Evropa - Arslonga

Andaluzija: potovanje v preteklost

28. julija, 2023

Andaluzija je potovanje, ki je na marsikaterem spisku želja. Ta dežela na jugu Španije je povzetek vsega, kar imamo za tipično špansko: vroče podnebje, nasadi oljk in agrumov, flamenko in izjemni spomeniki mavrske arhitekture… Toda izraz Al Andalus je imel v zgodovini veliko širši pomen. Tako so namreč arabski zavojevalci poimenovali celotno deželo onkraj Gibraltarske ožine, ko so v 8. stoletju prodrli čez današnji Maroko in stopili na evropska tla. Hitro so porazili Vizigotsko kraljestvo in zasedli skoraj ves Iberski polotok z izjemo odročnih dolin severne Španije, kamor so se zatekli ostanki krščanskega upora.

Andaluzija ali »dežela Vandalov« (po najbolj razširjeni etimologiji) je hitro postala eno od glavnih središč arabske kulture in znanosti. Preplet krščanskega, judovskega, berberskega in arabskega prebivalstva je v skoraj osmih stoletjih muslimanske vladavine ustvaril edinstveno okolje, kjer je potekala bogata kulturna izmenjava.

Potovanje od izgnancev do kalifov

Arabsko nadoblast v današnji Španiji je najprej zaznamovala dinastija Omajadov, ki je svoj imperij in islamsko vero razširila od Indije na vzhodu do obal Atlantika na zahodu. Toda notranje težave so pripeljale do njihovega padca. Na begu pred novimi kalifi iz dinastije Abasidov je njihovo zatočišče postala prav Andaluzija, dežela na skrajnem zahodu njihovega sveta. Tu so se zasidrali in ustanovili emirat s sedežem v Cordobi, a se vseskozi ozirali nazaj na izgubljeni vzhod, od koder jih je privedlo potovanje izgnancev. Tako je svoje domotožje v verzih opisal prvi omajadski vladar Andaluzije:

Palmovo drevo stoji sredi Rusafe, na zahodu, daleč od dežele palm.
Zaklical sem mu: tudi ti si, kot jaz, v tujini in daleč stran od svojih domačih!
Zraslo si iz zemlje, v kateri si tujec, kot jaz, živiš v daljnem kotu sveta.
Naj te jutranja meglica osveži tu v izgnanstvu, naj te večno tolaži blagodejni dež!

Abd al Rahman I., kordovski emir (731 – ok. 788)

Ko je tudi oblast Abasidov začela upadati, je lahko njegov vnuk, Abd al Rahman III., leta 929 v Andaluziji obnovil Omajadski kalifat. Bil je močan voditelj in sposoben vojskovodja. S kombinacijo vojaške sile in diplomacije je ustavil širjenje krščanskih kraljestev na severu polotoka ter razširil vpliv tudi čez Gibraltarsko ožino v Maroko. Pod njegovo vladavino je nastala velika mošeja v Cordobi (danes katedrala Marijinega vnebovzetja, znana kot Mezquita), eden najlepših spomenikov mavrske arhitekture, po kateri tako slovi Andaluzija in nas kliče na potovanje. Morda si prav tam odgovorimo na vprašanje, ki ga je slavnemu kalifu pripisal naš Aškerc:

Turban pisan diči ruso glavo,
damaščanka mu visi ob boku.
Knjiga sveta je pred njim odprta –
koran čita mladi Abduraman,
koran čita, suro baš o smrti,
in o smrti in življenju večnem.

Anton Aškerc, Čaša nesmrtnosti

Andaluzija, središče znanosti in umetnosti

Kalif Hakam II., sin Abd al Rahmana III., je od očeta je podedoval stabilno oblast in blaginjo. Zato se je lahko posvetil svoji resnični ljubezni, znanstvenemu raziskovanju. Vladarjeva knjižnica v Cordobi je v tem času po nekaterih ocenah hranila neverjetnih 500.000 knjig, medtem ko so jih največje samostanske knjižnice v krščanski Evropi imele komaj kaj čez sto.

Cordoba naj bi v tem času s pol milijona prebivalci prehitela Carigrad kot največje in najbogatejše evropsko mesto. Andaluzija je postala središče medicine, znanosti, filozofije in umetnosti. Tu je bil rojen eden največjih zdravnikov srednjega veka, Abu ‘l Qasim al Zahrawi (latinsko Abulcasis), pionir kirurgije. V svoji enciklopediji Kitab al Tasrif, ki je za petsto let zaznamovala medicinsko prakso, je naštel več kot dvesto kirurških instrumentov.

O tem, kako cvetoča je bila v tem času Andaluzija, priča potovanje arabskega geografa Ibn Hawqala, ki je v svojem delu Surat al Ard popisal ves tedaj znani svet. Al Andalus je opisal kot širno in pomembno deželo z mnogimi velikimi in cvetočimi mesti, z rudniki zlata in srebra, ter dodal, da so življenjski stroški sorazmerni in da ljudje uživajo mir in blagostanje.

Razcvet je doživelo tudi pesništvo, predvsem v obliki muwaššah, edinstvenem stilu, ki ga je razvila Andaluzija in odseva večkulturno okolje, v katerem je nastal. V pesmih se namreč prepletajo lokalni dialekti arabščine, hebrejščine in mozarabščine – romanskega jezika krščanskih podložnikov kalifata.

Spodaj je primer andaluzijskega pesništva, priljubljena pesem z naslovom Lama bada yatathana, ki so jo v modernem času izvedli številni velikani arabske glasbe, kot so Fairuz, Sabah Fakhri, Souad Massi, Lena Chamamyan, Hamza el Din in Sami Yusuf:

Ko se je pojavila v ljubkem plesu,
me je lepota moje ljubljene zapeljala,
v trenutku se je ujelo najino srce.
Veja se je upognila, ko si jo nagnila.
O moja usoda, o moj nemir,
kdo bo odgovoril na moj klic,
da me ozdravi žara ljubezni,
če ne ti, kraljica lepote?«

Ibn al Khatib (1313 – 1374)

Andaluzija tega časa je omogočala izobrazbo tudi ženskam, ki so prepisovale dragocene rokopise. Znana je Lubna iz Cordobe, sužnja v vladarjevi palači, ki jo je Hakam II. osvobodil ter ji dal mesto tajnice in učenjakinje na dvoru. Odgovorna je bila za knjižnico, preučevala grške matematike in po pričevanjih znala reševati najbolj zapletene geometrijske in algebraične probleme svojega časa. Kasnejši biograf jo je opisal kot “inteligentno pisateljico, slovničarko, pesnico, izvedeno v aritmetiki, z izčrpnim znanjem; nihče v palači ni bil tako plemenit, kot ona”.

Obdobje nemirov in dinastij iz Maroka

Leta 1031 je kalifat zaradi notranjih trenj razpadel v vrsto vojskujočih se državic, imenovanih taifas. To je bil nemiren čas, ki je bil naklonjen drznim vojaškim voditeljem, kot je bil slavni El Cid, ki se je izmenoma boril tako za krščanske kot za muslimanske vladarje.

Pod pritiski krščanskih kraljestev na severu polotoka, ki so počasi, a vztrajno krčila prostor pod muslimansko vladavino (rekonkvista), so muslimanske državice poklicale na pomoč vojsko Almoravidov, ki so v tem času obvladovali Maroko. Ti pa so izkoristili njihovo šibkost in si jih podredili. Andaluzija je tako prišla pod nadzor različnih maroških dinastij, od Almoravidov in Almohadov do Marinidov. V tem času je izmenjava preko Gibraltarske ožine izoblikovala skupni kulturni prostor, ki še danes povezuje Andaluzijo in Maroko.

Pesniki, misitiki in prevajalci

Andaluzija je tudi v tem obdobju ostala križišče misli in prostor izmenjave med muslimanskim, judovskim in krščanskim svetom. Slavni filozof in sufijski učenjak Ibn Arabi, doma iz današnje Murcie, je v svojih delih poskušal ustvariti sintezo grške filozofije in mistike vseh treh monoteizmov. Tako je v pesmi opisal svoje doživljanje presežnega:

Moje srce lahko prevzame katerokoli obliko:
lahko je pašnik za gazele in samostan za menihe,
svetišče za malike, romarjem Kaaba,
plošči Tore in zvitki Korana.
Izpovedujem vero ljubezni, ne glede na pot, po kateri krenejo njene kamele.
To je moja vera in moje zaupanje.

Ibn Arabi, Razlagalec hrepenenj XI (prevod Neda Thaler)

Iz tega časa izvira tudi toledska prevajalska šola, kjer so prevajali besedila iz arabščine, hebrejščine in grščine v latinščino (oz. kasneje v staro španščino). Tako je Evropa spoznala dela arabskih znanstvenikov in filozofov, poleg tega pa je preko arabskih prevodov ponovno odkrila marsikateri na zahodu izgubljeni spis grške znanosti in filozofije, kar je sprožilo intelektualni razcvet v visokem srednjem veku in vplivalo na začetke renesanse.

Eden od pomembnih prevajalcev arabskih del je bil tudi Herman Koroški (imenovan tudi Herman Dalmata ali Herman Slovan). Njegov kraj rojstva ni znan, nekateri ga umeščajo nekje med Istro in Notranjsko, drugi pa v sv. Peter v Lesu na današnjem avstrijskem Koroškem. Skupaj z Robertom iz Kettona sta šla na potovanje preko Grčije vse do Damaska, nato pa preko Sicilije na Iberski polotok. Na pobudo Petra Častitljivega je Herman sodeloval pri prvem prevodu Korana v latinščino, zaslovel pa je tudi po prevodih Evklidovih in Ptolemajevih del iz arabščine.

Konec Al Andalusa, a Andaluzija živi naprej

Andaluzija je ključen preobrat doživela z bitko pri Las Navas de Tolosa leta 1212, ko so se vojske krščanskih kraljestev Kastilje, Navare in Aragona združile in premagale vojsko Almohadov. Zmaga je pomenila pospešek v rekonkvisti in v muslimanskih rokah je ostal le še emirat v Granadi. Ta je doživel še nekaj časa miru, ko so se krščanska kraljestva spopadla med seboj za prevlado na Iberskem polotoku. S poroko Ferdinanda Aragonskega in Izabele Kastiljske so se izpolnili pogoji za dokončni obračun.

Januarja 1492, le nekaj mesecev, preden je Krištof Kolumb odrinil na usodno potovanje, je zadnji sultan Boabdil predal mesto Granada v roke katoliških vladarjev. Arabski Al Andalus je izginil kot politična in kulturna sila, a zapustil nešteto sledi v španski umetnosti, jeziku in kulinariki. Zato je Andaluzija potovanje v preteklost, saj še danes izžareva bogastvo stoletij, ki ga je prinesla nenavadna mešanica jezikov, narodov in kultur v srednjeveški Španiji.

Naj se potovanje nadaljuje...

Švedska ni samo ABBA in IKEA

23. junija, 2023

5 zanimivih dejstev o domovini Vikingov

1. Na Švedsko v Osončje

Kako si lažje predstavljati naše Osončje? Razdalje v vesolju so za večino od nas nepredstavljive. Na Švedskem so se težave lotili v velikem merilu: po državi se namreč razteza največji model Osončja na svetu, imenovan Sweden Solar System, ki sta ga zasnovala švedska astronoma Nils Brenning in Gösta Gahm leta 1998. Sonce, planeti, nekatera manjša telesa (npr. Halleyjev komet) in njihove medsebojne razdalje so predstavljeni v razmerju 1:20.000.000. Sonce predstavlja Avicii Arena v Stockholmu (prej znana kot Ericsson Globe), ki je s premerom 110 m največja sferična zgradba na svetu. Model Zemlje s premerom 65 cm stoji 7,6 km stran pri Švedskem naravoslovnem muzeju. Za primerjavo: model Jupitra ima premer 7,3 m in stoji blizu Stockholmskega letališča Arlanda, 40 km od »Sonca«. Rob Osončja (t. i. terminacijski šok) predstavlja točka, oddaljena neverjetnih 950 km v Kiruni na severu Švedske! Si zdaj predstavljate?

2. Umetnost pod zemljo

Na Švedskem najdemo največjo podzemno umetniško galerijo na svetu, ki se razteza na kar 110 km: Stockholmski metro. Več kot 90 postaj (od skupno 100) je namreč okrašenih z edinstvenimi in barvitimi umetniškimi instalacijami, ki jih je ustvarjalo več kot 150 umetnikov. Vožnja s podzemno železnico je tu kot potovanje skozi zgodovino novejše umetnosti: od začetkov iz 50. let prejšnjega stoletja do sodobnih eksperimentov. Vsaka ima svojo temo: od velikih modrih rastlinskih motivov osrednje postaje T-Centralen, preko posnetkov antične umetnosti na postaji Kungsträdgården do otroških risb postaje Hallonbergen.

3. Köttbullar ali čufte?

Se vam je kdaj zazdelo, da so slavne švedske mesne kroglice ali köttbullar, ki so postale simbol države (in trgovin IKEA), sumljivo podobne nam bližjim »čuftom«? Leta 2018 so na švedskem uradnem računu na Twitterju (Sweden.se) dvignili veliko prahu s teorijo, da je za njihov izvor kriv gurmanski okus švedskega kralja iz začetka 18. stoletja. Karel XII., ki ga je Voltaire imenoval »lev s severa«, je bil izjemen vojskovodja in je v Veliki severni vojni porazil skoraj vse sosede tedanjega švedskega imperija. A ni znal skleniti miru ob pravem času in med udorom v Rusijo je doživel uničujoč poraz v bitki pri Poltavi. Zatekel se je v Carigrad, kjer je zaradi politične situacije ostal kar pet let. Tam naj bi razvil okus za mesne kroglice (turško köfte), pa tudi za kavo – Švedi spadajo med narode, ki popijejo največ te črne tekočine. Teorije ne sprejemajo vsi strokovnjaki, kar pa nam ne preprečuje, da ob naslednji mesni kroglici ne bi pomislili na nesrečnega vladarja, ki je umrl le nekaj let po povratku na Švedsko. Lahko bi rekli, da je Švedski zapravil imperij, a ji nepričakovano prinesel kulinarično slavo.

4. Ko pralnica postane bojno polje

Švedi slovijo kot izredno varčni in ekološko ozaveščeni. Tako je tudi, ko gre za pranje perila. Skoraj vse večstanovanjske stavbe imajo skupne pralnice, imenovane tvättstuga. Več gospodinjstev si deli prostor za pranje perila, opremljen s pralnimi in sušilnimi stroji, včasih pa tudi z likalniki. Pogosto je na voljo tudi skupni detergent za perilo. Dostop do pralnic je strogo omejen, stanovalci pa si morajo rezervirati svoj termin. Starejši sistemi uporabljajo tablo z luknjami, na kateri izberete prosti termin (zavarovano s ključavnico), novejši pa elektronsko aplikacijo. A pozor! Če boste zamudili za le pol ure, vam lahko sosed »ukrade« termin in ostali boste z umazanim perilom pred vrati. Vsak sistem ima seveda tudi napake in nekateri gredo celo tako daleč, da vdrejo v rezervacijski program in si tako zagotovijo čas za pranje. Skupne pralnice so tipično švedske: učinkovit in priročen način pranja perila, ki vam hkrati prihrani prostor v stanovanju. A lahko se spremenijo v prava bojišča: leta 2008 je policija samo v Stockholmu obravnavala več kot 70 primerov groženj in fizičnega nasilja, povezanih s pranjem perila.

5. »Švedska številka«

Bi poklepetali s Švedom? Če čutite nujno potrebo po tem, ste na žalost zamudili enkratno priložnost. Leta 2016 je Švedsko turistično združenje namreč uvedlo telefonsko številko, ki vas je povezala z naključnim prostovoljcem, ta pa je potešil vašo radovednost o Švedski ali le poklepetal z vami. Akcijo so zagnali v spomin na 250. obletnico zakona, s katerim je Švedska kot prva država na svetu odpravila cenzuro. V 79 dneh, ko je bila odprta telefonska povezava, so prejeli 197.678 klicev v skupni dolžini 367 dni, 9 minut in 21 sekund, kar pomeni, da je povprečni pogovor trajal 2 minuti in 41 sekund. Če niste bili med klicatelji, lahko počakate, da naletite na švedskega turista pri nas, ali pa se z nami odpravite na Švedsko!

Verona: opera že 100 let odmeva v Areni

28. aprila, 2023

Festival opere v Veroni

Vsako leto se ljubitelji opere zgrinjajo v mesto Verona na severu Italije. Razlog je izjemna kombinacija zgodovinskega prizorišča v lepo ohranjenem rimskem amfiteatru in vrhunskih umetnikov, ki skozi celo poletje pričarajo nepozabne večere. Letošnji festival je nekaj posebnega, saj obhajajo stoto obletnico opere v Areni. V treh mesecih od 16. junija do 9. septembra se bo zvrstilo petdeset neponovljivih predstav. Poleg velikih opernih uspešnic, kot sta Aida ali Carmen, bodo priredili tudi pet posebnih večerov, kjer bodo gostovali operni pevci Plácido Domingo, Jonas Kaufmann in Juan Diego Flórez, baletni plesalec Roberto Bolle, pa tudi orkester in zbor milanske Scale.

Aida, Carmen, Seviljski brivec …

Letos so se organizatorji odločili za najuspešnejše in največkrat ponovljene predstave iz bogate zgodovine. Aida se bo predstavila v prenovljeni produkciji, Carmen pa v preizkušeni zgodovinski predstavi, ki jo je postavil znameniti Franco Zeffirelli. Rossinijev Seviljski brivec vedno spravi v smeh, za zabavo pa bodo poskrbeli tudi pirotehnični vložki. Seveda ne bodo manjkale druge uspešnice velikega Verdija: Rigoletto, Traviata in Nabucco.

»100. sezona je prelomnica v zgodovini naše glasbene ustanove in želimo, da bi z nami praznovali vsi. Predstavili bomo svojo identiteto, zgodovino in sedanjost, predvsem pa ponudili okus svoje prihodnosti. Začne se pri ključnih sestavinah: najboljši svetovni izvajalci – kar je glavni namen te ustanove – in scena, ki je paša za oči na izjemnem, dih jemajočem odru. Kot vedno bodo v središču našega načrtovanja gledalci, ki so končni prejemniki čarobnega doživetja, ki ga predstavlja opera v areni.«

Umetniška direktorica festivala Cecilia Gasdia

Verona in stoletna zgodovina opere

Najslavnejši festival v Veroni ima svoje začetke v letu 1913. Tega leta je veronski tenorist Giovanni Zenatello želel obeležiti stoletnico rojstva Giuseppeja Verdija z veliko predstavo opere Aida v Areni. Že tedaj je dogodek privabil občinstvo iz vsega sveta, med gledalci pa sta bila tudi Giacomo Puccini in Franz Kafka. Posebej je navdušil inovativni pristop k sceni, saj so uporabili tridimenzionalne elemente namesto naslikanega dvodimenzionalnega ozadja. Festival se je nadaljeval vsako leto, prekinile so ga le prva in druga svetovna vojna ter nedavna pandemija covida. Kot je povedala Gasdia, sta glavni dve prednosti opere v Veroni prav vrhunska izvedba in impozantna scenska postavitev. Velik čar pa festival dolguje tudi prizorišču: veronska Arena je en najbolje ohranjenih antičnih amfiteatrov, ki izhaja iz 1. stoletja.

Od gladiatorskih iger in viteških turnirjev do opernih spektaklov

Amfiteater naj bi bil zgrajen ob koncu avgustejske dobe, podobno kot puljska arena, s katero ga povezuje tudi vrsta drugih podobnosti, tako da strokovnjaki ugibajo, da sta delo istega arhitekta. Gladiatorske predstave v njem si je lahko ogledalo do 30.000 gledalcev. V srednjem veku so veronsko Areno uporabljali kot kamnolom, stavba je utrpela precej škode v potresih, tu pa so bivale tudi mestne prostitutke. Boljši časi so prišli s renesanso, ko je prav na njej potekal prvi obsežni restavratorski projekt antične dediščine. V tem času so začeli v njej prirejati tudi viteške turnirje in druge predstave. Dvatisočletna zgodovina spektaklov je pustila svoj pečat, ki tudi danes osupne obiskovalca, ko vstopi v ta veličastni prostor.

Verona in njena okolica

Opera v Veroni pa je doživetje tudi zaradi mesta okoli nje. Neizogiben je postanek pod balkonom, kjer sta si nesmrtno ljubezen izpovedala Romeo in Julija, pa tudi sprehod po srednjeveških ulicah in trgih. Tudi v okolici mesta in na poti do tja nas vsako leto pričakajo novi skriti biseri. V neposredni bližini je slovito Gardsko jezero, ki ga je opeval rimski pesnik Katul, po podeželju pa so raztresene bogate vile beneškega plemstva. Na drugo stran sredi ravnic Benečije ležijo Evganejski griči, kjer je svoja zadnja leta preživel renesančni pesnik Petrarka. Bleščečo operno predstavo lahko tako združimo s poetično pokrajino, izjemnimi spomeniki kulture in, kot vedno v Italiji, s uživanjem ob dobri hrani in pijači.

Oznaka: Evropa