Na Malti težko naredimo več kot nekaj korakov, preden naletimo na sledi znamenitih malteških vitezov. Njihov beli osemkraki križ se pojavlja na palačah, cerkvenih tleh, grbih in spomenikih, njihovo navzočnost pa še močneje občutimo ob pogledu na utrdbe okoli t. i. Velikega pristana. Valletta, Birgu in Senglea danes delujejo kot slikovit zgodovinski trojček, toda njihovo obzidje ni le dekorativen dodatek – zgrajeno je bilo v času, ko je Malta stala na eni najnevarnejših točk Sredozemlja, njeno usodo pa je določal red, ki je pod eno streho združeval samostan, bolnišnico, vojsko in samostojno državo.
Bolničarji ali vitezi?
Malteški vitezi niso izvirali iz Malte, niti prvotno niso opravljali viteških nalog. Njihovo uradno ime je bilo »Red sv. Janeza Jeruzalemskega«, njegove pripadnike pa poznamo tudi pod imeni »hospitalci«, »ivanovci« ali »vitezi sv. Janeza«. Njihov nastanek sega v zgodnje 11. stoletje v Jeruzalem, kjer je skupnost, ki je izvirala iz Amalfija in jo je vodil blaženi Gerard Sasso, skrbela za bolne in izčrpane romarje. Leta 1113 jih je papež Pashal II. uradno priznal kot verski red. Ker pa so bile poti po Sveti deželi nevarne, so hospitalci kmalu prevzeli tudi vojaško vlogo ter začeli varovati romarje, bolnišnice in prometne poti.
Dolga pot do novega doma: Jeruzalem – Malta
Po izgubi zadnjih krščanskih ozemelj v Sveti deželi konec 13. stoletja so se malteški vitezi najprej umaknili na Ciper, nato pa na Rodos, kjer so ustvarili močno pomorsko oporišče.
Leta 1522 jih je po večmesečnem obleganju z otoka pregnal osmanski sultan Sulejman Veličastni in red je več let ostal brez stalnega sedeža, nakar jim je cesar Karel V. leta 1530 v dogovoru z papežem Klementom VII, ki je bil tudi sam vitez, podelil Malto, Gozo in severnoafriški Tripoli. Dogovorjena cena za je bila skoraj pravljična: Veliki mojster Reda sv. Janeza Jeruzalemskega je moral Karlu V. na dan vseh svetih vsako leto izročiti enega malteškega sokola.
Malteški vitezi pa ob prihodu na Malto niso naselili stare prestolnice Mdine, temveč so za svoj sedež izbrali obalni Birgu in ga spremenili v srce novega obrambnega sistema, ki je kmalu znova postal tarča osmanskih napadov.
Veliko obleganje – napad, ki je ustvaril legendo
Najslavnejše poglavje zgodovine malteških vitezov se je začelo maja 1565, ko je pred otok priplulo mogočno osmansko ladjevje. Sulejman Veličastni je želel odstraniti viteško oporišče, ki je oviralo osmanske načrte na zahodnem Sredozemlju. Malteške viteze je takrat vodil Veliki mojster Jean Parisot de Valette, poleg vitezov pa so se na spopad z napadalci pripravili tudi malteški vojaki, prebivalci otočja in najemniki iz drugih evropskih dežel.
Prvi veliki cilj napadalcev je bila trdnjava St. Elmo na skrajnem koncu polotoka, kjer danes stoji Valletta. Osmanska vojska je pričakovala hitro zmago, toda majhna utrdba je zdržala skoraj mesec dni obstreljevanja, pomanjkanja in neprestanih bojev. Zgodbe o mitološkem obleganju pripovedujejo o peščici pogumnih vitezov, ki se je uprla nepremagljivi sili. Toda za obzidjem niso stali le malteški vitezi v bleščečih oklepih – bojevali so se tudi mornarji, vojaki in domačini, ki so sproti popravljali zidove, prenašali strelivo, oskrbovali ranjence in gasili požare.
Ko je septembra končno prispela pomoč iz Sicilije, so se osmanske sile umaknile. Obleganje se je končalo 8. septembra 1565, kar Malta še danes obeležuje z državnim praznikom dnevom zmage (Victory Day oziroma Il-Vittorja).
Zgodba o t. i. »Velikem obleganju« je postopoma postala eden izmed temeljev malteškega zgodovinskega spomina – pripoved o vztrajnosti majhnega otoka, ki se ni predal veliko močnejšemu nasprotniku.
Valletta – mesto, rojeno iz obleganja
Zmaga je malteške viteze spremenila v evropske junake, Malto pa v simbol odpora. Red se je odločil, da bo na polotoku Sciberras zgradil novo in skoraj neosvojljivo prestolnico. Temeljni kamen Vallette so tako položili leta 1566, mesto pa je dobilo ime po Velikem mojstru Jeanu Parisotu de Valettu.
Valletta ni rasla počasi in naključno kot številna starejša mesta. Zasnovana je bila kot celota: z ravnimi ulicami, bastioni, palačami, cerkvami, skladišči in rezidencami. Njeno obzidje je bilo del širšega sistema utrdb okoli Velikega pristana, ki je Malto spremenil v eno najmočnejših trdnjav Sredozemlja.
Čeprav so bili malteški vitezi vojaki, njihovega pomena za Malto ne smemo razumeti le skozi bitke. Kot hospitalci so razvijali zdravstveno oskrbo in leta 1574 ustanovili Sacra Infermerio, veliko bolnišnico ob obzidju Vallette. Veljala je za eno najboljših evropskih bolnišnic svojega časa, v izrednih razmerah pa je lahko sprejela več kot 900 bolnikov. Z njo sta bila povezana tudi medicinsko izobraževanje in razvoj šole, ki je postala predhodnica medicinske fakultete Univerze na Malti.
Malteški vitezi so spodbujali tudi arhitekturo in umetnost. Najveličastnejši dokaz za to je stolnica sv. Janeza, zgrajena kot njihova samostanska cerkev. Njena zadržana zunanjščina skriva razkošno baročno notranjost, kapele posameznih »langues«, nagrobnike vitezov ter dela Mattie Pretija in Caravaggia.
Organizacija malteških vitezov – »langues«
Ker so malteški vitezi prihajali iz različnih delov Evrope in govorili različne jezike, so bili organizirani v posebne skupine, imenovane »langues« oziroma »jeziki«. Prvotno jih je bilo sedem: Provansa, Francija, Auvergne, Italija, Aragonija z Navarro, Anglija s Škotsko in Irsko ter Nemčija. Pozneje je bila ustanovljena še osma skupina, ki je združevala viteze iz Kastilje, Leóna in Portugalske.
Vsak »langue« je imel svojo notranjo organizacijo, posesti in upravne enote, na Malti pa tudi lastno rezidenco oz. »auberge«, v kateri so njegovi pripadniki prebivali in se zbirali. Na čelu reda je stal »Veliki mojster«, ki je vladal skupaj s svetom ter opravljal vlogo verskega predstojnika, vojaškega poveljnika in državnega voditelja. Red je imel lastno upravo in je koval celo svoj denar.
Malteški križ
Že v času njihovega sedeža na Rodosu so malteški vitezi kot svoj prepoznavni simbol dokončno prevzeli beli osemkraki križ, ki ga danes poznamo kot malteški križ. Njegovih osem krakov naj bi po eni razlagi predstavljalo osem »langues« reda, po drugi pa osem blagrov iz Kristusovega govora na gori. Križ tako ni označeval le pripadnosti viteškemu redu, temveč je združeval njegovo mednarodno sestavo, krščansko poslanstvo in ideale, h katerim stremijo njegovi člani. Oblika križa je postala podlaga za številna odlikovanje širom Evrope, ki jih države podeljujejo še danes.
Kdo je končal oblast malteških vitezov?
Malteški vitezi so na Malti vladali 268 let, konec njihove oblasti pa je bil v primerjavi z dolgim časom vladanja precej sunkovit. Junija leta 1798 je Napoleon Bonaparte s svojo floto napadel otok in v nekaj dneh Velikega mojstra Ferdinanda von Hompescha prisilil v predajo.
Francozi pa se na Malti niso obdržali dolgo. Zaradi zasega cerkvenega premoženja, gospodarskih težav in novih ukrepov so se Maltežani že septembra 1798 uprli. Ob pomoči britanskega ladjevja so francoske sile zaprli v utrjena pristaniška mesta, dokler se niso septembra 1800 predale. Malta je nato prešla pod britansko oblast, malteški vitezi pa se kot vladarji na otok nikoli niso vrnili.
Neizbrisna dediščina malteških vitezov
Danes Suvereni malteški viteški red ni država v običajnem pomenu besede, saj nima več lastnega ozemlja, a ima poseben status suverenega subjekta mednarodnega prava. Zato lahko vzdržuje diplomatske odnose, sklepa mednarodne sporazume ter izdaja svoje znamke, kovance in celo potne liste. Njegovi diplomatski potni listi niso namenjeni vsem članom reda, temveč predvsem velikemu mojstru, članom vodstva, diplomatom in drugim visokim predstavnikom. Trenutno jih je v obtoku samo približno 500 in veljajo za najredkejše na svetu. Ta status viteškemu redu omogoča, da v mednarodni politiki nastopa kot popolnoma nevtralna, nepristranska in apolitična humanitarna organizacija, kar ji odpira vrata do kriznih žarišč in begunskih taborišč po svetu, kjer vodijo bolnišnice in reševalne akcije.
Red je dejaven predvsem na področju zdravstva, humanitarne pomoči ter skrbi za ranljive skupine in tako nadaljuje poslanstvo, ki je pred skoraj tisoč leti v jeruzalemski bolnišnici rodilo malteške viteze, katerih prisotnost in identiteta je za vedno vklesana v kamnite temelje Vallette in otoka Malta.
