Stran 3 – Arslonga

Indijske začimbe – pustolovščina okusov, barv in vonjav

05. avgusta, 2024

Indija Koromandija ni le izmišljena pravljična dežela iz otroških knjig, kjer se cedita med in mleko. Eksotična in nekoč neskončno oddaljena Indija je bila navdih za to danes ponarodelo besedno frazo, ki označuje deželo obilja, bogastva in večnega poletja. Vse to najdemo v južni Indiji, predvsem v pokrajini Kerala, ki velja za zeliščni vrt Indije in je tudi ena največjih izvoznic začimb na svetu. Tu radodarna narava ponuja eksotične sadeže na vsakem koraku, riževa polja obrodijo večkrat na leto, bogastvo začimb in zelišč pa je temelj tako indijske kulinarike, kot tudi ajurvede – tradicionalne indijske medicine.

V Južni Indiji prevladuje hinduizem, ki temelji na načelu ahimse – sočutju in miroljubnosti do vseh živih bitij. Zato hindujci ne uživajo mesa in jajc, dovoljena pa je uporaba mleka in mlečnih izdelkov, ki imajo pomembno vlogo v indijski kuhinji. Mleko velja za “čisto”, saj izhaja iz svete živali – krave. Ob močno začinjenih jedeh, ki so značilne za južno Indijo, se priporoča pitje hladnega mleka ali jogurta, ki prijetno zmehča okuse in pogasi požar na brbončicah.

Neskončne kombinacije začimb so temelj indijske kulinarike

Indijske začimbe niso samo dodatek, ampak temelj, na katerem stoji celotna jed. Pogosto se uporabljajo tudi že pripravljene mešanice začimb za točno določene jedi kot npr. garam masala, kar v prevodu pomeni “vroča začimba”. Osnovna mešanica vsebuje koriander, kumin, kardamom, klinčke, poper, cimet in muškatni orešček, a ima vsaka pokrajina in celo vsak kuhar lahko svojo različico. V mešanici se lahko znajdejo tudi kurkuma, žafran, ingver, gorčična semena, janeževa zvezda, čili in še kaj bi se našlo.

Če še niste slišali za garam masalo, pa gotovo poznate mešanico curry ali kari, ki se je že kar dobro udomačil na policah naših trgovin. Ta blažja mešanica izrazito rumene barve na osnovi kurkume, ki ji družbo delajo kumin, ingver, poper ali čili, včasih tudi semena koriandra in kardamom, je nastala šele s prihodom in kolonizacijo Angležev.

Čeprav je curry prva stvar, ki nam pride na misel, ko se pogovarjamo o indijskih začimbah, je to pravzaprav pogruntavščina angleških kolonizatorjev. Angleži, nevajeni močnih, aromatičnih okusov indijskih jedi, so želeli iz Indije domov prinesti mešanico, ki bi popestrila precej medlo angleško kuhinjo. Tako je nastal curry, že pripravljena mešanica začimb z značilnim eksotičnim okusom, a dovolj nežna, da so jo vzljubile tudi občutljive evropske brbončice.

Že pripravljene mešanice začimb

Poleg zgoraj omenjene garam masale najdemo v indijskih kuhinjah tudi druge mešanice:

Sambar podi: v prevodu “prašek za sambar” se uporablja za pripravo sambarja, priljubljene južnoindijske brezmesne obare iz leče in zelenjave. Sestavine običajno vključujejo praženo črno lečo, koriander, kumino, rdeči čili, črni poper, kurkumo in semena triplata.

Biryani masala: mešanica začimb za pripravo biryanija, aromatične riževe jedi z mesom ali zelenjavo. Glavno noto mu dajejo koriandrova semena, kumin, kardamom, cimet, muškatni orešček, lovorov list in številne druge začimbe. Sestavine se lahko precej razlikujejo glede na pokrajino ali kuharja.

Chettinad masala: ime nosi po južnoindijski pokrajini, kjer je ta mešanica začimb doma. Glavne sestavine te precej pikantne mešanice so koriander, kumin, črni poper, rdeči čili, semena triplata, cimet, klinčki in janeževa zvezda, uporablja pa se v različnih marinadah, omakah in riževih jedeh.

Najpomembnejše indijske začimbe in zelišča:

Kurkuma (Curcuma longa): t. i. “zlato Indije” je v sorodu z ingverjem, a bolj blagega, toplega okusa, in je osnova za mešanico curry. V tradicionalni indijski medicini zaseda pomembno mesto čudežnega zdravila, zato jo radi dodajajo različnim jedem. Poleg nežnega orientalskega okusa jedem doda tudi značilno živo rumeno barvo.
Kari listi (Murraya koenigii): ne smemo jih zamenjati s prej omenjeno mešanico kari, s katero nimajo nobene povezave. Kari listi rastejo na drevesu, ki spada v družino citrusov in se uporabljajo sveži ali posušeni. Jedem dajo topel, nekoliko limonast priokus, doda pa se jih na začetku kuhanja, da razvijejo svojo polno aromo.
Gorčična semena (Brassica juncea): majhna, rjava ali črna semena se običajno popražijo na vročem olju na začetku kuhanja, da sprostijo svojo aromo.
Kokum (Garcinia indica): suho sadje iz družine mangostinov, ki se uporablja za kiselkast okus v juhah in enolončnicah.
Tamarind ali indijski datelj (Tamarindus indica): pasta, ki jo pripravijo iz zmletih strokov istoimenskega drevesa, je obvezna sestavina različnih omak, marinad, marmelad, sladic in napitkov. Zaradi svoje sladko-kisle arome je uporaben tako za slane kot sladke jedi.
Kardamom (Elettaria cardamomum): velja za kraljico začimb. Aromatična semena se uporabljajo tako v sladkih kot slanih jedeh, v prahu ali cela. Imajo značilno močno, rahlo pikantno in sladkobno aromo.
Kumin (Cuminum cyminum): ne smemo ga zamenjati z našo kumino, čeprav so si semena na videz podobna, a je okus precej različen. Kumin ima značilno sladkobno, zemeljsko aromo in rahlo oreščkast, pikanten okus. Je obvezna sestavina različnih mešanic, kot npr. garam masala, curry itd., včasih pa se je uporabljal tudi kot cenejše nadomestilo za poper.
Koriander (Coriandrum sativum): je ena najstarejših začimb, saj naj bi ga uporabljali že jamski ljudje. Zaradi svojih številnih zdravilnih lastnosti se je sprva uporabljal kot zdravilo, šele kasneje v kulinariki. Užitna je sicer cela rastlina, a se večinoma uporabljajo sveži listi in posušeni plodovi, ki se precej razlikujejo v aromah. V Indiji s svežimi listi koriandra okrašujejo pikantne jedi, jih potresejo po karijih in juhah ter jih dodajajo v pasto zelena masala. Zdrobljena semena najdemo v različnih suhih mešanicah.
Čili (Capsicum): tudi pri nas dobro poznana, vsestranska začimba doda značilno ostrino in toplino jedem. Čeprav izvira iz Mehike, so ga v Indiji hitro vzeli za svojega in se danes uporablja tako v posušeni, kot v sveži obliki. Obstaja veliko vrst, ki se razlikujejo glede na aromo in stopnjo pekočnosti.
Poper (Piper nigrum): omenjen je že v sanskrtskih besedilih ter je najbolj razširjena in vsestranska začimba na svetu. Ta kralj začimb izvira iz južne Indije, kjer pa je bil zaradi svoje visoke cene dolgo časa rezerviran samo za najbolj premožne.
V kulinariki poznamo črni, beli in zeleni poper, ki pa vsi izvirajo iz iste rastline. Iz nezrelih zrn nastane črni poper, zeleni poper so nezrela zrna, ki z obdelavo v slanici ali kisu ohranijo zeleno barvo, beli poper pa povsem zrela olupljena zrna. V indijskih jedeh se uporablja predvsem črni poper v zrnu ali v prahu, saj je najbolj aromatičen. Preden je v paleto indijskih začimb skozi glavna vrata vstopil čili, je bil poper edina začimba, ki je jedem dajala značilno ostrino, zato ga najdemo v skoraj vseh tradicionalnih receptih.

Indijske začimbe na naših vrtovih in krožnikih

Večina naštetih rastlin uspeva v tropskem podnebju, zato so začimbe pri nas na voljo le v posušeni obliki. Na domačem vrtu ali balkonu pa lahko posadite koriander, ki ima podobne zahteve kot peteršilj, s katerim je tudi v sorodu. Ker njegova aroma najbolj pride do izraza pri uporabi svežih listov, boste tako lahko začinili marsikatero orientalsko jed. Jeseni pustite, da zacveti in tvori semena, ki jih posušite in nato uporabite.

Če ste ljubitelj pikantnih jedi, vam svetujemo, da spomladi v lončke posadite različne vrste čilijev, saj niso zahtevni za vzgojo. Tako boste lahko z njimi eksperimentirali v kuhinji. Načeloma velja, da manjši kot so plodovi, bolj so pekoči. Najbolj pekoč del rastline so semena, ki pa jih lahko tudi zavržete in tako omilite intenzivnost okusa.

Druge začimbe in mešanice boste morali poiskati na policah trgovin ali pa se odpraviti v Indijo, kjer boste lahko za šop svežih kari listov barantali na tržnici ali nabirali zrele stroke pod mogočnim tamarindovim drevesom. Pristne okuse in vonjave južnoindijskih jedi boste doma težko poustvarili, tudi indijske restavracije se na evropskih tleh prilagodijo našemu okusu in so z začimbami bolj sramežljive. Šele v Indiji, ko se boste po vročem, vtisov polnem dnevu usedli za mizo in izbirali med omamno dišečimi jedmi, katerih imen sploh ne znate izgovoriti, boste začutili tisto pravo intenzivno harmonijo okusov in vonjav, ki v sebi nosijo večtisočletno tradicijo ljubezni do kuhanja. Za uvod pa lahko poskusite doma pričarati nekaj tega vzdušja z receptom, ki je primeren tudi za začetnike.

RIŽ Z LIMONO IN ARAŠIDI

1 žlička koriandrovih semen
2 žlici jedilnega olja
1 žlička gorčičnih semen
3 – 4 kari liste
kos naribanega svežega ingverja
2 zelena čilija (lahko več, če želite bolj pekoč okus)
pol skodelice praženih arašidov
žlica kurkume
sok dveh limon
2 skodelici kuhanega riža (najbolje basmati)
sol

V večji ponvi z debelim dnom segrejemo olje in popražimo semena koriandra, da zadišijo. Na grobo jih stremo in prihranimo za kasneje.
Ponovno segrejemo olje in dodamo gorčična semena, kari liste in čilije. Pražimo, nato dodamo nariban ingver in arašide. Pražimo še kakšno minuto, nato dodamo kurkumo v prahu in ugasnemo ogenj.
Mešanici dodamo limonin sok in dobro premešamo. V nastalo aromatično osnovo nežno vmešamo kuhan riž in strta semena koriandra. Solimo po okusu in postrežemo.
Ljubitelji koriandra lahko sveže narezane liste potresete po že pripravljeni jedi in jo s tem še dodatno poživite. Če koriandra ne prenesete, ga lahko zamenjate za sveže metine liste. K rižu se poda tudi različna zelenjava, na primer grah, mladi listi špinače, korenček …
V Indiji bi rižu dodali nekaj kock paneer sira, vi pa ga lahko nadomestite z našim sirom za žar.

Potovanja v Indijo

Silbury Hill

19. julija, 2024

Ob pregledu najstarejših obdobij človeškega delovanja pogosto naletimo na zgodovinske ostanke, ki nas tudi v hitrem in tehnološko močno razvitem sodobnem svetu še vedno osupnejo. Monumentalne zgradbe kot so mezopotamski zigurati in egipčanske piramide, ki v svoji podobi združujejo hkrati tehnično dovršenost in neizmerljiv človeški napor, še danes begajo raziskovalce in pogosto odpirajo več vprašanj, kot podajajo odgovorov. Tudi v južni Angliji najdemo številne objekte, ki se uspešno izogibajo znanstvenemu razumevanju in klasifikaciji. Med najbolj znane uvrščamo lokaciji Stonehenge in okolje vasice Avebury, pod katero umeščamo tudi Silbury Hill.

Dolga zgodovina griča

Silbury Hill je najstarejši prazgodovinski umetno ustvarjen grič v Evropi, ki se nahaja v angleški pokrajini Wiltshire. Gre za 160 metrov široko in slabih 40 metrov visoko človeško izdelano kopico, ki je v večini sestavljena iz krede in gline. Tako kot mnoge druge »zgradbe« iz obdobja neolitika, je tudi Silbury Hill kljub dolgoletnim raziskavam še vedno obdan s številnimi vprašanji.

Čeprav sta bila v grič do zdaj narejena že dva tunela namenjena raziskovanju, zbrane informacije še vedno ne podajajo jasne predstave o tej zgradbi. Kronološko umeščanje in razumevanje izgradnje umetnega griča je v arheološki stroki razdelila strokovnjake, o njegovi namenskosti ni nobenih zares trdnih dokazov in razumevanje družbe, ki je lahko sploh postavila tako inženirsko težaven projekt, je še danes izredno skopo.

Večfazna gradnja

Zadnje analize ugotavljajo, da je bil Silbury Hill najverjetneje zgrajen med leti 2470 in 2300 pr. n. št. Čeprav gre pri tem še vedno za bolj okvirno datacijo, se strokovnjaki strinjajo, da je vsaj začetek gradnje lahko zanesljivo umeščen v bližino leta 2400 pr. n. št. Raziskave, ki se v raznoraznih oblikah izvajajo že od druge polovice 18. stoletja dalje, so pokazale, da je bil grič zgrajen v več gradbenih fazah. Prvotno kopico, ki se nahaja na dnu današnjega griča, so skozi čas širili in dvigovali z materialom, ki se je nahajal v neposredni bližini. Ob zunanjem robu izkopani jarki so še dodatno poudarili višino samega griča.

Začetno fazo gradnje lahko dokaj natančno datiramo, preostale faze pa v zgodovinsko časovnico umestimo veliko težje. Med raziskovalci so bile nekaj časa popularne ideje, da je bila celotna kopica zgrajena v dokaj kratkem obdobju nekaj let, vendar pa je danes stališče stroke nekoliko drugačno. Izgradnja Silbury Hilla je potekala bistveno dlje, verjetno več kot sto let, vključevala je več generacij delavcev, ki so po današnjih ocenah za izgradnjo skupaj porabili več kot 4 milijone ur dela.

Čemu je bil namenjen Silbury Hill?

Tudi namen same zgradbe še vedno ostaja nepojasnjen. Poleg naravnih materialov, iz katerih je bil grič zgrajen, so arheologi v okolici našli le predmete iz časa Rimljanov in srednjega veka. Očitno so tudi kasnejše civilizacije uporabljale lokacijo Silbury Hilla za navigacijo, kot naselbino in celo kot obrambno strateško mesto. Vendar pa izkopani artefakti ne pojasnjujejo prvotne funkcije griča.

Za razliko od preostalih prazgodovinskih zgradb v bližini kot so npr. West Kennet Long Barrow, namembnost Silbury Hilla ni povezana s pogrebnimi praksami, ampak ga stroka pogosteje povezuje z ritualnim oziroma ceremonialnim kontekstom družbe tega časa. Morda je bil postavljen kot del večjega religioznega kompleksa v odnosu do bližnje vasice Avebury (na sliki levo), kjer lahko najdemo številne iz kamnov postavljene kroge, ki so bili namenjeni religioznim procesijam in obredom.

Grič in nova doba

Po razmislekih drugih strokovnjakov pa je Silbury Hill morda služil kot spomenik in opomnik na stare uveljavljene socialne strukture v času, ko se je družba močno spreminjala. V obdobju njegovega nastanka se je v južni Angliji namreč že začela pojavljati nova oblika posodnega oblikovanja, načinov pokopavanja in celo začetki uporabe novih materialov. Prihajala je nova doba, ki se je tudi ideološko in religiozno lahko oddaljevala od starejših uveljavljenih praks. V tem kontekstu je bil Silbury Hill morda postavljen kot neke vrste odgovor na te spremembe, vendar pa raziskave jasnega zaključka glede tega vprašanja še ne morejo podati.

Del čara prazgodovinskega umetnega griča je dejstvo, da se okoli njega še danes pletejo številna neodgovorjena vprašanja. Obiskovalce hkrati nagovarja tako s svojo monumentalnostjo kot s svojo enigmatičnostjo. Zaradi tega je obisk in ogled te svetovne zgodovinske dediščine vedno osupljiv predvsem pa navdušujoč.

Edith Piaf – nagradna igra

11. julija, 2024

V sodelovanju s Cankarjevim domom vas vabimo na glasbeni sprehod skozi življenje Edith Piaf, pevke šansonov, ki je za vedno zaznamovala francosko glasbo. Skupaj z organizatorjem dogodka smo podarili dve brezplačni vstopnici srečnemu nagrajencu, ki se je prijavil na naša obvestila.

Nagrajenec je D. Jakovina iz Ljubljane.

O muzikalu Piaf! The Show

Razprodal je najslavnejše dvorane, kot sta Carnegie Hall v New Yorku in Olympia v Parizu, zdaj pa prihaja v Cankarjev dom. Piaf! The Show je izvirna glasbena odrska zgodba, ki sledi življenju Edith Piaf skozi njene nepozabne pesmi. Prava francoska klasika je doživela že več kot 1000 ponovitev v kar 50 državah sveta, od leta 2015 pa je bilo prodanih že več kot milijon vstopnic. Predstava se navdihuje pri z oskarjem nagrajenemu filmu La Vie en Rose in je svojo premiero doživela ob stoletnici rojstva »vrabčka z Montmartra«.

Muzikal Piaf! The Show je glasbena predstava v dveh 45-minutnih delih. Ob melodijah zajadramo med čarobne ulice Pariza, ki nam govorijo v jeziku romantikov, iz bližnje pekarne pa nas premami vonj po sveže pečenih rogljičkih. Glasbena zgodba o temperamentni francoski ikoni je podprta z izvirno scenografijo, projekcijami in številnimi še nikoli objavljenimi slikami Edith Piaf in prizorov iz Pariza njenega časa.

Celo najbližji prijatelji francoske ikone, kot so njena prijateljica Germaine Ricord, njena tajnica Ginou Richer, tekstopisec Charles Dumont in velikan šansona Charles Aznavour, so predstavo označili za »najlepši poklon, ki je kadarkoli nastal o uspehu Edith Piaf«.

V očeh mednarodnega občinstva je Francija Pariz, Pariz je Montmartre in Montmartre je Edith Piaf. Prav boemski način življenja je tisto, kar iščejo turisti z vsega sveta ... Zato sem ustvaril predstavo, da bi košček Francije in Pariza pripeljal k njim domov.

Gil Marsalla, producent predstave

»Pariški slavček«

Edith Piaf je bila francoska pevka in igralka, rojena 19. decembra 1915 v Parizu. Njeno pravo ime je bilo Édith Giovanna Gassion. Zaslovela je s svojim edinstvenim in čustveno nabitim glasom, ki je izražal globoka življenjska izkustva. Njena glasbena kariera se je začela na pariških ulicah, kjer je pela za preživetje, preden so jo odkrili in je postala mednarodna zvezda. Njene najbolj znane pesmi, kot so La Vie en rose, Non, je ne regrette rien ali Hymne à l’amour, so postale zimzelene klasike francoske glasbe.

Piaf je imela težko življenje, polno osebnih tragedij in zdravstvenih težav. Kljub temu, ali prav zaradi tega, ji je s svojo glasbo uspelo dotakniti se src mnogih ljudi po vsem svetu. Njena karizma in strast na odru sta ji prinesli neminljivo priljubljenost in priznanje, zaradi česar jo pogosto uvrščajo med največje glasbene ikone 20. stoletja. Od tega sveta se je poslovila 10. oktobra 1963, vendar njen glas še odmeva in navdihuje vedno nove generacije poslušalcev.

Nathalie Lermitte

V glavni vlogi »pariškega slavčka« oziroma Edith Piaf blesti Francozinja Nathalie Lermitte. Pevka, ki se pojavlja na odru že od zgodnjega otroštva, ko je pri šestih letih nastopila v očetovi rock zasedbi, je na svoj osemnajsti rojstni dan izdala prvi album Tu es tout ce que j’aime, prodan v nakladi skoraj pol milijona izvodov. Leta 1989 je naredila prve korake v glasbeni komediji. Nastopala je po različnih gledališčih v Parizu, velikokrat tudi v vlogi Edith Piaf. Leta 2018 je prevzela glavno vlogo spektakla Piaf! The show. Z njim je že leto kasneje nastopila na Broadwayu, nato pa še po širnem svetu od Kanade, Avstralije, ZDA, Dubaja, Evrope vse do Južne Amerike.

Gil Marsalla

Režiser in producent predstave Gil Marsalla študira glasbo od svojega 14. leta starosti in je uspel kot glasbenik, glasbeni direktor, dirigent in umetniški vodja. V zadnjih letih producira glasbene in gledališke predstave ter velike dogodke. Ustanovil je lastno produkcijsko hišo Directo Productions z namenom podpiranja in predstavljanja prihajajočih francoskih umetnikov, s svojimi produkcijami pa potuje po vsem svetu. Med njegovimi uspešnimi produkcijami so »Formidable Aznavour«, »Paris, Le Spectacle«, »Piaf Symphonic«, »Brel! The Show« in muzikal »Cyrano de Bergerac«.

Prijava na nagradno igro

Prijave so zaključene.

Ime *

Priimek *

Email *

Želim prejemati obvestila o ponudbi in novostih po elektronski pošti **

Želim prejemati obvestila o ponudbi in novostih po navadni pošti **

Soglašam, da Ars longa hrani in obdeluje moje osebne podatke z namenom izvajanja naših storitev (obvezno polje) *

* V skladu z novo uredbo o varovanju osebnih podatkov potrebujemo vaše soglasje za hrambo in obdelavo podatkov, ki jih potrebujemo za izvedbo naše storitve (rezervacija letalskih kart, ogledov, hotelske namestitve, pridobitev vizuma, sklenitev zavarovanj, …). Vašo prijavo lahko sprejmemo in obdelamo le v primeru, da s tem soglašate. To velja za vse potnike na prijavi. Več na: Politika varstva osebnih podatkov

** Vaše osebne podatke bomo uporabili izključno za namene pošiljanja naših obvestil in novic. Politika varstva osebnih podatkov

S potrditvijo prijave boste uvrščeni v nagradno žrebanje, ki bo potekalo 1. avgusta. Nagrajenca bomo objavili na naši spletni strani.

Pogoji nagradne igre

Razstavi Chagall (Albertina) in Rembrandt (KHM)

02. julija, 2024

Letošnja jesen bo na Dunaju posvečena razstavama dveh velikih mojstrov evropskega slikarstva. Umetnostnozgodovinski muzej (KHM) ponuja na ogled razstavo del največjega mojstra nizozemskega »zlatega stoletja« Rembrandta, razstavišče Albertina pa bo obiskovalce popeljalo v barviti svet enega najbolj edinstvenih umetnikov vseh časov Marca Chagalla.

Kljub temu, da sta umetnika živela več stoletij narazen in sta izhajala iz zelo različnih okolij, sta oba pogosto črpala navdih iz svetopisemske motivike in simbolike. Pri Rembrandtu ni težko najti motivov iz judovskega sveta, ki so domača tudi Chagallu. To nas ne sme presenetiti, saj je Rembrandt večino življenja preživel v svetovljanskem in strpnem Amsterdamu, kjer je judovska skupnost živela v harmoniji s kristjani.

Rembrandt – Hoogstraten: Barva in iluzija (Umetnostnozgodovinski muzej)

Rembrandt van Rijn: tema in svetloba

Seveda bomo med Rembrandtom in Chagallom našli več razlik kot podobnosti. Rembrandtova umetnost se skoraj od začetnih korakov naprej ukvarja s svetlobo. Igro nasprotij med svetlobo in temo so nizozemski slikarji prinesli iz Rima, kjer je tovrstno tehniko na piedestal postavil Caravaggio. Ta je okoli sebe zbral veliko število učencev in posnemovalcev, med katerimi so na Rembrandta vplivali predvsem utrechtski caravaggisti. Povezavo med Rimom in Utrechtom je olajšalo tudi dejstvo, da je bil Utrecht središče katolicizma na Nizozemskem, od koder se je vpliv Caravaggia širil po vsej deželi.

Rembrandt je za seboj pustil izjemen opus slik, grafik in risb, skozi katerega se kot rdeča nit vleče slikarjev odnos do teme in svetlobe. Ne glede na tehniko, v kateri je Rembrandt ustvarjal, je bila vedno svetloba tista, ki ji je posvetil največ pozornosti. To še posebej velja omeniti pri njegovih delih s svetopisemsko tematiko in portretih, kjer je Rembrandt z dramatično virtuoznostjo sliko povzdignil v izjemno umetnino. Dramatični učinki so pogosto nastali z debelimi nanosi barv, ki so vedno v vlogi dinamičnega odnosa med svetlobo in temo.

»Raznolikost mojstrovin ne omogoča le vpogleda v nizozemsko baročno slikarstvo, temveč osvetljuje Rembrandtovo in Hoogstratenovo skupno fascinacijo nad iluzionistično prevaro in virtualno resničnostjo. Potopite se v svet Rembrandta in Hoogstratena, odkrijte njune umetniške inovacije in naj vas očarata lepota in globina njunih del!«

Iz opisa razstave

Samuel van Hoogstraten: fotografski realizem

Podobno kot Caravaggio je imel tudi Rembrandt veliko število učencev, posnemovalcev in drugih sodelavcev. Ti so se večkrat tako zelo približali mojstrovem slogu, da še danes obstajajo dela, pri katerih je avtorstvo vprašljivo. Med temi učenci posebno mesto zaseda Samuel van Hoogstraten z zanimivo kariero, ki ga je iz Rembrandtove delavnice odpeljala vse do Dunaja, Rima in Londona. Tako kot pri Rembrandtu, lahko tudi pri Hoogstratnu zasledimo razvoj sloga, ki ga vodi od izrazitega posnemanja učitelja do izjemnega realizma, ki bi ga včasih lahko primerjali kar s sodobnim fotorealizmom.

Pri tem je še razširil nabor motivov in v svoj opus dodal tihožitja, interierje ter motive iz vsakdanjega življenja Nizozemcev. Kljub pestremu izboru motivov pa so bili portreti tisti, ki so ga naredili slavnega in uspešnega. Že za življenja je žel uspehe tudi v tujini, ki je Rembrandt ni nikoli obiskal. Ploden dialog med učiteljem in učencem bo obiskovalce vodil skozi celotno razstavo. Ta bo prava poslastica, saj v Avstriji še nikoli ni bilo razstavljenih toliko Rembrandtovih umetnin na eni razstavi.

»Umetnostnozgodovinski muzej na Dunaju (KHM) prvič predstavlja razstavo o pomembnem baročnem slikarju Rembrandtu. Tolikšnega bogastva mojstrovih slik iz mednarodne izposoje v Avstriji še nikoli ni bilo mogoče občudovati. Njegova močna umetnost je pustila trajen vtis na njegovega nadarjenega učenca Samuela van Hoogstratena. Fascinantna igra med Rembrandtom in Hoogstratenom je predstavljena na edinstven način: takšnega Rembrandta še niste videli. Odkrijte približno šestdeset slik in risb ter se potopite v nizozemsko baročno slikarstvo.«

Iz opisa razstave

Chagall (Albertina)

Čeprav Rembrandtov slog v marsičem odstopa od drugih nizozemskih mojstrov »zlatega stoletja«, je uvrščanje Marca Chagalla v umetnostne tokove 20. stoletja še toliko težje, če ne celo nemogoče. Že samo dejstvo, da se je kot Mojša Zaharavič Šahałaŭ rodil v carski Rusiji, kjer so bili pogromi nad Judi na dnevnem redu, ni govorilo v prid njegovi karieri umetnika. Tudi tradicionalno judovsko okolje v današnji Belorusiji ni vzpodbujalo upodabljajočih umetnosti, ki se jim je Chagall posvetil.

»Chagallovi muhasti in poetični slikovni svetovi, kolikor so nam znani, še naprej navdušujejo in postavljajo vedno nove uganke. Njegov opus slogovno in vsebinsko niha med tradicionalnim in avantgardnim. Na podlagi svojih izkušenj z razvojem umetnosti 20. stoletja od primitivizma do kubizma, fovizma in nadrealizma je Chagall ustvaril lasten vizualni jezik, katerega nezgrešljiva značilnost je bistvena kontinuiteta, ki je del njegovega večplastnega umetniškega izražanja.«

Iz opisa razstave

Marc Chagall: žareča barvna paleta

Za razliko od Rembrandta, ki je vse življenje ostal zvest Amsterdamu, je Chagall veliko potoval. Politični pretresi 20. stoletja so usodno zaznamovali njegovo življenjsko pot, ki ga je od rodnega Vitebska vodila do Pariza, Moskve, Marseilla, New Yorka in Azurne obale, kjer se je končno ustalil in dočakal biblično starost skoraj stotih let. Iz njegovih del veje nenavadna simbolika, ki si jo je mogoče razložiti z razpetostjo med tradicionalnim judovstvom in krščanskim okoljem, ki ga je obdajalo potem, ko je zapustil rodni kraj.

Kljub težkim udarcem usode se nam predstavlja kot slikar ljubezni in vedrine, ki ga ni nikoli zapustila. Razkošna paleta žarečih barv dela njegove umetnine edinstvene. Ne glede na raznoliko tehniko – od akvarelov in slik do mozaikov in vitražev – ponuja gledalcem prepleten svet simbolov, ki se skozi osem desetletij mojstrovega ustvarjanja ne spreminjajo veliko.

»Razstava Chagall v muzeju Albertina zajema približno 90 del, izbranih iz vseh umetnikovih ustvarjalnih obdobij, in se osredotoča na njegovo živahno ukvarjanje z najbolj prvinskimi in univerzalnimi temami življenja – s čimer razkriva raznoliko množico 'nemogočih možnosti'.«

Iz opisa razstave

S svojo duhovno podlago in razgibanim življenjem je Chagall postal tako enkraten, da nas ne sme presenetiti dejstvo, da se skozi celotno 20. stoletje ni pojavilo veliko umetnikov, ki bi skušali posnemati njegov slog, kaj šele da bi o njih lahko trdili, da so njegovi učenci. Albertina nam bo z razstavo v jesenskih in zimskih mesecih ponudila prepotreben oddih v svetu živahnih barv in svetlobe, ki ju v tem času sicer pogrešamo.

»V Chagallovih slikah prevladujejo osrednje teme materinstva in rojstva, smrti in ljubezni, ki jih v svojem ponavljanju in variiranju reflektirajo in osvetljujejo iz novih perspektiv. Ponavljajoči se motivi, kot so petelin in osel, krava in riba, delujejo v spremenljivem, fantastičnem kozmosu umetnika kot elementi, ki so pomensko prilagodljivi. Navidezna protislovja in kontrasti v Chagallovih kompozicijah in likovnih svetovih vidno pričajo o umetnikovem iskanju 'logike nelogičnega', s katero je tradicionalnim slikarskim formam dodal psihološko razsežnost.«

Iz opisa razstave

Ne zamudite, rezervirajte si ogled razstav

Gori dvojčici: Mont Saint Michel in St. Michael’s Mount

21. junija, 2024

Na obeh straneh Rokavskega preliva, v Normandiji in v Cornwallu, ležita dvojčici, skalnati gori, ki sta ob oseki povezani s kopnim, ob plimi pa se spremenita otoka. A poleg naravnih posebnosti ju povezujejo tudi nadnaravne sile, saj naj bi se na obeh v vsej slavi prikazal nadangel Mihael. Gori svetega Mihaela sta bili skozi zgodovino tesno povezani, dokler ju niso ločili spori med Anglijo in Francijo, verski pretresi in revolucije. Iz izvornega latinskega poimenovanja mons Sancti Michaelis je ena postala Mont Saint Michel, druga pa Saint Michael’s Mount.

Mont Saint Michel: svetišče iz sanj

Bolj slavna od obeh dvojčic je Mont Saint Michel, ikonični kraj, ki je postal obvezni postanek na vsakem potovanju po Normandiji. A vsega tega ne bi bilo, če ne bi bilo sanj škofa Auberta iz Avrancha, ki se mu je v spanju trikrat prikazal nadangel Mihael. Nebeški poslanec ga je pozval, naj mu na gori, tedaj znani kot Mont Tombe, zgradijo svetišče. Okoli njega je v naslednjih stoletjih zrasel obsežen benediktinski samostan, ki se je razvil v kulturno in intelektualno središče ter postal cilj ene od osrednjih romarskih poti v srednjem veku.

Saint Michael’s Mount: angeli in velikani

Na drugi strani preliva je nadangel Mihael izbral preprostejše priče, lokalne ribiče, ki jih je rešil pred neurjem (in po legendah tudi pred morskimi deklicami, ki so jih zvabile proti čerem). Tudi tu se je razvilo svetišče, posvečeno sv. Mihaelu, ki je privabljalo romarje. Otok pa je povezan tudi z zgodnejšimi legendami iz arturijanskega cikla. Iz granita naj bi ga namreč sezidal velikan Cormoran, ki je plenil živino po Cornwallu. Nihče si ga ni upal izzvati, razen bistrega kmečkega fanta Jacka, ki ga je z zvijačo premagal ter si prislužil velikanov zaklad in vzdevek Ubijalec velikanov.

Zgodovini se prepleteta …

Saint Michael’s Mount naj bi prešel v last opatije na Mont Saint Michelu z darovnico Edvarda Spoznavalca, a gre po mnenju zgodovinarjev za kasnejšo ponaredbo. Po vsej verjetnosti je opatija pridobila posestva na drugi strani preliva po normanski osvojitvi Anglije pod Viljemom Osvajalcem. Kot piše britanski novinar in raziskovalec zgodovine Christopher Long, je morda šlo za zahvalo samostanu Mont Saint Michel, ki je podprl Viljemovo terjatev po angleškem prestolu po smrti Edvarda Spoznavalca. Viljemova vojska je na Otoku pristala prav na godovni dan sv. Mihaela in tako začela zadnjo uspešno invazijo čez Rokavski preliv v zgodovini.

… in nazadnje ločita

V 12. stoletju je opat Mont Saint Michela Bernard du Bec začel gradnjo samostana na Saint Michael’s Mount, ki je bil podrejen matični opatiji. Obe gori pa sta imeli tudi pomembno strateško vlogo, kar se še danes vidi v njunih utrjenih obzidjih. V času stoletne vojne (1337-1453) med angleško in francosko krono, ki sta se spopadali za ozemlja v Normandiji, so Angleži dvakrat neuspešno oblegali Mont Saint Michel, ki je bil pod nadzorom Francozov. V tem času je samostan na Saint Michael’s Mount začel izgubljati stik z matico, leta 1414 pa ga je angleški kralj Henrik V. tudi formalno odvzel francoski opatiji.

Straža ob morju

Njegov slavni soimenjak, Henrik VIII., je poskrbel za dokončni prelom, ko je Anglijo odcepil od Katoliške cerkve in razpustil vse samostane. St. Michael’s Mount se je iz svetišča dokončno prelevil v trdnjavo, ki je stražila pred morebitno invazijo iz celine, vpletena pa je bila tudi v angleško državljansko vojno med privrženci parlamenta in rojalisti, ko se je znašla pod obleganjem. V tem burnem obdobju 17. stoletja je otok v last dobila družina St. Aubyn (z normanskimi koreninami), ki v njem živi vse do danes.
Slika levo: James Webb (1825-95), St Michael’s Mount

Od 16. stoletja dalje sta si Mont Saint Michel v Normandiji in St. Michael's Mount v Cornwallu nasproti stala kot obalni trdnjavi, kot vojaška postojanka in zapor, medtem ko so se velike sile zahodne Evrope – Anglija, Francija in Španija – bojevale za prevlado.

Christopher Long

Iz samostanskih v zaporne celice

Tudi samostan Mont Saint Michel niso zaobšle turbulence zgodovine. Romarski tokovi so počasi usahnili in opatijo so začeli uporabljati kot zapor, tako da je dobila vzdevek “morska Bastilja”. Francoska revolucija je pometla s preostalimi menihi in razširila zapor, kamor je pošiljala predvsem politične nasprotnike. Paradoksalno je prav nova namembnost rešila mogočne stavbe pred porušenjem, ki je doletelo toliko francoskih srednjeveških samostanov.

Ponovno odkritje srednjega veka

V 19. stoletju je romanticizem poskrbel za preporod zanimanja za srednjeveško umetnost in zgodovino. Hkrati so se začeli tudi prvi zametki modernega turizma, ko so aristokratski Angleži odkrivali Evropo in iskali svoje korenine, ki so jih pogosto vodile v Normandijo.
Tudi francoske oblasti so se začele zavedati potrebe po zaščiti in obnovi starih zgradb. Leta 1874 je Mont Saint Michel dobil status zgodovinskega spomenika in se pripravil na sprejem nove vrste “romarjev”. V tem času so obnovili tudi St. Michael’s Mount. Leta 1954 je družina St. Aubyn odprla grad za oglede in ga zaupala zavodu za kulturno dediščino (National Trust). V zadnjih letih se obe gori – otoka zopet povezujeta in raziskujeta skupno zgodovino.
Slika desno: Načrt otoka Mont Saint Michel, ki ga je narisal arhitekt Viollet-le-Duc, ki je sodeloval pri prenovi

Nadangel Mihael: poveljnik nebeške vojske

Češčenje svetega Mihaela ima korenine v judovski, krščanski in islamski tradiciji. V Razodetju je poveljnik nebeške vojske, ki premaga Satana in ga vrže na zemljo. Od tod izhaja njegova upodobitev, kako s sulico prebada zmaja, ki je podoba zla. Mihael naj bi tudi spremljal ljudi v zadnji uri in tehtal njihove duše po smrti, zato je včasih upodobljen tudi s tehtnico. Njegovo prvo svetišče Michaelion je postavil cesar Konstantin v Kalcedonu v 4. stoletju, od tu pa se je njegovo češčenje počasi širilo na zahod.

Nato se je v nebesih razvnela vojna: Mihael in njegovi angeli so se bojevali proti zmaju. Tudi zmaj se je bojeval in njegovi angeli. Toda ni zmagal, tako da v nebesih ni bilo več prostora zanje. Veliki zmaj, stara kača, ki se imenuje Hudič in Satan in ki zapeljuje vesoljni svet, je bil vržen na zemljo, z njim vred pa so bili vrženi tudi njegovi angeli.

Razodetje, 12,7-9

Mihaelova gora in gradec

Prvo Mihaelovo svetišče na zahodu je postal Monte Sant’Angelo na polotoku Gargano v Apuliji, kjer naj bi se okoli leta 490 nadangel prikazal lokalnemu škofu iz Siponta. Njegovo češčenje so razširili bojeviti Langobardi, ki jim je bila blizu podoba nebeškega vojskovodje. Monte Sant’Angelo se je uveljavil kot pomemben romarski kraj, kot njegovi severni “sestrični” pa je tudi ta gora povezana z Normani – na romanju naj bi namreč dobili pobudo za osvojitev južne Italije in Sicilije, kjer so kasneje ustanovili Sicilsko kraljestvo.
Nadangel Mihael je povezan tudi z Rimom, kjer naj bi njegovo prikazovanje na Hadrijanovem mavzoleju končalo razsajanje kuge leta 590. Mavzolej so njemu v čast poimenovali Castel Sant’Angelo (Angelski gradec) in danes ga krasi velik Mihaelov kip.

Od Irske do Izraela

Znamenita Mihaelova svetišča po Evropi povezuje t. i. linija sv. Mihaela. Gre za (skoraj) ravno črto, ki teče od otoka Skellig Michael ob obalah Irske, prečka St. Michael’s Monut in Mont Saint Michel na obeh straneh Rokavskega preliva, gre preko Italije od samostana Sacra di San Michele v Piemontu in mimo starokrščanske cerkve sv. Mihaela v Perugii do svetišča Monte Sant’Angelo na Garganu, ter mimo samostana sv. Mihaela Panormitis na grškem otoku Simi doseže Sveto deželo, kjer se konča na gori Karmel. Po legendi naj bi črta bila sled udarca meča, s katerim je nadangel Mihael porazil Satana in ga vrgel na zemljo.

Spomenika narave in človeške ustvarjalnosti

Mont Saint Michel in Saint Michael’s Mount sta izjemna spomenika srednjeveške duhovnosti in hkrati pomnika turbulentne zgodovine, ki ju je dolgo ločevala. Povezujeta se v širšo mrežo svetišč, posvečenih nadangelu Mihaelu, ki je za mnoge predstavljal zaščitnika pred zlom. Danes sta predvsem kraja, kjer občudujemo spretnost starih mojstrov in morda v tišini doživimo nekaj tistega miru, ki so ga doživljali srednjeveški romarji na teh čudovitih krajih, kjer se narava in človeška ustvarjalnost spajata v čudovito celoto.

Pojdite z nami...

Midsommar: poletni solsticij na Švedskem

20. junija, 2024

Letos praznujemo na severni polobli prvi poletni dan 20. junija. Takrat pride do sončevega obrata oz. solsticija, ko je dan najdaljši, noč pa najkrajša. Sonce je na poletni solsticij ob poldnevu navidezno najseverneje (na nebesnem Kozorogovem povratniku) na nebu oziroma je najvišje nad nebesnim ekvatorjem. Včasih je bila to pomembna prelomnica v letu, opravljali so se različni obredi, ki slavijo svetlobo, plodnost in povezanost z naravo, ki je po zimskem spanju ponovno bogato zacvetela in obrodila.

Midsommar, najbolj “švedski” praznik

Poletni solsticij je na Švedskem še vedno eden najbolj priljubljenih praznikov, saj je dolžina dnevne svetlobe v severnih deželah pomemben dejavnik v ritmu vsakdanjega življenja. Po dolgi, mrzli in temni zimi se Švedi razveselijo toplih sončnih žarkov, prebujajoče se narave in druženja na prostem ob dolgih poletnih večerih, ki še prehitro minejo. Praznovanje t. i. midsommarja, kot ga imenujejo Švedi, izvira iz srednjega veka in je tesno povezano s švedsko naravo in folkloro. Praznovanje vedno poteka v petek med 19. in 25. junijem, tako da se že dan prej prebivalci mest odpravijo na deželo, najraje ob jezera, kjer se odvijajo tradicionalne prireditve in druženja. Osrednja točka praznovanja je mlaj, okrašen z venčki svežega cvetja in zelenja, okoli njega pa otroci in odrasli pojejo in plešejo tradicionalne plese. Zvečer zagorijo kresovi in druženje ob tipični hrani in pijači se nadaljuje do jutra.

Morda boste med naslednjimi običaji našli kakšno idejo tudi zase

Otroci se zbirajo okoli mlaja, ki ga okrasijo s svežim cvetjem in zelenjem in plešejo tradicionalne plese. Tipična pesem je Små grodorna (male žabice).
Dekleta spletajo in nosijo venčke iz cvetja in zelenja, kar simbolizira poletno razkošje.
Bosa hoja po jutranji rosi na kresno noč naj bi prinašala zdravje.
Po starodavnem običaju naj bi mlada dekleta na ta dan nabrala sedem različnih rož in jih pred spanjem položila pod blazino. Tako bodo ponoči sanjale o svojem bodočem možu.
Ob praznovanju pripravijo tradicionalne jedi, kot so mlad kuhan krompir s koprom, vložene slanike, dimljenega lososa in sveže jagode s smetano. Poleg pijejo močno žgano pijačo akvavit in pivo. Pri vsakem nazdravljanju zapojejo drugo zdravljico.
To je tudi priložnost, da se pomerijo v tradicionalni igri kubb – to je nekakšna različica balinanja, kjer je treba zbiti nasprotnikove lesene kvadre z manjšimi okroglimi palicami.
Švedi ljubijo naravo, zato Midsommar najraje praznujejo na deželi, ob jezerih ali morju, kjer ob druženju na prostem preživijo najdaljši dan in najkrajšo noč.

Mariniran (gravlax) losos

“Gravad lax” ali “gravlax” je jed iz mariniranega lososa in je poleg dimljenega lososa zelo priljubljena na švedskih mizah. Pogosto se postreže z gorčično omako, imenovano “hovmästarsås“.

Lososa morate predhodno zamrzniti za 72 ur. Lahko ga tudi najprej marinirate in nato zamrznete, kar še posebej pride prav, če ga pripravljate za piknik ob poletnem solsticiju.

Sestavine:

za približno 6-8 porcij

1 kg lososa
3 žlice sladkorja v prahu
4 žlice soli
2 žlički zdrobljenega črnega popra
1 šopek kopra
naribana lupina limone

Priprava:

Zmešajte sladkor, sol, poper in drobno sesekljan koper. Lososove fileje natrite s solno mešanico in jih nato položite enega na drugega z mesno stranjo skupaj.
Nato ga zavijete v plastično vrečko ali folijo za živila. Na zavitek položite nekaj težjega (npr. karton mleka) in pustite v hladilniku 1-2 dni. Vsake toliko časa ga obrnite.
Pred serviranjem lososu odstranite majhne kosti in file narežite na tanke rezine. Z rezanjem tik pred serviranjem podaljšate obstojnost.

Klasična priloga

„Hovmästarsås“ je hladna, emulgirana omaka iz gorčice, olja (repičnega ali sončničnega), drobno sesekljanega kopra in kisa. Omako začinimo še s ščepcem soli in mletim črnim poprom.

Maroška kuhinja

13. junija, 2024

Maroška kuhinja je prava zakladnica arom, okusov in barv, ki zna očarati vsakega, ki jo poskusi. Zaradi lege na prehodu med Afriko in Evropo so na Maroko vplivale številne kulture, vsaka posebej je pustila svoj pečat.

Maroška hrana je ena izmed najbolj raznolikih na svetu, saj v loncu vrejo različni vplivi: arabski, berberski, afriški in francoski. V nadaljevanju vam bomo predstavili najbolj tipične maroške jedi, katere začimbe jim dajejo poseben okus in kakšen pomen imajo obroki v maroški družbi.

Za konec bomo spoznali tudi maroški viski. Da, prav ste prebrali, gre za pravo maroško specialiteto, na katero naletite po celi državi. Gre za šaljiv izraz, s katerim v tej arabski državi poimenujejo svoj čaj.

Maroška kuhinja zajema številne specialitete, na katere naletimo po celi deželi. Poznate tipične maroške jedi?

Tajine

Tajine je ena izmen najbolj prepoznavnih jedi v Maroku. Jed je poimenovana po glineni posodi z ravnim dnom in stožčastim pokrovom, v kateri se pripravlja. V posodi se kombinira meso (pogosto jagnjetino, piščanca ali govedino), zelenjavo in začimbe.

Tajine se kuha počasi, tradicionalno na odprtem ognju, danes pa na štedilniku ali v pečici. Zaradi dolgega časa kuhanja in oblike posode se vsi okusi med seboj pomešajo in ustvarijo pravo simfonijo za vaše brbončice.

Vsaka regija v Maroku ima svoje različice tajina. Pogosto boste naleteli na goveji tajine s slivami, piščančji tajine z limono in olivami, tajine z zelenjavo in kuskusom ter še mnogo več.

Kuskus

Kuskus je še ena izmed ključnih jedi maroške kuhinje. Pripravljena je iz drobnih zrn pšenice, ki se jih pogosto postreže v tajinu, v kombinaciji z mesom in zelenjavo. Kuskus je vedno na jedilniku ob posebnih priložnostih, kot so poroke ali druga praznovanja. Maročani ga pogosto pripravijo ob petkih, po opoldanski molitvi, ko se vsa družina zbere skupaj in si deli obrok.

Harira

Harira je najbolj tipična maroška juha, ki se jo pripravlja po celi deželi. Ker je tako hranljiva, se jo običajno postreže med ramadanom za prekinitev posta.

Za pripravo harire se kombinira paradižnik, lečo, čičeriko, meso (pogosto jagnjetino) in različne začimbe. Gre za okusno jed iz maroške kuhinje, ki jo srečamo na rodovitnih planotah, v gorovju Atlas in celo v puščavi.

Pastilla

Pastilla je sladko slana pita, ki naj bi po mnenju nekaterih nastala v judovskih četrteh maroških mest. Gre za pito iz krhkega testa, ki je bila tradicionalno polnjena z začinjenim golobjim mesom, danes pogosto tudi s piščancem. Poleg mesa je polnilo sestavljeno tudi iz mandljev.

Sladkobo pastilla dobi s kombinacijo sladkorja v prahu in cimeta, ki sta posuta po vrhu pite. To ustvari pravi kontrast okusov v ustih. Pogosto jo postrežejo na posebnih prireditvah in praznovanjih. Pastillo najdemo po celem Maroku, a najboljšo pripravljajo v kraljevem mestu Fes.

Posebna značilnost maroške kuhinje je uporaba različnih začimb, ki jih v slovenskem prostoru nismo ravno navajeni ali jih uporabljamo na drugačen način

Kumin

Maroška kuhinja je znana po uporabi kumina, ki ga najdemo v skoraj vseh jedeh. Okus te začimbe, ki je ne smemo pomešati z nam bolj znano kumino, je zemeljski in nekoliko grenak in tako popestri tajine, kuskus in hariro.

Cimet

Cimet je v našem prostoru znan še posebej v božičnem času. V Maroku se ga uporablja skozi vse leto tako v sladkih kot slanih jedeh. Nanj boste naleteli v tajinu, kuskusu in sladicah.

Ingver

Še ena pomembna začimba maroške kuhinje je ingver, ki jedem daje ostrino in svežino. Pogosto se ga uporablja v kombinaciji z drugimi začimbami.

Žafran

Drag kot žafran je rek, ki izhaja iz dejstva, da je žafran redka in eksotična začimba, ki jo poznajo tudi v Maroku. Znana je po svoji posebni aromi in zlatem odtenku, ki ga pusti na jedeh. Pogosto jo uporabljajo pri pripravi kuskusa.

Kurkuma

Kurkuma daje jedem značilno zlato barvo in blag okus. Pogosto jo kombinirajo z drugimi začimbami in je ena izmed ključnih elementov tradicionalne maroške mešanice, ki se imenuje ras el hanut. To je kombinacija petintridesetih začimb, ki je nepogrešljiva v vsakem maroškem gospodinjstvu.

Da boste pri jedi uživali kot pravi Maročan, vam tu ponujamo nekaj nasvetov:

Maročani po navadi ne uporabljajo vilic in nožev, saj večino jedi jedo z desno roko. Pri tem si vzamejo kos kruha in z njim zajemajo večino hrane. Pomembno je izpostaviti, da hrano zajemajo le z desno roko, saj je leva v arabski kulturi povezana z nečistočo.

Jed, kot je velik tajine ali krožnik kuskusa z mesom in zelenjavo, postavijo na sredino mize. Gre za skupen obrok, ki si ga vsi udeleženci med seboj delijo in zajemajo iz iste posode.

Ker se je turizem po Maroku zelo razširil, so se Maročani po hotelih in restavracijah v turističnih krajih navadili, da vsakemu gostu postrežejo svojo jed in seveda dajo na voljo tudi pribor.

Maroška kuhinja poudarja druženje, družino in skupnost

V Maroku je prehranjevanje pomemben družaben dogodek, saj se zberejo družine, prijatelji in prebivalci vasi. Tradicionalno se jedi postreže na nizkih mizah, ki so obkrožene z blazinami.

Ne bodite presenečeni, ko vas bodo Maročani povabili na kosilo, saj takšno vabilo velja za veliko čast in znak spoštovanja. Najbolje, da se vabilu odzovete.

Kosilo je v Maroku glavni obrok dneva, ki vključuje več hodov: solata, juha, glavna jed, sladica in maroški čaj. Kosilo je čas za druženje in krepitev vezi, zato si družina in vsi povabljenci okoli mize delijo hrano.

Pomemben element maroške kuhinje je maroški čaj

Na maroški čaj boste naleteli po celotnem Maroku. Znan je tudi kot maroški metin čaj. Pripravljen je iz močnega zelenega čaja, svežih listov mete in velike količine sladkorja. Njegova priprava je poseben ritual, ki zahteva čas, spretnost in potrpežljivost.

Maroški čaj se pripravlja v posebnih kovinskih čajnikih in postreže v majhnih steklenih kozarcih. Ko vam ga bodo postregli, bodo čajnik dvignili visoko v zrak in iz višine točili v vaš kozarec. Maročani radi rečejo, da večja razdalja med čajnikom in kozarcem pomeni tudi večje spoštovanje do gosta. Pri takem načinu točenja se na vrhu kozarca naredi rahla pena, ki daje čaju posebno mehkobo.

Maroški čaj je simbol gostoljubja in prijateljstva. Ko v Maroku koga obiščete, vam bo najprej ponudil skodelico čaja.

Odkrivajte maroško hrano in kulturo skozi želodec

Maroška hrana je pravi sinonim za raznolikost in je pomemben del maroške kulture. Obisk Maroka ne bi bil popoln brez okušanja njihove kulinarike.

Tipične jedi, kot so tajine, kuskus, harira in pastilla prinašajo pravo doživetje okusov, ki ga dodatno popestri raba različnih začimb. To je srce maroške kuhinje, ki združuje vplive različnih dežel in tradicij.

Ko boste imeli priložnost obiskati Maroko, se podajte na kulinarično doživetje te čudovite države, ki vam bo zagotovo ostala v spominu.

Ste lačni? Preizkusite se sami v pripravi maroške specialitete

Recept za tajine s slivami (4 – 6 oseb)

Sestavine

marinada:

– 2 žlici olivnega olja

– 1 žlička mlete kurkume

– 1 žlička mletega kumina

– 1 žlička mletega ingverja

– 1 žlička mlete paprike

– 1/2 žličke soli (oz. po okusu)

– 1/2 žličke mletega cimeta

– 1/4 žličke mletega popra

– 1/4 žličke žafrana

– 3 drobno sesekljani stroki česna

– 1 drobno sesekljana srednje velika čebula

tajine:

– 1 kg govejega mesa, narezanega na kose

– 1 skodelica suhih sliv

– cimetova palčka

– 3 žlice medu

V veliki posodi zmešajte vse sestavine za marinado – olivno olje, kurkumo, kumin, ingver, papriko, sol, cimet, poper, žafran, česen in čebulo.

V marinado dodajte goveje meso in vse dobro premešajte. Če želite intenziven okus, pustite meso v marinadi vsaj eno uro ali čez noč v hladilniku.

Posodo tajine postavite na štedilnik in dodajte malo olivnega olja. Dodajte marinirano goveje meso in ga popražite z vseh strani. V tajine nato dodajte suhe slive in cimetovo palčko. Posodo pokrijte in jed kuhajte na nizkem ognju 1,5 do 2 uri, dokler meso ne postane mehko. Približno 15 minut pred koncem kuhanja dodajte še med.

Tajine lahko postrežete s kuskusom ali rižem.

Dober tek!

Potovanja v Maroko

Predavanje dr. Ivana Šprajca

03. novembra, 2023

Vljudno vas vabimo na predavanje dr. Ivana Šprajca v Hotelu Intercontinental 22. novembra na temo svojih najnovejših odkritij. Dr. Šprajc že vrsto let raziskuje majevska mesta na polotoku Jukatan v Mehiki. Je vodja Inštituta za antropološke in prostorske študije v Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU v Ljubljani. Diplomiral je iz arheologije in etnologije na Univerzi v Ljubljani, doktoriral pa iz antropologije na Mehiški nacionalni avtonomni univerzi. V doktorski študiji z naslovom Quetzalcóatlova zvezda je raziskal pogled na planet Venero v mezoameriških kulturah, o svojem raziskovanju na Jukatanu pa je napisal knjigo z naslovom Izgubljena mesta: arheološka iskanja v deželi Majev.

Maji: mesta in koledar

Predavanje o najnovejših odkritjih

Dr. Ivan Šprajc je pred kratkim skupaj s sodelavci odkril dokaze, ki potrjujejo, da je majevski koledar vsaj tisoč let starejši, kot je veljalo do sedaj. Odkritje je sad dolgoletnega dela na področju arheoastronomije: vede o astronomskih praksah, mitologijah in predstavah o Vesolju v starih kulturah. Stari Maji slovijo po asvojem astronomskem znanju, ki jim je pomagalo pri poljedelskem ritmu in določalo njihovo versko in družbeno življenje.

Med svojim terenskim delom v pragozdu Jukatana je dr. Šprajc odkril več kot 80 novih mest, med njimi tudi pomembna politična in kulturna središča. Zadnje v tej vrsti so poimenovali Ocomtun, po majevski besedi za “kamniti steber”. Mesto je verjetno služilo kot pomemben center osrednjega nižinskega dela polotoka Jukatan, ki ga danes prekriva gost pragozd, v prvem tisočletju pa je tu cvetela bogata kultura.

Preberite več

Predavanje dr. Ivana Šprajca

Dr. Šprajc odkril novo arheološko najdišče na Jukatanu

Potovanja v svet Majev

Patagonija in njeni ledeniki

13. septembra, 2023

Pustolovščina v neokrnjeni naravi

Skrajni jug ameriške celine je eden najbolj odmaknjenih predelov našega planeta. Redko poseljena Patagonija ponuja številne neverjetne razglede na veličastno naravo, od deževnega gozda na strmih čilskih obalah do neskončne sušne ravnice na argentinski strani. Zlasti ob morski obali imamo priložnost opazovati bogat živalski svet med mogočnimi kiti ali zabavnimi pingvini, pogledamo pa lahko tudi v preteklost, saj tu ležijo ostanki pradavne favne od dinozavrov do orjaških lenivcev. A morda so najveličastnejši spomeniki te brezčasne pokrajine ledeniki. Patagonija je namreč prekrita z največjo ledeno površino izven polarnih območij.

Ledeni pokrov

Ledeniki Patagonije so zadnji preostanki velikega Patagonskega ledenega pokrova, ki je med zadnjo poledenitvijo prekrival velik del Čila in jugozahodne Argentine. Njegova največja ostanka sta Severno in Južno patagonsko ledeno polje, ki danes skupaj merita okoli 16.000 km². Skupna masa ledu je ocenjena na 5.500 gigaton; če bi se v celoti stopil, bi se morska gladina po svetu zvišala za 15 mm. Južno patagonsko ledeno polje velja za tretji največji rezervoar sladke vode na svetu.

Patagonski ledeniki so polni presežnikov. S 66 km je ledenik Pija XI. najdaljši na južni polobli izven Antarktike in šesti na svetu. V nasprotju z večino drugih je v zadnjih desetletjih celo zrastel za več kilometrov. Ledenik Grey v Narodnem parku Torres del Paine je eden najlepših s svojo modro barvo ledu, ki se ob izteku v treh jezikih lomi v jezero, po katerem plavajo ledene gore. Nekateri ledeniki na čilski strani se končujejo v globokih morskih fjordih, ki so jih izdolbli v razgibano pokrajino, po kateri slovi Patagonija.

Čudež narave

Na argentinski strani leži Narodni park Los Glaciares, ki je pod zaščito UNESCA in skupaj s parkoma Bernardo O’Higgins in Torres del Paine na čilski strani tvori ogromno zavarovano območje. Samo park Los Glaciares obsega 44 večjih in 200 manjših ledenikov, ki pokrivajo štirikrat večjo površino kot vsi ledeniki v Alpah in polnijo dve ogromni ledeniški jezeri, Lago Viedma in Lago Argentino.

Patagonija prav posebej slovi po ledeniku Perito Moreno, ki je cilj za mariskatero potovanje. Njegovo ledeniško čelo se izteka v jezero Lago Argentino, ki ga občasno zajezi na ozkem prelivu pred Magellanovim polotokom. Ko se to zgodi, se gladina na zgornji strani močno poviša, tudi za več kot dvajset metrov. V nekem trenutku se ledena pregrada prelomi pod težo zbrane vode in s pretokom do 8000 m³/s se ta razlije v preostali del jezera. Takšen preboj se ponavlja v povprečju na štiri do pet let, zadnji pa se je zgodil marca 2018. Tudi ko ledenik ne deli jezera na dvoje, je užitek opazovati njegovo 60 m visoko čelo, od katerega se s treskom krušijo ledene gore in padajo v jezero.

Slovenec, doma na ledenikih

Eden vodilnih glaciologov, ki že več kot petdeset let raziskuje ledenike v tem delu sveta je argentinski Slovenec Peter Skvarča, ki mu Patagonija pomeni pravi dom. V mestu El Calafate, izhodišču za ogled Narodnega parka Los Glaciales, je ustanovil center Glaciarium, ki ga tudi vodi kot znanstveni direktor. V stalni razstavi se obiskovalci seznanijo z nastankom ledenikov in zgodovino raziskovanja, obiščejo pa lahko tudi Ledeni bar, edini lokal na svetu, zgrajen izključno iz ledeniškega ledu. Le hitro boste morali naročiti in popiti: zaradi nizke temperature je obisk omejen na 20 minut.

Skvarča je med drugim analiziral tudi spreminjanje ledenika Perito Moreno, opravil je več kot 40 odprav na Antarktiki in več kot 25 v Patagoniji. Poleg ledenikov je njegova ljubezen tudi alpinizem, saj je osvojil vrsto vrhov v Andih in je zbral kar nekaj prvih pristopov. Med drugim je kot prvi izmeril gravitacijsko silo na vrhu Aconcague, najvišji točki Južne Amerike. Za svoje delo je prejel tudi red za zasluge Republike Slovenije. Sodeloval je tudi z Matevžem Lenarčičem in nastopil v njegovem filmu Temni pokrov sveta.

Svet, ki izignja

Med svojimi raziskavami je Skvarča opozoril na vse hitrejše krčenje ledenikov in ledenega pokrova, s katerimi se ponaša Patagonija. Ledeniki tukaj izginjajo v povprečju še hitreje kot drugod po svetu. Tudi slavni Perito Moreno, ki je dolga desetletja kljuboval spremembam, je po raziskavi Skvarče v zadnjih letih izgubil stabilnost in se bo začel umikati. “Spremembe so se začele,” je dejal na predstavitvi raziskave aprila letos v Glaciariumu. Po vsej verjetnosti ta ledenik ne bo več pripravil svoje velike predstave z zajezitvijo jezera, saj ne bo več dosegel nasprotne obale.

Patagonija je s svojimi ledeniki mogočen, a krhek svet, ki v času globalnih podnebnih sprememb počasi, a nezadržno izginja. Njihovo neznansko moč lahko začutite le pod visokim čelom, ki drsi proti svoji končni usodi: da z glasnim pokom zgrmi v jezero ali fjord, ki ga napaja s svojim ledom. Človeško poseganje v naravo sega tudi daleč proč od velikih naseljenih mest, a prav tam se lahko srečamo s prvobitnostjo naravnih sil, ki nas kljub vsemu navdajajo z občutkom majhnosti. Tam, na drugem koncu sveta, se srečamo z milijoni let zemeljske zgodovine, proti katerim je ne le doba človeškega življenja, ampak tudi človeške civilizacije le kratek trenutek.

Izvedite več …

… ali se prepričajte sami

Galapaški otoki

17. avgusta, 2023

Galapaški otoki so svet zase. Devetnajst otokov je skupaj s številni otočki in čermi iz globin Tihega oceana vzdignila vulkanska aktivnost na stiku treh tektonskih plošč. Njihova odmaknjena lega (Ekvador, pod katerega spada otočje, leži skoraj 1000 km stran) je prispevala k posebni flori in favni z zelo visokim deležem endemičnih vrst, ki jih najdemo le tu. Zaradi razlik v količini padavin in razgibanosti otokov so se oblikovale raznolike pokrajine, od puščavskih in savanskih nižin do bolj namočenih višjih pobočij, kjer ponekod srečamo tudi tropski gozd.

Človek je na tem delu sveta relativno nov prišlek.

Galapaški otoki imajo zelo malo virov sladke vode. Poleg njihove oddaljenosti od celine in drugih otokov v Tihem oceanu nam to razloži, zakaj nimamo nobenih nedvoumno dokazanih sledov o človeški prisotnosti vse do leta 1535. Tega leta je do njih po naključju zaneslo ladjo Tomása de Berlanga, ki je kot škof v Panami plul v Peru, da bi tam posredoval v sporu med konkvistadorjema Franciscom Pizarrom in Diegom de Almagro.

»Tu ni ničesar razen tjulnjev, želv, ki so tako velike, da bi vsaka lahko nosila človeka na sebi, in veliko legvanov, ki so podobni kačam.«

Tomás de Berlanga v opisu otokov za cesarja Karla V.

Škof se je poleg tega čudil krotkosti živali, ki so »tako nespametne, da ne znajo pobegniti, in mnoge smo lahko ujeli kar z roko«. A ni šlo za nespamet, ampak za prilagoditev na okolje, ki ne pozna velikih plenilcev. Zaupljivost živali do človeka je bila za nekatere vrste pogubna, za druge skoraj usodna, dokler niso uveljavili stroge zaščite. Danes pa je prav to poseben čar za obiskovalce otoka, ki se lahko resnično približajo naravnemu svetu.

Galapaška orjaška želva (Chelonoidis niger)

Galapaški otoki so dobili ime po starem iberskem izrazu za želvo, galápago, kar ni presenetljivo, ko se srečamo s temi velikankami. S svojo izjemno velikostjo in dolgoživostjo so galapaške želve pravi simbol otočja. Pasejo se na traviščih, jedo pa tudi listje, kaktuse in sadje ter tako nadomeščajo velike rastlinojede sesalce, ki jih otočje ni poznalo do prihoda človeka.

Na posameznih otokih živijo različne podvrste: na območjih z več vegetacije imajo kupolaste oklepe in krajši vrat, na bolj sušnih območjih pa oklepe v obliki sedla in daljši vrat. Znani so primeri galapaških želv, ki so živele skoraj dvesto let. Kot vrsta so že skoraj izumrle zaradi lova, a jih je rešila razglasitev otokov za zavarovano območje. So ena od le dveh preživelih vrst orjaških želv na svetu, ki so večinoma izginile zaradi človekove dejavnosti.

Raj za morjeplovce in raziskovalce

Čeprav so otoke prvi odkrili Španci, so v kasnejšem obdobju nanje pogosteje pripluli angleški morjeplovci, pirati in kitolovci. Posamezni otoki so tako svoja prva imena dobili po britanski kraljevi družini in visokih plemičih. Prvi izpričani stalni človeški prebivalec je bil Patrick Watkins, irski mornar, ki so ga za kazen zapustili na otoku Floreana leta 1807. Po dveh letih mu je uspelo ukrasti čoln s kitolovske ladje in preveslati skoraj tisoč kilometrov do obale Južne Amerike.

Leta 1832 je mlada država Ekvador razglasila, da so Galapaški otoki del njenega ozemlja. Le tri leta kasneje je nanje priplul mladi znanstvenik, ki je največ prispeval k slovesu otočja. Charles Darwin je spremljal ekspedicijo ladje HMS Beagle, ki je za britansko mornarico kartirala obalo Južne Amerike. Od 15. septembra do 20. oktobra so izrisovali obale in prelive otočja, hkrati pa raziskovali tudi njegove geološke, botanične in zoološke posebnosti.

Darwin se je na Galapagosu kot geolog posvečal predvsem vulkanskim pojavom, a ga je hitro pritegnila živa narava. Presenetila ga je raznolikost med ščinkavci, ki so naseljevali različne otoke: skupno je kar 18 različnih vrst, razlikujejo pa se predvsem po raznovrstnih oblikah kljunov. Njegovo zanimanje je vzbudilo tudi poročilo, da se da po obliki oklepa želve ugotoviti, iz katerega otoka prihaja.

Kot je kasneje ugotovil, so zaradi različne prehrane, ki je bila na voljo na posameznih otokih, ptice skozi dolge generacije razvile različne oblike kljunov. Galapaški otoki so tako s svojimi ščinkavci bili postavili temelje za Darwinovo teorijo o razvoju vrst ali evoluciji. Do enega ključnih znanstvenih prebojev moderne dobe je prišlo po srečnem naključju, ki je mladega znanstvenika pripeljalo na to biotsko pestro, odmaknjeno otočje.

Morski legvan (Amblyrhynchus cristatus)

Morski legvani so mojstri preživetja na robu med morjem in kopnim. So izjemni plavalci in se hranijo z algami in morsko travo, kot mojstri potapljanja pa se po hrano spustijo tudi do več kot trideset metrov v globino. Posebne žleze jim omogočajo, da izločajo presežno sol. Posebna prilagoditev jim je omogočila, da so postali edini kuščar, ki se prehranjuje v morju.

Galapaški otoki so obkroženi z morjem, ki je bogato s hranljivimi snovmi, ki jih prinaša hladni Humboldtov tok iz Antarktike. Legvani se kot mrzlokrvne živali med potapljanjem za hrano, ki lahko traja tudi do pol ure, zelo ohladijo, a jim temna koža pomaga, da se nato na kopnem hitreje segrejejo. Prilagodijo lahko tudi svojo velikost, saj se v času pomanjkanja hrane, predvsem v letih, ko udari El Niño, njihovo telo lahko skrči tudi do 20 %.

Galapaški otoki na udoben in okolju prijazen način

Za ohranjanje skoraj nedotaknjene narave otoka si prizadevata leta 1959 ustanovljeni Galapaški narodni park in raziskovalna postaja Charles Darwin. Leta 1978 so se Galapaški otoki prišli na UNESCO-v seznam svetovne dediščine. Zakonsko so zaščitene tudi vode okoli arhipelaga v Galapaškem morskem rezervatu, zaradi česar je otočje eden najlepših krajev za potapljanje.

Najboljši način za spoznavanje otočja in odkrivanje neokrnjene narave je križarjenje z ladjico. Tako lahko obiščete kraje, ki so drugače nedosegljivi vendar zelo raznoliki, saj vsak predstavlja svoj svet s svojevrstno pokrajino, rastlinstvom in živalstvom. Z ladjico se lahko kar najbolj približate veličastnim živalim v njihovem naravnem okolju, kjer lahko celo zaplavate med morskimi legvani in želvami.

Galapagos Seaman Journey

Na križarjenju vas bo spremljal strokovni vodnik, ki vam bo pomagal spoznati zapleteni ekosistem na otokih in prizadevanja za njegovo ohranjanje. Kot Charles Darwin se boste čudili naravnim zakonitostim, ki so porodile tako bogastvo življenja na tako majhnem delčku našega planeta, kot so Galapaški otoki.

Raziskovanje pa je lahko tudi nadvse udobno. Ob okusni hrani in pijači se boste lahko sprostili in uživali v prelestni naravi okoli vas. Po veličastnih barvah sončnega zahoda vas bo presenetilo nočno ekvatorialno nebo z nešteto zvezdami, ki ga ne kali svetlobno onesnaženje. Podjetja, ki imajo dovoljenje za organizacijo križarjenj, so podvržena temeljitim preverjanjem, tako da bo ekološki odtis vaše poti minimalen.

Neleteči kormoran (Phalacrocorax harrisi)

Te morske ptice s črnim perjem in turkiznimi očmi so odlične plavalke in potapljačke. S svojimi nogami se kot puščica poganjajo za ribami in drugimi manjšimi morskimi bitji. Čisto drugače pa je z njihovo letalsko spretnostjo: so edina vrsta kormorana, ki je izgubila zmožnost letenja. Ker Galapaški otoki niso imeli pravih plenilcev, ta vrsta ni več potrebovala velikih kril, ki so poleg tega ovira pri potapljanju.

Njihova zakrnela krila imajo le tretjino velikosti, ki bi bila potrebna za letenje. Toda niso le odvečni ostanek, saj jim pomagajo pri ravnotežju in stabilnosti med plavanjem. Uporabljajo jih tudi pri dvorjenju, ki se začne v vodi, nadaljuje pa na kopnem. Samci naklonjenost samici izkažejo s trakovi morske trave, ki jih nato spletejo v gnezdo tik nad morsko gladino.

Začarani otoki

Če se boste odločili za potovanje, vam bo kmalu postalo jasno, zakaj so Galapaški otoki najprej nosili ime Začarani otoki. Obiskovalce začarajo s svojo divjostjo in prijaznostjo, nedotaknjenostjo in dostopnostjo.

Pred dvesto leti so navdihnili Darwina pri njegovem odločilnem znanstvenem preboju, danes pa navdihujejo ljubitelje narave iz vsega sveta in dajejo zgled trajnostnega turizma, ki prinaša razvoj domačinom in ohranja neokrnjeno naravo.

Naj začarajo tudi vas!