Južna Amerika - Arslonga

Patagonija in njeni ledeniki

13. septembra, 2023

Pustolovščina v neokrnjeni naravi

Skrajni jug ameriške celine je eden najbolj odmaknjenih predelov našega planeta. Redko poseljena Patagonija ponuja številne neverjetne razglede na veličastno naravo, od deževnega gozda na strmih čilskih obalah do neskončne sušne ravnice na argentinski strani. Zlasti ob morski obali imamo priložnost opazovati bogat živalski svet med mogočnimi kiti ali zabavnimi pingvini, pogledamo pa lahko tudi v preteklost, saj tu ležijo ostanki pradavne favne od dinozavrov do orjaških lenivcev. A morda so najveličastnejši spomeniki te brezčasne pokrajine ledeniki. Patagonija je namreč prekrita z največjo ledeno površino izven polarnih območij.

Ledeni pokrov

Ledeniki Patagonije so zadnji preostanki velikega Patagonskega ledenega pokrova, ki je med zadnjo poledenitvijo prekrival velik del Čila in jugozahodne Argentine. Njegova največja ostanka sta Severno in Južno patagonsko ledeno polje, ki danes skupaj merita okoli 16.000 km². Skupna masa ledu je ocenjena na 5.500 gigaton; če bi se v celoti stopil, bi se morska gladina po svetu zvišala za 15 mm. Južno patagonsko ledeno polje velja za tretji največji rezervoar sladke vode na svetu.

Patagonski ledeniki so polni presežnikov. S 66 km je ledenik Pija XI. najdaljši na južni polobli izven Antarktike in šesti na svetu. V nasprotju z večino drugih je v zadnjih desetletjih celo zrastel za več kilometrov. Ledenik Grey v Narodnem parku Torres del Paine je eden najlepših s svojo modro barvo ledu, ki se ob izteku v treh jezikih lomi v jezero, po katerem plavajo ledene gore. Nekateri ledeniki na čilski strani se končujejo v globokih morskih fjordih, ki so jih izdolbli v razgibano pokrajino, po kateri slovi Patagonija.

Čudež narave

Na argentinski strani leži Narodni park Los Glaciares, ki je pod zaščito UNESCA in skupaj s parkoma Bernardo O’Higgins in Torres del Paine na čilski strani tvori ogromno zavarovano območje. Samo park Los Glaciares obsega 44 večjih in 200 manjših ledenikov, ki pokrivajo štirikrat večjo površino kot vsi ledeniki v Alpah in polnijo dve ogromni ledeniški jezeri, Lago Viedma in Lago Argentino.

Patagonija prav posebej slovi po ledeniku Perito Moreno, ki je cilj za mariskatero potovanje. Njegovo ledeniško čelo se izteka v jezero Lago Argentino, ki ga občasno zajezi na ozkem prelivu pred Magellanovim polotokom. Ko se to zgodi, se gladina na zgornji strani močno poviša, tudi za več kot dvajset metrov. V nekem trenutku se ledena pregrada prelomi pod težo zbrane vode in s pretokom do 8000 m³/s se ta razlije v preostali del jezera. Takšen preboj se ponavlja v povprečju na štiri do pet let, zadnji pa se je zgodil marca 2018. Tudi ko ledenik ne deli jezera na dvoje, je užitek opazovati njegovo 60 m visoko čelo, od katerega se s treskom krušijo ledene gore in padajo v jezero.

Slovenec, doma na ledenikih

Eden vodilnih glaciologov, ki že več kot petdeset let raziskuje ledenike v tem delu sveta je argentinski Slovenec Peter Skvarča, ki mu Patagonija pomeni pravi dom. V mestu El Calafate, izhodišču za ogled Narodnega parka Los Glaciales, je ustanovil center Glaciarium, ki ga tudi vodi kot znanstveni direktor. V stalni razstavi se obiskovalci seznanijo z nastankom ledenikov in zgodovino raziskovanja, obiščejo pa lahko tudi Ledeni bar, edini lokal na svetu, zgrajen izključno iz ledeniškega ledu. Le hitro boste morali naročiti in popiti: zaradi nizke temperature je obisk omejen na 20 minut.

Skvarča je med drugim analiziral tudi spreminjanje ledenika Perito Moreno, opravil je več kot 40 odprav na Antarktiki in več kot 25 v Patagoniji. Poleg ledenikov je njegova ljubezen tudi alpinizem, saj je osvojil vrsto vrhov v Andih in je zbral kar nekaj prvih pristopov. Med drugim je kot prvi izmeril gravitacijsko silo na vrhu Aconcague, najvišji točki Južne Amerike. Za svoje delo je prejel tudi red za zasluge Republike Slovenije. Sodeloval je tudi z Matevžem Lenarčičem in nastopil v njegovem filmu Temni pokrov sveta.

Svet, ki izignja

Med svojimi raziskavami je Skvarča opozoril na vse hitrejše krčenje ledenikov in ledenega pokrova, s katerimi se ponaša Patagonija. Ledeniki tukaj izginjajo v povprečju še hitreje kot drugod po svetu. Tudi slavni Perito Moreno, ki je dolga desetletja kljuboval spremembam, je po raziskavi Skvarče v zadnjih letih izgubil stabilnost in se bo začel umikati. “Spremembe so se začele,” je dejal na predstavitvi raziskave aprila letos v Glaciariumu. Po vsej verjetnosti ta ledenik ne bo več pripravil svoje velike predstave z zajezitvijo jezera, saj ne bo več dosegel nasprotne obale.

Patagonija je s svojimi ledeniki mogočen, a krhek svet, ki v času globalnih podnebnih sprememb počasi, a nezadržno izginja. Njihovo neznansko moč lahko začutite le pod visokim čelom, ki drsi proti svoji končni usodi: da z glasnim pokom zgrmi v jezero ali fjord, ki ga napaja s svojim ledom. Človeško poseganje v naravo sega tudi daleč proč od velikih naseljenih mest, a prav tam se lahko srečamo s prvobitnostjo naravnih sil, ki nas kljub vsemu navdajajo z občutkom majhnosti. Tam, na drugem koncu sveta, se srečamo z milijoni let zemeljske zgodovine, proti katerim je ne le doba človeškega življenja, ampak tudi človeške civilizacije le kratek trenutek.

Izvedite več …

… ali se prepričajte sami

Galapaški otoki

17. avgusta, 2023

Galapaški otoki so svet zase. Devetnajst otokov je skupaj s številni otočki in čermi iz globin Tihega oceana vzdignila vulkanska aktivnost na stiku treh tektonskih plošč. Njihova odmaknjena lega (Ekvador, pod katerega spada otočje, leži skoraj 1000 km stran) je prispevala k posebni flori in favni z zelo visokim deležem endemičnih vrst, ki jih najdemo le tu. Zaradi razlik v količini padavin in razgibanosti otokov so se oblikovale raznolike pokrajine, od puščavskih in savanskih nižin do bolj namočenih višjih pobočij, kjer ponekod srečamo tudi tropski gozd.

Človek je na tem delu sveta relativno nov prišlek.

Galapaški otoki imajo zelo malo virov sladke vode. Poleg njihove oddaljenosti od celine in drugih otokov v Tihem oceanu nam to razloži, zakaj nimamo nobenih nedvoumno dokazanih sledov o človeški prisotnosti vse do leta 1535. Tega leta je do njih po naključju zaneslo ladjo Tomása de Berlanga, ki je kot škof v Panami plul v Peru, da bi tam posredoval v sporu med konkvistadorjema Franciscom Pizarrom in Diegom de Almagro.

»Tu ni ničesar razen tjulnjev, želv, ki so tako velike, da bi vsaka lahko nosila človeka na sebi, in veliko legvanov, ki so podobni kačam.«

Tomás de Berlanga v opisu otokov za cesarja Karla V.

Škof se je poleg tega čudil krotkosti živali, ki so »tako nespametne, da ne znajo pobegniti, in mnoge smo lahko ujeli kar z roko«. A ni šlo za nespamet, ampak za prilagoditev na okolje, ki ne pozna velikih plenilcev. Zaupljivost živali do človeka je bila za nekatere vrste pogubna, za druge skoraj usodna, dokler niso uveljavili stroge zaščite. Danes pa je prav to poseben čar za obiskovalce otoka, ki se lahko resnično približajo naravnemu svetu.

Galapaška orjaška želva (Chelonoidis niger)

Galapaški otoki so dobili ime po starem iberskem izrazu za želvo, galápago, kar ni presenetljivo, ko se srečamo s temi velikankami. S svojo izjemno velikostjo in dolgoživostjo so galapaške želve pravi simbol otočja. Pasejo se na traviščih, jedo pa tudi listje, kaktuse in sadje ter tako nadomeščajo velike rastlinojede sesalce, ki jih otočje ni poznalo do prihoda človeka.

Na posameznih otokih živijo različne podvrste: na območjih z več vegetacije imajo kupolaste oklepe in krajši vrat, na bolj sušnih območjih pa oklepe v obliki sedla in daljši vrat. Znani so primeri galapaških želv, ki so živele skoraj dvesto let. Kot vrsta so že skoraj izumrle zaradi lova, a jih je rešila razglasitev otokov za zavarovano območje. So ena od le dveh preživelih vrst orjaških želv na svetu, ki so večinoma izginile zaradi človekove dejavnosti.

Raj za morjeplovce in raziskovalce

Čeprav so otoke prvi odkrili Španci, so v kasnejšem obdobju nanje pogosteje pripluli angleški morjeplovci, pirati in kitolovci. Posamezni otoki so tako svoja prva imena dobili po britanski kraljevi družini in visokih plemičih. Prvi izpričani stalni človeški prebivalec je bil Patrick Watkins, irski mornar, ki so ga za kazen zapustili na otoku Floreana leta 1807. Po dveh letih mu je uspelo ukrasti čoln s kitolovske ladje in preveslati skoraj tisoč kilometrov do obale Južne Amerike.

Leta 1832 je mlada država Ekvador razglasila, da so Galapaški otoki del njenega ozemlja. Le tri leta kasneje je nanje priplul mladi znanstvenik, ki je največ prispeval k slovesu otočja. Charles Darwin je spremljal ekspedicijo ladje HMS Beagle, ki je za britansko mornarico kartirala obalo Južne Amerike. Od 15. septembra do 20. oktobra so izrisovali obale in prelive otočja, hkrati pa raziskovali tudi njegove geološke, botanične in zoološke posebnosti.

Darwin se je na Galapagosu kot geolog posvečal predvsem vulkanskim pojavom, a ga je hitro pritegnila živa narava. Presenetila ga je raznolikost med ščinkavci, ki so naseljevali različne otoke: skupno je kar 18 različnih vrst, razlikujejo pa se predvsem po raznovrstnih oblikah kljunov. Njegovo zanimanje je vzbudilo tudi poročilo, da se da po obliki oklepa želve ugotoviti, iz katerega otoka prihaja.

Kot je kasneje ugotovil, so zaradi različne prehrane, ki je bila na voljo na posameznih otokih, ptice skozi dolge generacije razvile različne oblike kljunov. Galapaški otoki so tako s svojimi ščinkavci bili postavili temelje za Darwinovo teorijo o razvoju vrst ali evoluciji. Do enega ključnih znanstvenih prebojev moderne dobe je prišlo po srečnem naključju, ki je mladega znanstvenika pripeljalo na to biotsko pestro, odmaknjeno otočje.

Morski legvan (Amblyrhynchus cristatus)

Morski legvani so mojstri preživetja na robu med morjem in kopnim. So izjemni plavalci in se hranijo z algami in morsko travo, kot mojstri potapljanja pa se po hrano spustijo tudi do več kot trideset metrov v globino. Posebne žleze jim omogočajo, da izločajo presežno sol. Posebna prilagoditev jim je omogočila, da so postali edini kuščar, ki se prehranjuje v morju.

Galapaški otoki so obkroženi z morjem, ki je bogato s hranljivimi snovmi, ki jih prinaša hladni Humboldtov tok iz Antarktike. Legvani se kot mrzlokrvne živali med potapljanjem za hrano, ki lahko traja tudi do pol ure, zelo ohladijo, a jim temna koža pomaga, da se nato na kopnem hitreje segrejejo. Prilagodijo lahko tudi svojo velikost, saj se v času pomanjkanja hrane, predvsem v letih, ko udari El Niño, njihovo telo lahko skrči tudi do 20 %.

Galapaški otoki na udoben in okolju prijazen način

Za ohranjanje skoraj nedotaknjene narave otoka si prizadevata leta 1959 ustanovljeni Galapaški narodni park in raziskovalna postaja Charles Darwin. Leta 1978 so se Galapaški otoki prišli na UNESCO-v seznam svetovne dediščine. Zakonsko so zaščitene tudi vode okoli arhipelaga v Galapaškem morskem rezervatu, zaradi česar je otočje eden najlepših krajev za potapljanje.

Najboljši način za spoznavanje otočja in odkrivanje neokrnjene narave je križarjenje z ladjico. Tako lahko obiščete kraje, ki so drugače nedosegljivi vendar zelo raznoliki, saj vsak predstavlja svoj svet s svojevrstno pokrajino, rastlinstvom in živalstvom. Z ladjico se lahko kar najbolj približate veličastnim živalim v njihovem naravnem okolju, kjer lahko celo zaplavate med morskimi legvani in želvami.

Galapagos Seaman Journey

Na križarjenju vas bo spremljal strokovni vodnik, ki vam bo pomagal spoznati zapleteni ekosistem na otokih in prizadevanja za njegovo ohranjanje. Kot Charles Darwin se boste čudili naravnim zakonitostim, ki so porodile tako bogastvo življenja na tako majhnem delčku našega planeta, kot so Galapaški otoki.

Raziskovanje pa je lahko tudi nadvse udobno. Ob okusni hrani in pijači se boste lahko sprostili in uživali v prelestni naravi okoli vas. Po veličastnih barvah sončnega zahoda vas bo presenetilo nočno ekvatorialno nebo z nešteto zvezdami, ki ga ne kali svetlobno onesnaženje. Podjetja, ki imajo dovoljenje za organizacijo križarjenj, so podvržena temeljitim preverjanjem, tako da bo ekološki odtis vaše poti minimalen.

Neleteči kormoran (Phalacrocorax harrisi)

Te morske ptice s črnim perjem in turkiznimi očmi so odlične plavalke in potapljačke. S svojimi nogami se kot puščica poganjajo za ribami in drugimi manjšimi morskimi bitji. Čisto drugače pa je z njihovo letalsko spretnostjo: so edina vrsta kormorana, ki je izgubila zmožnost letenja. Ker Galapaški otoki niso imeli pravih plenilcev, ta vrsta ni več potrebovala velikih kril, ki so poleg tega ovira pri potapljanju.

Njihova zakrnela krila imajo le tretjino velikosti, ki bi bila potrebna za letenje. Toda niso le odvečni ostanek, saj jim pomagajo pri ravnotežju in stabilnosti med plavanjem. Uporabljajo jih tudi pri dvorjenju, ki se začne v vodi, nadaljuje pa na kopnem. Samci naklonjenost samici izkažejo s trakovi morske trave, ki jih nato spletejo v gnezdo tik nad morsko gladino.

Začarani otoki

Če se boste odločili za potovanje, vam bo kmalu postalo jasno, zakaj so Galapaški otoki najprej nosili ime Začarani otoki. Obiskovalce začarajo s svojo divjostjo in prijaznostjo, nedotaknjenostjo in dostopnostjo.

Pred dvesto leti so navdihnili Darwina pri njegovem odločilnem znanstvenem preboju, danes pa navdihujejo ljubitelje narave iz vsega sveta in dajejo zgled trajnostnega turizma, ki prinaša razvoj domačinom in ohranja neokrnjeno naravo.

Naj začarajo tudi vas!

Sneg v Cuscu prvič po 112 letih

18. maja, 2023

Nepričakovano jutro

8. maja so se prebivalci perujskega mesta Cusco zbudili v nenavadno jutro. Ulice, hiše in okoliško pokrajino je prekrila bela preproga: v trinajstih provincah Peruja je zapadel sneg. Kljub visoki nadmorski višini je to v teh krajih izjemno redek pojav. Po močnem, več kot dvanajsturnem deževju, so padavine prešle v leden dež in sneg. Zaradi teh razmer je bil močno oviran promet, lokalni mediji so poročali, da je zaradi velike količine snega na cesti obtičalo več deset vozil. Prišlo je tudi do zamud v poletih na mednarodnem letališču Alejandro Velasco Astete, ki oskrbuje mesto. Nepričakovano sneženje je pobelilo polja ječmena, pšenice, boba, kvinoje in koruze, kar je prizadelo na stotine kmetov.

Zakaj je sneg na 3.400 m presenečenje?

Pred letošnjim majem so zadnji sneg v Cuscu, ki leži na okoli 3.400 m nadmorske višine, zabeležili davnega leta 1911. Peru spada med države z najvišjo povprečno nadmorsko višino, saj velik del prekrivajo gorske verige Andov in visoke planote med njimi. Toda snežna prevleka prekriva le najvišje vrhove: zaradi bližine ekvatorja in vpliva morskih tokov prevladuje zmerno, suho podnebje. Sneg je zato običajen šele na okoli 4000 m, stalno pa se obdrži nad 5000 m nadmorske višine.

Cusco ima subtropsko gorsko podnebje z dvema glavnima sezonama: od oktobra do aprila prevladujejo toplejše temperature in več padavin, medtem ko je od maja do septembra hladneje in suho. Ko se temperature dovolj spustijo, so torej padavine zelo redke (julij ima npr. v povprečju le en dan s padavinami).

Zaprte šole, prekinjen trening nogometa …

Zaradi nizkih temperatur in ovir v prometu so regionalne oblasti direktorjem javnih in zasebnih izobraževalnih ustanov v prizadetih provincah predlagale prekinitev pouka in šolanje na daljavo. Snežni metež je prekinil športne dejavnosti, tudi najpomembnejšo postransko stvar na svetu: nogomet. Lokalno nogometno moštvo Cienciano iz Cusca je moralo preložiti treninge, saj je njegovo igrišče prekril sneg. Klub, ki je en najstarejših v državi in trenutno zaseda 8. mesto v prvi ligi, je sicer kasneje na domači tekmi vseeno zmagal proti Alianzi Atletico s 5:2.

Pojav El Niño

Maj na območju Cusca že spada med sušne mesece, a je letos prišlo do nenavadno obsežnih padavin, hkrati so se znižale tudi temperature. Patricio Valderrama, nekdanji predsednik Nacionalne meteorološke in hidrološke službe Peruja (Senamhi), je za RPP Noticias povedal, da je za nenavadno dogajanje po njegovih izračunih odgovoren pojav El Niño. Medtem ko se zaradi njega morje segreje, pa ima v visokogorju obraten učinek. Meteorologi so izdali tudi opozorila zaradi obilnih padavin, saj je po državi prihajalo do poplav in zemeljskih plazov.

»Ena od posledic El Niña je, da segreva osrednjo in severno obalo, a ohlaja Ande, predvsem južno višavje.«

Patricio Valderrama

Bitka tokov

Peru je ena najbolj priljubljenih destinacij v Južni Ameriki, ne le zaradi ostankov mogočnega inkovskega imperija in očarljivih kolonialnih mestec, ampak tudi zaradi izredne naravne pestrosti. V nasprotju z običajno predstavo ima zahod Peruja, ki leži ob Tihem oceanu, bistveno manj padavin kot vzhod, ki se odpira v porečje Amazonije.

Vzrok je hladni Humboldtov tok iz Antarktike, ki prinaša suho, hladno vreme. Na obalnem pasu lahko tako opazujemo kontrast med sušno, puščavsko obalo in morjem, ki kar kipi od življenja, saj ga hranijo bogati tokovi. To pojasni tudi, da so zahodna pobočja Andov manj namočena od vzhodnih, čeprav so ta na tisoče kilometrov oddaljena od morja. Razmere pa vsakih nekaj let preobrne že omenjeni tok El Niño, ki prinese toplejši, vlažen zrak in ekstremne pojave – eden od njih je tudi letošnji sneg v Cuscu.

Oznaka: Južna Amerika