Shenzhen, “kitajska Silicijeva dolina”

Shenzhen, danes znan kot »kitajska Silicijeva dolina« in tretje najbolj naseljeno mesto na Kitajskem, je še pred nekaj desetletji izgledal povsem drugače. Svetu nepoznana ribiška vasica s skromno populacijo se je v nekaj desetletjih prelevila v enega najhitreje rastočih urbanih središč azijske velesile. Preobrazba je bila tako hitra in radikalna, da so domačini za njen tempo skovali izraz »Shenzhen Speed«. Danes Shenzhen velja za simbol kitajske odprtosti, vizije in tehnološkega napredka, ki narekujejo prihodnost globalne ekonomije.

Od ribiške vasice do metropole

Shenzhen je bil nekoč manjša ribiška vasica, ne veliko večja od našega Kopra. Vodilna panoga tega področja je bilo kmetijstvo in ribištvo, pokrajina je bila redko poseljena in tudi infrastrukture je bilo malo. Prelomno leto za bodočo metropolo je bilo leto 1978, ko je s prevzemom oblasti Denga Xiaopinga za Kitajsko nastopilo obdobje večjih reform. Zaradi vsesplošne revščine je Xiaoping predlagal drzen eksperiment ekonomske politike podeželja v okolici Hong Konga in tako je leta 1980 Shenzhen postal prvi izmed štirih t.i. posebnih gospodarskih con (Special Economic Zone – SEZ). S tem je bila ustvarjena »kitajska Silicijeva dolina«, kjer je lokalna oblast dobila več avtonomije pri oblikovanju gospodarske svobode.

Je veliki eksperiment uspel?

Ko je Deng Xiaoping prevzel vodilno vlogo pri oblikovanju gospodarske politike, je bil glavni izziv izhod iz desetletij gospodarske stagnacije in politične izolacije. Poleg nizkega življenjskega standarda prebivalcev je država tudi tehnološko in industrijsko močno zaostajala za razvitim svetom. Ustanovitev posebnih gospodarskih con je bila drzna poteza, ki je pomenila prelom s prejšnjo politiko zaprtosti. Shenzhen je s tem postal poskusni zajček za nov pristop k razvoju, ki je za Xiaopinga pomenil predvsem dve stvari:

1. Preizkus, ali bo model deloval

Xiaoping je želel na manjšem, nadzorovanem območju preveriti, ali lahko kombinacija liberalnejše gospodarske politike, večje avtonomije lokalne uprave, privabljanja tujega kapitala in tehnoloških znanj res pospeši razvoj. SEZ je imel nižje davke, prožnejšo zakonodajo in možnost, da hitro sprejema gospodarske odločitve brez zapletenih birokratskih postopkov Pekinga. Če bi se ta model izkazal za uspešnega v Shenzhenu, bi ga lahko postopno razširili na druga območja po državi, ne da bi pri tem tvegali destabilizacijo celotnega sistema.

2. Preverjanje pripravljenosti Kitajske na reforme

Drugi cilj je bil ugotoviti, ali je Kitajska kot družba, gospodarstvo in politični sistem pripravljena sprejeti spremembe, ki jih prinaša odpiranje svetu. To je pomenilo soočenje z novimi izzivi – od stika z zahodnim kapitalom in tehnologijo, do prilagajanja delovne sile na drugačne proizvodne in poslovne metode. Shenzhen je služil kot dokaz, da je mogoče obdržati politični nadzor Komunistične partije, hkrati pa ustvariti okolje, ki spodbuja podjetništvo, inovacije in mednarodno trgovino.

Zakaj ravno Shenzhen?

Lokacije prvih SEZ-ov niso bile naključne. Shenzhen je bil izbran predvsem zaradi svoje bližine bogatemu Hong Kongu, ki je pomenil bližino kapitala, tehnologije in trgovskih poti. Davčne spodbude, možnost tujega investiranja in poenostavljeni investicijski postopki so privabljali podjetnike, ki v ostalih delih države niso dobili priložnosti. To je mesto preoblikovalo v kitajsko Silicijevo dolino in nerazvito podeželje spremenilo v mesto prihodnosti. Podobno kot ostale tri cone, je bil tudi Shenzhen zasnovan po vzoru irske cone Shannon Free Zone.

“Shenzhen Speed”

Še preden je minilo desetletje, so na Kitajskem začeli govoriti o “Shenzhen speed” – o bliskoviti hitrosti ekonomske in urbane rasti, ki je podrla tako kitajske kot tudi svetovne rekorde. V zadnjih desetletjih je število prebivalstva iz 30 000 poskočilo na 12,5 milijona, kar pa ni povzročilo bivanjske stiske s pomanjkanjem infrastrukture, kot bi to pričakovali za tako hitro rastoče mesto. To so dosegli z usmerjenim urbanističnim načrtovanjem in nadzorovanim širjenjem mesta, pri čemer so proizvodne zmogljivosti združevali z urbanim razvojem na povsem nove, inovativne načine.

Čeprav termin “Shenzhen Speed” danes označuje hitro rast mesta Shenzhen, ki se ga pogosto imenuje tudi “Instant City“, je bil ta najprej uporabljen v ožjem kontekstu. Nanašal se je na hitro gradnjo nebotičnika Guomao, ki je takrat veljal za najvišjo stavbo na Kitajskem. Njegova gradnja je bila bliskovita – za vsako nadstropje so potrebovali le tri dni.

Priseljenci in migranti – hrbtenica “mestnega čudeža”

Država je za Shenzhen sprostila strog sistem registracije gospodinjstev imenovan hukou (户口), ki za prebivalce Kitajske določa, kje je posameznik uradno prijavljen in s tem do kakšnih socialnih in ekonomskih storitev in pravic je upravičen. Selitve iz podeželja v mesto so zato precej otežene, saj priseljenci brez lokalnega hukou-ja pogosto nimajo enakih pravic kot domačini. Sprostitev tega sistema v Shenzhenu je tako delovnim migrantom s podeželja omogočilo lažji dostop do dela in bivanja v mestu. Ti danes predstavljajo kar 70% prebivalcev Shenzhena, preostalih 30% pa predstavljajo stalni prebivalci, kot so razni podjetniki in državni uradniki. S poenostavljenim sistemom registracije so zagotovili zadostno količino delavcev, kar je omogočilo bliskovit industrijski razvoj, po drugi strani pa tudi snovanje dinamične kulture, saj so priseljenci prihajali iz drugih krajev in bili zato manj navezani na svoje družine in tradicionalne vrednote kot prvotni prebivalci Shenzhena. Velik delež delovnih migrantov namreč predstavljajo tudi ženske, ki so, kot kažejo kritike nekaterih akademikov, velikokrat žrtve prekarnega delovnega razmerja. Obenem pa druge študije ugotavljajo, da delovna migracija zlasti neporočenih žensk lahko pripomore k večji avtonomiji, saj jim delo omogoči osamosvojitev od družin, ki od njih pričakujejo izpolnjevanje tradicionalnih družinskih in družbenih vlog.

Mesto, ki se postavlja ob bok Beijingu in Shanghaiju

Shenzhen danes predstavlja eno od štirih kitajskih t. i. »Tier 1« mest. Svoj razvoj je začel kot proizvodno središče, a je v nekaj desetletjih prerasel v svetovno prestolnico tehnoloških inovacij, kjer imajo svoje sedeže visokotehnološka podjetja, kot so Huawei, Tencent in Da Jiang Innovation (DJI).

Čeprav je kitajska vlada model Shenzhena skušala prenesti tudi v druga mesta, nobenemu ni uspelo doseči takega izjemnega uspeha. Shenzhen tako ostaja svojevrsten čudež – resnična kitajska Silicijeva dolina, ki služi kot dokaz, da lahko vizija, premišljena politika in vztrajnost v nekaj desetletjih ustvarijo uspešno svetovno metropolo skoraj iz ničesar. Mesto danes deluje kot magnet za vlagatelje, inovatorje in popotnike, ki želijo biti del zgodbe, kjer vsake sanje lahko postanejo resničnost.