Amazonka Peru Manu National Park kapibare Foto shutterstock_ – kopija_

Srečanje voda: naravni spektakel sredi Amazonije

Srečanje voda je točka v porečju Amazonke na severu Brazilije, kjer se črne vode reke Rio Negro srečajo z rjavimi vodami reke Solimões in se reki združita v veliko Amazonko. A ob sotočju se reki ne premešata v enotno reko, kot bi pričakovali, pač pa je med njima vidna jasna črta. Pojav je tako nenavaden in navdušujoč, da je postal ena glavnih turističnih znamenitosti Manausa, milijonskega mesta sredi brazilskega amazonskega deževnega gozda.
Od svojega izvira visoko v Andih do te točke ima reka Amazonka več poimenovanj – Lloqueta, Apurímaque, Ene, Tambo, Amazonas … Na brazilsko ozemlje iz Peruja vstopi z imenom Solimões in končno v Manausu, potem ko se združi z reko Rio Negro, dobi ime Amazonka in kot taka nadaljuje svojo pot skozi Brazilijo vse do izliva v Atlantski ocean več kot 1000 kilometrov proti vzhodu. Po točki srečanja reki še približno 6 do 9 kilometrov tečeta ena ob drugi in se nato še nadaljnjih 60 kilometrov ne zmešata po celotni globini. Ta pojav je pogost tudi pri nekaterih drugih rekah v Amazonii, a je tu najbolj očiten in slaven. Pojav je viden celo iz vesolja. Ameriški geolog Robert Meade je takole opisal ta naravni fenomen: »Vode barve cafe-au-lait velikosti šestih Mississippijev se tukaj zlivajo z vodo v barvi črnega čaja velikosti dveh Mississippijev in ustvarjajo največji hidrološki spektakel na planetu … To, kar vidimo tukaj, je količina vode, ki je vsaj 10-krat večja od celotne vode, ki pada čez slapove Niagara, Iguassu in Viktorijine slapove skupaj.«
Kako je mogoče, da se reki ne premešata in še nekaj kilometrov tečeta vzporedno? Razlogov za to je več. Prvi je v njunih različnih hitrostih, saj Rio Negro teče s hitrostjo približno ene tretjine hitrosti Solimões, ki teče približno 7-8 km/h. Drugi razlog je različna temperatura vode – medtem ko ima Rio Negro okoli 28 °C, je Solimões hladnejša in ima malo nad 20°C. Tretji razlog pa je njuna različna sestava. Zaradi sedimentov je reka Solimões veliko gostejša od bistre reke Rio Negro, kjer nanosov skorajda ni. Reki pa imata tudi različne pH vrednosti. Turbulentni vrtinci, ki jih poganja hitreje se premikajoča reka Solimões, sčasoma vendarle premešajo obe reki, vendar ne prej kot čez več 10 kilometrov.

Mogočna Amazonka

Amazonka je največja reka na svetu po vodnem toku. Z reko Nil v Afriki nenehno tekmuje tudi za naziv najdaljše reke. Trenutno za najdaljšo velja Nil s 6649 km dolžine, medtem ko je Amazonka dolga 6437 km. Sploh za Brazilce se zdi, da si neizmerno prizadevajo, da bi dokazali, da je Amazonka vendarle daljša od Nila. Redno izvajajo študije in raziskujejo Ande, da bi odkrili »pravi« izvir Amazonke in ji dodali še kak kilometer. Leta 2008 so dejansko odkrili dodatne kanale, ki spadajo k Amazonki, s čimer je nekaj časa reka veljala za najdaljšo na svetu. A veselje in ponos Brazilcev je bilo kratkotrajne narave, saj so že leta 2009 odkrili, da Nil izvira globlje v Afriki, kot so do takrat domnevali, in trenutno Nil še vedno velja za najdaljšo reko na svetu.

A tudi če ni najdaljša reka na svetu, so podatki o Amazonki več kot impresivni. To je reka z največjim porečjem na svetu z več kot 7 milijoni km², ki pokriva skoraj 40 odstotkov Južne Amerike. In več kot polovica amazonskega pragozda je v Braziliji. Količina vode, ki teče skozi porečje Amazonke, je enakovredna 20 odstotkom vse tekoče sladke vode na Zemlji. Povprečje njenega pretoka je večje od povprečja pretoka naslednjih sedmih največjih rek skupaj z izjemo Rio Negra in Madeire, ki pa sta tako ali tako njena pritoka. Ima več kot 1000 pritokov, med njimi že omenjeni reki Madeira in Rio Negro ter Japurá, ki sodijo med 10 največjih rek na planetu.
Površina Amazonke in njenih pritokov se v različnih obdobjih leta spreminja in se lahko tudi več kot potroji. Vsako leto reka naraste za več metrov in poplavi okoliške gozdove. Amazonski poplavni gozdovi so najobsežnejši primer tovrstnega habitata na svetu. V sušnem obdobju reka na svoji najširši točki doseže 11 kilometrov v širino, v deževnem pa se razširi tudi na 50 kilometrov. Njene hladne in kalne vode segajo do globine 100 metrov. Ker gre za ravninsko reko, je plovna po vsej dolžini. Za večje tovorne ladje pa je plovna od ustja ob Atlantskem oceanu do mesta Manaus skoraj 1700 kilometrov v notranjosti Brazilije.

Amazonka sicer izvira več kot 5000 metrov visoko v zahodnem delu gorovja Andi v južnem Peruju in se izliva v Atlantski ocean v severni Braziliji. Količina sladke vode, ki se izlije v Atlantik, je ogromna: okoli 210.000 m³/s ali ena petina vse rečne vode na planetu. Tudi kilometre od obale je voda še vedno sladka in celo 150 kilometrov stran je slanost morja precej nižja od običajne. Nedavne geološke študije so pokazale, da je Amazonka milijone let tekla v nasprotni smeri – od vzhoda proti zahodu. Ko pa so se oblikovale Andske gore, ki so blokirale njen tok v Tihi ocean, je reka spremenila smer v sedanjo z izlivom v Atlantski ocean. Leta 2011 so raziskovalci našli tudi dokaze o obstoju podzemne reke, ki teče pod Amazonko na globini 4000 metrov. Podzemno reko, ki naj bi bila dolga 6000 kilometrov, so poimenovali Hamza v čast enega od raziskovalcev, Indijca Valija Hamze, ki od leta 1974 živi v Braziliji.

Rio Negro: temna, a neizmerno čista reka

Črna reka ali Rio Negro je največji pritok Amazonke na njenem levem bregu. Po količini vode je sedma največja reka na svetu. Izvira med porečji Orinoka in Amazonke v kolumbijskem višavju, kjer se imenuje Guainia. Na tromeji Brazilije, Kolumbije in Venezuele vstopi v Brazilijo in dobi ime Rio Negro. Tu se ji priključi več manjših rek in začne se širiti ter dobivati svojo značilno podobo s številnimi otoki, otočki in peščenimi nasipi.

Reka Rio Negro je dolga 2250 kilometrov, od tega teče 1370 kilometrov v Braziliji, njeno porečje pa pokriva površino 714.577 km². V povprečju je široka dva kilometra in pol ter globoka med 20 in 60 metri. Plovna je na razdalji 725 kilometrov od Manausa navzgor po toku. Njena širina in globina se tako kot pri Amazonki spreminjata glede na deževno in sušno obdobje. Vsako leto se gladina reke s taljenjem ledu in snega v Andih in z deževno sezono na območju Amazonije dvigne za nekaj metrov in doseže svoj maksimum med junijem in julijem, kar sovpada z »amazonskim poletjem«. Gladina reke upada do sredine novembra, ko se ponovno začne poplavni cikel.
Za razliko od svetlo rjave, sedimentov polne reke Amazonke spada Rio Negro med t.i. črnovodne reke. Njena voda je bistra in temna, kar je posledica razgradnje organskih snovi v gozdnih močvirjih ob njenih bregovih v kombinaciji z nizko vsebnostjo mulja zaradi njenega počasnega toka. Ko vegetacija gnije, se v vodo sproščajo tanini, ki ustvarjajo čisto, kislo vodo, ki je temno obarvana, podobna črnemu čaju. Kljub njeni barvi pa je to ena najčistejših rek na svetu. Tako kot vse črnovodne reke je tudi Rio Negro manj bogata s hranili kot belovodne in ima več kisline od deževnice. Prav zato se rastlinstvo in živalstvo tu nekoliko razlikuje od tistega ob in v Amazonki. Rio Negro je dom okoli 1000 različnim vrstam rib, od katerih jih je približno 10 odstotkov endemičnih. To je območje sveta, od koder izvirajo številne priljubljene akvarijske vrste rib, vključno s tetrami, morskimi angeli in oskarji. V Rio Negru živi tudi nekaj zelo velikih vrst rib, kot sta orjaški som in velikanska arapajma.

Na reki Rio Negro je le malo človeških naselij, je pa reka zelo pomembna prometna pot in vir hrane za mnoge ljudi. Več rezervatov in nacionalnih parkov vzdolž reke tvori velikansko zaščiteno območje, imenovano Srednji Amazonski ekološki koridor, ki je največji del zaščitenega Amazonskega deževnega gozda. Z 52 milijoni hektarjev je to tudi eno največjih zavarovanih območij na svetu.

Amazonija: Kraj neverjetne biotske raznovrstnosti

V amazonskem pragozdu živi več kot tretjina vseh znanih vrst na svetu. Z vidika biotske raznovrstnosti je to najbogatejši tropski gozd na svetu. Reka Amazonka je poleg reke Orinoco (južnoameriška reka, ki teče pretežno v Venezueli) eden glavnih habitatov rožnatega delfina, največje vrste rečnih delfinov na svetu, ki lahko dosežejo dolžino več kot dva metra in pol. Barva kože teh živali se s starostjo spreminja; mladi so sivi, vendar postanejo rožnati in nato beli, ko dozorijo. V porečju Amazonke sicer živi še ena, manjša vrsta delfinov. Amazonka in njeni pritoki so tudi glavni habitat orjaške vidre, ene glavnih mesojedk Južne Amerike. Od plazilcev tu živi ena največjih vrst kač na svetu zelena anakonda, ki se zadržuje v plitvih vodah Amazonskega bazena. Večino časa preživi v vodi, nad gladino pa ima le nosnice. V Amazoniji živijo tudi različne vrste kajmanov, pa tudi več vrst želv.
Reke so neizmerno bogate z ribami. Odkritih je bilo več kot 5600 vrst rib. Verjetno najbolj znane so piranhe, ki jih je več kot 20 vrst. Kljub njihovemu slovesu niso tako zelo napadalne, čeprav drži, da jih privlači kri in da lahko ugriznejo. A zaradi njihovih ugrizov niso še nikoli zabeležili smrti ali resnih poškodb. So zelo okusne ribe – domačini jih pripravljajo na različne načine, v juhah, pečene itd. Juha iz piranhe med domačini velja za afrodiziak. V reki bivajo tudi zelo velike ribe, ena takih je pirarara, ki zraste od 2,5 do 3 metre. Te ribe nimajo zob tako kot piranhe, ampak pogoltnejo cele živali. Bivajo na dnu reke in imajo posledično zelo male oči, na površje pa pridejo le ponoči in takrat jih ribiči lovijo. Še ena ogromna riba je arapajma, ki lahko zraste do štiri metre dolžine. Je ena najstarejših in največjih sladkovodnih rib na svetu. So plenilske ribe, ki živijo v nižinskih, počasi tekočih spodnjih delih veletokov Amazonije, kjer se prehranjujejo z manjšimi ribami. Nimajo škrg, ampak dihajo s pomočjo dveh vzdušnih mehurjev, prek katerih absorbirajo kisik iz pogoltnjenega zraka. Mehurja opravljata funkcijo pljuč, a to še niso pljuča, kakršna poznamo pri sesalcih. Njihovo meso je cenjeno, tudi zato, ker jih je razmeroma enostavno loviti s harpunami ali manjšimi mrežami, ko pridejo na gladino po zrak. V porečju Amazonke živi tudi več kot 100 vrst električnih rib in rečni ožigalkarji.
Od rastlinskih vrst v amazonskem deževnem gozdu poznamo najmanj 80.000 različnih vrst, veliko pa jih sploh še niso odkrili, saj gozdovi še niso v celoti raziskani. Od vseh poznanih vrst jih ima po navedbah Svetovnega sklada za naravo kar polovica ključno vlogo pri ohranjanju delovanja naravnega vodnega cikla in pri uravnavanju podnebja na globalni ravni. Tudi zato amazonskemu pragozdu pravijo »pljuča Zemlje«. Poleg tega so rastline, ki rastejo v amazonskem deževnem gozdu, izjemnega pomena za domorodne prebivalce, saj so vir hrane, vir surovin, številne pa imajo tudi zdravilne učinke. Amazonski deževni gozd sicer predstavlja tudi dom več kot milijonu domorodnih prebivalcev iz skoraj 400 različnih plemen, ki govorijo več kot različnih 200 jezikov. Nekateri izmed njih (ocenjuje se, da okoli 50 plemen) še vedno živijo popolnoma izolirano od civilizacije.
V bližini Manausa v Braziliji v ekološkem parku Janauari je moč videti eno bolj zanimivih rastlin, in sicer drugi največji lokvanj na svetu – vodno lilijo Victoria amazonica ali amazonsko vodno lilijo. Njihovi listi zrastejo premera do tri metre in lebdijo na vodni gladini na potopljenem peclju, ki zraste 7–8 metrov v dolžino. Steblo in spodnja stran listov sta prekrita s številnimi majhnimi bodicami, ki so obramba pred ribami in drugimi rastlinojedimi živalmi pod vodo. Listi so izjemno plovni, če je teža enakomerno porazdeljena po površini lista. Za njene cvetove je značilno, da cvetijo le tri dni. Odpirati se začnejo, ko sonce zahaja in lahko traja do 48 ur, da se popolnoma odprejo. Ti cvetovi lahko zrastejo do 40 cm v premeru in tehtajo do 1,6 kilograma. Lilija sicer raste v plitvih vodah tudi v drugih delih porečja reke Amazonke.

Potovanja v Brazilijo