Ustanovitelj in prvi cesar Mogulskega cesarstva v Indiji Babur je umrl na današnji dan leta 1530. Rodil se je kot sin vladarja Ferganske doline. Večji del mladosti si je prizadeval za zasedbo Samarkanda, ki ga je zasedel kar trikrat in tudi tolikokrat izgubil. Ker je bil potomec slovitega Timurja, je zelo cenil prestolnico svojega pra pradeda, ki jo je na vsak način želel zase. Vojne s Samarkandom so mu spodkopale oblast v Ferganski dolini, ki jo je dokončno izgubil leta 1504. Tega leta je osvojil Kabul in tja prestavil sedež svoje oblasti. Med vladanjem današnjemu Afganistanu je začel posegati v spore na Indijski podcelini, kamor se je leta 1526 podal z veliko vojsko. Po večjih uspešnih bitkah, se je istega leta razglasil za cesarja (mogula) Indije. Seveda to ni bilo všeč mnogim lokalnim knezom, ki pa so morali v naslednjih letih priznati Babura za dejanskega vladarja. Slednjega so po smrti leta 1530 pokopali v Agri, kasneje pa so njegove posmrtne ostanke prenesli v Kabul, kjer je želel biti pokopan že od vsega začetka. Babur je ustanovil dinastijo, ki je Indiji vladala vse do sredine 19. stoletja, ko so jo s prestola vrgli Britanci.

 

Italijanski slikar Antonio Zucchi je umrl na današnji dan leta 1795 v Rimu. V mladosti je deloval v delavnici Jakoba Amigonija. Leta 1759 se je odpravil na študijsko potovanje v Rim in Neapelj, kjer srečal škotskega arhitekta Roberta Adama, ki ga je povabil v Veliko Britanijo. Tu je Zucchi zaslovel z romantičnimi podobami rimskih razvalin in klasičnih krajin, ki so kmalu krasile večino podeželskih rezidenc britanskega plemstva (Buckingham House, Kenwood, Newby Hall, Osterley Park, Nostell Priory …). Leta 1770 je bil sprejet v Kraljevo akademijo. Leta 1781 se je poročil s slikarko Angeliko Kauffmann, s katero je živel do smrti. Par je zadnja leta Zucchijevega življenja preživel v Rimu.

 

Dolgoletni kitajski državni in partijski voditelj Mao Cetung se je rodil na današnji dan leta 1893. Mao je bil najpomembnejši kitajski politik 20. stoletja, utemeljitelj Ljudske republike Kitajske in njene ideologije Maoizma. Kljub temu, da je imel velike zasluge za vzpostavitev enotne države, je njegova zgrešena gospodarska politika vodila v hudo lakoto, ki je pomorila milijone Kitajcev. Mao se je rodil na podeželju v družini bogatega kmeta. Mama je bila pobožna budistka. V šoli je pokazal veliko zanimanje za zgodovino, hkrati pa je začel zavračati okostenel sistem kitajskega cesarstva, ki ga je predstavljala dinastija Čing. Po ustanovitvi KP Kitajske leta 1921, je postal njen član. Kmalu se je razšel s partijskim vodstvom, saj je to želelo posnemati Lenina in njegovo idejo o proletarski revoluciji. Mao je bil vseskozi prepričan, da je na Kitajskem revolucija možna le s pomočjo kmetov, saj delavstvo skoraj ni obstajalo. Sledilo je dolgo obdobje državljanske vojne (po letu 1925), ko so se Mao in njegovi komunisti borili proti raznim vojaškim poveljnikom, Čankajšku in Japoncem, ki so v tem času napadli in zasedli dobršni del Kitajske. Vojna se je nadaljevala tudi po zlomu Japoncev in se je končala leta 1949, ko se je Čankajšek umaknil na Tajvan. Z nastankom LR Kitajske je Mao, kot partijski voditelj, prevzel vso oblast in državi vsilil številne spremembe. Razvoj industrije in modernizacija družbe sta šli z roko v roki z nasiljem in kolektivizacijo gospodarstva. Pri tem se je Mao naslonil na Stalina in na sovjetske izkušnje. Vse skupaj je pripeljalo do Velike lakote, ki je med letoma 1959 in 1961 zahtevala življenja več milijonov Kitajcev. Še veliko hujše posledice je imela Kulturna revolucija, ki jo je Mao sprožil leta 1966 in je trajala vse do njegove smrti leta 1975. Sprva je bila mišljena kot spopad s tradicijo, vendar se je hitro prelevila v vsesplošen boj proti starim partijskim elitam in predvsem intelektualcem. Zahtevala je na desetine milijonov žrtev in povzročila ogromno materialno ter intelektualno škodo. Mao je tako postal najbolj krvav diktator v zgodovini 20. stoletja. Po njegovi smrti leta 1975 se je vnel hud boj za oblast, iz katerega je kot zmagovalec izšel Deng Šiaoping. Slednji je spremenil predhodnikovo politiko in Kitajsko usmeril po poti odpiranja v svet ter tržne ekonomije.

 

Babur prečka reko Saun, Babur Nama 1598, izrez, National Museum, New Delhi 50.336 / Jaganath, Wikimedia Commons

Sloviti angleški znanstvenik in parlamentarec Sir Isaac Newton se je rodil na današnji dan leta 1642. Ker je bil šibak otrok, neprimeren za delo na kmetiji, so ga poslali v Cambridge, kjer je živel njegov stric. Mladi Newton je brez večjih težav, pa tudi uspehov, zaključil študij. Delo na univerzi je prekinil izbruh kuge, med katerim se je Newton lotil raziskovanja svetlobe in Biblije. Preučil je lomljenje bele svetlobe v mavrico in nadaljeval Galilejeve študije na področju astronomije. Sledila so desetletja predavanja v Cambridgeu, ki jih je prekinil zaradi potovanj v London. Leta 1672 se postal član slovite Royal Society (v tem času je član te prestižne ustanove postal tudi Valvasor). Več kot desetletje je bil član angleškega parlamenta. O tem obstaja zanimiva anekdota, po kateri se je Newton v tem dolgem obdobju le enkrat pojavil za govorniškim pultom in predlagal zračenje prostora. Zaradi dosežkov na znanstvenem področju je bil povišan v plemiški stan. Po smrti so ga pokopali na častnem mestu v Westminstrski opatiji v Londonu.

 

Veliki vezir in vrhovni poveljnik vojske Osmanskega cesarstva Merzifonlu Kara Mustafa Paša je umrl na današnji dan leta 1683. Rodil se je v albanski družini, ki je že nekaj generacij živela v Anatoliji. Sposoben in stremuški mladenič se je poročil s hčerko tedanjega Velikega vezirja, kar mu je omogočilo sodelovanje v vojnah s Poljsko, v katerih se je izkazal za odličnega poveljnika. Leta 1676 je zaključil mirovna pogajanja z Janom Sobjeskim, ki so Osmanskemu cesarstvu prinesla nadzor nad Kozaki. Istega leta je nadomestil svaka (njegov tast je vmes že umrl) na položaju Velikega vizirja. Ker sultan Mehmed IV. ni kazal nobenega zanimanja za vlado, je postal Kara Mustafa najpomembnejši politik v cesarstvu. Leta 1683 je napovedal vojno Habsburškemu cesarstvu, ki je vrhunec doživela z Drugim obleganjem Dunaja. Le-to se je končalo septembra istega leta, ko je Dunaju na pomoč priskočil Jan Sobjeski. Tokrat je poljski kralj premagal velikega vezirja, ki se je z osmansko vojsko umaknil proti osrednjemu Balkanu. Po prihodu v Beograd so ga zadavili z zeleno svileno vrvjo, ki jo je v ta namen poslal sultan.

 

Grof Giovanni Angelo Braschi, kasnejši papež Pij VI. se je rodil na današnji dan leta 1717. Njegova vlada, ki je v zgodovini Cerkve zapisana kot četrta najdaljša, je bila polna hudih udarcev. Do izvolitve za papeža leta 1774 je Giovanni Angelo deloval kot uspešen diplomat, kar mu je leta 1773 prineslo položaj kardinala. Kot papež se je Pij VI. soočil z vedno globljo krizo, ki so jo povzročile težnje nekaterih katoliških držav po prevedi na Cerkvijo. Reformna politika burbonskih držav, je že pred njegovo izvolitvijo povzročila razpust Jezuitov, ker pa je bil šele uvod v obdobje Jožefinizma, ki je močno prizadel Cerkev v Avstriji. Da bi cesarja Jožefa II. prepričal o nevarnosti razpusta samostanov, se je Pij VI. leta 1782 podal na pot proti Dunaju. Vmes je obiskal nekaj italijanskih mest in se za več kot teden dni zadržal na področju Slovenije. Njegova misija ni obrodila uspehov, saj je Jožef II. nadaljeval z dvomljivo politiko zapiranja samostanov. Pij VI. je imel več uspeha pri reševanju papeških financ, ki pa jih je obremenil z izgradnjo družinske palače na trgu Navona v Rimu. Palača Braschi je ostala zadnja palača, ki jo je kak papež postavil za svojo družino. Pij VI. je podpiral razvoj znanosti in umetnosti, ter ustanovil sloviti muzej Pio-Clementino znotraj Vatikana. Pri upravljanju Cerkve je šel v korak s časom in je leta 1789 ustanovil prvo škofijo na tleh novonastalih ZDA. Papež je odločno nastopil proti Francoski revoluciji in usmrtitvi Ludvika XVI. Francozi so napovedali vojno papežu že leta 1791, ko so zasedli Avignon. Porazu papeške vojske leta 1796 je sledil mirovni sporazum v Tolentinu, ki je Rim oropal mnogih umetnin in je papeško državo pripeljal na rob finančnega zloma. Leta 1798 je francoska vojska zasedla Rim in aretirala papeža. Pija VI. so prepeljali v francosko trdnjavo Valence, kjer je umrl leta 1799 star skoraj 83 let. Z Napoleonovim dovoljenjem so njegove posmrtne ostanke leta 1801 prepeljali v Rim in jih pokopali v baziliki sv. Petra.

 

Naslov iz knjige Isaaca Newtona “Excerpta Quaedam e Newtoni Principiis Philosophiae Naturalis, Cum Notis Variorum” iz leta 1765. Niels Bohr Library & Archives, American Institute of Physics, College Park, Maryland / Wikimedia Commons

Rimski cesar Lucius Livius Ocella Sulpicius Galba se je rodil na današnji dan leta 3. Kljub temu, da je izhajal iz ugledne in premožne plemiške hiše, ni imel nobenih možnosti za zasedbo prestola, ki je bil desetletja trdno v rokah Julijsko-klavdijske družine. Čeprav je bil pritlikave postave in je njegov izgled kazila grba, se je hitro povzpenjal po družbeni lestvici. Galba se je izkazal za odličnega vojskovodjo in upravnika, kar je vodilo v njegovo izvolitev za konzula leta 36. Dovolj podpore je našel pri vseh cesarjih, ki ga nikoli niso jemali kot grožnjo. Vodilni zgodovinar tega obdobja Svetonij mu nikakor ni bil naklonjen. Glabo je obdolžil javnega razmerja z odraslimi moškimi, kar je v rimski državi veljalo za nesprejemljivo. Ker je bil Galba leta 68, ko je cesarstvo izvedelo za Neronov samomor, razglašen za cesarja, njegovo zasebno življenje očitno ni bilo tako spotakljivo, kot je zapisal Svetonij. Galba se je iz Španije preko Galije podal v Rim, kjer so ga navdušeno sprejeli. Takoj se je lotil reforme financ, kar je vodilo v njegovo pogubo. Ker je zmanjšal plače vojakom, ki so mu pomagali na oblast, so ga le ti umorili. Ker je bil Galba že zelo slabega zdravja, se postavlja vprašanje, kako dolgo bi še lahko vladal cesarstvu.

 

Srbski despot Đurađ Branković, ki sodi med najpomembnejše vladarjev zgodovini Srbije, je umrl na današnji dan leta 1456 v Smederevu. Đurađ je z neverjetno spretnostjo vladal državi, ki se je znašla v primežu osmanskih in ogrskih interesov. S porokami svojih hčera se je tesno povezal z osmanskim dvorom (hči Mara je postala žena sultana Murata II.) in Ogrsko (hči Katarina se je poročila s celjskim grofom Ulrikom II.), kar je vodilo v desetletja dolgo povezavo med Celjem, Smederevom in Odrinom, od katere so imeli koristi tako Srbi kot tudi Slovenci in Turki. Ne glede na to, da se je Đurađ udeležil številnih vojn, mu je uspelo postaviti novo prestolnico Smederevo (Beograd je bil del Ogrske) in mesto povzdigniti v kulturno ter versko središče. Le tri leta po njegovi smrti, je Srbija prenehala obstajati kot samostojna država.

 

Vodilni predstavnik francoskega klasičnega baroka slikar Noël Coypel je umrl na današnji dan leta 1707 en dan pred svojim devetinsedemdesetim rojstnim dnem. Coypel je zaslovel po številnih delih z mitološko in alegorično tematiko, ki jih je naslikal za dekoracijo dvorca Versailles. V mladosti je nanj vplival Poussin, preko katerega je Coypel vzljubil antiko. Leta 1672 ga je Ludvik XIV. imenoval za direktorja francoske akademije v Rimu. Po vrnitvi v Pariz štiri leta kasneje je postal direktor Kraljeve umetnostne akademije in eden vodilnih slikarjev na francoskem dvoru. Tako ne preseneča, da je večina njegovih del še danes hranjena v Versaillesu. Coypelova sinova Antoine in Noël-Nicolas sta v 18. stoletju uspešno nadaljevala očetovo delo.

 

Grški kralj Jurij I. se je rodil na današnji dan leta 1845 kot sin danskega kralja Kristjana IX. Že v otroštvu so ga pripravljali za službo v mornarici, ki je bil zelo vdan. Ko so se Grki znebili osovraženega kralja Otona iz bavarske vladarske hiše Wittelsbach, so jim velesile (Francija, Rusija in Velika Britanija) svetovale, da za kralja izvolijo 17 let starega Kristjana, ki se je ob kronanju leta 1863 preimenoval v Jurija. Da bi bilo zadoščeno interesom velesil, se je Jurij poročil s pravoslavno rusko veliko kneginjo Olgo. Glavni kapital, ki ga je Jurij prinesel z Danske so bile njegove družinske povezave. Ena od sestra je postala ruska cesarica, druga pa kraljica Velike Britanije. Posledično je bil Jurij tudi stric kraljev Danske, Norveške, Velike Britanije in ruskega cesarja. Ker so velesile v veliki meri sooblikovale dogajanje na Balkanu in krojile usodo propadajočega Osmanskega cesarstva, je Juriji sijajno izkoristi omenjene družinske povezave. Tako je brez večjih naporov povečal ozemlje Grčije in jo postavil na zemljevid Evrope kot uspešno ter stabilno državo. V notranji politiki si je prizadeval za modernizacijo sodstva, šolstva, državne uprave in vojske. Kljub številnim težavam je mojstrsko krmaril med interesi glavnih grških političnih družin. Jurij I. je umrl zaradi posledic atentata, ki so ga nanj izvedli leta 1913 v Solunu, ki ga grška vojska malo pred tem osvobodila Osmanske oblast. Če Jurija I. primerjamo z njegovimi nasledniki, ga lahko imenujemo za najuspešnejšega kralja Grčije nasploh. Nobeden od njegovih naslednikov namreč ni užival take podpore ali pa vladal tako dolgo, kot je Jurij I.

 

Trdnjava Smederevo, Ванилица, Wiki Šumadija XV Smederevo Fortress 040, izrez, CC BY-SA 4.0

Prvi kralj Saške Friderik Avgust I. se je rodil na današnji dan leta 1750. Po zgodnji smrti očeta Kristjana leta 1763 je trinajstletni Friderik Avgust zasedel saški prestol in postal volilni knez Svetega rimskega cesarstva. Podobno kot njegov del in praded si je tudi on prizadeval za vzpostavitev unije s Poljsko. Na žalost so bile mednarodne razmere izrazito nenaklonjene tej rešitvi in Poljaki so na pritisk Rusije, Prusije ter Avstrije za kralja izvolili Stanislava Avgusta. Friderik Avgust, ki ni nikoli prebolel tega poraza, si je vse življenje skušal pridobiti poljsko krono in po letu 1795 tudi obuditi Poljsko, ki so si jo razdelile močne sosede. Pobožen katoličan je živel v sozvočju z večji del protestantskimi Sasi. Ko so se tudi v Nemčiji začele čutiti posledice Francoske revolucije, je Friderik Avgust organiziral srečanje s cesarjem Leopoldom II. in Pruskim kraljem Friderikom Viljemom II., ki pa ni rodilo enotnega nastopa proti Francozom. Ko je po večjih francoskih zmagah in mirovnih sporazumih propadlo Sveto rimsko cesarstvo, je bil Friderik Avgust edini nemški knez, ki iz tega ni potegnil nobene koristi. Pobožen in pravičen se ni polastil nobenega od ozemelj, ki je prej pripadalo cerkvenim državam. Podobno kot njegova kolega na Bavarskem in v Württembergu, se je tudi Friderik Avgust leta 1806 razglasil za kralja. Ker je pomagal Napoleonu v vojnah z Rusijo, Avstrijo in Prusijo, ga je Francija nagradila z vlado v velikem vojvodstvu Varšava, ki ga je Napoleon ustanovil na pogorišču nekdanje Poljske. Poljaki so bili novega vladarja zelo veseli, saj sta jim v preteklosti uspešno vladala dva saška vladarja. Napoleonov poraz v Rusiji je vodil v propad Varšavskega velikega vojvodstva, ki mu je leta 1813 sledila zasedba Saške s strani zavezniških vojska. Friderik Avgust, ki je do konca ostal zvest Napoleonu, se je znašel v pruskem ujetništvu. Le odločnemu posredovanju Avstrije in Francije (mati Ludvika XVIII. je bila teta Friderika Avgusta) se gre zahvaliti, da je Saška sploh obstala kot samostojna država. Friderik Avgust je tako moral podpisati sporazum s katerim je leta 1815 predal več kot polovico državnega ozemlja Prusiji. Kljub temu so Sasi kraljevo vrnitev pozdravili z velikim navdušenjem. Zadnje obdobje vlade je Friderik Avgust preživel v brezdelnosti. Globoko ponižan zaradi porazov in izgube ozemlja, se ni mogel sprijazniti z novo situacijo. Tako so Sasi novico o njegovi smrti leta 1827 sprejeli z olajšanjem, saj so z novim kraljem Antonom lahko pričakovali liberalne reformne in obnovo države.

 

Francoski arheolog in eden od očetov egiptologije Jean-François Champollion se je rodil na današnji dan leta 1790. Že v mladosti je pokazal veliko zanimanje za učenje jezikov, med katerimi so bili tudi orientalski jeziki. Zelo mlad je postal profesor za orientalske jezike na univerzi v Grenoblu. Leta 1822 je s pomočjo kamna iz Rosette (Francozi so ga odkrili leta 1799) razvozlal Hieroglife in s tem popolnoma spremenil vedenje o starem Egiptu. Francijo je s ponesrečenim Napoleonovim pohodom v Egipt zajela prava egiptomanija, ki je dvignila zanimanje za stari Egipt in njegove ostanke. Dolgoletna želja po obisku Egipta se mu je uresničila leta 1828. Deželo ob Nilu je obiskal s finančno pomočjo kralja Karla X., ki je v tem videl dobro priložnost za promocijo Francije. Champollion je umrl leta 1832, kmalu po vrnitvi iz Egipta.

 

Cesar Akihito, ki je Japonski vladal med letoma 1989 in 2019, se je rodil na današnji dan leta 1933. Za prestolonaslednika je bil uradno razglašen leta 1952, prestol pa je zasedel po smrti očeta Hirohita. 125. cesar Japonske se je v številnih pogledi razlikoval od prednikov. Že v mladosti je precej potoval po svetu. Navado je obdržal tudi po prevzemu vladarskih dolžnosti. Akihito je uspel cesarsko hišo nekoliko približati ljudstvu, kar je bilo v prvi vrsti vidno ob nekaterih naravnih katastrofah, ki so v prejšnjih desetletjih prizadele cesarstvo. Leta 2011 je po radiu in televiziji nagovoril prebivalstvo, kar je bil prvi tovrstni nagovor po letu 1945, ko je njegov oče oznanil konec II. svetovne vojne. Sledila so srečanja z ljudmi, ki sta jih prizadela potres in jedrska nesreča v Fukušimi. Za Japonce je bil to izjemen dogodek, saj je v cesar prvič v tisočletni zgodovini podal med ljudi in jim vlil novo upanje. Tudi po odpovedi prestolu leta 2019, je Akihito ostal izjemno cenjena osebnost.

 

Kamen iz Rosette, Britanski muzej, izrez, CC0 1.0

Prvi kralj Sicilije Rogerij II. se je rodil na današnji dan leta 1095. Med dolgo vlado mu je uspelo združiti vsa normanska ozemlja v južni Italiji v enotno in odlično vodeno kraljevino. Rogerij II. se je rodil kot najmlajši sin sicilijskega grofa Rogerija I., ki je skupaj z bratom Robertom vodil Normanski napad na jug Italije. Hitra smrt starejšega brata Simona (Siciliji je vladal med letoma 1101 in 1105) je desetletnega dečka pripeljala na oblast, na katero niti ni mogel računati. Smelo regentstvo pod vodstvom matere Adelasie del Vasto je Rogerija pripravilo na vladanje in predvsem na obrambo otoka. Papeži, ki so se bali naraščajoče Normanske moči južno od Rima, so skušali spreti člane družine Altavilla (Hauteville), ji so ji pripadali prav vsi normanski grofje in vojvode južne Italije. Pri tem so papeži doživeli velik uspeh, saj je bila družina prepeljiva že po naravi. Rogerij II. je uradno zavladal leta 1112, ko je dopolnil 16 let. Kljub mladosti je pokazal veliko mero previdnosti in je prva leta samostojne vlade prebil na Siciliji, ki jo je močno utrdil. Z njim se je začela velika verska, kulturna in jezikovna toleranca, ki je tako značilna za Normansko kraljestvo na Siciliji. Če je bila vojska v rokah Normanov, so imeli primat v upravi Grki, Arabci in Judi. Mornarico, ki je bila urejena po bizantinskih vzorih, so vodili Grki. Šele leta 1122 se je Rogerij II. podal v Kalabrijo in se v naslednjih letih spopadel s skoraj vsemi sorodniki, ki so vladali v teh krajih. Postopoma si je prilastil vsa njihova ozemlja in postal vojvoda Kalabrije, Apulije in še nekaterih drugih dežel. Leta 1130 je bil v Palermu okronan za kralja Sicilije. O blišču njegovega dvora pričajo sijajna vladarjeva oblačila, ki so jih kasneje uporabljali za kronanja cesarjev Svetega rimskega cesarstva in so se ohranila do danes v zakladnici Dunajskega Hofburga. Kronanje je še poslabšalo odnos med papežem in Normani. Tako je papež naščuval cesarja Lotarja III., da je napadel Rogerija. Normani so premagali cesarsko vojsko, nakar je Rogerij II. papežu predlagal premirje. Ker je papež v zameno za mir zahteval mnoga Normanska ozemlja, se je vojna nadaljevala. 22. julija leta 1139 je Rogerij II. premagal in zajel papeža Inocenca II., ki je le tri dni kasneje potrdil Rogerija za kralja in mu priznal pravico do vse južne Italije. Sporazum, ki je bil podpisan po manjši menjavi ozemelj leta 1144, je zarisal mejo med Neapeljsko-Sicilijskim kraljestvom in Papeško državo, ki je obstajala do združitve Italije. Sklenitev miru s papežem je Rogeriju II. omogočila mnoge upravne in finančne reforme, ki so koristile razvoju gospodarstva. Kralj se ni želel udeležiti II. križarske vojne, saj je slutil, da se bo zgodba slabo končala. Raje je zasedel Malto in ustvaril Afriško kraljestvo na ozemlju današnje Tunizije. Vse to je Rogerija II. naredilo za največjega monarha svojega časa. Sicilijansko ladjevje je obvladovalo celotno Sredozemlje in ogrožalo Bizanc ter bizantinske posesti v Grčiji. Rogerija II. so po smrti pokopali v porfirnemu sarkofagu v Palermski stolnici. Poleg cesarja Friderika II. se je Rogerij II. v zgodovino zapisal kot najpomembnejši med vladarji Sicilije.

 

Španska kraljica Marija Ana Avstrijska se je rodila na današnji dan leta 1634 na Dunaju. Usoda ji je namenila, da je postala predzadnji člen v dogi in tragični verigi porok znotraj Habsburške dinastije. Potem, ko je španski kralj Filip IV. ovdovel in je umrla večina njegovih otrok iz prvega zakona, se je leta 1649 poročil z devetindvajset let mlajšo nečakinjo, ki je bila ob poroki stara le 15 let. Melanholičen, bolan in notorično nezvesti Filip IV. ni bil dober soprog mladi ženi. Kljub temu se je v zakonu rodilo pet otrok, ki so po večini hitro umrli. Ob smrti Filipa IV. sta živela le še hči in sin, ki je sedaj postal kralj. Vloga kraljice matere in regentinje se Mariji Ani ni prav nič podala. Med tem, ko se je Španija opotekala po porazih v vojni s Francijo in zlomu gospodarstva, je pobožna kraljica mati skoraj vso oblast prepustila duhovščini. Španijo je pred najhujšim rešil kraljevi polbrat Jose, ki za kratek čas Marijo Ano izključil iz regentskega sveta, v upanju da si bo mladi Karel II. nabral toliko moči, da bo lahko vladal sam. Na žalost je bil kralj umsko in fizično popolnoma nesposoben za vlado in po Josejevi smrti se je Marija Ana vrnila na oblast. Obdana z nesposobnimi svetovalci je sinu izbrala obe ženi in Španijo vodila proti koncu Habsburške oblasti. Umrla je leta 1696, le štiri leta pred sinovo smrtjo.

 

Plašč Rogerija II.; Hofburg Dunaj, FOTO: José Luiz Bernardes Ribeiro / CC BY-SA 4.0 Creative Commons Attribution-Share Alike 4.0 International license.

Sloviti italijanski slikar Tommaso Cassai z vzdevkom Masaccio se je rodil na današnji dan leta 1401. Vasari ga je imenoval za prvega velikega slikarja 15. stoletja in s tem tudi renesanse. Njegovo najzgodnejše delo je datirano v leto 1422. Ker je Masaccio umrl jeseni leta 1428, sta bili njegovo življenje in doba ustvarjanja zelo kratki. Že v prvih delih je Masaccio znal pričarati vtis tri dimenzionalnosti, ki ga je kasneje le še stopnjeval. O njegovih učiteljih ne vemo skoraj nič, je pa pogosto sodeloval z znatno starejšim slikarjem Masolinom. Primerjava njunih del nam takoj pokaže, kako je 18 let mlajši Masaccio po svežini, perspektivi in poznavanju anatomije prekašal starejšega kolega. Najslavnejše delo njegovega zgodnjega obdobje je oltarna slika Mati božja s sv. Ano, ki jo danes pripisujejo obema mojstrova. Najobsežnejše naročilo njegove kratke kariere je bila poslikava kapele družine Brancacci, ki jo je začel leta 1425. Rdeča nit so prizori iz življenja sv. Petra, ki pa sta jim Masaccio in Masolino dodala dva motiva iz življenja Adama. Prav v teh dveh prizorih (Izvirni greh in Izgon iz Raja) se je pokazala vsa kakovost Masacciovega slikanja. Cikel fresk je zaradi slikarjeve zgodnje smrti ostal nedokončan vse do leta 1480, ko ga je zaključil Filippino Lippi. Kapela Brancacci je kmalu postala učbenik naslednjim rodovom slikarjev. Michelangelo je pogosto obiskal kapelo in vedno pokazal veliko občudovanje do Masacciovega dela. Poleg sijajne perspektive je Masaccio v nekaterih freskah uporabil tudi Chiaroscúro. Njegova zadnje pomembnejše delo je bila freska sv. Trojica, ki jo je naslikal v dominikanski cerkvi Santa Maria Novella. V tej freski je Masaccio do popolnosti razvil perspektivo in pokazal na veliko poznavanje antike. Umrl je jeseni leta 1428. Datum in razlog smrti sta do danes ostala neznana.

 

Francoska princesa in kraljica Navarre Margareta Angoulême je umrla na današnji dan leta 1549. Sestra francoskega kralja Franca I. in žena navarskega kralja Henrika II. je postala prednica dinastije Burbon in ena najvidnejših predstavnic francoske renesanse. Že v mladosti je vpila številne ideje renesančne Italije, ki so skupaj z vojnim plenom iz francoskih vojn v Italiji prišle v Francijo. Leta 1512 je po poroki postala navarska kraljica. Z izjemnimi diplomatskimi sposobnostmi je pomagalka rešiti Navarro pred popolno spojitvijo s Španijo. Kljub temu, da je njen mož po letu 1517 vladal znatno pomanjšani državi, kot so to počeli njegovi predniki, se je Navarra obdržala in kasneje postala del burbonske dediščine. Margareta je velik del življenja preživela na bratovem dvoru. Tu se je uveljavila kot razsodnica v vprašanju mode in okusa. Brez dvoma je bila najbolj izobražena ženska tedanje Francije, kar so ji priznavali tudi sodobniki. Zaslovela je kot avtorica pesmi in dramskih del, ki so jih zelo pogosto izvajali. Margaretin vpliv na Francijo je pomemben na še enem področju. Ko je v državo pljusknil val Reformacije, je navarska kraljica postala pomembna zagovornica nove vere. Pod njeno zaščito se se hugenoti uspešno širili po državi in kmalu postali pomembna politična sila.

 

Britanski politik in pisatelj Benjamin Disraeli se je rodil na današnji dan leta 1804. Disraeli je bil najbolj priljubljen predsednik vlade kraljice Viktorije, ki si ji je oddolžil tako, da jo je dal razglasiti za cesarico Indije. Rodil se je kot potomec ugledne judovske družine, ki se je le generacijo prej spreobrnila v krščanstvo. Kot tak je bil edini predsednik britanske vlade judovskega rodu. V mladosti je precej potoval. Leta 1830 je potoval po Sredozemlju in svoje vtise strnil v knjigi Skenderbegova vstaja, ki je bila izredno priljubljeno branje večji del 19. stoletja. Disraeli se je uspešno vzpenjal znotraj strukture Konservativne stranke in dvakrat postal predsednik vlade. Njegova politika, ki jo lahko označimo za agresivno, je vodila v širitev Britanskega imperija, kar je zelo ugajalo kraljici Viktoriji. Slednja je Disraelija povišala v dednega plemiča in mu podelila red Hlačne podveze še pred iztekom mandata. Prav zaradi kraljičine podpore, pa tudi podpore finančne dinastije Rothschild, je Disraeli preživel številne napade političnih nasprotnikov, pa tudi časopisja, ki mu je očitalo judovsko poreklo. Med uspešno kariero ni nikoli pozabil na literarno ustvarjanje. Zadnje delo je dokončal le nekaj dni pred smrtjo leta 1881.

 

Masaccio: Davčni novčič, obdelano, Kapela Brancacci, Firence.

Rimski cesar Vitelij je bil umorjen na današnji dan leta 69 (nekateri viri kot dan smrti omenjajo 22. december). Vitelijeva kratka vlada je zapolnila večji del leta 69, ki ga v zgodovini poznamo pod vzdevkom Leto štirih cesarjev. Zaradi velike osovraženosti cesarja Nerona, si Vitelij po njegovi smrti ni hotel prevzeti naslova Cezar. Med tem, ko je lahko brez težav opravil z nasprotniki ba zahodu, so se legije na vzhodu cesarstva postavile proti njemu in za vladarja oklicale Vespazijana. Po dveh izgubljenih bitkah, je Vitelij odstopil z oblasti, kar pa mu ni dosti pomagalo. Vespazijanovi vojaki so ga odkril in umorili še preden bi novi cesar lahko posredoval in mu zagotovil varnost. Svetonij je Vitelija opisal kot nesposobnega požeruha, ki nikoli ni užival podpore ljudstva. Večina drugih zgodovinarjev mu je bila precej bolj naklonjena. Pri tem, da nihče ni tajil njegove požrešnosti, so ga ocenili kot pogumnega in sposobnega vladarja.

 

Eden vodilnih predstavnikov nizozemske late dobe Pieter de Hooch se je rodil na današnji dan leta 1629 v Rotterdamu. V mladosti je nanj vplival Berchem, ki se je ravno tedaj vrnil iz Italije. Kasneje pa v njegovem slogu ni bilo mogoče spregledati vpliva Vermeerja in celo Rembrandta. Hooch je zaslovel z enostavnimi prizori iz vsakdanjega življenja Nizozemcev, ki jih je pogosto postavil v notranjost njihovih preprostih a lepo urejenih hiš. Vrhunec ustvarjalnega življenja je doživel med bivanjem v Haarlemu. Po selitvi v Amsterdam in smrti ljubljene žene postajajo njegova dela vedno temačnejša. Umrl je leta 1684 v umobolnici. Eno njegovih najslavnejših del: Moški izroča pismo ženski, ki ga hranijo v Amsterdamu, je leta 2016 vzbudilo izjemno zanimanje svetovne javnosti. Izvršni direktor podjetja Apple Tim Cook, je svetovno javnost opozoril na neverjetno podobnost knjige na sliki in sodobnega iPhona. V šali je Hoochu pripisal iznajdbo tovrstnega telefona.

 

Kitajski cesar Kangsxi, ki sodi med najpomembnejše vladarje v večtisočletni zgodovini Cesarstva sredine, je umrl na današnji dan leta 1722. Njegovo 60 let dolgo vladanje je po pomenu in dolžini prekosil le Kangxijev vnuk Quianlong, ki je po 60 letih vlade prostovoljno odstopil, da nebi vladal dlje od deda, katerega spomin je mu je bil izjemno drag. Kangsxi je zavladal v rosni starosti 7 let, ko je oblast počivala v rokah regentskega sveta. Mladi vladar, ki je neverjetno hitro razumel negativno politiko regentskega sveta, je kmalu začel vleči poteze, ki bi jih pripisali mnogo starejšemu in zrelejšemu človeku. Uspešno je razširil razdor med regenti, kar mu je omogočilo odpravo regentskega sveta, ko je bi star 14 let. Ker je cesarja pri tem podprla duhovščina, je bil uspeh toliko večji. Kangxi je v vseh pogledih utrdil mlado Mandžursko dinastijo. Navezal je tesne stike s Tibetanci, Kitajce pa je skušal pritegniti na dvor s podporo kitajskim umetnikom in predvsem administraciji. Prepovedano mesto se je spremenilo v pravo delavnico umetnin, kjer so delovali najboljši umetniki iz vsega cesarstva. Kangxi je pokazal veliko spoštovanje do kitajskih tradicij, še posebej do njihove učenosti. Le vojska je ostala pod popolno dominacijo Mandžurov, ki se sicer niso strinjali s cesarjevim upoštevanjem kitajskih tradicij. Tako je bila cesarjeva politika pozitivno sprejeta s strani Kitajcev, pa tudi drugih narodov cesarstva. Kangxi je reformiral državno upravo, razširil meje države, povečal davčne prihodke in skušal odpraviti korupcijo. V poznejših letih njegove vlade so se pojavile težave s vprašanjem nasledstva. Njegov najstarejši sin se je izkazal za nesposobnega vladanja, zato se je med ostalimi sinovi vnel boj za očetovo dediščino. Stari vladar je zato vedno več upanja polagal na vnuka Quianlong, ki ga je skrbno pripravil na vladanje cesarstvu. Po Kangxijevi smrti je Kitajski zavladal sposobni cesar Jongzeng, ki je umrl po le trinajstih letih vlade. Tedaj se je izpolnila tiha želja Kangsxija. Cesarstvu je zavladal njegov ljubljeni vnuk Quianlong.

 

Francoski rokokojski kipar Clodion se je rodil na današnji dan leta 1738. Njegov prvi učitelj je bil mamin brat kipar Adam, ki je mladeniču uredil štipendijo za bivanje v Rimu. Že zgodaj je poslal slaven zaradi odličnih del v terakoti, ki so jih cenili po vsej Evropi. Tako je Clodion nekaj let prebil na dvoru Katarine II., ki mu je le nerada dovolila vrnitev v Francijo. Clodion je ustvaril številne čutne kipe z motivi iz antične mitologije. V kasnejših letih je njegov slog postal bolj klasičen.

 

Pieter de Hooch, Moški izroča pismo ženski, QS:P170,Q314889, obdelano, CC0 1.0.

Cesarica in kraljica Elizabeta Luksemburška je umrla na današnji dan leta 1442. Bila je edina hči cesarja Sigismunda I. in Barbare Celjske. Njena poroka z Albertom II. Habsburškim je vodila v krepitev položaja te družine na območju Podonavja. Do Albertove smrti leta 1439 sta se jima rodili le dve hčeri, sin Ladislav Posmrtni pa se je rodil šele leta 1440. Omenjeno stanje so izkoristili Poljaki, ki so zasedli Madžarsko, ki je bila sicer Elizabetina dediščina. Elizabeta se je do smrti borila za dediščino, ki je v končni fazi pripadla njenemu sinu. Vse današnje vladarske hiše Evrope sodijo med njene potomce.

 

Rimski krajinar Andrea Locatelli se je rodil na današnji dan leta 1695. Locatelli je že v mladosti sprejel drzno odločitev in se posvetil slikanju romantičnih krajin z antičnimi osebami. Slikanje krajin je v tem času veljalo za manjvredno in tako Locatellija nikoli niso sprejeli v prestižno akademijo sv. Luke. Kljub temu je bil deležen velikega števila naročil s strani rimskega plemstva (člani družine Colonna so pri njem naročili vsaj 80 slik). Tako je njegova slava hitro prekoračila meje Italije in Locatelli je začel slikat tudi za tuje naročnike. Podobe romantičnih zapletov med antičnimi junaki, ki jih je Locatelli vešče umestil v krajine s sredozemskim pridihom, so zelo odgovarjale okusu 18. stoletja. Mnoga njegova dela, so kot spominki zapustila Rim in se danes nahajajo v zbirkah po Nemčiji, Franciji in predvsem Veliki Britaniji.

 

Genovski slikar, kipar in arhitekt Domenico Parodi je umrl na današnji dan leta 1742. Domenico je bil sin in naslednik Filipa Parodija, ki je obvladoval umetnostno sceno Genove v drugi polovici 17. stoletja. Študiral je v Rimu, kjer ga je prevzel poznobaročni blišča Maratte in Lutija. Po vrnitvi v Genovo je nadaljeval delo v očetovi delavnici. Zaslovel je z bleščečimi freskami po palačah Genove. Njegovo najslavnejše delo je poslikava palače Balbi (danes Palazzo Reale), ki je lep primerek prenosa rimskega baroka v drugo okolje. Po očetovi smrti je postal najuglednejši umetnik v mestu.

 

Francoski slikar Jean-Baptiste van Loo je umrl na današnji dan leta 1745. Rodil se je kot član slavne provansalske slikarske družine, ki se je povzpela v sredini 17. stoletja. Jean-Baptiste je, podobno kot nekateri njegovi sorodniki, zaslovel s portreti. Mladost je preživel v Provansi, nato pa se je izobraževal v Rimu, kjer ustvaril nekaj oltarnih slik. Pot portretista je začel na dvoru v Torinu in jo nadaljeval v Parizu ter Versaillesu. Kot modni slikar svojega časa je obiskal tudi London, kjer je v tem času močno primanjkovalo kakovostnih portretistov. Za njegov slog je bila značilna široka paleta barv, ljubezen do detajlov in odsotnost laskanja naročnikom. Slednja poteza je bila na evropskih dvorih 18. stoletja zelo redka.

 

Dolgoletni sovjetski partijski in državni voditelj Leonid Iljič Brežnjev se je rodil na današnji dan leta 1906 v Ukrajini. Kot izšolani metalurg je dobil službo v različnih železarnah, tik pred izbruhom II. svetovne vojne pa je postal direktor velike tovarne tankov. Med vojno naj bi se boril v raznih bitkah na tleh Ukrajine in na koncu napredoval do položaja generalmajorja. V teh letih se je začela tudi njegova politična pot. Tako je kmalu postal član Vrhovnega sovjeta in politbiroja KP SZ. Kljub temu, da je Brežnjev sodil med varovance Hruščova (oba sta izhajala iz Ukrajine), je bil prav on eden glavnih zarotnikov, ki so Hruščova leta 1964 vrgli z oblasti. Brežnjeva je sedaj čakal spopad za oblast s Kosiginom in še nekaterimi drugimi partijskimi veljaki. Z veliko mero zvitosti in vztrajnosti si je počasi pridobil vse vidnejše položaje v državi in partiji. Njegova politika je bila protislovna. Po eni strani je vodila v zbližanje z ZDA in Jugoslavijo, po drugi strani pa se je sovjetski pritisk na članice Varšavskega pakta še povečal. Brežnjev je bil precej priljubljen, saj ni veljal za krutega, sovjetski državljani pa so v tem obdobju uživali določeno mero svobode in blagostanja. Veljal je za velikega narcisa, ki je vneto zbiral različna odlikovanja. Ob smrti konec leta 1982, ko je bil poleg heroja socialističnega dela tudi že štirikratni heroj Sovjetske zveze (in od 1976 celo maršal Sovjetske zveze), je zbral veličastno zbirko kar 114 odlikovanj. Še posebej ponosen je bil na svoja književna dela, ki jih je uradna propaganda kovala v zvezde in Brežnjeva primerjala s Puškinom ali Tolstojem. Najbolj nespametna politična poteza Brežnjeva, ki jo je povlekel malo pred smrtjo, je bil napad na Afganistan. Brežnjev je umrl leta 1982 in je bil deležen veličastnega pogreba z številčno mednarodno udeležbo.

 

Brežnjev, Ford in Kissinger; FOTO: David H. Kennerly Creative Commons Attribution-Share Alike 3.0 Unported license. Gerald R. Ford Presidential Library.

Kneginja Olimpia Aldombrandini je umrla na današnji dan leta 1681. Obe njeni poroki sta bili velikega pomena za preživetje treh velikih rimskih plemiških družin. Leta 1638 se je poročila s knezom Pavlom Borghese. V kratkem zakonu (Pavel je umrl leta 1646) se je rodilo pet otrok iz katerih izhajata današnja kneza Aldobrandini in Borghese. Kmalu po smrti prvega moža (1647) se je Olimpija poročila z nečakom vladajočega papeža Inocenca X. Camillom Pampiljem. Njen drugi zakon je bil še pomembnejši od prvega. Olimpiji se je rodilo še pet otrok, med katerimi je bila tudi hči Ana predhodnica zdajšnjih knezov Doria-Pamphilj-Landi. V drugi zakon je Olimpija, ki je bila sama sorodnica papeža Klemena VIII. prinesla veličastno doto v podobi umetnostne zbirke in palače na ulici Corso v Rimu. Omenjena zbirka umetnin, ki jo je papež Klemen VIII. odvzel družin Este, je še danes v družinski lasti in predstavlja osnovo največje zasebne umetnostne zbirke v Italiji Galerije Doria-Papmhilj. Družini je uspelo obdržati tudi palačo na Via del Corso, ki je največja zasebna palača v Rimu.

 

Najslavnejši izdelovalec godalnih inštrumentov Antonio Stradivari je umrl na današnji dan leta 1737 v italijanskem mestu Cremona, kjer se je tudi rodil. Njegov učitelj naj bi bil Niccolo Amiati, ki so ga tudi uvrstili med najvidnejše ustvarjalce godal. Stradivari je lastno delavnico odprl okoli leta 1680. V njej je nastalo okoli 1100 violin, viol, violončel, kitar in ena harfa. Do danes se jih je ohranilo okoli 650. Pri izdelovanju glasbil je Stradivari pogosto eksperimentiral z različnimi laki, debelino in vrsto lesa. Njegova godala se danes prodajajo za milijonske zneske. Največja zbirka Stradivarijev godal je v lasti španske kraljeve družine in jo hranijo v Kraljevi palači v Madridu.

 

Sovjetski voditelj gruzijskega rodu Jósip Visarijónovič Stálin se je rodil na današnji dan leta 1878. Stalin se je kot mladenič odločil za študij teologije na teološkem zavodu v Tbilisiju v rodni Gruziji. Kasneje se je pridružil socialno-demokratski stranki. Ko je v stranki prišlo do razcepa je sledil Leninu. Leta 1913 so ga dosmrtno izgnali v Sibirijo, od koder se je vrnil po padcu carskega režima leta 1917. Po oktobrski revoluciji je Stalin postal ljudski komisar za narodnostna vprašanja in član politbiroja. Leta 1922 je postal general sekretar Centralnega komiteja Komunistične partije. S tem je pridobil najvišjo oblast v državi in je lahko nadziral partijski aparat. Lenin je vedel, da Stalin nima dobrih namenov, zato je tik pred smrtjo v svojem testamentu priporočil, da Stalina odstavijo. Ko je Lenin umrl, je oblast prišla v roke triumvirata Stalin – Zinojev – Kamenjev, ki je sklenili, da se bo znebil svojega dolgoletnega nasprotnika Leva Trockega. Do decembra 1927 je Stalin vse vidnejše sodelavce, ki bi mu lahko predstavljali konkurenco, izključil iz partije in ji popolnoma zavladal. Začel se je proces industrializacije pa tudi boja s podeželjem, ki je zahteval milijone žrtev. Več milijonov kulakov (uspešnih kmetov) so poslali v taborišča na prisilno delo in mnogo jih je pomrlo. Zahodne države so v tem času preživljale eno najhujših gospodarskih kriz, sovjetska težka industrija pa je doživela popoln preobrat in nesluten razvoj. Umor leningrajskega partijskega voditelja Kirova je leta 1934 vodil do množice montiranih procesov, s katerimi je Stalin odstranil in pomoril najuglednejše stare revolucionarje ter Leninove sodelavce. Z domnevnimi zarotniki, saboterji in sovražnimi agenti je napolnil delovna taborišča v Sibiriji. Vsiljen je bil kult osebnosti, ki je poveličeval Stalina in vsako njegovo besedo ter potrjeval njegovo vlogo v zgodovini delavskega gibanja. Po padcu komunizma so v sovjetskih arhivih odkrili, da so samo v gulagih pobili najmanj 800.000 zapornikov, veliko pa jih je umrlo od lakote. Po Hitlerjevem napadu na Sovjetsko zvezo, se je Stalin postavil na čelo boja za preživetje države in naroda, ki je zahteval življenja vsaj 20 milijonov sovjetskih državljanov. Da bi se ljudstvo čim bolj poistovetilo z vojno proti Nemčiji, se je Stalin pobotal s Pravoslavno cerkvijo in ji ostal naklonjen do smrti. V sporazumevanju s Churchillom in Rooseveltom se je izkazal za močno osebnost z zelo jasnimi zahtevami, pa tudi za zvitega diplomata pri krojenjem podobe sveta po vojni. Grozote, ki so spremljale Stalinovo vladanje, še danes močno odmevajo. Po porazu Nemčije se je Sovjetska zveza vzdignila v eno izmed dveh svetovnih vojaških velesil. V zgodovini je le malo takšnih primerov, kjer se je speča moč naroda tako naglo in uspešno prebudila in razvila. Kljub temu je stalinizem ostal senca na zgodovini Sovjetske zveze in s tem Rusije. Stalin je umrl v Moskvi leta 1953.

 

Viktor Bobrov, Antonio Stradivari pregleduje inštrument, QS:P170,Q4088741, obdelano, CC0 1.0.

Papež Pavel III. je na današnji dan leta 1538 izobčil kralja Anglije Henrika VIII. Dogodek je bil pričakovana posledica sporov, ki so se začeli v začetku tridesetih let 16. stoletja, ko Cerkev ni želela ugoditi kraljevi želji po ločitvi od Katarine Aragonske. Ker se je Henrik VIII. leta 1533 postavil na čelo Angleške cerkve, je bilo izobčenje le še vprašanje časa. Pri tem ni šlo toliko za vprašanje jurisdikcije nad samimi duhovniki, menihi in nunami, pač pa v veliki meri za vprašanje cerkvene posesti. Angleška cerkev je bila med najbogatejšimi v Evropi in je predstavljala pomemben del papeževih dohodkov.

 

Eden najslavnejših skladateljev vseh časov Ludwig van Beethoven je bil krščen na današnji dan leta 1770 v nemškem mestu Bonn. Glasbeni klasicizem je z njim dosegel vrhunec, ki so ga tako ali drugače posnemale generacije skladateljev 19. in 20. stoletja. Mladi Ludvik je stopal po stopinjah očeta, ki je bil glasbenik na dvoru volilnega kneza v Kölnu. Pri tem je pokazal tudi dovolj zanimanja za študij filozofije, ki pa ga ni končal zaradi finančnih razlogov. Po materini smrti leta 1787 se je z Dunaja vrnil v Bonn, kjer se je preživljal s skladanjem. Zaslovel je s kantatami posvečenimi smrti cesarja Jožefa II. Na Dunaj se je vrnil leta 1794 in začel študij glasbe pri Haydnu. S slednjim se nista preveč razumela, zato si je Beethoven za novega učitelja izbral Salierija. Le-ta je mladega Nemca navdušil nad italijansko glasbo in predvsem igranjem klavirja. Do leta 1800 je Beethoven postal najboljši pianist na Dunaju. Doživel je znatno gmotno podporo nekaterih muzično nadarjenih plemičev, ki jim je posvetil nekaj del. Okoli leta 1800 je spoznal vso izrazno moč velikega simfoničnega orkestra, kar je popolnoma spremenilo njegov slog ustvarjanja. Nekako v tem času je začel izgubljati sluh. Beethoven je bil nekaj časa podpornik idej Francoske revolucije in Napoleona, vendar se je od slednjega ogradil zaradi divjanja njegovih vojska po Evropi. Beethoven je veljal za zelo nemirnega človeka, saj se je na Dunaju selil skoraj vsako leto. Njegova izrazna moč je rasla iz leta v leto in je doživela vrhunec iz izjemno 9. simfonijo, ki je po mnenju muzikologov eno najkakovostnejših del v svetovni glasbeni zakladnici. Leta 1824 nastala simfonija se v svojem četrtem stavku nasloni na Schillerjevo pesem Oda radosti, ki jo je nemški pesnik napisal tri desetletja prej. Beethoven je umrl leta 1827 za posledicami pljučnice. Njegovega pogreba se je udeležilo več kot 20.000 ljudi. Odlomek iz njegove 9. simfonije so leta 1972 razglasili za himno Evrope.

 

Danes rojstni dan praznuje papež Frančišek (Jorge Mario Bergoglio), ki se je rodil kot potomec italijanskih izseljencev leta 1936 v Argentini. V mladosti je poprijel za številna dela, ki bi jih težko pripisali bodočemu papežu (med drugim je bil varnostnik v nočnih lokalih). Diplomiral je iz kemije in se zelo zanimal za nogomet. Menda je bil dober plesalec tanga. Po študiju teologije se je priključil Jezuitom. Njegovo življenje se je sedaj odvijalo v trikotniku Rim, Španija in Argentina. Leta 1992 je bil imenovan za škofa, šest let kasneje pa za nadškofa argentinske prestolnice Buenos Aires. Kardinal je postal leta 2001. Kot duhovnik je dvakrat obiskal Slovenijo, kamor je prišel na povabilo kasnejšega kardinala Rodeta. Konklave leta 2013, do katerih je prišlo zaradi abdikacije papeža Benedikta XVI., se je končal zelo hitro. Dosedanji kardinal Bergoglio je takoj po izvolitvi presenetil z izbiro imena in neformalnim nastopom. Manj dogmatičen in veliko bolj priljuden kot njegov predhodnik si je kmalu pridobil veliko spoštovanje. Znotraj Cerkve je začel dialog o številnih vprašanjih, ki so jih doslej odrivali na stran (homoseksualnost, odnos do ločencev …). Z veliko mero poguma se je lotil razreševanja spolnih zlorab in finančnih nepravilnosti znotraj Cerkve. To mu je prineslo veliko občudovalcev, pa tudi nasprotnikov. Veliko bolj kot njegova predhodnika se ukvarja z vprašanji, ki se dotikajo življenj ljudi po vsem svetu (revščina, begunci, klimatske spremembe …), kar mu je prineslo izjemno popularnost pa tudi zamero mnogih desničarskih politikov. Da bi se reformna politika znotraj Cerkve nadaljevala, je papež Frančišek že imenoval številne nove kardinale, ki so po večini blizu njegovim idejam.

 

Laslett John Pott, Katarina Aragonska pred Henrikom VIII., obdelano, QS:P170,Q18519956, CC0 1.0.