Neapelj in New York: dve mesti, eno srce

Neapelj in New York sta mesti na različnih celinah, ki ju povezuje eno srce. Čeprav ju ločuje ocean, ju povezuje skupna nit – festival San Gennaro, praznik vere, kulture in pripadnosti. V Neaplju, kjer ima praznik globoke zgodovinske in religiozne korenine, se praznovanje odvija ob stolnici sv. Januarija. V New Yorku pa se življenje ustavi v soseski Little Italy na Mulberry Street, kjer festival ulice napolni s kulinariko, zabavo in spomini na domovino. Čeprav se festivala odvijata v dveh različnih kontekstih – eden pod Vezuvom, drugi pod nebotičniki – v vsakem izmed njiju bije enako srce skupnosti. To srce ni enoznačno – je simbol pripadnosti, spomina in novega začetka. In prav to srce bije za oba svetova: za tiste, ki so ostali, in za tiste, ki so odšli, a s seboj ponesli svojo tradicijo.

Kdo je bil San Gennaro?

San Gennaro oziroma sv. Januarij je bil krščanski mučenec in škof mesta Benevento. Živel naj bi v 3. stoletju, v času cesarja Dioklecijana, ki je znan predvsem po preganjanju kristjanov. Ker je sv. Januarij prihajal iz stare in ugledne plemiške družine, je prejel dobro izobrazbo in kmalu postal škof v mestu Benevento. Tam je skrivoma po ječah obiskoval duhovnike in vernike, dokler ga niso nekega dne zasačili in obsodili na smrt.

Svetnikova smrt

Legende pripovedujejo, da je bil obsojen na več različnih načinov smrti, vendar je vsem čudežno ušel: plamen v razbeljeni peči se ga ni dotaknil, po natezanju na natezalnici je hitro ozdravel, divje zveri v amfiteatru pa so namesto, da bi ga raztrgale, legle k njegovim nogam. Ker pa razjarjena poganska množica z izidom v amfiteatru ni bila zadovoljna, ga je cesarski namestnik v Pozzuoliju blizu Neaplja okoli leta 305 dal obglaviti.

Čudež sv. Januarija – neapeljski glasnik blagostanja ali nesreče

Pomemben del procesije, ki se ob festivalu v Neaplju odvije 19. septembra, je čudež sv. Januarija. Njegovo kri hranijo v dveh stekleničkah v njemu posvečeni neapeljski stolnici. Ob procesiji na veliki oltar prinesejo njegovo glavo ter steklenički krvi, ki se po čudežu utekočini in se po določenem času znova strdi. Če tisto leto pride do čudeža, to v srcih Neapeljčanov predstavlja pomirjujoče znamenje blagoslova, zaščite in mirnega obdobja za mesto. V kolikor pa do čudeža ne pride ali se ta zgodi z zamudo, to za Neapelj pomeni znamenje za “preplah”, saj napoveduje bolezni, naravne nesreče ali druge težave, ki bi lahko pestile mesto. Kot zavetnik Neaplja je sv. Januarij na ta način mesto s svojimi opozorili rešil že pred mnogimi tegobami: lakoto, vojno, kugo in izbruhom Vezuva leta 1631, ko je po lokalnem prepričanju ustavil lavo, preden se je ta razlila do mesta.

Različni obrazi festivala San Gennaro

Festival je tako v Neaplju kot v New Yorku prepojen z vero, kulturo in kulinariko. Praznuje se ga v septembru, v mesecu, ko naj bi bil sv. Januarij obglavljen. Dogodek se v Neaplju prične s čudežem sv. Januarija, nato pa sledi svečana procesija po ulicah mesta, v kateri nosijo relikvije svetnika in njegov kip. Procesija spremljata glasba in velikanska množica lokalnih prebivalcev, turistov ter mestnih in cerkvenih dostojanstvenikov. Po slovesni procesiji lahko obiskovalci uživajo še v številnih koncertih na prostem, uličnih razstavah, gledaliških uprizoritvah, zanimivih sejmih in, saj vendarle govorimo o Italiji, italijanski kuhinji.

New York – skromni začetki, bogat utrip skupnosti

Današnji festival San Gennaro v New Yorku je izjemno barvito in obsežno praznovanje, ki je do te veličine postopoma rastel od leta 1926. Italijanski priseljenci iz Neaplja so se takrat zbrali ob Mulberry Street, da bi nadaljevali tradicijo slavljenja sv. Januarija, ki so je bili vajeni iz rodnega kraja. Na ulici so postavili kapelico s svetnikovo podobo in pričeli pobirati darove, ki so jih nato razdelili pomoči potrebnim. Praznik se je razširil še drugod po ZDA, kot na primer v Bronxu, na Long Islandu, v Las Vegasu in Los Angelesu… vendar do danes še nikjer niso presegli prvotnega, newyorškega festivala.

Se festivala med seboj razlikujeta?

1. Trajanje festivala

Mnogim se nam ob razmišljanju o dveh mestih z enakim festivalom postavi vprašanje, ali oba potekata na isti način. Kot v številnih primerih prenosa tovrstnih tradicij se je tudi ta v New Yorku skozi leta po malem spreminjala in prilagajala novemu okolju. Najopaznejša razlika med neapeljškim in newyorškim je zagotovo čas trajanja – v Neaplju je festival običajno skoncentriran na tri dni, ki vrhunec dosežejo 19. septembra na dan mučenikove smrti, medtem ko je festival v New Yorku raztegnjen na precej daljše obdobje in traja polnih 11 dni.

2. Potek festivala

Ker gre v New Yorku za praznovanje le ene soseske in ne celotnega mesta kot v Neaplju, se praznovanje odvija na precej manjšem območju, vendar Newyorčani ta manko spretno zapolnijo s pestrim dogajanjem. Tudi v Little Italy je jedro praznovanja procesija s svetnikom, seveda brez čudeža krvi, ki je vezan na relikvije v Neaplju. Na dan svetnikove smrti verniki po ulicah soseske Little Italy nosijo kip sv. Januarija ter mu prinašajo daritve, procesiji pa sledijo dolgi in nadvse prijetni dnevi, polni zabave, hrane in pijače.

3. Zabava

Največji del newyorškega festivala predstavljata zlasti zabava in kulinarika, kar italijanskoameriški festival razlikuje od italijanskega. Na ulicah lahko srečamo klasične ameriške ulične igre, kot so metanje obročev, streljanje z vodno pištolo v premikajoče se tarče ali metanje žogic za plišaste igrače. Poleg iger ne manjka tudi glasbe in nastopov na glavnem odru, ena glavnih atrakcij pa so tudi različna tekmovanja: med njimi je najbolj znano “Cannoli Eating Contest” – tekmovanje v tem, kdo lahko poje največ kanolijev v omejenem času.

4. Kulinarika

Ob začetku festivala ulice Little Italy-ja kmalu preplavijo omamne vonjave italijanskoameriške kuhinje. Za razliko od Neaplja se v New Yorku jasno kaže zlitje ameriške in italijanske kulinarike, saj se na stojnicah ne pojavljajo le italijanske specialitete, temveč tudi newyorške klasike. Na stojnicah lahko oko obiskovalca pogosto ujame pogled na priljubljene sendviče z italijansko klobaso in papriko ter zeppole, narejene iz cvrtega testa ter posute s sladkorjem v prahu. Poleg tega pa se vse pogosteje pojavljajo tudi jedi iz drugih kulinaričnih tradicij – od hamburgerjev in churrosov do ročno pripravljenih tacosov in koruznih storžev z maslom in sirom. Takšna pestrost je odraz multikulturnega značaja New Yorka, mesta, kjer drug ob drugem živijo številne narodnosti. Čeprav je festival posvečen italijanski skupnosti, se ta v sodobni različici odpira tudi drugim okusom in vplivom, kar ustvarja edinstveno kulinarično doživetje – prav takšno, kot ga lahko ponudi le New York.

Ena zgodba, dve mesti, eno srce

Praznik San Gennaro ni le praznovanje – je vez med dvema mestoma, dvema celinama in dvema skupnostma, ki sta si različni, a zvesti istemu srcu. Medtem ko v Neaplju odmevajo zvonovi stolnice in molitve za čudež krvi, v New Yorku ulice Little Italy zapolnijo vonj kanolijev, smeh otrok in odmev starih italijanskih napevov. Kljub raznolikosti okolij in izražanja pa cilj festivala ostaja enak na obeh straneh Atlantika – ohranjati bogato kulturno dediščino italijanske skupnosti, povezovati generacije, ki živijo med starim in novim svetom, ter s solidarnostjo in dobrodelnostjo krepiti vezi znotraj skupnosti. To ni zgolj dogodek, ampak praznik italijanske priseljenske identitete, ki v sodobnem svetu, polnem hitrosti in pozabe, znova in znova potrjuje: čeprav smo daleč, nas povezuje eno srce – in to srce bije za Neapelj in New York hkrati.