke, poper, cimet in muškatni orešček, a ima vsaka pokrajina in celo vsak kuhar lahko svojo različico. V mešanici se lahko znajdejo tudi kurkuma, žafran, ingver, gorčična semena, janeževa zvezda, čili in še kaj bi se našlo.
    Če še niste slišali za garam masalo, pa gotovo poznate mešanico curry ali kari, ki se je že kar dobro udomačil na policah naših trgovin. Ta blažja mešanica izrazito rumene barve na osnovi kurkume, ki ji družbo delajo kumin, ingver, poper ali čili, včasih tudi semena koriandra in kardamom, je nastala šele s prihodom in kolonizacijo Angležev.
    Čeprav je curry prva stvar, ki nam pride na misel, ko se pogovarjamo o indijskih začimbah, je to pravzaprav pogruntavščina angleških kolonizatorjev. Angleži, nevajeni močnih, aromatičnih okusov indijskih jedi, so želeli iz Indije domov prinesti mešanico, ki bi popestrila precej medlo angleško kuhinjo. Tako je nastal curry, že pripravljena mešanica začimb z značilnim eksotičnim okusom, a dovolj nežna, da so jo vzljubile tudi občutljive evropske brbončice.

    Že pripravljene mešanice začimb

    Poleg zgoraj omenjene garam masale najdemo v indijskih kuhinjah tudi druge mešanice:

    Sambar podi: v prevodu “prašek za sambar” se uporablja za pripravo sambarja, priljubljene južnoindijske brezmesne obare iz leče in zelenjave. Sestavine običajno vključujejo praženo črno lečo, koriander, kumino, rdeči čili, črni poper, kurkumo in semena triplata.
    Biryani masala: mešanica začimb za pripravo biryanija, aromatične riževe jedi z mesom ali zelenjavo. Glavno noto mu dajejo koriandrova semena, kumin, kardamom, cimet, muškatni orešček, lovorov list in številne druge začimbe. Sestavine se lahko precej razlikujejo glede na pokrajino ali kuharja.
    Chettinad masala: ime nosi po južnoindijski pokrajini, kjer je ta mešanica začimb doma. Glavne sestavine te precej pikantne mešanice so koriander, kumin, črni poper, rdeči čili, semena triplata, cimet, klinčki in janeževa zvezda, uporablja pa se v različnih marinadah, omakah in riževih jedeh.

    Najpomembnejše indijske začimbe in zelišča:

    • Kurkuma (Curcuma longa): t. i. “zlato Indije” je v sorodu z ingverjem, a bolj blagega, toplega okusa, in je osnova za mešanico curry. V tradicionalni indijski medicini zaseda pomembno mesto čudežnega zdravila, zato jo radi dodajajo različnim jedem. Poleg nežnega orientalskega okusa jedem doda tudi značilno živo rumeno barvo.
    • Kari listi (Murraya koenigii): ne smemo jih zamenjati s prej omenjeno mešanico kari, s katero nimajo nobene povezave. Kari listi rastejo na drevesu, ki spada v družino citrusov in se uporabljajo sveži ali posušeni. Jedem dajo topel, nekoliko limonast priokus, doda pa se jih na začetku kuhanja, da razvijejo svojo polno aromo.
    • Gorčična semena (Brassica juncea): majhna, rjava ali črna semena se običajno popražijo na vročem olju na začetku kuhanja, da sprostijo svojo aromo.
    • Kokum (Garcinia indica): suho sadje iz družine mangostinov, ki se uporablja za kiselkast okus v juhah in enolončnicah.
    • Tamarind ali indijski datelj (Tamarindus indica): pasta, ki jo pripravijo iz zmletih strokov istoimenskega drevesa, je obvezna sestavina različnih omak, marinad, marmelad, sladic in napitkov. Zaradi svoje sladko-kisle arome je uporaben tako za slane kot sladke jedi.
    • Kardamom (Elettaria cardamomum): velja za kraljico začimb. Aromatična semena se uporabljajo tako v sladkih kot slanih jedeh, v prahu ali cela. Imajo značilno močno, rahlo pikantno in sladkobno aromo.
    • Kumin (Cuminum cyminum): ne smemo ga zamenjati z našo kumino, čeprav so si semena na videz podobna, a je okus precej različen. Kumin ima značilno sladkobno, zemeljsko aromo in rahlo oreščkast, pikanten okus. Je obvezna sestavina različnih mešanic, kot npr. garam masala, curry itd., včasih pa se je uporabljal tudi kot cenejše nadomestilo za poper.
    • Koriander (Coriandrum sativum): je ena najstarejših začimb, saj naj bi ga uporabljali že jamski ljudje. Zaradi svojih številnih zdravilnih lastnosti se je sprva uporabljal kot zdravilo, šele kasneje v kulinariki. Užitna je sicer cela rastlina, a se večinoma uporabljajo sveži listi in posušeni plodovi, ki se precej razlikujejo v aromah. V Indiji s svežimi listi koriandra okrašujejo pikantne jedi, jih potresejo po karijih in juhah ter jih dodajajo v pasto zelena masala. Zdrobljena semena najdemo v različnih suhih mešanicah.
    • Čili (Capsicum): tudi pri nas dobro poznana, vsestranska začimba doda značilno ostrino in toplino jedem. Čeprav izvira iz Mehike, so ga v Indiji hitro vzeli za svojega in se danes uporablja tako v posušeni, kot v sveži obliki. Obstaja veliko vrst, ki se razlikujejo glede na aromo in stopnjo pekočnosti.
    • Poper (Piper nigrum): omenjen je že v sanskrtskih besedilih ter je najbolj razširjena in vsestranska začimba na svetu. Ta kralj začimb izvira iz južne Indije, kjer pa je bil zaradi svoje visoke cene dolgo časa rezerviran samo za najbolj premožne.
      V kulinariki poznamo črni, beli in zeleni poper, ki pa vsi izvirajo iz iste rastline. Iz nezrelih zrn nastane črni poper, zeleni poper so nezrela zrna, ki z obdelavo v slanici ali kisu ohranijo zeleno barvo, beli poper pa povsem zrela olupljena zrna. V indijskih jedeh se uporablja predvsem črni poper v zrnu ali v prahu, saj je najbolj aromatičen. Preden je v paleto indijskih začimb skozi glavna vrata vstopil čili, je bil poper edina začimba, ki je jedem dajala značilno ostrino, zato ga najdemo v skoraj vseh tradicionalnih receptih.
    Različne vrste čilija in poper
    Raslina popra z zrelimi plodovi in listi
    Pisane indijske začimbe v žakljih na tržnici v južni Indiji.
    Več o Indiji

    Indijske začimbe na naših vrtovih in krožnikih

    Večina naštetih rastlin uspeva v tropskem podnebju, zato so začimbe pri nas na voljo le v posušeni obliki. Na domačem vrtu ali balkonu pa lahko posadite koriander, ki ima podobne zahteve kot peteršilj, s katerim je tudi v sorodu. Ker njegova aroma najbolj pride do izraza pri uporabi svežih listov, boste tako lahko začinili marsikatero orientalsko jed. Jeseni pustite, da zacveti in tvori semena, ki jih posušite in nato uporabite.
    Če ste ljubitelj pikantnih jedi, vam svetujemo, da spomladi v lončke posadite različne vrste čilijev, saj niso zahtevni za vzgojo. Tako boste lahko z njimi eksperimentirali v kuhinji. Načeloma velja, da manjši kot so plodovi, bolj so pekoči. Najbolj pekoč del rastline so semena, ki pa jih lahko tudi zavržete in tako omilite intenzivnost okusa.
    Druge začimbe in mešanice boste morali poiskati na policah trgovin ali pa se odpraviti v Indijo, kjer boste lahko za šop svežih kari listov barantali na tržnici ali nabirali zrele stroke pod mogočnim tamarindovim drevesom. Pristne okuse in vonjave južnoindijskih jedi boste doma težko poustvarili, tudi indijske restavracije se na evropskih tleh prilagodijo našemu okusu in so z začimbami bolj sramežljive. Šele v Indiji, ko se boste po vročem, vtisov polnem dnevu usedli za mizo in izbirali med omamno dišečimi jedmi, katerih imen sploh ne znate izgovoriti, boste začutili tisto pravo intenzivno harmonijo okusov in vonjav, ki v sebi nosijo večtisočletno tradicijo ljubezni do kuhanja. Za uvod pa lahko poskusite doma pričarati nekaj tega vzdušja z receptom, ki je primeren tudi za začetnike.
    RIŽ Z LIMONO IN ARAŠIDI
    Krožnik s indijskim rižem z limono in arašidi, poleg tipične indijske začimbe v posodicah
    Vas zanima maroška kuhinja?
    • 1 žlička koriandrovih semen
    • 2 žlici jedilnega olja
    • 1 žlička gorčičnih semen
    • 3 – 4 kari liste
    • kos naribanega svežega ingverja
    • 2 zelena čilija (lahko več, če želite bolj pekoč okus)
    • pol skodelice praženih arašidov
    • žlica kurkume
    • sok dveh limon
    • 2 skodelici kuhanega riža (najbolje basmati)
    • sol
    V večji ponvi z debelim dnom segrejemo olje in popražimo semena koriandra, da zadišijo. Na grobo jih stremo in prihranimo za kasneje.
    Ponovno segrejemo olje in dodamo gorčična semena, kari liste in čilije. Pražimo, nato dodamo nariban ingver in arašide. Pražimo še kakšno minuto, nato dodamo kurkumo v prahu in ugasnemo ogenj.
    Mešanici dodamo limonin sok in dobro premešamo. V nastalo aromatično osnovo nežno vmešamo kuhan riž in strta semena koriandra. Solimo po okusu in postrežemo.
    Ljubitelji koriandra lahko sveže narezane liste potresete po že pripravljeni jedi in jo s tem še dodatno poživite. Če koriandra ne prenesete, ga lahko zamenjate za sveže metine liste. K rižu se poda tudi različna zelenjava, na primer grah, mladi listi špinače, korenček …
    V Indiji bi rižu dodali nekaj kock paneer sira, vi pa ga lahko nadomestite z našim sirom za žar.

    Potovanja v Indijo

    Silbury Hill

    Ob pregledu najstarejših obdobij človeškega delovanja pogosto naletimo na zgodovinske ostanke, ki nas tudi v hitrem in tehnološko močno razvitem sodobnem svetu še vedno osupnejo. Monumentalne zgradbe kot so mezopotamski zigurati in egipčanske piramide, ki v svoji podobi združujejo hkrati tehnično dovršenost in neizmerljiv človeški napor, še danes begajo raziskovalce in pogosto odpirajo več vprašanj, kot podajajo odgovorov. Tudi v južni Angliji najdemo številne objekte, ki se uspešno izogibajo znanstvenemu razumevanju in klasifikaciji. Med najbolj znane uvrščamo lokaciji Stonehenge in okolje vasice Avebury, pod katero umeščamo tudi Silbury Hill.
    Gomila Sillbury Hill (južna Anglija) v megli

    Dolga zgodovina griča

    Silbury Hill je najstarejši prazgodovinski umetno ustvarjen grič v Evropi, ki se nahaja v angleški pokrajini Wiltshire. Gre za 160 metrov široko in slabih 40 metrov visoko človeško izdelano kopico, ki je v večini sestavljena iz krede in gline. Tako kot mnoge druge »zgradbe« iz obdobja neolitika, je tudi Silbury Hill kljub dolgoletnim raziskavam še vedno obdan s številnimi vprašanji.
    Čeprav sta bila v grič do zdaj narejena že dva tunela namenjena raziskovanju, zbrane informacije še vedno ne podajajo jasne predstave o tej zgradbi. Kronološko umeščanje in razumevanje izgradnje umetnega griča je v arheološki stroki razdelila strokovnjake, o njegovi namenskosti ni nobenih zares trdnih dokazov in razumevanje družbe, ki je lahko sploh postavila tako inženirsko težaven projekt, je še danes izredno skopo.

    Večfazna gradnja

    Zadnje analize ugotavljajo, da je bil Silbury Hill najverjetneje zgrajen med leti 2470 in 2300 pr. n. št. Čeprav gre pri tem še vedno za bolj okvirno datacijo, se strokovnjaki strinjajo, da je vsaj začetek gradnje lahko zanesljivo umeščen v bližino leta 2400 pr. n. št. Raziskave, ki se v raznoraznih oblikah izvajajo že od druge polovice 18. stoletja dalje, so pokazale, da je bil grič zgrajen v več gradbenih fazah. Prvotno kopico, ki se nahaja na dnu današnjega griča, so skozi čas širili in dvigovali z materialom, ki se je nahajal v neposredni bližini. Ob zunanjem robu izkopani jarki so še dodatno poudarili višino samega griča.
    Začetno fazo gradnje lahko dokaj natančno datiramo, preostale faze pa v zgodovinsko časovnico umestimo veliko težje. Med raziskovalci so bile nekaj časa popularne ideje, da je bila celotna kopica zgrajena v dokaj kratkem obdobju nekaj let, vendar pa je danes stališče stroke nekoliko drugačno. Izgradnja Silbury Hilla je potekala bistveno dlje, verjetno več kot sto let, vključevala je več generacij delavcev, ki so po današnjih ocenah za izgradnjo skupaj porabili več kot 4 milijone ur dela.

    Čemu je bil namenjen Silbury Hill?

    Tudi namen same zgradbe še vedno ostaja nepojasnjen. Poleg naravnih materialov, iz katerih je bil grič zgrajen, so arheologi v okolici našli le predmete iz časa Rimljanov in srednjega veka. Očitno so tudi kasnejše civilizacije uporabljale lokacijo Silbury Hilla za navigacijo, kot naselbino in celo kot obrambno strateško mesto. Vendar pa izkopani artefakti ne pojasnjujejo prvotne funkcije griča.
    Za razliko od preostalih prazgodovinskih zgradb v bližini kot so npr. West Kennet Long Barrow, namembnost Silbury Hilla ni povezana s pogrebnimi praksami, ampak ga stroka pogosteje povezuje z ritualnim oziroma ceremonialnim kontekstom družbe tega časa. Morda je bil postavljen kot del večjega religioznega kompleksa v odnosu do bližnje vasice Avebury (na sliki levo), kjer lahko najdemo številne iz kamnov postavljene kroge, ki so bili namenjeni religioznim procesijam in obredom.

    Grič in nova doba

    Po razmislekih drugih strokovnjakov pa je Silbury Hill morda služil kot spomenik in opomnik na stare uveljavljene socialne strukture v času, ko se je družba močno spreminjala. V obdobju njegovega nastanka se je v južni Angliji namreč že začela pojavljati nova oblika posodnega oblikovanja, načinov pokopavanja in celo začetki uporabe novih materialov. Prihajala je nova doba, ki se je tudi ideološko in religiozno lahko oddaljevala od starejših uveljavljenih praks. V tem kontekstu je bil Silbury Hill morda postavljen kot neke vrste odgovor na te spremembe, vendar pa raziskave jasnega zaključka glede tega vprašanja še ne morejo podati.
    Del čara prazgodovinskega umetnega griča je dejstvo, da se okoli njega še danes pletejo številna neodgovorjena vprašanja. Obiskovalce hkrati nagovarja tako s svojo monumentalnostjo kot s svojo enigmatičnostjo. Zaradi tega je obisk in ogled te svetovne zgodovinske dediščine vedno osupljiv predvsem pa navdušujoč.

    Edith Piaf – nagradna igra

    V sodelovanju s Cankarjevim domom vas vabimo na glasbeni sprehod skozi življenje Edith Piaf, pevke šansonov, ki je za vedno zaznamovala francosko glasbo. Skupaj z organizatorjem dogodka smo podarili dve brezplačni vstopnici srečnemu nagrajencu, ki se je prijavil na naša obvestila.

    Nagrajenec je D. Jakovina iz Ljubljane.

    O muzikalu Piaf! The Show

    Razprodal je najslavnejše dvorane, kot sta Carnegie Hall v New Yorku in Olympia v Parizu, zdaj pa prihaja v Cankarjev dom. Piaf! The Show je izvirna glasbena odrska zgodba, ki sledi življenju Edith Piaf skozi njene nepozabne pesmi. Prava francoska klasika je doživela že več kot 1000 ponovitev v kar 50 državah sveta, od leta 2015 pa je bilo prodanih že več kot milijon vstopnic. Predstava se navdihuje pri z oskarjem nagrajenemu filmu La Vie en Rose in je svojo premiero doživela ob stoletnici rojstva »vrabčka z Montmartra«.
    Utrinek iz predstave Piaf! The Show
    Muzikal Piaf! The Show je glasbena predstava v dveh 45-minutnih delih. Ob melodijah zajadramo med čarobne ulice Pariza, ki nam govorijo v jeziku romantikov, iz bližnje pekarne pa nas premami vonj po sveže pečenih rogljičkih. Glasbena zgodba o temperamentni francoski ikoni je podprta z izvirno scenografijo, projekcijami in številnimi še nikoli objavljenimi slikami Edith Piaf in prizorov iz Pariza njenega časa.
    Celo najbližji prijatelji francoske ikone, kot so njena prijateljica Germaine Ricord, njena tajnica Ginou Richer, tekstopisec Charles Dumont in velikan šansona Charles Aznavour, so predstavo označili za »najlepši poklon, ki je kadarkoli nastal o uspehu Edith Piaf«.

    V očeh mednarodnega občinstva je Francija Pariz, Pariz je Montmartre in Montmartre je Edith Piaf. Prav boemski način življenja je tisto, kar iščejo turisti z vsega sveta ... Zato sem ustvaril predstavo, da bi košček Francije in Pariza pripeljal k njim domov.

    Gil Marsalla, producent predstave

    »Pariški slavček«

    Edith Piaf je bila francoska pevka in igralka, rojena 19. decembra 1915 v Parizu. Njeno pravo ime je bilo Édith Giovanna Gassion. Zaslovela je s svojim edinstvenim in čustveno nabitim glasom, ki je izražal globoka življenjska izkustva. Njena glasbena kariera se je začela na pariških ulicah, kjer je pela za preživetje, preden so jo odkrili in je postala mednarodna zvezda. Njene najbolj znane pesmi, kot so La Vie en rose, Non, je ne regrette rien ali Hymne à l’amour, so postale zimzelene klasike francoske glasbe.
    Piaf je imela težko življenje, polno osebnih tragedij in zdravstvenih težav. Kljub temu, ali prav zaradi tega, ji je s svojo glasbo uspelo dotakniti se src mnogih ljudi po vsem svetu. Njena karizma in strast na odru sta ji prinesli neminljivo priljubljenost in priznanje, zaradi česar jo pogosto uvrščajo med največje glasbene ikone 20. stoletja. Od tega sveta se je poslovila 10. oktobra 1963, vendar njen glas še odmeva in navdihuje vedno nove generacije poslušalcev.

    Nathalie Lermitte

    V glavni vlogi »pariškega slavčka« oziroma Edith Piaf blesti Francozinja Nathalie Lermitte. Pevka, ki se pojavlja na odru že od zgodnjega otroštva, ko je pri šestih letih nastopila v očetovi rock zasedbi, je na svoj osemnajsti rojstni dan izdala prvi album Tu es tout ce que j’aime, prodan v nakladi skoraj pol milijona izvodov. Leta 1989 je naredila prve korake v glasbeni komediji. Nastopala je po različnih gledališčih v Parizu, velikokrat tudi v vlogi Edith Piaf. Leta 2018 je prevzela glavno vlogo spektakla Piaf! The show. Z njim je že leto kasneje nastopila na Broadwayu, nato pa še po širnem svetu od Kanade, Avstralije, ZDA, Dubaja, Evrope vse do Južne Amerike.
    Zasedba na odru muzikala Piaf! The Show

    Gil Marsalla

    Režiser in producent predstave Gil Marsalla študira glasbo od svojega 14. leta starosti in je uspel kot glasbenik, glasbeni direktor, dirigent in umetniški vodja. V zadnjih letih producira glasbene in gledališke predstave ter velike dogodke. Ustanovil je lastno produkcijsko hišo Directo Productions z namenom podpiranja in predstavljanja prihajajočih francoskih umetnikov, s svojimi produkcijami pa potuje po vsem svetu. Med njegovimi uspešnimi produkcijami so »Formidable Aznavour«, »Paris, Le Spectacle«, »Piaf Symphonic«, »Brel! The Show« in muzikal »Cyrano de Bergerac«.

      Prijava na nagradno igro

      Prijave so zaključene.

      * V skladu z novo uredbo o varovanju osebnih podatkov potrebujemo vaše soglasje za hrambo in obdelavo podatkov, ki jih potrebujemo za izvedbo naše storitve (rezervacija letalskih kart, ogledov, hotelske namestitve, pridobitev vizuma, sklenitev zavarovanj, …). Vašo prijavo lahko sprejmemo in obdelamo le v primeru, da s tem soglašate. To velja za vse potnike na prijavi. Več na: Politika varstva osebnih podatkov

      ** Vaše osebne podatke bomo uporabili izključno za namene pošiljanja naših obvestil in novic. Politika varstva osebnih podatkov

      S potrditvijo prijave boste uvrščeni v nagradno žrebanje, ki bo potekalo 1. avgusta. Nagrajenca bomo objavili na naši spletni strani.

      Pogoji nagradne igre

      Razstavi Chagall (Albertina) in Rembrandt (KHM)

      Letošnja jesen bo na Dunaju posvečena razstavama dveh velikih mojstrov evropskega slikarstva. Umetnostnozgodovinski muzej (KHM) ponuja na ogled razstavo del največjega mojstra nizozemskega »zlatega stoletja« Rembrandta, razstavišče Albertina pa bo obiskovalce popeljalo v barviti svet enega najbolj edinstvenih umetnikov vseh časov Marca Chagalla.
      Kljub temu, da sta umetnika živela več stoletij narazen in sta izhajala iz zelo različnih okolij, sta oba pogosto črpala navdih iz svetopisemske motivike in simbolike. Pri Rembrandtu ni težko najti motivov iz judovskega sveta, ki so domača tudi Chagallu. To nas ne sme presenetiti, saj je Rembrandt večino življenja preživel v svetovljanskem in strpnem Amsterdamu, kjer je judovska skupnost živela v harmoniji s kristjani.
      Oglejte si razstavi na udobnem izletu

      Rembrandt – Hoogstraten: Barva in iluzija (Umetnostnozgodovinski muzej)

      Rembrandtova slika z naslovom Dekle v okvirju, ki prikazuje deklico v rdeči žametni obleki in s črnim klobukom
      Rembrandt van Rijn, Dekle v okvirju (1641)

      Rembrandt van Rijn: tema in svetloba

      Seveda bomo med Rembrandtom in Chagallom našli več razlik kot podobnosti. Rembrandtova umetnost se skoraj od začetnih korakov naprej ukvarja s svetlobo. Igro nasprotij med svetlobo in temo so nizozemski slikarji prinesli iz Rima, kjer je tovrstno tehniko na piedestal postavil Caravaggio. Ta je okoli sebe zbral veliko število učencev in posnemovalcev, med katerimi so na Rembrandta vplivali predvsem utrechtski caravaggisti. Povezavo med Rimom in Utrechtom je olajšalo tudi dejstvo, da je bil Utrecht središče katolicizma na Nizozemskem, od koder se je vpliv Caravaggia širil po vsej deželi.
      Rembrandt je za seboj pustil izjemen opus slik, grafik in risb, skozi katerega se kot rdeča nit vleče slikarjev odnos do teme in svetlobe. Ne glede na tehniko, v kateri je Rembrandt ustvarjal, je bila vedno svetloba tista, ki ji je posvetil največ pozornosti. To še posebej velja omeniti pri njegovih delih s svetopisemsko tematiko in portretih, kjer je Rembrandt z dramatično virtuoznostjo sliko povzdignil v izjemno umetnino. Dramatični učinki so pogosto nastali z debelimi nanosi barv, ki so vedno v vlogi dinamičnega odnosa med svetlobo in temo.

      »Raznolikost mojstrovin ne omogoča le vpogleda v nizozemsko baročno slikarstvo, temveč osvetljuje Rembrandtovo in Hoogstratenovo skupno fascinacijo nad iluzionistično prevaro in virtualno resničnostjo. Potopite se v svet Rembrandta in Hoogstratena, odkrijte njune umetniške inovacije in naj vas očarata lepota in globina njunih del!«

      Iz opisa razstave

      Samuel van Hoogstraten: fotografski realizem

      Podobno kot Caravaggio je imel tudi Rembrandt veliko število učencev, posnemovalcev in drugih sodelavcev. Ti so se večkrat tako zelo približali mojstrovem slogu, da še danes obstajajo dela, pri katerih je avtorstvo vprašljivo. Med temi učenci posebno mesto zaseda Samuel van Hoogstraten z zanimivo kariero, ki ga je iz Rembrandtove delavnice odpeljala vse do Dunaja, Rima in Londona. Tako kot pri Rembrandtu, lahko tudi pri Hoogstratnu zasledimo razvoj sloga, ki ga vodi od izrazitega posnemanja učitelja do izjemnega realizma, ki bi ga včasih lahko primerjali kar s sodobnim fotorealizmom.
      Pri tem je še razširil nabor motivov in v svoj opus dodal tihožitja, interierje ter motive iz vsakdanjega življenja Nizozemcev. Kljub pestremu izboru motivov pa so bili portreti tisti, ki so ga naredili slavnega in uspešnega. Že za življenja je žel uspehe tudi v tujini, ki je Rembrandt ni nikoli obiskal. Ploden dialog med učiteljem in učencem bo obiskovalce vodil skozi celotno razstavo. Ta bo prava poslastica, saj v Avstriji še nikoli ni bilo razstavljenih toliko Rembrandtovih umetnin na eni razstavi.
      Slika Rembrandtovega učenca van Hoogstratena s pripomočki za pisanje pisem
      Samuel van Hoogstraten, Tihožitje - tromp l'oeil (1666/1678)

      »Umetnostnozgodovinski muzej na Dunaju (KHM) prvič predstavlja razstavo o pomembnem baročnem slikarju Rembrandtu. Tolikšnega bogastva mojstrovih slik iz mednarodne izposoje v Avstriji še nikoli ni bilo mogoče občudovati. Njegova močna umetnost je pustila trajen vtis na njegovega nadarjenega učenca Samuela van Hoogstratena. Fascinantna igra med Rembrandtom in Hoogstratenom je predstavljena na edinstven način: takšnega Rembrandta še niste videli. Odkrijte približno šestdeset slik in risb ter se potopite v nizozemsko baročno slikarstvo.«

      Iz opisa razstave

      Chagall (Albertina)

      Slika Marca Chagalla
      Marc Chagall, Papirnati zmaj (1925-26)
      Čeprav Rembrandtov slog v marsičem odstopa od drugih nizozemskih mojstrov »zlatega stoletja«, je uvrščanje Marca Chagalla v umetnostne tokove 20. stoletja še toliko težje, če ne celo nemogoče. Že samo dejstvo, da se je kot Mojša Zaharavič Šahałaŭ rodil v carski Rusiji, kjer so bili pogromi nad Judi na dnevnem redu, ni govorilo v prid njegovi karieri umetnika. Tudi tradicionalno judovsko okolje v današnji Belorusiji ni vzpodbujalo upodabljajočih umetnosti, ki se jim je Chagall posvetil.

      »Chagallovi muhasti in poetični slikovni svetovi, kolikor so nam znani, še naprej navdušujejo in postavljajo vedno nove uganke. Njegov opus slogovno in vsebinsko niha med tradicionalnim in avantgardnim. Na podlagi svojih izkušenj z razvojem umetnosti 20. stoletja od primitivizma do kubizma, fovizma in nadrealizma je Chagall ustvaril lasten vizualni jezik, katerega nezgrešljiva značilnost je bistvena kontinuiteta, ki je del njegovega večplastnega umetniškega izražanja.«

      Iz opisa razstave

      Marc Chagall: žareča barvna paleta

      Za razliko od Rembrandta, ki je vse življenje ostal zvest Amsterdamu, je Chagall veliko potoval. Politični pretresi 20. stoletja so usodno zaznamovali njegovo življenjsko pot, ki ga je od rodnega Vitebska vodila do Pariza, Moskve, Marseilla, New Yorka in Azurne obale, kjer se je končno ustalil in dočakal biblično starost skoraj stotih let. Iz njegovih del veje nenavadna simbolika, ki si jo je mogoče razložiti z razpetostjo med tradicionalnim judovstvom in krščanskim okoljem, ki ga je obdajalo potem, ko je zapustil rodni kraj.
      Kljub težkim udarcem usode se nam predstavlja kot slikar ljubezni in vedrine, ki ga ni nikoli zapustila. Razkošna paleta žarečih barv dela njegove umetnine edinstvene. Ne glede na raznoliko tehniko – od akvarelov in slik do mozaikov in vitražev – ponuja gledalcem prepleten svet simbolov, ki se skozi osem desetletij mojstrovega ustvarjanja ne spreminjajo veliko.

      »Razstava Chagall v muzeju Albertina zajema približno 90 del, izbranih iz vseh umetnikovih ustvarjalnih obdobij, in se osredotoča na njegovo živahno ukvarjanje z najbolj prvinskimi in univerzalnimi temami življenja – s čimer razkriva raznoliko množico 'nemogočih možnosti'.«

      Iz opisa razstave
      S svojo duhovno podlago in razgibanim življenjem je Chagall postal tako enkraten, da nas ne sme presenetiti dejstvo, da se skozi celotno 20. stoletje ni pojavilo veliko umetnikov, ki bi skušali posnemati njegov slog, kaj šele da bi o njih lahko trdili, da so njegovi učenci. Albertina nam bo z razstavo v jesenskih in zimskih mesecih ponudila prepotreben oddih v svetu živahnih barv in svetlobe, ki ju v tem času sicer pogrešamo.
      Slika Marca Chagalla (Albertina) s parom, ki je zdi rdečega petelina
      Marc Chagall, Zaročenca (1939-1947)

      »V Chagallovih slikah prevladujejo osrednje teme materinstva in rojstva, smrti in ljubezni, ki jih v svojem ponavljanju in variiranju reflektirajo in osvetljujejo iz novih perspektiv. Ponavljajoči se motivi, kot so petelin in osel, krava in riba, delujejo v spremenljivem, fantastičnem kozmosu umetnika kot elementi, ki so pomensko prilagodljivi. Navidezna protislovja in kontrasti v Chagallovih kompozicijah in likovnih svetovih vidno pričajo o umetnikovem iskanju 'logike nelogičnega', s katero je tradicionalnim slikarskim formam dodal psihološko razsežnost.«

      Iz opisa razstave

      Ne zamudite, rezervirajte si ogled razstav

      Gori dvojčici: Mont Saint Michel in St. Michael’s Mount

      Na obeh straneh Rokavskega preliva, v Normandiji in v Cornwallu, ležita dvojčici, skalnati gori, ki sta ob oseki povezani s kopnim, ob plimi pa se spremenita otoka. A poleg naravnih posebnosti ju povezujejo tudi nadnaravne sile, saj naj bi se na obeh v vsej slavi prikazal nadangel Mihael. Gori svetega Mihaela sta bili skozi zgodovino tesno povezani, dokler ju niso ločili spori med Anglijo in Francijo, verski pretresi in revolucije. Iz izvornega latinskega poimenovanja mons Sancti Michaelis je ena postala Mont Saint Michel, druga pa Saint Michael’s Mount.
      Pogled na otok Mont Saint Michel ob sončnem zahodu

      Mont Saint Michel: svetišče iz sanj

      Bolj slavna od obeh dvojčic je Mont Saint Michel, ikonični kraj, ki je postal obvezni postanek na vsakem potovanju po Normandiji. A vsega tega ne bi bilo, če ne bi bilo sanj škofa Auberta iz Avrancha, ki se mu je v spanju trikrat prikazal nadangel Mihael. Nebeški poslanec ga je pozval, naj mu na gori, tedaj znani kot Mont Tombe, zgradijo svetišče. Okoli njega je v naslednjih stoletjih zrasel obsežen benediktinski samostan, ki se je razvil v kulturno in intelektualno središče ter postal cilj ene od osrednjih romarskih poti v srednjem veku.
      Potovanje v Normandijo

      Saint Michael’s Mount: angeli in velikani

      Na drugi strani preliva je nadangel Mihael izbral preprostejše priče, lokalne ribiče, ki jih je rešil pred neurjem (in po legendah tudi pred morskimi deklicami, ki so jih zvabile proti čerem). Tudi tu se je razvilo svetišče, posvečeno sv. Mihaelu, ki je privabljalo romarje. Otok pa je povezan tudi z zgodnejšimi legendami iz arturijanskega cikla. Iz granita naj bi ga namreč sezidal velikan Cormoran, ki je plenil živino po Cornwallu. Nihče si ga ni upal izzvati, razen bistrega kmečkega fanta Jacka, ki ga je z zvijačo premagal ter si prislužil velikanov zaklad in vzdevek Ubijalec velikanov.
      Potovanje po jugu Anglije

      Zgodovini se prepleteta …

      Saint Michael’s Mount naj bi prešel v last opatije na Mont Saint Michelu z darovnico Edvarda Spoznavalca, a gre po mnenju zgodovinarjev za kasnejšo ponaredbo. Po vsej verjetnosti je opatija pridobila posestva na drugi strani preliva po normanski osvojitvi Anglije pod Viljemom Osvajalcem. Kot piše britanski novinar in raziskovalec zgodovine Christopher Long, je morda šlo za zahvalo samostanu Mont Saint Michel, ki je podprl Viljemovo terjatev po angleškem prestolu po smrti Edvarda Spoznavalca. Viljemova vojska je na Otoku pristala prav na godovni dan sv. Mihaela in tako začela zadnjo uspešno invazijo čez Rokavski preliv v zgodovini.
      Prizor na tapiseriji iz Bayeuxja z vitezi pred Mont Saint Michelom
      Prizor iz tapiserije iz Bayeuxa: vojska normanskega vojvode Viljema pred Mont Saint Michelom

      … in nazadnje ločita

      V 12. stoletju je opat Mont Saint Michela Bernard du Bec začel gradnjo samostana na Saint Michael’s Mount, ki je bil podrejen matični opatiji. Obe gori pa sta imeli tudi pomembno strateško vlogo, kar se še danes vidi v njunih utrjenih obzidjih. V času stoletne vojne (1337-1453) med angleško in francosko krono, ki sta se spopadali za ozemlja v Normandiji, so Angleži dvakrat neuspešno oblegali Mont Saint Michel, ki je bil pod nadzorom Francozov. V tem času je samostan na Saint Michael’s Mount začel izgubljati stik z matico, leta 1414 pa ga je angleški kralj Henrik V. tudi formalno odvzel francoski opatiji.

      Straža ob morju

      Njegov slavni soimenjak, Henrik VIII., je poskrbel za dokončni prelom, ko je Anglijo odcepil od Katoliške cerkve in razpustil vse samostane. St. Michael’s Mount se je iz svetišča dokončno prelevil v trdnjavo, ki je stražila pred morebitno invazijo iz celine, vpletena pa je bila tudi v angleško državljansko vojno med privrženci parlamenta in rojalisti, ko se je znašla pod obleganjem. V tem burnem obdobju 17. stoletja je otok v last dobila družina St. Aubyn (z normanskimi koreninami), ki v njem živi vse do danes.
      Slika levo: James Webb (1825-95), St Michael’s Mount

      Od 16. stoletja dalje sta si Mont Saint Michel v Normandiji in St. Michael's Mount v Cornwallu nasproti stala kot obalni trdnjavi, kot vojaška postojanka in zapor, medtem ko so se velike sile zahodne Evrope – Anglija, Francija in Španija – bojevale za prevlado.

      Christopher Long

      Iz samostanskih v zaporne celice

      Tudi samostan Mont Saint Michel niso zaobšle turbulence zgodovine. Romarski tokovi so počasi usahnili in opatijo so začeli uporabljati kot zapor, tako da je dobila vzdevek “morska Bastilja”. Francoska revolucija je pometla s preostalimi menihi in razširila zapor, kamor je pošiljala predvsem politične nasprotnike. Paradoksalno je prav nova namembnost rešila mogočne stavbe pred porušenjem, ki je doletelo toliko francoskih srednjeveških samostanov.

      Ponovno odkritje srednjega veka

      V 19. stoletju je romanticizem poskrbel za preporod zanimanja za srednjeveško umetnost in zgodovino. Hkrati so se začeli tudi prvi zametki modernega turizma, ko so aristokratski Angleži odkrivali Evropo in iskali svoje korenine, ki so jih pogosto vodile v Normandijo.
      Tudi francoske oblasti so se začele zavedati potrebe po zaščiti in obnovi starih zgradb. Leta 1874 je Mont Saint Michel dobil status zgodovinskega spomenika in se pripravil na sprejem nove vrste “romarjev”. V tem času so obnovili tudi St. Michael’s Mount. Leta 1954 je družina St. Aubyn odprla grad za oglede in ga zaupala zavodu za kulturno dediščino (National Trust). V zadnjih letih se obe gori – otoka zopet povezujeta in raziskujeta skupno zgodovino.
      Slika desno: Načrt otoka Mont Saint Michel, ki ga je narisal arhitekt Viollet-le-Duc, ki je sodeloval pri prenovi

      Nadangel Mihael: poveljnik nebeške vojske

      Slika Luce Giordana, na kateri je prikazan nadangel Mihael, ki premaga padle angele
      Češčenje svetega Mihaela ima korenine v judovski, krščanski in islamski tradiciji. V Razodetju je poveljnik nebeške vojske, ki premaga Satana in ga vrže na zemljo. Od tod izhaja njegova upodobitev, kako s sulico prebada zmaja, ki je podoba zla. Mihael naj bi tudi spremljal ljudi v zadnji uri in tehtal njihove duše po smrti, zato je včasih upodobljen tudi s tehtnico. Njegovo prvo svetišče Michaelion je postavil cesar Konstantin v Kalcedonu v 4. stoletju, od tu pa se je njegovo češčenje počasi širilo na zahod.

      Nato se je v nebesih razvnela vojna: Mihael in njegovi angeli so se bojevali proti zmaju. Tudi zmaj se je bojeval in njegovi angeli. Toda ni zmagal, tako da v nebesih ni bilo več prostora zanje. Veliki zmaj, stara kača, ki se imenuje Hudič in Satan in ki zapeljuje vesoljni svet, je bil vržen na zemljo, z njim vred pa so bili vrženi tudi njegovi angeli.

      Razodetje, 12,7-9

      Mihaelova gora in gradec

      Prvo Mihaelovo svetišče na zahodu je postal Monte Sant’Angelo na polotoku Gargano v Apuliji, kjer naj bi se okoli leta 490 nadangel prikazal lokalnemu škofu iz Siponta. Njegovo češčenje so razširili bojeviti Langobardi, ki jim je bila blizu podoba nebeškega vojskovodje. Monte Sant’Angelo se je uveljavil kot pomemben romarski kraj, kot njegovi severni “sestrični” pa je tudi ta gora povezana z Normani – na romanju naj bi namreč dobili pobudo za osvojitev južne Italije in Sicilije, kjer so kasneje ustanovili Sicilsko kraljestvo.
      Nadangel Mihael je povezan tudi z Rimom, kjer naj bi njegovo prikazovanje na Hadrijanovem mavzoleju končalo razsajanje kuge leta 590. Mavzolej so njemu v čast poimenovali Castel Sant’Angelo (Angelski gradec) in danes ga krasi velik Mihaelov kip.
      Vhod v svetišče nadangela Mihaela na Monte Sant'Angelo v Apuliji
      Monte Sant'Angelo
      Pogled na Angelski gradec (Castel Sant'Angelo) v Rimu
      Angelski gradec
      Pogled na samostan Sacra di San Michele v Piemontu
      Sacra di San Michele

      Od Irske do Izraela

      Znamenita Mihaelova svetišča po Evropi povezuje t. i. linija sv. Mihaela. Gre za (skoraj) ravno črto, ki teče od otoka Skellig Michael ob obalah Irske, prečka St. Michael’s Monut in Mont Saint Michel na obeh straneh Rokavskega preliva, gre preko Italije od samostana Sacra di San Michele v Piemontu in mimo starokrščanske cerkve sv. Mihaela v Perugii do svetišča Monte Sant’Angelo na Garganu, ter mimo samostana sv. Mihaela Panormitis na grškem otoku Simi doseže Sveto deželo, kjer se konča na gori Karmel. Po legendi naj bi črta bila sled udarca meča, s katerim je nadangel Mihael porazil Satana in ga vrgel na zemljo.

      Spomenika narave in človeške ustvarjalnosti

      Mont Saint Michel in Saint Michael’s Mount sta izjemna spomenika srednjeveške duhovnosti in hkrati pomnika turbulentne zgodovine, ki ju je dolgo ločevala. Povezujeta se v širšo mrežo svetišč, posvečenih nadangelu Mihaelu, ki je za mnoge predstavljal zaščitnika pred zlom. Danes sta predvsem kraja, kjer občudujemo spretnost starih mojstrov in morda v tišini doživimo nekaj tistega miru, ki so ga doživljali srednjeveški romarji na teh čudovitih krajih, kjer se narava in človeška ustvarjalnost spajata v čudovito celoto.

      Pojdite z nami...

      Midsommar: poletni solsticij na Švedskem

      Letos praznujemo na severni polobli prvi poletni dan 20. junija. Takrat pride do sončevega obrata oz. solsticija, ko je dan najdaljši, noč pa najkrajša. Sonce je na poletni solsticij ob poldnevu navidezno najseverneje (na nebesnem Kozorogovem povratniku) na nebu oziroma je najvišje nad nebesnim ekvatorjem. Včasih je bila to pomembna prelomnica v letu, opravljali so se različni obredi, ki slavijo svetlobo, plodnost in povezanost z naravo, ki je po zimskem spanju ponovno bogato zacvetela in obrodila.
      Dekle s svetličnim venčkom na glavi ob šveskem prazniku midsommar

      Midsommar, najbolj “švedski” praznik

      Poletni solsticij je na Švedskem še vedno eden najbolj priljubljenih praznikov, saj je dolžina dnevne svetlobe v severnih deželah pomemben dejavnik v ritmu vsakdanjega življenja. Po dolgi, mrzli in temni zimi se Švedi razveselijo toplih sončnih žarkov, prebujajoče se narave in druženja na prostem ob dolgih poletnih večerih, ki še prehitro minejo. Praznovanje t. i. midsommarja, kot ga imenujejo Švedi, izvira iz srednjega veka in je tesno povezano s švedsko naravo in folkloro. Praznovanje vedno poteka v petek med 19. in 25. junijem, tako da se že dan prej prebivalci mest odpravijo na deželo, najraje ob jezera, kjer se odvijajo tradicionalne prireditve in druženja. Osrednja točka praznovanja je mlaj, okrašen z venčki svežega cvetja in zelenja, okoli njega pa otroci in odrasli pojejo in plešejo tradicionalne plese. Zvečer zagorijo kresovi in druženje ob tipični hrani in pijači se nadaljuje do jutra.
      Odpotujte na Švedsko v času belih noči

      Morda boste med naslednjimi običaji našli kakšno idejo tudi zase

      • Otroci se zbirajo okoli mlaja, ki ga okrasijo s svežim cvetjem in zelenjem in plešejo tradicionalne plese. Tipična pesem je Små grodorna (male žabice).
      • Dekleta spletajo in nosijo venčke iz cvetja in zelenja, kar simbolizira poletno razkošje.
      • Bosa hoja po jutranji rosi na kresno noč naj bi prinašala zdravje.
      • Po starodavnem običaju naj bi mlada dekleta na ta dan nabrala sedem različnih rož in jih pred spanjem položila pod blazino. Tako bodo ponoči sanjale o svojem bodočem možu.
      • Ob praznovanju pripravijo tradicionalne jedi, kot so mlad kuhan krompir s koprom, vložene slanike, dimljenega lososa in sveže jagode s smetano. Poleg pijejo močno žgano pijačo akvavit in pivo. Pri vsakem nazdravljanju zapojejo drugo zdravljico.
      • To je tudi priložnost, da se pomerijo v tradicionalni igri kubb – to je nekakšna različica balinanja, kjer je treba zbiti nasprotnikove lesene kvadre z manjšimi okroglimi palicami.
      • Švedi ljubijo naravo, zato Midsommar najraje praznujejo na deželi, ob jezerih ali morju, kjer ob druženju na prostem preživijo najdaljši dan in najkrajšo noč.

      Mariniran (gravlax) losos

      “Gravad lax” ali “gravlax” je jed iz mariniranega lososa in je poleg dimljenega lososa zelo priljubljena na švedskih mizah. Pogosto se postreže z gorčično omako, imenovano “hovmästarsås“.


      Lososa morate predhodno zamrzniti za 72 ur. Lahko ga tudi najprej marinirate in nato zamrznete, kar še posebej pride prav, če ga pripravljate za piknik ob poletnem solsticiju.


      Sestavine:

      za približno 6-8 porcij

      1 kg lososa
      3 žlice sladkorja v prahu
      4 žlice soli
      2 žlički zdrobljenega črnega popra
      1 šopek kopra
      naribana lupina limone

      Priprava:

      Zmešajte sladkor, sol, poper in drobno sesekljan koper. Lososove fileje natrite s solno mešanico in jih nato položite enega na drugega z mesno stranjo skupaj.
      Nato ga zavijete v plastično vrečko ali folijo za živila. Na zavitek položite nekaj težjega (npr. karton mleka) in pustite v hladilniku 1-2 dni. Vsake toliko časa ga obrnite.
      Pred serviranjem lososu odstranite majhne kosti in file narežite na tanke rezine. Z rezanjem tik pred serviranjem podaljšate obstojnost.

       

      Klasična priloga

      „Hovmästarsås“ je hladna, emulgirana omaka iz gorčice, olja (repičnega ali sončničnega), drobno sesekljanega kopra in kisa. Omako začinimo še s ščepcem soli in mletim črnim poprom.

      Maroška kuhinja

      Maroška kuhinja je prava zakladnica arom, okusov in barv, ki zna očarati vsakega, ki jo poskusi. Zaradi lege na prehodu med Afriko in Evropo so na Maroko vplivale številne kulture, vsaka posebej je pustila svoj pečat.
      maroški čaj, znan tudi kot maroški viski
      Maroška hrana je ena izmed najbolj raznolikih na svetu, saj v loncu vrejo različni vplivi: arabski, berberski, afriški in francoski. V nadaljevanju vam bomo predstavili najbolj tipične maroške jedi, katere začimbe jim dajejo poseben okus in kakšen pomen imajo obroki v maroški družbi.
      Za konec bomo spoznali tudi maroški viski. Da, prav ste prebrali, gre za pravo maroško specialiteto, na katero naletite po celi državi. Gre za šaljiv izraz, s katerim v tej arabski državi poimenujejo svoj čaj.
      Vas zanima več o Maroku?

      Maroška kuhinja zajema številne specialitete, na katere naletimo po celi deželi. Poznate tipične maroške jedi?

      Tajine

      Tajine je ena izmen najbolj prepoznavnih jedi v Maroku. Jed je poimenovana po glineni posodi z ravnim dnom in stožčastim pokrovom, v kateri se pripravlja. V posodi se kombinira meso (pogosto jagnjetino, piščanca ali govedino), zelenjavo in začimbe.
      Tajine se kuha počasi, tradicionalno na odprtem ognju, danes pa na štedilniku ali v pečici. Zaradi dolgega časa kuhanja in oblike posode se vsi okusi med seboj pomešajo in ustvarijo pravo simfonijo za vaše brbončice.
      Vsaka regija v Maroku ima svoje različice tajina. Pogosto boste naleteli na goveji tajine s slivami, piščančji tajine z limono in olivami, tajine z zelenjavo in kuskusom ter še mnogo več.
      tajine je posoda, ki se jo maroška kuhinja veliko uporablja
      Skuhajte svoj tajine
      kuskus z zelenjavo

      Kuskus

      Kuskus je še ena izmed ključnih jedi maroške kuhinje. Pripravljena je iz drobnih zrn pšenice, ki se jih pogosto postreže v tajinu, v kombinaciji z mesom in zelenjavo. Kuskus je vedno na jedilniku ob posebnih priložnostih, kot so poroke ali druga praznovanja. Maročani ga pogosto pripravijo ob petkih, po opoldanski molitvi, ko se vsa družina zbere skupaj in si deli obrok.
      harira iz paradižnika in čičerike

      Harira

      Harira je najbolj tipična maroška juha, ki se jo pripravlja po celi deželi. Ker je tako hranljiva, se jo običajno postreže med ramadanom za prekinitev posta.
      Za pripravo harire se kombinira paradižnik, lečo, čičeriko, meso (pogosto jagnjetino) in različne začimbe. Gre za okusno jed iz maroške kuhinje, ki jo srečamo na rodovitnih planotah, v gorovju Atlas in celo v puščavi.

      Pastilla

      Pastilla je sladko slana pita, ki naj bi po mnenju nekaterih nastala v judovskih četrteh maroških mest. Gre za pito iz krhkega testa, ki je bila tradicionalno polnjena z začinjenim golobjim mesom, danes pogosto tudi s piščancem. Poleg mesa je polnilo sestavljeno tudi iz mandljev.
      Sladkobo pastilla dobi s kombinacijo sladkorja v prahu in cimeta, ki sta posuta po vrhu pite. To ustvari pravi kontrast okusov v ustih. Pogosto jo postrežejo na posebnih prireditvah in praznovanjih. Pastillo najdemo po celem Maroku, a najboljšo pripravljajo v kraljevem mestu Fes.
      pastilla je specialiteta, ki se jo najde v Fezu

      Posebna značilnost maroške kuhinje je uporaba različnih začimb, ki jih v slovenskem prostoru nismo ravno navajeni ali jih uporabljamo na drugačen način

      v maroški kuhinji se uporablja številne začimbe

      Kumin

      Maroška kuhinja je znana po uporabi kumina, ki ga najdemo v skoraj vseh jedeh. Okus te začimbe, ki je ne smemo pomešati z nam bolj znano kumino, je zemeljski in nekoliko grenak in tako popestri tajine, kuskus in hariro.

      Cimet

      Cimet je v našem prostoru znan še posebej v božičnem času. V Maroku se ga uporablja skozi vse leto tako v sladkih kot slanih jedeh. Nanj boste naleteli v tajinu, kuskusu in sladicah.

      Ingver

      Še ena pomembna začimba maroške kuhinje je ingver, ki jedem daje ostrino in svežino. Pogosto se ga uporablja v kombinaciji z drugimi začimbami.
      tržnica z začimbami

      Žafran

      Drag kot žafran je rek, ki izhaja iz dejstva, da je žafran redka in eksotična začimba, ki jo poznajo tudi v Maroku. Znana je po svoji posebni aromi in zlatem odtenku, ki ga pusti na jedeh. Pogosto jo uporabljajo pri pripravi kuskusa.

      Kurkuma

      Kurkuma daje jedem značilno zlato barvo in blag okus. Pogosto jo kombinirajo z drugimi začimbami in je ena izmed ključnih elementov tradicionalne maroške mešanice, ki se imenuje ras el hanut. To je kombinacija petintridesetih začimb, ki je nepogrešljiva v vsakem maroškem gospodinjstvu.

      Da boste pri jedi uživali kot pravi Maročan, vam tu ponujamo nekaj nasvetov:

      Maročani po navadi ne uporabljajo vilic in nožev, saj večino jedi jedo z desno roko. Pri tem si vzamejo kos kruha in z njim zajemajo večino hrane. Pomembno je izpostaviti, da hrano zajemajo le z desno roko, saj je leva v arabski kulturi povezana z nečistočo.
      Jed, kot je velik tajine ali krožnik kuskusa z mesom in zelenjavo, postavijo na sredino mize. Gre za skupen obrok, ki si ga vsi udeleženci med seboj delijo in zajemajo iz iste posode.
      Ker se je turizem po Maroku zelo razširil, so se Maročani po hotelih in restavracijah v turističnih krajih navadili, da vsakemu gostu postrežejo svojo jed in seveda dajo na voljo tudi pribor.

      Maroška kuhinja poudarja druženje, družino in skupnost

      V Maroku je prehranjevanje pomemben družaben dogodek, saj se zberejo družine, prijatelji in prebivalci vasi. Tradicionalno se jedi postreže na nizkih mizah, ki so obkrožene z blazinami.
      Ne bodite presenečeni, ko vas bodo Maročani povabili na kosilo, saj takšno vabilo velja za veliko čast in znak spoštovanja. Najbolje, da se vabilu odzovete.
      Kosilo je v Maroku glavni obrok dneva, ki vključuje več hodov: solata, juha, glavna jed, sladica in maroški čaj. Kosilo je čas za druženje in krepitev vezi, zato si družina in vsi povabljenci okoli mize delijo hrano.
      Preizkusite maroške specialitete na potovanju
      skupen obrok v Maroku

      Pomemben element maroške kuhinje je maroški čaj

      Na maroški čaj boste naleteli po celotnem Maroku. Znan je tudi kot maroški metin čaj. Pripravljen je iz močnega zelenega čaja, svežih listov mete in velike količine sladkorja. Njegova priprava je poseben ritual, ki zahteva čas, spretnost in potrpežljivost.
      Maroški čaj se pripravlja v posebnih kovinskih čajnikih in postreže v majhnih steklenih kozarcih. Ko vam ga bodo postregli, bodo čajnik dvignili visoko v zrak in iz višine točili v vaš kozarec. Maročani radi rečejo, da večja razdalja med čajnikom in kozarcem pomeni tudi večje spoštovanje do gosta. Pri takem načinu točenja se na vrhu kozarca naredi rahla pena, ki daje čaju posebno mehkobo.
      Maroški čaj je simbol gostoljubja in prijateljstva. Ko v Maroku koga obiščete, vam bo najprej ponudil skodelico čaja.

      Odkrivajte maroško hrano in kulturo skozi želodec

      Maroška hrana je pravi sinonim za raznolikost in je pomemben del maroške kulture. Obisk Maroka ne bi bil popoln brez okušanja njihove kulinarike.
      Tipične jedi, kot so tajine, kuskus, harira in pastilla prinašajo pravo doživetje okusov, ki ga dodatno popestri raba različnih začimb. To je srce maroške kuhinje, ki združuje vplive različnih dežel in tradicij.
      Ko boste imeli priložnost obiskati Maroko, se podajte na kulinarično doživetje te čudovite države, ki vam bo zagotovo ostala v spominu.

      Ste lačni? Preizkusite se sami v pripravi maroške specialitete 

      Recept za tajine s slivami (4 – 6 oseb)

      Sestavine

       

      marinada:

      – 2 žlici olivnega olja

      – 1 žlička mlete kurkume

      – 1 žlička mletega kumina

      – 1 žlička mletega ingverja

      – 1 žlička mlete paprike

      – 1/2 žličke soli (oz. po okusu)

      – 1/2 žličke mletega cimeta

      – 1/4 žličke mletega popra

      – 1/4 žličke žafrana

      – 3 drobno sesekljani stroki česna

      – 1 drobno sesekljana srednje velika čebula

       

      tajine:

      – 1 kg govejega mesa, narezanega na kose

      – 1 skodelica suhih sliv

      – cimetova palčka

      – 3 žlice medu

      V veliki posodi zmešajte vse sestavine za marinado – olivno olje, kurkumo, kumin, ingver, papriko, sol, cimet, poper, žafran, česen in čebulo.

       

      V marinado dodajte goveje meso in vse dobro premešajte. Če želite intenziven okus, pustite meso v marinadi vsaj eno uro ali čez noč v hladilniku.

       

      Posodo tajine postavite na štedilnik in dodajte malo olivnega olja. Dodajte marinirano goveje meso in ga popražite z vseh strani. V tajine nato dodajte suhe slive in cimetovo palčko. Posodo pokrijte in jed kuhajte na nizkem ognju 1,5 do 2 uri, dokler meso ne postane mehko. Približno 15 minut pred koncem kuhanja dodajte še med.

       

      Tajine lahko postrežete s kuskusom ali rižem.

       

      Dober tek!

      Raziščite svet indijskih začimb

      Potovanja v Maroko