Impresionisti v naši bližini

Po nekaj letih premora se organizator razstav Linea d’Ombra vrača v sosednji italijanski regiji Benečija in Furlanija-Julijska krajina. Pod vodstvom direktorja in kuratorja Marca Goldina za letošnjo jesen in zimo napovedujejo dve obširni razstavi, ki bosta umeščeni v tradicionalni razstavišči vilo Manin v Passarianu in Muzej sv. Katarine v Trevisu. Tudi tokrat je Lina d’Ombra segla po preizkušenem receptu in na ogled postavila razstavi, katerih rdeča nit so mojstrovine slikarjev impresionizma in postimpresionizma. Kljub temu pa sta razstavi precej različni po konceptu.

Vila Manin: Raziskovanje meja

Razstava v vili Manin, ki nosi naslov »Meje od Gauguina do Hopperja«, je zasnovana kot potovanje do meja in preko njih. Pri tem je Goldin vse uredil v tri sklope, ki se vsak po svoje dotika mej. Obiskovalca razstave bo najprej presenetil uvodni prostor, ki je posvečen nekaterim ključnim delom na razstavi. Le-ta pripadajo glavnim protagonistom, kot so van Gogh, katerega avtoportret (eden izmed mnogih) gotovo ne bo ostal neopažen. Tako kot nekateri drugi umetniki, se je van Gogh meja dotaknil tako v fizični obliki, kot seveda tudi pri raziskovanju samega sebe. O tem najbolj prepričljivo govorijo prav avtoportreti, ki gledalca večkrat presunejo z globinami duše, skritimi za obraznimi potezami.

Zazrti v nebo

Prva sekcija razstave nosi naslov Nebo, kar je na nek način pričakovano. Od nekdaj je nebo predstavljalo tisto neizmerno in neskončno, kar nas obdaja. Večina civilizacij in religij je prav tja umestila svoja božanstva in se z očmi in prošnjami obračala k njim. V umetnosti je nebo veliko pridobilo s pojavom krajinarstva. Tako nas ne sme presenetiti, da najstarejše slike te sekcije segajo nazaj v začetek 19. stoletje, ko sta na Britanskem otočju ustvarjala dva velika občudovalca neba: Turner in Constable. Še posebej slednji je s serijo slik oblakov nebo predstavil na način, ki se ga do tedaj ni domislil še nihče. Od tu naprej bomo nebo spremljali ob delih umetnikov iz časa impresionizma in tudi začetka 20. Stoletja. Pred nami se bo odvil cel strip podob neba od romantike do abstrakcije.

Okno v notranjost

Sekcija Figure, ki gledajo, bo za obiskovalce razstave še posebej zanimiva, saj se bodo tu seznanili z umetniki, ki so po večini ustvarjali v ZDA in jih poznamo pod skupnim imenom Hudson River School. Gre za obdobje 19. stoletja, ki ga še najlažje primerjamo z evropsko romantiko in impresionizmom. Poleg spoznavanja novega (večina umetnikov je Evropejcem neznana) bo gledalce pritegnil pristop k posameznim delom, saj ponuja opazovanje posameznih obrazov, med katerimi nekateri kažejo veliko mero introspekcije. Dela Gauguina in van Gogha bodo ponujala odlično primerjavo med ameriškimi in evropskimi slikarji.

Popotniški navdihi

Bolj ali manj oddaljene meje je naslov tretje sekcije, ki nam bo približala življenja slikarjev, ki so zapustili svojo domovino in se podali na potovanja po Evropi ter preko njenih meja. Seveda gre prvo mesto Paulu Gauguinu, ki je bil rekorder med popotniki. Rodno Bretanjo je zapustil večkrat in se podal na Dansko, na Antile in življenje zaključil v Francoski Polineziji. Med nekoliko manj zavzete popotnike pa moramo uvrstiti vsaj še Moneta, Cezanna, Sisleya in van Gogha, ki jih je v glavnem očaralo Sredozemlje, nekatere pa tudi sever Francije.

Treviso: zakladi impresionizma

Če je razstava v vili Manin postavljena kot zgodba, ki se vrti okoli pojma meja, je razstava v Trevisu nastala brez posebnega posega kuratorja ali rdeče niti, z izjemo dejstva, da vsa razstavljena dela prihajajo iz enega muzeja. Toledo Museum of Art sodi med številne umetnostne muzeje v ZDA, ki so nastali na zasebno pobudo in z darovanjem posameznih umetnin, včasih pa kar celih zbirk, muzejskim institucijam. Za razliko od Evrope velika večina teh muzejev hrani umetnine, ki niso nastale v državi, večkrat celo ne na istem kontinentu.

Ameriško iskanje umetnosti

19. stoletje je čas, ko se bogati ameriški zbiratelji podajo preko Atlantika na Staro celino in tam nakupijo brez števila umetnin, ki so se zaradi propada plemstva in njihovih zbirk znašla na trgu. Ti kupci pa so vzpostavili prav poseben odnos do sodobne umetnosti (za tisti čas) in umetnikov 19. stoletja. Še posebej impresionisti, ki v Evropi (predvsem v Franciji) niso našli veliko posluha za svoj pogled na svet, so pri Američanih našli več razumevanja. Tako so se bogati ameriški turisti domov vračali s celimi skladovnicami umetnin, ki so kakšno desetletje kasneje postale znane in zelo cenjene. Na srečo je večina teh umetnin v naslednjem stoletju našla pot do javnih zbirk, kjer jih je mogoče videti še danes. Tako lahko obiskovalec ZDA v več kot 50 velikih muzejev širom države občuduje dela impresionistov, katerih število in kakovost prekaša vse, kar lahko na tem področju ponudi Evropa.

Mojstrovine prihajajo k nam

Če bi vstopili v Toledo Museum of Art, bi se znašli med več kot 600 slikami iz mnogih obdobij evropske kulturne zgodovine. Da je impresionizem prav posebej dobro zastopan, nas ne sme presenetiti, saj so ta dela za mnoge ameriške zbiratelje mnogo lažje razumljiva, kot pa dela iz starejših obdobij. Zbirka, ki je nastajala desetletja, vključuje dela vseh najpomembnejših impresionistov od Moneta do van Gogha. Slike lahko postavimo v poljubno zaporedje, saj jih druži le dejstvo, da jih hranijo na istem mestu. Zaradi prenove muzeja, v katerem bodo impresionisti dobili novo bleščeče domovanje, so slike pripotovale na obisk na celino, na kateri so nastale. Ker je Toledo v zvezni državi Ohio za poprečnega Slovenca zelo daleč, se nam sedaj ponuja odlična priložnost, da si na pragu Slovenije ogledamo del bogate zbirke tega muzeja. Tako po kakovosti kot po številu razstavljenih umetnin gre za razstavo, ki je ne smete zamuditi.