Sredi hladnih tokov zaliva San Francisca, le dober kilometer in pol od obale, se dviga skalnat otok, ki že desetletja buri domišljijo obiskovalcev z vsega sveta. Alkatraz – danes ena najbolj razvpitih znamenitosti Kalifornije – je bil nekoč simbol popolne izolacije, stroge discipline in neizprosne kazni. Čeprav je pogled z otoka usmerjen naravnost proti razkošnemu obzorju San Francisca, je bil prav ta bližnji stik s svobodo za nekdanje zapornike pogosto najhujša oblika mučenja.
Ko zapor zariše geografija
Beseda Alkatraz ima zaradi svoje silne zgodovine, ki so jo ustvarile zgodbe o v njem zaprtih zloglasnih zločincih, precej močan prizvok. Zato zlahka pozabimo, da njegovo ime izhaja iz nedolžnega španskega izraza La Isla de los Alcatraces, kar pomeni »Otok pelikanov«.
Naravne razmere so že same po sebi ustvarjale idealno okolje za zapor. Mrzla voda oceana, močni morski tokovi in pogoste meglice so otok učinkovito izolirali od celine. Plavanje do obale je izjemno nevarno tudi za izkušene plavalce, kar je Alkatrazu dalo sloves kraja brez vrnitve.
Od vojaške utrdbe do zveznega zapora
Preden je Alkatraz postal zapor, je v 19. stoletju služil kot vojaška utrdba, katere naloga je bila varovanje zaliva pred morebitnimi sovražnimi ladjami. Kasneje so ga preuredili v vojaški zapor, kamor so zapirali vojaške prestopnike.
Leta 1934 pa se je začelo obdobje, po katerem je Alkatraz najbolj znan. Postal je zvezni zapor najvišje stopnje varnosti kamor so zapirali najbolj nevarne kaznjence znotraj ameriškega zapornega sistema in tiste zapornike, ki so v drugih zaporih povzročali težave. Večinoma je šlo za morilce in roparje. V njem so se tako pojavila zloglasna imena kot so Al Capone, George »Machine Gun« Kelly in Robert Stroud, pogosto znan kot »The Birdman of Alcatraz«, James (»Whitey«) Bulger in Mickey Cohen. Osebje v zaporu je bilo izučeno tudi za najbolj skrajne varnostne ukrepe, resocializacija zapornikov pa takrat še ni bila vzpostavljena.
Življenje za rešetkami na robu sveta
Čeprav v Alkatrazu ni bilo večjih izgredov fizičnega nasilja, je bilo bivanje psihološko izjemno zahtevno. Zaporniki so imeli osnovne življenjske pogoje – hrano, oblačila, zavetje in zdravniško oskrbo – vse ostalo si je bilo potrebno prislužiti. Celice so bile majhne (velike le 3 x 1,5 m), hladne in strogo nadzorovane. Vsak dan je bil do minute strukturiran z monotono dnevno rutino, ki je zapornike naučila, kako slediti pravilom. Zapor je imel kapaciteto za 450 zapornikov, vendar je bila najvišje doseženo število le dobra polovica – 250.
Čeprav je Alkatraz slovel kot mesto brez izhoda, so nekateri kaznjenci prosili za premestitev na otok. Vsak kaznjenec je na otoku namreč imel svojo, sicer izjemno majhno, celico, kar se je nekaterim zdela precej boljša možnost v primerjavi s prenatrpanimi zapori na celini. Drug razlog pa je bila predvsem prehrana, saj je ta veljala za boljšo kot v ostalih zaporih.
Pobegi, ki so postali legenda
Uradno naj bi bil Alkatraz zapor, iz katerega ni nihče pobegnil. A prav ta trditev je ustvarila eno največjih ameriških zaporniških skrivnosti. 11. junija 1962 so Frank Morris ter brata John in Clarence Anglin po 6-mesečnih pripravah izvedli najbolj znan poskus pobega. Paznike so pretentali s pomočjo realističnih lutk iz kaširanega papirja, ki so jih pobarvali in jim na glavo nalepili lase, zato je bil njihov pobeg odkrit šele naslednji dan. Preiskava je pokazala, da so iz celic pobegnili skozi majhno odprtino v 20cm debelem betonskem zidu, ki so jo naredili z improviziranimi orodji. Odprtine so med delom zamaskirali s kaširanim papirjem. Še večji izziv kot pobeg iz zapora pa je predstavljal pobeg iz samega otoka. Da bi lahko prečkali morje so naredili improviziran splav iz dežnih plaščev in rešilnih jopičev, ki so jih skupaj zlepili z vodoodpornim lepilom. Vesla so naredili iz ostankov lesa, ki so jih našli v okolici zapora.
Njihova usoda nikoli ni bila dokončno razjasnjena. Oblasti so trdile, da so utonili, a trupel niso nikoli našli. Podrobnosti načrta je FBI-ju razkril eden od zapornikov, ki bi tisto noč prav tako moral pobegniti, a je prepozno ušel iz svoje celice in se zato ni mogel pridružiti trem ubežnikom. Po njihovi zgodbi je bil posnet tudi zelo uspešen film »Pobeg iz Alcatraza« s Clintom Eastwoodom v glavni vlogi.
Poskusi pobegov so bili redki in so navadno temeljili na diskretnosti in zvijačah. Izjema je bil izgred maja 1946, ko je šest zapornikov poskušalo pobegniti z uporabo nasilja. Napadli so paznike, jim vzeli orožje in ključe celic. Ko jim enih izmed vrat ni uspelo odkleniti, se je pričelo streljanje, pobeg pa so zatrli šele ameriški marinci. Trije ubežniki so bili ubiti, ostalim pa je le uspelo pobegniti, vendar še danes ni znano ali jim je uspelo preživeti močne morske tokove. Ta poskus pobega je danes znan kot »Alkatrazova bitka« (»Battle of Alcatraz«).
Zaprtje zapora in nova identiteta otoka
Leta 1963 so zapor uradno zaprli. Razlog je bil predvsem ekonomski, saj je bilo vzdrževanje zapora izjemno drago. Vse zaloge je bilo potrebno dovažati in odvažati z ladjami. Nekaj let kasneje so otok zasedli ameriški staroselci, ki so vlado opozarjali na krivice in zanemarjanje njihove skupnosti.
Leta 1972 je Alkatraz postal del narodnega parka in ena najbolj obiskanih znamenitosti v ZDA. Vsakoletno ga obišče več kot 1,4 milijona obiskovalcev, čeprav je zgradba v ruševinah. Zaporniške celice so prazne, a zgodbe v njih še vedno odmevajo.
Družinsko življenje na otoku Alkatraz
Alkatraz pa ni bil le dom zločincev in morilcev. Na otoku se je odvijalo tudi povsem običajno življenje družin uslužbencev zapora. Otok je bil zato opremljen s primernimi bivanjskimi prostori v t. i. stavbi 64, manjšo trgovino z živili in prostori za druženje z biljardnimi mizami in stezami za bowling. Alkatraz je s celino povezovala ladja, ki je otroke vsak dan pripeljala v šolo in nazaj. Ti so se kasneje povezali v združenje »Alcatraz Alumni Association«, kjer so obujali spomine na odraščanje na zloglasnem zaporniškem otoku.
Alkatraz – prostor spomina
Ko so Alkatraz v 18. stoletju prvič poimenovali španski raziskovalci, si verjetno niso predstavljali, da bo ta osamljeni kos kamna nekoč postal najbolj varovan zapor v Združenih državah. Vendar pa Alkatraz danes ni več kraj strahu in trepeta, temveč prostor spomina – njegova moč izhaja iz zgodb, ki jih nosi. Opominja nas na meje človeške svobode, hkrati pa je s protesti staroselskih Američanov postal tudi simbol upora proti sistemu.
