Loarski gradovi naslovna

Gradovi ob reki Loari

Reka Loara je ob svojem toku oblikovala razvoj podeželja in mest. Določila je vrste poljščin, ki bodo dobro uspevale v njeni dolini, ter s tem začrtala nadaljnji razvoj pokrajine, ki bo postala razkošno zatočišče za francoske plemiče, polno vinogradov, vrtov in popolnih gozdov za plemiško kratkočasenje z lovom. Premožne družine so v ta namen gradile dvorce oz. graščine (château), ki so skozi stoletja zrasle po vsej dolini. Skoznje so današnjemu obiskovalcu predstavljeni ideali francoske renesančne zasnove, ki je nemalokrat tako slikovita, da nas spominja na romantične pravljične gradove iz otroških zgodbic.
Zemljevid loarskih gradov
Fotografija: Maximilian Dörrbecker (Chumwa) (Creative Commons)

Zakaj ravno dolina reke Loare?

Dolina reke Loare je bila zaradi svoje lege eno izmed ključnih komunikacijskih in trgovskih središč vse od rimskih časov do 19. stoletja. Eno izmed posledic tega lahko vidimo v velikem številu graščin, ki so jih zgradili ob njenem toku na 280 kilometrov dolgem pasu – skupaj jih je namreč več kot 300, njihov slog pa se razlikuje glede na čas gradnje. Po stoletni vojni, ki je med letoma 1337 in 1453 divjala med Anglijo in Francijo, so francoski kralji mirnejše čase radi preživljali ob bregu reke Loare. Pomembna mesta so ob koncu 15. stoletja tako postala Tours, Blois in Amboise, kjer so prenavljali stare gradove in gradili nove po najsodobnejših – renesančnih – italijanskih principih. Podobno kot pri italijanskih villa suburbana, ki so imele funkcijo odmika in oddiha od mesta, sta tudi pri francoskih dvorcih ena izmed ključnih elementov postala vrt ter pogled na okoliško krajino. Ob tem so arhitekture postopoma izgubljale značilen srednjeveški trdnjavski videz, ki je bil v burnejših časih potreben zaradi varnosti, in s svojim videzom začele bolj očitno odražati status in bogastvo svojega lastnika.
Čeprav se je rezidenca francoske krone in z njim posledično tudi plemstva v 16. stoletju preselila v Pariz, je dolina reke Loare ostala kraj, kamor so se plemiči radi zatekali na oddih iz glavnega mesta, prav tako pa se je njen status prestižne lokacije ohranil tudi v 17. stoletju, ko se je središče francoske politične moči preselilo v Versailles.
Temni časi so za razkošne dvorce nastopili v času meščanske revolucije, ko jih je bilo ob zatonu plemstva veliko uničenih in porušenih. Svoje premožne lastnike in njihove zaklade pa so pogrešali tudi v času prve in druge svetovne vojne, ko so mnoge zasegli vojaki in jih uporabljali za svoje sedeže.
Med danes ohranjenimi dvorci lahko izpostavimo predvsem tri: Château de Chambord, Château de Chenonceau ter Château de Villandry.

Château de Chambord

Graščine so prvi gradili francoski kralji, njihovem zgledu pa je kmalu sledilo tudi preostalo plemstvo. Zaradi želje po reprezentativnosti so bili za projekte najeti najboljši arhitekti in oblikovalci vrtov, pri čemer je ime, ki se ga najbolj pogosto izpostavlja, ravno prvak italijanske renesanse Leonardo da Vinci. Takšen primer je Château de Chambord, največja graščina loarske doline, ki jo je dal zgraditi francoski kralj Franc I. Francoski, navdušenec nad italijansko renesanso. Čeprav ime arhitekta še danes ostaja neznanka, so v zasnovi jasno vidni vplivi Italije in da Vincija, ki ga je v Francijo povabil ravno francoski kralj.
V prvi fazi gradnje je kompleks obsegal le osrednji, kvadratni palačni del s štirimi stolpi, ki je z italijansko zasnovo tlorisa predstavljal novost v takratni Franciji. Zasnova grškega križa je v kotih kvadrata sama izrisala rezidenčne prostore ter na sredini naredila prostor za impresivno dvojno vijačno stopnišče, ki za obiskovalce nedvomno predstavlja eno izmed ključnih zanimivosti graščine. V drugi fazi sta bila dodana še prizidka na levi in desni strani, ki se povežeta z nizkim obzidjem, znotraj katerega je ujeto dvorišče.
Zunanjščina graščine jasno kaže kombinacijo francoske srednjeveške in italijanske renesančne tradicije, ki se zlivata v novi slog, ki ga lahko označimo kot francosko renesanso. Značilnosti francoskega srednjega veka predstavljajo številčni razgibani dimniki in stopničasti stolpiči na zgornjem delu graščine, medtem ko je italijanska renesansa vidna v enakomernem ritmičnem nizanju fasade, ki s horizontalnimi in vertikalnimi dekorativnimi elementi ustvarja tipično geometrično zasnovano pročelje.
Kot se je spodobilo za francoske renesančne graščine, ima tudi Chambord vrt, ki v tem primeru deluje kot povezovalni člen med stavbo in gozdom. Zanimivo je, da ta ni bil načrtovan v času kralja Franca I., saj načrti iz 16. stoletja prikazujejo le manjši, verjetno zelenjavni vrt ob boku dvorca. Večji premiki se zgodijo v 17. stoletju, ko je francoski kralj Ludvik XIV. naročil, da se pred glavnim pročeljem uredi francoski formalni vrt. Po zastoju del je bil dokončan šele v 18. stoletju, vendar so ga že med revolucijo vedno bolj zanemarjali, po menjavi lastnikov pa tudi vedno bolj poenostavljali, da ga je bilo kar najlažje vzdrževati. V takšnem stanju je vrt vztrajal vse do leta 2016, ko se je začela njegova velika prenova, ki ga je končno vrnila v stanje izpred dveh stoletij.

Château de Chenonceau

Château de Chenonceau se med loarskimi dvorci izpostavlja iz povsem drugačnih razlogov kot Château de Chambord. Njegova podoba je sicer izjemno zanimiva, saj ne stoji na trdnih tleh kot ostale graščine, ampak se razpenja čez reko Cher. V 16. stoletju so ga zgradili na temeljih mlina in še v istem stoletju z načrti Philberta de l’Orma (most) in Jeana Bullanta (galerija nad mostom) razširili čez reko.
Dvorec je danes znan predvsem zaradi pomembnih žensk, ki so bile njegove lastnice. Prva med njimi je bila Diane de Poitiers, ljubljenka francoskega kralja Henrika II. Od kralja je dvorec prejela kot darilo in se nanj močno navezala. Takrat je graščina deloma dobila današnjo podobo, saj je med prenovami dvorec z mostom podaljšala čez reko ter uredila vrtove.
Po smrti Henrika II. je njegova vdova Katarina Medičejska Diani dvorec odvzela in v njem vladala kot regentka svojima mladoletnima sinovoma Francu II. in Karlu IX. Nad mostom je zgradila galerijo in dodala nekaj sob in vrtov, s čimer je dvorec postal primeren za mnoge zabave, ki jih je prirejala v svojem novem domovanju.
Naslednja je graščino v last dobila Luiza Lorenska, žena francoskega kralja Franca III., tretjega sina Katarine Medičejske. Ko je izvedela za umor svojega moža, se je v dvorec v žalovanju umaknila vse do svoje smrti.
Novo in precej zanimivejše poglavje se je za dvorec začelo v 18. stoletju, ko sta lastnika postala zakonca Dupin. Louise Dupin, ki je bila izjemno izobražena ženska, je na svojem domovanju takrat zbrala velike može razsvetljenstva, po njeni zaslugi pa je graščina med meščansko revolucijo ostala nedotaknjena, saj jo je pred revolucionarji branila kot nujno postojanko za potovanja in trgovino, saj da predstavlja edini most čez reko v širši okolici.
V 19. stoletju je dvorec doživel precej obsežno prenovo pod vodstvom nove lastnice Marguerite Pelouze. Prenove sta bili deležni tako notranjščina kot zunanjščina, zaradi količine porabljenih sredstev, razkošnih zabav in družinskega škandala pa je bil Chenonceau prodan, s čimer se je zaključilo obdobje 300 let, ko je bil znameniti dvorec skoraj izključno v ženskem lastništvu.

Château de Villandry

Château de Villandry je bolj kot po arhitekturi znan po svojih vrtovih. Z menjavo lastnikov in sočasnih slogovnih tendenc so vrtovi skozi leta pričakovano spreminjali tudi svojo podobo od francoskih formalnih vrtov do parka, zasnovanega po angleških vzorih. V 20. stoletju je dvorec prišel v roke Joachima Carvalla in njegove žene Ann Coleman, ki sta začela s prenovo celotnega posestva. Najprej sta prenovila renesančni dvorec, nato pa sta se lotila vrtov, saj je Carvallo menil, da morata arhitektura in vrt nastopati usklajeno, torej v estetiki renesanse. V prenovo sta investirala veliko denarja in predvsem tudi časa, saj se jo je Carvallo lotil zelo natančno in znanstveno s preiskovanjem starih arhivov in skritih namigov, ki jih je nabral s skrbnim pregledom posesti. Rezultat je bilo sedem izjemnih prenovljenih renesančnih vrtov, ki so razdeljeni v posamezne zaokrožene enote.
Zračni pogled na vrtove Château de Villandry

Kuhinjski vrt

Carvallo je menil, da je kuhinjski vrt najbolj pomemben, saj je najbolj potreben. Celotno zasnovo vrtov je zato oblikoval okoli kuhinjskega vrta, ki deluje kot središče, ostalih šest pa se mu prilagaja. Vrt je pazljivo oblikovan po principih arhitekturne perspektive in geometrije. Zemljišče je simetrično razdeljeno v devet večjih kvadratov, ki so med seboj ločeni s prehodnimi potmi. Vsak kvadrat je nato dalje ločen v še manjše enote, pri čemer vsak vsebuje drugačne geometrične oblike: trikotnike, spirale, križe …, speljane s pomočjo nizkih živih mej.

Vrt ljubezni in vrt križev

Vrtova delujeta kot zunanji podaljšek notranjščine, saj se nahajata tik ob dvorcu in se vzdolžno raztezata proti Vodnem vrtu. Tukaj se srečata francoska tradicija 16. stoletja ter španski dekorativni slog mudéjar. Ker je bil Carvallo španskih korenin, je nekaj španskega duha želel vključiti tudi v svoj novi dvorec, kar je dosegel z vrtom in zbirko slik španskih slikarjev.
Vrt ljubezni, ki je bližje dvorcu, je sestavljen iz štirih kvadratov, v katerih so predstavljene štiri vrste ljubezni:
  • nežna ljubezen – simbolizirana s srci, ki so ločena s plameni ljubezni, na sredini kvadrata pa so ponazorjene maske, ki so jih uporabljali na plesih
  • strastna ljubezen – simbolizirana s srci, ki so zaradi strasti strta, njihovi koščki pa so oblikovani v labirint, ki ponazarja vrtinec čustev strastne ljubezni
  • muhasta ljubezen – simbolizirana s pahljačami v kotih kvadrata, ki nakazujejo muhavost čustev, rogovi med pahljačami, ki predstavljajo izdano ljubezen, ter na sredini z ljubezenskimi pismi, ki si jih izmenjujejo zaljubljenci
  • tragična ljubezen – simbolizirana z ostrimi linijami, oblikovanimi z živo mejo, ki spominjajo na bodala in meče, ki so jih zaljubljeni tekmeci uporabljali v dvobojih
Vrt križev ob Vrtu ljubezni je sestavljen iz treh kvadratov, kjer kraljujejo malteški, okcitanski in baskijski križ.

Vrt glasbenega salona

Za razliko do Vrta ljubezni in križev, ki temeljita na okroglih linijah, Vrt glasbenega salona uporablja premočrtne linije, kar ustvarja močan kontrast. Razlikujeta se tudi v prevladujočih barvah cvetja. Vrt ljubezni in križev svojo simboliko ponazarja s močnimi barvami, kot so rdeča, rumena in roza, medtem ko v Vrtu glasbenega salona prevladujejo bolj umirjeni modri in vijoličasti toni. Ti barvni odtenki se lažje zlijejo z zeleno okolico, v katero so skrite lire in harfe, ponazorjene s trikotniki, oči se sprostijo in prednost dajo drugim čutilom, da lahko vrt povezan z glasbo doživimo v celoti.

Zeliščni vrt

Ker je hrana nerazdružljivo povezana z začimbami, sta tudi v Villandryju zeliščni in kuhinjski vrt postavljena drug ob drugega. Podolgovat in z vseh strani z vegetacijo obkrožen zeliščni vrt predstavlja primer srednjeveškega vrta, ki so bili Carvallu zelo ljubi. Navduševali sta ga njihova preprostost in duhovnost, dve značilnosti srednjeveških vrtov, ki ju v preprostih okroglih gredicah, ki simbolizirajo večnost, in križih, ki nastanejo ob križanju poti, lahko razberemo tudi v zeliščnem vrtu Villandryja.

Labirint

Labirint predstavlja še enega od elementov, ki so bili dodani po vzoru srednjeveških vrtov. Njegove razgibane linije v celotno zasnovo vrtov vnašajo še več dekorativnosti, z iskanjem poti do lesenega razglednega stolpa, ki se nahaja v njegovem središču, pa tudi nekaj zabave za tedanje in današnje obiskovalce.

Sončni vrt

Sončni vrt predstavlja zadnji dodatek k graščini, saj je bil dokončan šele leta 2008. Ta slogovno svojevrsten vrt, ki ga je Carvallo zasnoval s pomočjo več arhitektov, je podobno kot ostali razdeljen na tri dele: Otroško dvorano, Dvorano oblaka in Dvorano sonca, ki skupaj simbolizirajo nebo. Med njimi je najbolj nazorna Dvorana sonca, kjer se motiv nebesnega telesa, ki narekuje življenje, ponovi kar dvakrat: prvič pri ribniku v središču, ki posnema njegovo obliko, in drugič v razvejanih osmih poteh, ki se vijejo od ribnika in spominjajo na sončne žarke.

Vodni vrt

Vzporedno s sončnim vrtom leži največji izmed sedmih vrtov – vodni vrt. V sklopu prejšnjega angleškega vrta se je ob prihodu Carvalla tukaj nahajalo jezero. Obilico vode je novi lastnik preoblikoval v ribnik, katerega oblika posnema ogledalo Ludvika XV. Velikanska gladka vodna površina v svoj odsev ujame barve, ki jih z zasaditvijo gred ni mogoče doseči, kar temu vrtu dodaja prav posebno noto, uniformnost njegove zasnove pa vzbuja občutek spokojnosti in vabi k počitku.

Tri znamenite loarske graščine, tri različne zgodbe

Podobno kot imamo ljudje unikatne sposobnosti, imajo tudi loarski dvorci svoje posebnosti. Naj bo to poudarek na arhitekturi, zasnovi vrta ali lastnikih, vsak pripoveduje svojo zgodbo in tako poskuša priti v ospredje. Čeprav se jih na 280 kilometrov dolgem pasu ob Loari, ki je pod UNESCOvo zaščito, razprostira več kot 300, jih je le tretjina odprta za obiskovalce in prav vsak izmed njih nam nudi različne poglede, razglede in doživetja. Medtem ko arhitekture ostajajo nespremenjene, njihovi vrtovi med letom spreminjajo svojo podobo in s tem v vseh letnih časih zagotavljajo privlačen pogled za obiskovalce. Čeprav dvorci danes trdno stojijo, je bil njihov obstoj nemalokrat ogrožen, zato nas z njihovim preživetjem in kulturnim preporodom vedno znova spominjajo, da po težkih časih vedno pride svetlejša prihodnost.